Slovenske železnice 7. avgusta letos sporočajo: »Ob železniški progi od vasi Črnotiče do naselja Zanigrad je na dolžini štirih kilometrov izbruhnil velik požar, ki še ni pod nadzorom…, gašenje ovira burja, železniški promet je trenutno prekinjen, vladajo idealni pogoji, da iskre zanetijo požar…«
Kaj to pomeni? Požar na Krasu predstavlja poziv k razumu. In kaj je bolj prepričljivo kot je narava sama, še bolj pa ognjeni zublji, ki se ne ozirajo na politiko, njihovo zakulisje in vse mogoče interese, saj se, če so izpolnjeni pogoji, vse ob progi in okoli nje, pa še naprej levo in desno, spremeni v požar nepredvidljivih razsežnosti. Hvala bogu, da še ni pogorelih hiš niti mrtvih. Zaenkrat se je vse srečno končalo.
Kaj pa v prihodnje? Ali je res potrebna še večja gmotna škoda, morda celo nekaj mrtvih, da se zgane človekov razum z ugotovitvijo, da nobena škoda, še posebej pa nobeno življenje ni vredno take šlamparije in lumparije kot se na področju problematike drugega tira dogaja sedaj pri nas v Sloveniji. Sicer pa ta požar, ki je nastal zaradi iskrenja zavornega sistema, predstavlja zadnji ultimat človeku, da po desetletjih zgolj spremljanja in potem stalnega gašenja – z leti se je zgodilo že preko petsto požarov – končno poišče rešitev, ki bi najbolje ustrezala varovanju okolja, življenju ljudi ob progi, zraven pa še sledi razvoju sodobne logistike.
Če pustimo ob strani avtorstvo take zasnove, ker je predvsem pomembna vsebina, je predlog profesorja dr. Jožeta Duhovnika, da bi najbolj zahteven del proge spravil v štiri kilometre dolg tunel, brez vsakega dvoma fantastičen in celo optimalen predlog, ki predstavlja odlično tehnično rešitev, pa še najcenejši predlog, ki bi bil izvedljiv v največ štirih letih.
Ja, pa kaj hočemo več, če ne omenjam domačega znanja, delovnih mest in kar nacionalnega ponosa, ker kaj takega zmoremo tudi sami! Prihodnost pripada drznim in odločnim, tak mora biti danes vsak, ki hoče preživeti!
Pripis uredništva:
Dr. Julij Bertoncelj (1939) spada med znanstveno provenienco, deloval je na ljubljanski univerzi in na Tehniški univerzi Berlin – Charlottenburg, po doktoratu, na Stanfordu v Kaliforniji in MIT v Bostonu ter v številnih industrijsko-proizvodnih in drugih raziskovalno-poslovnih sistemih. Je avtor številne literature, knjig, tudi izumov. Sodeluje s poslovnimi sistemi v EU in ZDA, njegovo področje ostaja aktualnost znanja in tekmovalnost industrijskih produktov, skladno z zahtevami sodobnega časa in finančnih možnosti.
