V Sloveniji se je svetovna kriza na področju trga dela pokazala kot groteska na odru, pri kateri smo gledalci v parterju opazovali, kako se igralci borijo s svojo vlogo in pričakovali epilog v slogu volk sit, koza cela, ne zavedajoč se, da smo sami del igre. Seveda pričakovanega razpleta ni bilo. Igralci so igrali vloge delavcev, ki kljub temu, da svojih plač niso dobili izplačanih že več mesecev, vsak dan hodijo za svoje stroje in kot v afektu opravljajo svoje delo. Delajo, da bi lastnik uspel prodati njihove izdelke in jim poplačati narejeno. Tako, kot so se dogovorili s pogodbo. A marsikateri lastnik je opazoval to njihovo naivno zaupanje in s figo v žepu čakal dne, ko se bo tem ljudem le posvetilo, da jih je imel ves čas za norca. Ker je že v naprej vedel, da bo z izkupičkom poplačal tisto, kar se njemu zdi najnujnejše, to pa seveda niso delavci, niso njihove družine, niso njihovi otroci.
Zato na odru ne dočakamo srečnega konca, delovna mesta se s propadom tovarne ukinejo, igralci – delavci resignirano zapustijo prizorišče. Preselijo se na drug oder, na oder brezposelnosti, kjer še vsakodnevne rutine odhajanja na delo in prihajanja domov ni več. Dostojanstvo človeka, ki ga daje delo, je izpuhtelo. Človek ni več delavec s svojim dostojanstvom, ni več del delovnega ustvarjalnega procesa, ampak le še prosilec za pomoč, ponižan v svojem dostojanstvu do konca, saj ga nihče ne potrebuje. Je odveč in nepotreben. Je zgolj strošek.
V Sloveniji je bila stopnja registrirane brezposelnosti v septembru 12,6-odstotna, med mladimi (15–24 let), 27,3-odstotna. V zadnjem času se vedno pogosteje pojavljajo napotki mladim, da naj si svojo poklicno pot omislijo v tujini. Sledijo jim različni avtorji s čisto konkretnimi nasveti, kako si organizirati življenje v drugi državi.
To je groteska, v katero je posrkalo današnjo mladino. Ta v takem vzdušju nima nobene rdeče črte, ki bi ji bistrila misli in jo vodila do ustvarjalnih idej in njihovih uresničitev. Vrti se v krogu sprijaznjenja s tem, da danes pač ni čas za ideje, ni čas za revolucionarne iskrice, ni čas za uresničevanje ambicioznih načrtov. Ni drznosti, ni sanjanja, ni nagajivih misli.
Tako je stanje, če našo dolino pogledamo z vrha, od daleč. A iz te meglene žlobudre se vsake toliko poblisne iskrica. Vsake toliko se iz te brezoblične gmote dvigne posameznik z noro idejo in jo uresniči. In uspe. Marsikdo brez začetnega kapitala. Prvi podvig je namreč poiskati finančni vir. In ko mu to uspe, je naslednji podvig prepričati bodoče sodelavce, da verjamejo njegovi ideji. In nato z lastnimi močmi, z zagnanostjo, ki nima omejitve v številu delovnih ur, pričeti delati in prodajati. In uspejo. En za drugim. Ni jih veliko, a zgledi vlečejo, zato jih bo vedno več.
In kaj lahko državljani, ki smo država, naredimo, da bo uspešnih zgodb iz dneva v dan več in da nam mladi ne bodo bežali preko meje? Prvič – zaupajmo mladim. V njihovem svetu se odvijajo procesi, ki jih bomo starejši čedalje težje razumeli, so pa garancija za napredek in za razvoj. Drugič – ne zaupajmo več tistim, ki so nas okradli. Odkrijmo tatove, obsodimo jih in jim nikoli več ne pustimo, da upravljajo z našim denarjem. Tretjič – ne ukinjajmo tehničnih izobraževalnih programov. V preteklosti so bile težnje, da bi na določenem regionalnem področju ukinili strokovno tehnične srednješolske programe in izobraževali več družboslovnega kadra. Četrtič – uzakonimo nagrajevanje inovativnosti in podprimo institut patenta. Slovenija ni bogata le z gozdovi, bogata je tudi s tehnološkim znanjem, s proizvodno opremo in unikatnim razvojnim potencialom. Slovenci smo izredno inovativni, zato mora država v danem trenutku to izkoristiti kot svoj potencial. Petič – država naj se umakne iz gospodarstva, prečiščene banke pa bodo hitro odkrile, kateri podjetniki izkazujejo potencial, da bodo s svojim delom preživljali ne le sebe in svoje delavce, ampak tudi bankirje in državo!
Zato – ne podite mladih iz Slovenije! Raje jim zaupajmo in jim omogočimo razvoj. Če na mladih svet stoji, potem bo Slovenija brez njih padla v brezno, iz katerega ne bo vrnitve. Ne za Slovenijo kot državo, ne za Slovence kot narod. Brezna so v naši zgodovini že nastopala. Mar si to še enkrat želimo?
