Pridite in poglejte, pet pastoralnih izzivov

4

Krovni dokument slovenskega pastoralnega načrta. Sklepni dokument Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem (maj 2002) določa, da naj cerkveni organizmi v treh letih  pripravijo pastoralni načrt. Z zamudo je sedaj objavljen krovni dokument za tak načrt in je tu na kratko predstavljen.

Kot že naslov pove, naj bi bilo v prihodnje težišče delovanja Cerkve ne v kakih organizacijskih prijemih, ampak v novi pastorali, katere temelj je nova evangelizacija. Objava načrta sovpada z letom vere (2012 – 2013), ki bo skupno s sadovi Slovenskega katoliškega kongresa v Celju (2010), gotovo v pomoč za še bolj poglobljeno pripravo končnega pastoralnega načrta.

Pisci krovnega dokumenta opravičujejo svojo zamudo predvsem s pospešeno slovensko sekularizacijo (napredovanje posvetnosti), naloženo na neporavnane račune iz državljanske vojne. Poleg tega so za počasen proces iskanja rešitev kriva prevelika pričakovanja ob osamosvojitvi. Sekularizacija se pri kristjanih kaže predvsem v poplitvenju verovanja. Duhovna iskanja so se, znotraj porabniške miselnosti, mnogim zreducirala predvsem  na iskanje zdravilnih učinkov. Vendar pa sekularizacija prodira v Sloveniji bolj počasi, kot v drugih primerljivih državah. Slovenski kristjani so nanjo dokaj odporni.

Krovni dokument našteva naslednje temelje evangelizacije in pastoralnega načrta: zmernost v teologiji in praksi ter spoštovanje katoliške tradicije (v slovenskem prostoru se je ustalila zmerna teološka pastoralna smer, ki sprejema novo, ne da bi radikalno zanikala staro), marljivi in zavzeti pastoralni delavci (gorečnost za Božje kraljestvo pri mladih in starejših, osebna skromnost duhovnikov in redovnikov, prostovoljstvo), solidarnost (v slovenski Karitas deluje v 436 enotah več kot 11.000 prostovoljcev), verska vzgoja (osnovnošolski verouk obiskuje večina slovenskih otrok, Festival Stična mladih, nima primere v srednje evropskem prostoru), iskrena vera (živo jedro Cerkve na slovenskem so Kristusu predana srca preprostih ljudi, njihova vsakdanja molitev in njihova zvesta medsebojna ljubezen).

Dokument našteva tudi rane Cerkve na Slovenskem, ki bi se brez nove evangelizacije lahko razširile po večjem delu občestva: ranjena občestvenost (pomanjkanje dialoga in sodelovanja med cerkvenimi strukturami, pomanjkanje solidarnosti med premožnejšimi in revnejšimi župnijami), nezvestoba obljubam (duhovniškim, redovniškim, zakonskim), pomanjkanje poguma in lastne identitete (prestrašenost in vase zaprtost zaradi nesprejetosti v družbi), duh izključevanja (drugi in drugačni je pogosto spremenjen v sovražnika, kar onemogoča evangelizacijo), pretirana skrb za materialne dobrine (potrebna je skrbno premišljena delitev sredstev za materialne in duhovne dobrine).

Pet pastoralnih izzivov

Iz namena slovenskega pastoralnega načrta pisci dokumenta izvajajo pet prednostnih pastoralnih izzivov za prihodnost in pet glavnih strategij, s pomočjo katerih bomo slovenski katoličani uresničevali načrt in stopili na pot nove evangelizacije.

Prvi izziv. K izvirom. Namesto pozunanjene pripadnosti  ter pastorale servisiranja obredov in  aktivizma se bomo vrnili k izvirom: k Božji besedi, osebni molitvi  in občestveni evharistiji kot temeljnemu izkustvu srečanja z Jezusom Kristusom.

Drugi izziv. Poklicanost in poslanstvo. Namesto pasivnega vztrajanja pri iskanju klasičnih duhovnih poklicev bomo prenovili vzgojo za temeljno in osebno poklicanost vsakega, ki je krščen in birman, ter spodbujali odgovornost za uresničevanje Božjega kraljestva. 

Tretji izziv. Živa občestva. Namesto poudarjanja množičnosti bomo odkrivali in ustvarjali  občestva, v katerih bo posameznik ustvarjalno sodeloval in celostno osebno rasel.

Četrti izziv. Sočutje in pravičnost. Namesto zaprtosti vase in prelaganja solidarnosti na institucije bomo krepili duha služenja in sočutja ter med ljudmi poživili delitev dobrin, materialnih kot družbenih in duhovnih.

Peti izziv. Odpuščanje in sprava. Namesto ideoloških nesoglasij bomo sprejeli resnico o storjenih krivicah,  vzpostavljali pravico, predvsem pa odločno stopili na pot odpuščanja in sprave.

Na osnovi navedenih strategij se odločamo za konkretne ukrepe na vseh ravneh krščanskega življenja: pri sebi, v družini, župniji, škofiji, škofijskih in medškofijskih ustanovah, redovnih skupnostih, laiških gibanjih, skupnostih in združenjih  ter drugih strukturah Cerkve na Slovenskem.

Opomba: Drugi del tega razmišljanja Pet pastoralnih izzivov je kopija krovnega dokumenta, Slovenski pastoralni načrt, Slovenska škofovska konferenca, Ljubljana 2012.

Foto: Aleš Čerin


4 KOMENTARJI

  1. Kratko in jasno. Smernice so dobre, zdaj bi pokojni kard. Martini rekel: “Kaj pa ti lahko naredis za Cerkev, za oznanjevanje evangelija?”

  2. Ko je nekdo vprašal mater Terezijo, kdo se mora v Cerkvi spremeniti prvi, je brez okrevanja odgovorila: “Jaz in ti.” Ob resnem in samokritičnem premisleku tega odgovora lahko vsak ugotovi, da drugega odgovora na tem tako pomembnem mestu ne more biti. Vprašanje je le, kdaj bova začele. Začniva danes! Jutri je lahko že prepozno.

Comments are closed.