Priznam, cerkvenih dokumentov do sedaj nisem bral. Pridite in poglejte, ki je še kako cerkveni dokument, pravzaprav krovni dokument, vodilo za izdelavo novega slovenskega pastoralnega načrta, pa me je pritegnil.
Prebral sem ga na dušek, zraven razmišljal in podčrtaval, se navduševal nad smermi rešitev ter rezultatom procesa članov Strateškega sveta – duhovnikov in laikov iz vseh škofij, ki jih je koordiniral Branko Cestnik.
Tudi škofje vključeni v proces
Dokument, tako poudarja Cestnik v intervjuju v Družini, je plod napornega procesa iskanja, v katerega so bili le na začetku s smernicami, ki so jih določili po enodnevni klavzuri v samostanu Repnje in s končno redakcijo, vključeni tudi vsi slovenski škofje.
Iz Cestnikovega intervjuja sem dobil občutek, da so člani Strateškega sveta škofe v enodnevno klavzuro skoraj malo prisilili (citiram: “Skratka, škofje ne morejo raznim komisijam prepuščati tistih strateških odločitev, ki jih morajo kot voditelji krajevnih Cerkva, opraviti sami.”). Da so škofje nekako le – četudi bolj formalno – prevzeli odgovornost in s tem lastništvo za strateške premike v slovenski Cerkvi.
V dokumentu, ki je napisan (tudi) za laika dovolj jasno in se ga z lahkoto bere, je zajeto vse kar mora imeti dober strateški dokument: analizo stanja, namen, temeljna načela, izzive in – hvala Bogu – tudi jasno zapisano pot in odgovornost za uresničevanje.
Ranjenosti in prednosti
V analizi stanja so načrtovalci analizirali zunanje okoliščine, kot so nadaljevanje sekularizacije, zunanja pripadnost Cerkvi in stanje osebne vere pri nas, definirali so prednosti in jasno pokazali na šibkosti – ali kot jim pravijo v dokumentu – ranjenosti.
Zanimivo je, da so, če prav razumem Cestnika v Družini, ranjenosti v Cerkvi poiskali člani Strateškega sveta, prednosti pa so na koncu ob redakciji dodali škofje sami. Ranjenosti so precej težke (‘ranjena občestvenost, nezvestoba obljubam, pomanjkanje poguma in lastne identitete, duh izključevanja in pretirana skrb za materialne dobrine’) in dokaj – sam bi si želel še z manj celofana – podrobno definirane. Kaže, da se avtorji in – ker so “požegnali” dokument – tudi škofje teže ranjenosti zavedajo, jih odkrito priznavajo in iščejo rešitve za njihovo odpravljanje. Spodbudno.
V namenu je poudarjena šibka vera slovenskega katoličana, ki zato postaja vse bolj oddaljen od Kristusa, vse bolj ‘izbirni vernik’ in tudi rane izhajajo iz tega. Posebej zanimiva in tudi slikovito opisana je tale misel: ‘Če nimamo osebne vere, … pastoralo zlahka spremenimo v religijsko tehnologijo.’
Od upoštevanja treh temeljnih načel (1. od množičnega krščanstva k občestveni in osebni veri, 2. od delne v celovito vero, 3. od poučevalne v dialoško in pričevalno govorico) bo – tako dokument – odvisno naše ‘pastoralno spreobrnjenje v misijonarskem smislu’. A že, ko razlagajo prvo načelo, začnejo s stavkom: ‘Naša Cerkev se množičnosti in tradicijam ne želi odreči’, kar je po moje precej v nasprotju z načelom samim in kaže, kako težko bo tole spreobrnjenje. Sploh, ker smo se v zadnjih letih tako radi (tudi) preštevali na množičnih prireditvah kot je Evharistični kongres, romanja v Marijina svetišča, Stična mladih. Tudi cerkveni mediji bodo morali narediti to spreobrnjenje od – pa naj spregovori simbolna govorica – masovnih fotografij na naslovnicah, k poudarjanju osebne vere, pričevalnosti in maloobčestvenosti.
Še posebej pa me nagovori tretje načelo, ki ga dokument razloži kot odmik od stališča ‘jaz vem kaj ti moraš’ v držo ‘midva skupaj iščeva’. Od marsikoga bo zahteval precej ponižnosti in tudi priznavanja pomena procesa za skupno iskanje. Tudi na ‘dvorišču poganov’, kot pravijo skupnemu iskanju z neverujočimi.
Izzivi močno izzivajo
Osrednji del dokumenta je pet izzivov, ki se vsi – kako simbolično! – začnejo z besedo ‘namesto’. Verjetno ‘namesto’ simbolizira načrten odhod od starega k novemu, pravzaprav nekakšno spreobrnjenje. Torej sedanje naravnanosti in prakse bo treba opustiti ter marsikaj postopoma začeti na novo. Novo vino v nove mehove torej (Mt 9,17). Kar bo težko.
Izziv K izvirom nas, povabi k odmiku od ‘pozunanjene pripadnosti ter pastorale servisiranja obredov in aktivizma’ k pravim izvirom. Precej težke besede, ki bodo gotovo marsikoga prav zabolele. Zagotovo se bomo spraševali, če sedaj ne bomo imeli več lepih, pisanih, masovnih procesij, na primer, pa fantkov in punčk lepo oblečenih pred obhajilno mizo, pa šik mladcev in seksapilno oblečenih mladenk pri birmi z mislijo bolj kot na darove Svetega Duha na konkretne darove botrov (motor, računalnik, obleka, …). A sedaj se bomo pa ubadali z izviri kot so Božja beseda, osebna molitev in občestvenost evharistije? Pa ne samo otroci, tudi starši naj bi se ukvarjali s takim “balastom” kot je kateheza – skupaj z otroci. Kar slutim velik odpor, pri starših in tudi pri pastirjih, ki bodo težko sprejemali, na prvo žogo prav gotovo, zmanjšano število ovac. Tektonski premik v razmišljanju, ki je še kako potreben.
Drugi izziv Poklicanost in poslanstvo vabi k prenovi: ‘Namesto pasivnega vztrajanja pri iskanju klasičnih duhovnih poklicev bomo prenovili vzgojo za temeljno in osebno poklicanost vsakega, ki je krščen in birman’. To bo vodilo k ‘uravnoteženemu odnosu med kleriki in laiki’, kar bo menda pripeljalo tudi – ne boste verjeli – k pripuščanju laikov k vodenju bogoslužja. Še en tektonski premik. Zaradi pomanjkanja duhovnikov tudi zelo potreben, ponekje že sedaj, drugje pa v zelo bližnji prihodnosti.
Tretji izziv Živa občestva govori o premiku od ‘množičnosti k živim občestvom, delu v majhnih skupinah’ (del skavtske metode!) in ‘mreženju občestev’. Zelo aktualno in v skladu z znamenji časov. Kot bi govorili o Cerkvi 2.0, participativni Cerkvi.
Tu se bo pokazala (resnici na ljubo se že kaže) velika potreba po vzgoji voditeljev, kar pisci dokumenta tudi odkrito priznavajo in jo spodbujajo. Izrazim lahko samo čestitke tvorcem dokumenta za odkrito priznavanje lukenj, ki jih imamo po naših občestvih. Tudi tu slutim odpor. Kdo pa rad prizna, da veščin vodenja ter mreženja še ne obvlada in da bo treba v “šolo”. Kdo pa se rad poda od paradigme ‘obdelujem svoj vrtiček’, ki nudi obilo varnosti, k nepredvidljivemu mreženju.
Četrti izziv Sočutje in pravičnost nas povabi stran od ‘prelaganja odgovornosti za solidarnost na institucije in poudari pomen duha osebnega služenja in sočutja’, ter okrepi pomen odgovornosti za skupno dobro – ‘najprej v svojem okolju’ (aplikacija načela subsidiarnosti). Dokument jasno poudari odmik od institucionalnih oblik solidarnosti, od “zbiramo in delimo naprej” k usposabljanju, da si bodo ljudje potrebni pomoči ‘zmogli in znali pomagati sami’. Zame ključen premik v razmišljanju (tudi dobrodelnih organizacij), ki bi bil lahko navdih tudi za kreatorje politik socialne države v Sloveniji. Kapo dol, dragi načrtovalci!
Peti izziv Odpuščanje in sprava nas vabi ‘namesto k ideološkim nesoglasjem k sprejemanju resnice o storjenih krivicah, k vzpostavljanju pravice in stopanju na pot odpuščanja in sprave’. Tu avtorji govorijo tudi o ‘soočanju z resnico o sebi’, kar je in bo težko. Spet tektonski premik tako zelo potreben za Slovenijo!
Hvala Bogu ima dokument tudi načrt udejanjanja in jasno zarisano odgovornost
Dokument vsebuje tudi dokaj jasno zapisane glavne smernice in časovno komponento uresničevanja ter jasno izostri odgovornosti od vrha navzdol (‘Glavni odgovorni za uresničevanje načrta so škofje.’).
Vemo, kdo so slovenski škofje, vemo, koga bomo lahko v naslednjih letih držali za besedo, če duh ‘pridite in poglejte’ ne bo šel v prakso. Bom kar jasno zapisal, kaj sam kot laik pričakujem od škofov:
- da bodo – četudi imajo občutek, da je bil tisti dan v Repnjah in končna redakcija dokumenta premalo za občutenje lastništva nad dokumentom – dokument vseeno posvojili in ga vzeli za svoj načrtovalni pripomoček,
- da bodo primerno organizirali hierarhijo organizmov (tako jih imenujejo v dokumentu), da bodo le-ti učinkoviti pri aplikaciji v prakso,
- da bodo omogočali varen prostor iskanja konkretnih rešitev vsak v svoji škofiji (in če je potrebno na nivoju Slovenske škofovske konference),
- da bodo k uresničevanju dokumenta spodbujali župnike in od njih zahtevali odgovornost,
- da bodo omogočali in spodbujali izobraževanje moderatorjev procesa načrtovanja na nivoju škofij in župnij,
- da bodo omogočali in spodbujali izobraževanje za vodenje na vseh nivojih,
- da bodo sprejemali konkretne odločitve (ko bo potrebno) za implementacijo duha dokumenta.
Enako, samo na nivoju župnije, pričakujem od župnikov. Sam pa obljubim, da bom v procesu uresničevanja dokumenta po svojih močeh zavzeto sodeloval, a le dokler bom imel občutek, da gre zares in da lahko – v skladu z duhom odprtega prostora – kaj prispevam ali se pa vsaj kaj naučim. Če tega občutka ne bo ali pa ga bom izgubil, bom v skladu z zakonom dveh nog, ki deluje v odprtem prostoru, odšel na bolj produktivno mesto.
Na Nacionalni konferenci o mladinski pastorali, kjer so že ‘odkrivali in prepoznavali znamenja nove evangelizacije’, je bil duh iskanja izjemno spodbuden in me je navdal z velikim optimizmom.
Foto: Aleš Čerin
