“Pride čas, ko začne časa zmanjkovati”

8
Foto: Novi glas
Foto: Novi glas

Ob kulturnem prazniku v branje in razmislek ponujamo intervju s pisateljem Dragom Jančarjem. Našim bralcem ga ni treba posebej predstavljati, zato naj zapišemo le, da je v slovenski javnosti znan po veliko svojih delih, predvsem na gledališkem področju, a tudi po svojih romanih in esejih in je za svoje delovanje prejel že veliko nagrad, med njimi Prešernovo. Trikrat je bil kresnikov lavreat, počastili pa so ga tudi v drugih evropskih mestih oziroma državah. Zaposlen je pri društvu Slovenska matica kot njen urednik in tajnik.

Spoštovani gospod Jančar, začniva pri vaših zadnjih objavah. V preteklem letu sta izšli dve vaši knjigi, in sicer zbirka esejev z naslovom Pisanja in znamenja ter roman Maj, november; oba je objavila založba Modrijan. V esejih obravnavate svoje dojemanje književnosti nekaterih vidnejših literarnih ustvarjalcev, v romanu pa zgodbo mladega Cirila Kraljeviča, ki ‘zboli’ za družbenim povzpetništvom ter na koncu pristane na njenem robu. Kakšna je po vašem videnju podoba sodobne slovenske družbe?

Nekoliko jo je mogoče prepoznati prav skozi roman Maj, november. Ne rečem, da je moj Ciril Kraljevič tipičen predstavnik mlade generacije, je vsekakor nekoliko poseben že po tem, ker je sanjač in ker resnično teži k nečemu višjemu, h glasbi, k umetnosti, je tudi naiven in sploh dobro ne razume, kar se okrog njega dogaja. Toda njegova izkušnja je vendarle povezana z izkušnjo mladih ljudi, za katere v takšni družbi, družbi kapitala, povezanega s politično močjo, nekako ni več prostora. Kako naj človek sanja, ko pa je treba najprej misliti o možnostih količkaj spodobnega preživetja. V knjigi esejev Pisanja in znamenja boste našli tudi kakšno misel o tem, o čem smo ljudje peresa razmišljali na prelomu s starim svetom in njegovim “socializmom” in kaj smo si predstavljali, vsekakor ne tako divjega kapitalizma, v katerem se rušijo mnoge vrednote in tudi znanje in ustvarjalnost nista dosti vredna, pač pa zgolj zvitost in brutalnost.

Katero vlogo pa lahko v tej družbi (še vedno) odigrata književnost in tudi širše estetika, torej umetnost?

Zagotovo ne več takšne, kot jo je igrala v osemdesetih letih, ko je literatura – pa tudi gledališče in film – delovala osvobajajoče. Saj tako lahko deluje še danes, a bojim se, da lahko osvobaja bolj z možnostjo bega pred trdo resničnostjo v azil estetike kakor pa z dejanskim poseganjem v zavest o družbi in položaju posameznika v njej.

Osemdeseta in začetek devetdesetih veljajo za zlato obdobje vašega dramskega ustvarjanja (Disident Arnož in njegovi, Veliki briljantni valček, Dedalus, Klementov padec ipd.). V preteklem desetletju je bila uprizorjena dramatizacija vašega romana Severni sij, zadnjo dramo, Niha ura tiha, pa je gledališče postavilo na oder pred osmimi leti. Ste na tem področju odložili pero oziroma tipkovnico ali pripravljate še kaj?

Kadar grem po kakšni predstavi iz gledališča, me zmeraj spremlja misel, da bi bilo treba še kaj napisati. Seveda, če ne grem s predstave, kjer so zmrcvarili dramsko besedilo do nespoznavnosti in ga zamenjali z vsakršnimi efekti ali pamfleti. Kakor da so mnogi gledališki ustvarjalci pozabili, kakšna magija je teater, kadar se v njem ustvari skladnost besedila in igre, kadar v njem nastane atmosfera, ki nas zajame in ji verjamemo. Zdi se mi, da bom še kaj napisal, tudi če bo to estetika, ki je proti današnjim spektakularnim tokovom.

Nekje na polovici preteklega desetletja so v zelo kratkem času izšli kar trije prevodi vaših del v italijanski jezik. Kako ste doživljali stik med našo in italijansko kulturo ter sprejemanje svojih del v njen prostor?

Italijansko kulturo občudujem, marsikaterega sodobnega avtorja izjemno cenim. Ne razumem pa povsem, kako površno lahko italijanska kulturna javnost včasih sprejema druge kulture. Pomislimo samo, koliko časa je bilo potrebno, da so odkrili svojega sodržavljana, ki piše v drugem jeziku – Borisa Pahorja. Šele potem, ko ga je odkrila Francija, tudi Nemčija in dobršen del Vzhodne Evrope. Moj Severni sij je imel izjemno dober odmev, tudi po zaslugi Claudia Magrisa, ki je o njem pisal v Corriere della Sera, knjigi Joyceov učenec in Zvenenje v glavi pa sta ostali nekako neopaženi. To ni nič hudega, ni mogoče pričakovati, da bo vsaka knjiga odmevna. Nenavadno se mi zdi samo, da je med pozornostjo in ignoranco lahko samo majhen korak.

Letos oziroma lani pozimi vas je z ugledno literarno nagrado za francoski prevod dela To noč sem jo videl, ki si je prislužila priznanje za najboljšo tujo knjigo leta v Franciji, počastil tudi Pariz. Tu se bom navezal na Borisa Pahorja, ki je, kot ste omenili, v preteklem desetletju v Franciji doživel zelo velik uspeh. Koliko mislite, da je on pripomogel k utiranju poti spoznavanja slovenske kulture v tej pomembni evropski državi?

Borisa Pahorja v Franciji danes pozna vsakdo, ki se kakorkoli ukvarja s književnostjo. Imajo ga za pisatelja, ki zastavlja globoka vprašanja o življenju in smrti, ljubezni in sovraštvu, o strašnih spozabah nad človekovim dostojanstvom v ideološkem dvajsetem stoletju. Za njegov opus magnum velja Nekropola, ki je tudi po mojem mnenju eno največjih evropskih del o nasilju, umiranju in volji do življenja. Tudi Spopad s pomladjo, ki je izšel v francoščini z naslovom Printemps difficile, torej Težka, Težavna pomlad, ima zelo dober odmev med kritiki in bralci. Mimogrede: meni je slovenski naslov bližji, z lepo prispodobo govori o človeku, ki pride s prizorišča človeške smrti in se mora spopasti z življenjem, tudi z ljubeznijo. A prevodi Andree Luck – Gaye, ki je tudi moja prevajalka, so sijajni, zato moram verjeti, da je tako prav. Pahorjeve knjige in njegovi javni nastopi so veliko pripomogli k temu, da je slovenska kultura, pa tudi kultura slovenske skupnosti v Italiji, postala prepoznavna.

Pariz je bil pred mesecem tudi prizorišče grozljivega atentata oziroma pokola na uredništvu satiričnega tednika Charlie Hebdo. S kakšnimi občutki ste spremljali dogajanje, katere so po vašem korenine sovraštva in gneva, ki ju zapoveduje islamski ekstremizem oziroma integralizem? Kje lahko po vašem iščemo rešitve temu problemu?

V Charlie Hebdo, ki ni samo satiričen časopis, ampak goji tudi literarno kritiko, je pred več kot desetimi leti izšla prva pomembna ocena moje knjige, zato me je ta strašni dogodek še dodatno pretresel: streljali so na ljudi, kot sva ti in jaz, ki se lahko šaliva, smejeva in piševa o knjigah. Že pred desetimi leti sem v eseju Duša Evrope pisal, da je eden velikih problemov evropske prihodnosti, kako bo integrirala svoje muslimane, ne da bi se odpovedala načelom razsvetljenstva, ki jih je sprejelo tudi večkrat reformirano krščanstvo, ne samo s protestantizmom, tudi z moderniziranim katolištvom. Trenutno je videti, da je to tako težko vprašanje, kot je v matematiki menda kvadratura kroga.

Če se razgledamo širše, je na Bližnjem vzhodu, ki ga je zahodni svet v preteklem desetletju s svojimi preventivnimi vojnami in izvozom demokracije do konca destabiliziral, nastala nova država, ki se sama imenuje za islamsko oziroma kalifat. Kolikšne so po vašem razsežnosti tega pojava? Nekateri evropski izobraženci, med njimi vaš pisateljski kolega Umberto Eco, so ga, denimo, primerjali z nacizmom oziroma Hitlerjevo Nemčijo.

Vsak kalifat, vsaka samovoljna religiozna zamejenost bo nujno v sporu s sodobnim svetom, ne samo z Evropo razsvetljenstva, tudi z neizogibnimi globalnimi komunikacijskimi tokovi. Tem ni mogoče vsiliti enodimenzionalnih miselnih, moralnih in družbenih rešitev.

Vrniva se k domačim temam. V slovenski družbi ste se v preteklosti velikokrat tudi javno izpostavili ter tako razgibali javno mnenje. Pred petindvajsetimi leti ste, denimo, podprli koalicijo DEMOS ter lobirali za priznanje slovenske osamosvojitve pri svojih evropskih pisateljskih kolegih, velikokrat ste spregovorili o naši totalitarni preteklosti, konkretno z razstavo in knjigo Temna stran meseca ipd. Marsikdo ima vtis, da ste se v zadnjem času nekoliko umaknili iz javnega življenja oziroma, da se ne izpostavljate več tako, kakor ste se nekdaj…

Mislim, da sem povedal, kar sem imel povedati. In za vsem, kar sem povedal, stojim še danes. Ne morem ponavljati zmeraj istih stavkov, to je za človeka, ki se je v življenju odločil za literaturo, vendarle premalo zahtevno. In poleg tega: pride čas, ko začne časa zmanjkovati, ko se je treba bolj kot angažmaju posvetiti umetnosti in napisati še kakšen roman ali dramo.

S prof. dr. Milčkom Komeljem ste na čelu ene najstarejših in hkrati najpomembnejših slovenskih kulturnih ustanov – Slovenske matice, ki je pred kratkim praznovala svoj 150. jubilej. Matica seveda ostaja zvesta svojemu poslanstvu, torej širjenju slovenske kulture in narodne zavesti. S katerimi izzivi in težavami se ta ustanova sooča danes? Živimo namreč v dobi hitrih komunikacij in elektronskih medijev, brez prilagajanja spremembam pa najbrž ne gre, kajne?

Ne vem, kako lahko sodobni mediji nadomestijo ali spremenijo znanje in ustvarjalnost. Jaz jih razumem kot instrument ne kot vsebino. Sredi današnjega sveta morajo nujno obstajati tudi ustanove, ki nas vežejo s tradicijo, če jih bomo izgubili, bo svet, zlasti slovenski svet revnejši. Na žalost se ta ustanova, ki je s svojo kontinuirano tradicijo znanstvenega dela in izdajanja knjig redka tudi v evropskem okviru, danes srečuje s komaj premostljivimi finančnimi težavami. Pametnih ljudi, idej in znanja ji ne manjka, manjka političnih ljudi, tudi v kulturi, ki bi to razumeli.

Pa še zadnje vprašanje. Rodili ste se v Mariboru, ki se prav tako kakor Primorska nahaja na obrobju slovenskega narodnostnega ozemlja, zato ste na obmejno problematiko najbrž bolj občutljivi v primerjavi s povprečnim ljubljanskim izobražencem. Kako iz središča gledate na našo ‘periferijo’, na Primorsko, še posebno pa na slovenski prostor v Italiji, ki ga nekateri imenujejo tudi zamejstvo?

Ljubljana postaja vse bolj pomembno kulturno središče, a žal mnogi ljudje, ki v njej živijo in delajo, hodijo kot sence skozi meglo in ne vidijo, kaj se dogaja v Sloveniji in zamejstvu. Slovenija ni Ljubljana, brez zavesti o celotnosti, raznovrstnosti in zato tudi bogastvu in kreativnosti vsega slovenskega prostora, smo dolgočasna in meglena provinca.

Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


8 KOMENTARJI

  1. Briljantno!

    Tudi Maribor se premalo ponaša s pisateljem Jančarjem, s katerim je daleč prehitel Ljubljano.

    • Prevladujoča kultura boja vseh proti vsem. Če nekdo zunaj uspe, se družba vda in mu prizna, vsaj malo. Medtem pa se notranji boj vseh proti vsem nadaljuje. Vse zrnje je poteptano, samo plevel lahko raste. Povsod, v umetnosti, v znanosti, športu, gospodarstvu. Povsod.

  2. Za g. Jancarja in stevilne Slovenske kulturnike, ki so “poznani po celem svetu”, bi imel eno samo vprasanje, ce ste tako dobri, cemu visite na nasem davkoplacevalskem denarju? Cemu ne zivite od svojega dela?

Comments are closed.