Pričevalec Jože Martinčič o partizanski propagandi in revolucionarnem terorju

1
1374

Jože Martinčič od svojega rojstva leta 1929 živi doma, na kmetiji ob Cerkniškem jezeru. Njegova mama je bila zelo nadarjena za jezike in je rada brala, oče pa je bil trden kmet. Vzgajali so ga strogo, vendar je bila to dobra priprava za življenje. Gospodarsko so bili zelo vezani na Cerkniško jezero, tudi njihova domačija je imela čoln za ribolov, kar je bila njihova stara pravica.

Premiera bo v torek, 19. 2., na TVS 1 ob 23.05 uri. Ponovitev v nedeljo, 24. 2., na TVS 3 ob 9.05 uri.

Zaradi bližine rapalske meje z Italijo se je veliko mlajših fantov in mož ukvarjalo s tihotapstvom, kar je ljudi spridilo. Prav tihotapci so bili najbolj drzni in nasilni, ko se je vojna na Slovenskem sprevrgla tudi v državljansko vojno.

Ob napadu na Jugoslavijo aprila 1941 so zbežali z domačije, a so se kmalu vrnili. Italijani na začetku okupacije niso bili nasilni, čeprav jih ljudje niso marali. Ko pa so se začele akcije partizanov, se je odnos okupatorjev spremenil, uvedli so policijsko uro in začeli so izvajati teror. Nasilje proti vidnejšim domačim prebivalcem pa je okrepilo partizansko gibanje. Komunistična propaganda je ljudi mamila z velikimi obljubami.

»Da bo vse nebeško. Tudi da ne bo treba krompirja nič kopati, ker so Rusi že iznašli, da kar zunaj raste. Da tudi drv ne bo potrebno več pripravljati. Če je bila kakšna še dekle, če se ni mogla poročiti, so rekli: ‘Ko bomo zmagali, se boš prec poročila.’«

Vendar pa je partizanski teror ljudi v teh krajih množično odvrnil od partizanov. Razvedelo se je za pomore v Krimski jami in Mihcovem breznu, pozneje za poboj na Mačkovcu. Jožetov oče se je moral umakniti v Ljubljano, da je v smrtni nevarnosti, ga je opozoril znani partizan Ludvik Bobnar – Lovko. In tako je breme kmetije padlo na 15-letnega Jožeta, mamo in mlajše otroke.Ob koncu vojne je moral Jože s konji in vozom voziti za Nemce vse do Ilirske Bistrice. Doživel je letalske napade in videl veliko padlih vojakov, tudi Nemcev, ki so obležali po spopadu z umikajočimi se četniki.Oče je po številnih preizkušnjah dočakal konec vojne, ker so ga partizani mobilizirali in je bil ob pogromu maja in junija 1945 na Hrvaškem. Jože je po naključju izvedel, da so v Korenčanovi gostilni v Logatcu oznovci mučili in ubijali ujetnike.

Po vojni so jih pestili hudo pomanjkanje in velikanska davčna bremene z obvezno oddajo. V veliko uteho jim je bilo cerkveno življenje, ki se je takrat znova vzpostavilo. Vendar pa so v januarski noči leta 1949 lokalni udbovci zajeli njihovo organistko in zborovodkinjo, redovnico Antonijo Premrov. Čez mesece so našli njeno iznakaženo truplo in kmalu se je razkrilo, da so jo mučili in umorili. Istega večera, ko se je to dogajalo, je šel Jože s sovaščani k pevskim vajam, a so se po srečnem naključju izognili temnim postavam, ki so jih čakale ob pokopališču.

Tragedija je udarila tudi Martinčičevo družino. V čudnih okoliščinah je v Ljubljani avto povozil njegovo sestro, ki je bila izjemno nadarjena slavistka in asistentka pri profesorju Antonu Slodnjaku na Filozofski fakulteti. Voznik, nečak spomeničarja, ni bil nikoli kaznovan.

Jože si je ustvaril družino in zdaj že druga generacija gospodari na kmetiji. On sam pa ima posebno veselje z živino, tako je zjutraj, preden smo začeli z njim pogovor, najprej nakrmil krave.

1 komentar

  1. Spoštovani dr. Možina, vemo, da zločinci na revolucionarni strani, na žalost, niso bili in ne bodo nikoli kaznovani. Večina jih je že pod rušo. Zato pa bi bilo prav, da jih imenujemo s polnim imenom. Če se jih pričevalci še danes bojijo navesti, je prav, da to opravite zgodovinarji. Vem, da boste tvegali kakšno tožbo, ampak resnica mora priti na dan – v imenu zgodovine. Zakaj pa zaradi navajanja imen na strani protirevolucionarnih sil ni bil še nihče kaznovan?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite