Franc Bratina (TUKAJ)je odrastel je v družini šestih otrok v vasi Dolga Poljana na Vipavskem. Na čas italijanske okupacije Primorske ima zanimive spomine. Ob srečanju nam pokaže lep zvezek in spričevalo s komentarjem, da italijanske šole niso jemali preveč resno. Recitira nam šolsko prisego v italijanščini iz časov, ko je Mussolini sanjal, da bo obnovil rimski imperij. 99 odstotkov Primorcev je bilo v tistem času proti Italijanom, pravi Franc, steber narodne zavesti pa je bila duhovščina.
Ob napadu na Kraljevino Jugoslavijo se je skozi Vipavsko dolino pomikala številna italijanska vojska. Eden od njegovih bratov je bil kot italijanski vojak zajet v Libiji in je 2. svetovno vojno preživel v angleškem ujetništvu v Mumbaju v Indiji.
Na Vipavskem so se pojavili prvi uporniki; rekli so jim četniki, kasneje pa partizani. Zanje se je navdušil Francev najstarejši brat in malo za tem tudi skoraj vsi vaščani. A to se je spremenilo, ko se je začela kazati ideologija, se spominja Franc:
»Prej se ni nič govorilo o komunizmu. Samo o osvoboditvi in proti okupatorju. Potem so sneli slovensko zastavo s kap in nadeli zvezdo ter srp in kladivo, in potem so narod razdelili.«
Februarja 1943 so Italijani Franca in sovaščane prisilno mobilizirali. Skupaj z 800 primorskimi Slovenci je bil odpeljan v Carraro blizu Ligurskega morja. Posebnost je bila,da so tam poleg italijanskih pogosto prepevali tudi slovenske pesmi (Oj ta vojaški boben, Trzinka…), z balkona vojašnice pa jim je dirigiral oficir, po rodu iz Gorice.
V bogatem pričevanju nam Franc opiše izkušnjo v partizanski vojski, kamor so ga mobilizirali, in vojaško življenje po vojni ter v času tržaške krize. Spregovori o svojem življenju, zvestobi slovenstvu in svojem nazoru.
