Pričevalec Emil Zonta o usodi istrskih vasi, ki so bile nekoč slovenske

Emil Zonta Foto: TV Slovenija

Tokratni pričevalec je Emil Zonta, naš nekdanji sodelavec, upokojeni glasbeni urednik in producent na Radiu Koper – Capodistria, ki se je odlikoval kot velik strokovnjak na svojem področju ter pravi ambasador istrske kulture, zlasti glasbene, saj zna igrati na večino starodavnih istrskih inštrumentov. Rodi se je v vasici Sveti Duh Istri, ki kot številne druge, naseljene s Slovenci zaradi malomarnega odnosa povojnih oblastnikov, sedaj pripadajo Hrvaški.

Emil Zonta bo s svojim pričevanjem zadovoljil še tako zahtevnega gledalca, saj zadeva kraje iz razmere, ki so v slovenski zavesti skoraj neznane. Pred nami se odvije zgodba odličnega pripovedovalca, ki v pripovedi obudi spomin na slovensko govorico, pesmi in liturgijo svojega otroštva v rojstni vasi in številnih drugih v okolici. Po vojni so bili ti slovenski kraji za Slovenijo izgubljeni zaradi povojne brezbrižne politike odgovornih slovenskih komunistov, kar Emil Zonta podrobno opiše. Izjemno dragoceni so najzgodnejši spominski utrinki, ki označujejo življenje na vasi v pristno slovenskem okolju, navade, delo, medsebojne odnose in ekonomske razmere.

»Tudi pri Pazinu in Labinu se je takrat pelo stare slovenske pesmi« se spominja pričevalec Emil Zonta.

Nosilno vlogo v skupnosti so nosili slovenski duhovniki, ki so mu ostali v najlepšem spominu.

Emil Zonta je z očetom stal pred nemškim strelskim vodom

Mladi Emil je doživel tudi vojne grozote in nekaj spominskih utrinkov se je za vedno vtisnilo v dušo takrat mladega fanta. Še posebej se spominja dne, ko sta bila z očetom pred strelskim vodom nemških vojakov, a se je po čudežu razpletlo tako, da do streljanja ni prišlo. Ljudje so bili tudi v Istri kot povsod na Primorskem siti italijanske nadvlade, zato se je Emilov oče že zgodaj vključil v tigrovsko gibanje, kasneje, po razpadu Italije pa tudi med partizane.

Barbarsko preganjanje vernikov in duhovnikov

Emil Zonta zelo natančno in doživeto opisuje krvave dogodke preganjanja katoliških vernikov v Istri, kar je privedlo do vpada v buzetsko cerkev med birmo 23.8. 1947, ko je bil tudi sam pripravljen na sprejem zakramenta. Skojevci so plesali okrog oltarja, metali paradižnike po cerkvi in birmovalcu, častitljivemu duhovniku Jakobu Ukmarju preprečevali nadaljevanje birme. Naslednji dan so »komuništi« kot so jim rekli domačini v sosednji vasi Lanišče, kje se je birma naposled izvedla, po maši napadli in zaklali župnika Miroslava Bulišiča, vrat pa so prerezali tudi Jakobu Ukmarju, a je preživel.

Po vojni je slovenski značaj okolja začel prisilno izginjati, Emil in sestra sta morala v hrvaške šole, kjer so slovenščino bolj kot ne zatirali, s preganjanjem cerkve pa se je tudi zmanjšala vloga duhovnikov v okolju.

Emil Zonta, glasnik istrskega glasbenega izročila

Poseben del pričevanja Emila Zonte zadeva njega ljubezen do glasbe in nadarjenost za igranje na najrazličnejše, zlasti tradicionalne istrske inštrumente. V oddaji nam jih nekaj tudi predstavi in zaigra na njih. Organiziral je številne koncerte, nastope, ansamble. Je pravi ambasador tradicionalne istrske glasbe, ki ima tisočletno izročilo. Emil se je celo življenje ukvarjal z glasbo, tudi kot glasbeni urednik in producent na Radiu Koper.

Emil Zonta o usodi istrskih vasi, ki so bile nekoč slovenske

Ko se je zanimal za zaposlitev, so mu postavili pogoj, da mora v partijo:

»In potem pridem domov, to povem staršem in je oče začel jokati, ker ni tega pričakoval, mama me je ogledala, se je zresnila in rekla, Emil, ti boš šel na radio, tam si potreben, boš naredil veliko koristnega in pametnega, bomo molili zate in vse bo v redu. In hvala Bogu, tako je bilo. Predvsem se tolažim s tem, da sem bil vedno spoštljiv, ponižen, nikoli nisem hotel biti nasilen ali pa recimo koristoljuben, ampak da nekaj narediš za ljudi. In ta ljubezen do Istre, do istrske kulture, ko sem vsak dan spoznaval marsikaj novega, bodisi z glasbenega področja, bodisi besedno, bodisi navade in tako naprej, tudi od narave, tudi kako rožice rastejo, kako voda teče in tako naprej, to mi je dajalo moč. Nikoli se ne smeš ustaviti.«

To je hkrati lepo zaključno vodilo, ki ga za gledalce oddaje Pričevalci posredoval Emil Zonta. To bo nedvomno pustilo sled v vsakemu, ki se bo spoznal z njegovo življenjsko zgodbo, spominom na zgodovinske dogodke, ki jim je bil priča. Tokratni pričevalec prinaša v našo zavest marsikaj novega o usodi istrskih vasi, ki so bile nekoč slovenske.

Vir: TV Slovenija