Stroka
Od prvih pripovedi Pričevalcev spremljava z ženo njihove krute življenjske izkušnje, te se ne skladajo s podobami naše polpretekle zgodovine, ki so jo ustvarili in jo oblikujejo še naprej naši pooblaščeni zgodovinarji. Ne skladajo se tudi z najinimi izkušnjami. Ni pravljica o junakih, ampak zgodba o trpečem narodu, o preganjanem civilnem prebivalstvu, ki je moralo prenašati nasilje fašizma, nacizma in komunizma, tega zadnjega najdlje, bil je najbolj poguben, še vedno je tu, gospodarsko in nravstveno nazadovanje to potrjujeta.
Naši stroki, družboslovna in zgodovinska nista opravili svojih nalog! Družboslovna ni zmogla odkriti, da revolucija ni bila osvobodilni boj, ampak le velika prevara, grda zloraba in strašen zločin.
Zgodovinska pa se je izognila dejstvu, da je bila revolucija največja in pogubna strateška napaka za slovenski narod. Tudi ta se je oprijela pravljice, oblikovali so jo revolucionarji, ki so dokaze o zlaganosti te zgodovine zamolčali in uničili.
Jože Možina
Skoraj ni pravil brez izjem in tudi v naših strokah so strokovnjaki, ki zlahka sprevidijo, da je cesar nag, le pogledati morajo cesarja, seveda pa jim mora biti resnica prva zapoved. Tudi v zgodovinski stroki jih imamo in eden med njimi, Jože Možina, piše stroki navkljub zgodovino, ki so jo doživeli pričevalci, dejavni ali tihi nasprotniki revolucije in socializma, ne hlapci zavojevalcev, kot jim očitajo revolucionarji. Njihove pripovedi so vsebinsko polne, ponazarjajo vso nesrečo slovenskega naroda, ki jo je povzročila revolucija, so celostni odgovor njenim varuhom in zgodovinski stroki.
Nasprotniki očitajo avtorju pristranskost pri izbiri Pričevalcev, saj naj bi večina sodila med premagance. Ta očitek je nespodoben in pritlehen, seveda tudi nerazumen. Za pisanje zgodovine je potrebna resnica in ta je povabljena k pričanju, pričevalci pa so lahko z zmagovite ali premagane strani.
Zmagovalci so izpričevali svojo resnico že 70 let, uradna zgodovina se je uskladila s temi pričevanji. Njihove zamolčane resnice pa bi bile še kako pomembna pričevanja. Te so drugačne od zapisanih, zato bodo ostale skrite še naprej. So pa vrata za Pričevalce zmagovite strani na široko odprta, seveda za resnico, ki jo bo javnost lahko presojala.
Zgodbe Pričevalcev je avtor pridružil svoji zbirki biserov, ki jih predstavljata zgodbi o Pedru Opeki in Urok Depale vasi. Gospod Možina, oba z ženo vam čestitava za izvirnost, hrabrost, pronicljivost in pokončnost.
Resnica
Svoboda je razkošje, ki ga prvinsko občutimo tisti, ki smo resnico, zaradi strahu pred nasiljem, skrivali dolga leta, tudi sami pred seboj. Grožnja in strah sta takrat odganjali resnico v skrivne kotičke naše duhovnosti, da bi jo čuvarji zlagane pravljice ne odkrili. Danes jo lahko povemo in to je razkošje, ki ga še vedno s previdnostjo dojemamo.
Resnico zmagovalcev poznamo že 70 let, resnice poražencev pa se večina še vedno izogiba, iz lagodja, zaradi koristi, verjamem, da tudi iz strahu, kar je pomembno sporočilo: resnica poražencev ni dobrodošla. Spoznati to resnico je zato zahtevna naloga, saj so zmagovalci resnico prikrili, zagovorniki revolucije in socializma pa so pomembne listine o tej resnici uničili. Ena od rešitev, spoznati resnico tistih dni, so pričevanja očividcev teh dogajanj, so zgodbe Pričevalcev. Ti pišejo zgodovino poražencev, tudi prikrito zgodovino slovenskega naroda, ki smo jo zamolčali, pojasnjujejo pa tudi dejstva, ki jih uradna zgodovina ni umela.
Poraženci pa niso le domobranci, med poražence sodi večina slovenskega naroda, njegov večinski del so bili kmetje in ti so revoluciji nasprotovali.
Tej večini ste zgodovinarji dolžni predstaviti resnico o revoluciji, ki nas razdvaja, njen izvor, njeno izvedbo in njene posledice, družbene, duhovne, gospodarske in strateške.
Nasprotje resnice je laž! Škoda, ki jo ta povzroči ni samo neposredna, temveč je še bolj škodljiva posredna, ki jo zahteva njeno vzdrževanje.
Zveza borcev
Odpor zagovornikov revolucije in socializma do resnice poražencev je razumljiv, po sedemdesetih letih, ob očitnih in še vedno prikrivanih dejstvih, pa nerazumen. Od skrivanja zločinov smo le prešli na njihovo opravičevanje, prepričan pa sem, da jih bomo končno tudi obsodili, ne le obžalovali. Nespodobno je nasprotovanje odkrivanju resnice, tudi oviranje, da pride ta resnica v javnost je nesprejemljiva.
Nasprotovanje resnici, ki jo odkrivajo Pričevalci, je stalnica vse od začetka predvajanja teh pričevanj. Sedanja obtoževanja predsednika zveze borcev so krivična, saj je javna televizija vse prej kot naklonjena Pričevalcem, so pa tudi neprimerna in žaljiva, razkrivajo pa vrednote samega predsednika in njegovega društva: kdor ni z nami, je proti nam.
Kakšna nravstvena opora, katera zakonska podlaga ali uveljavljena pravica vam dovoljujejo, da lahko posegate v osnovne človekove pravice vsakega državljana, tudi Pričevalca?! Vaše nerazumno nasprotovanje resnici o revoluciji mi vzbuja vtis, da v društvu združujete le revolucionarje ter zagovornike revolucije in socializma, ne pa tiste večine, ki je revoluciji nasprotovala.
Vaša verodostojnost je v tem primeru najmanj vprašljiva in nas nagovarja, da ustanovimo svoje društvo, zvezo borcev nasprotnikov revolucije, državno podporo pa si razdelimo.
Tudi midva sva Pričevalca!
Sodiva tako med tiste, ki jim predsednik borcev očita laž in potvorbo zgodovine. Kdo pa ste pravzaprav vi gospod Turnšek, da lahko presojate in odločate, kaj je laž in kaj resnica? Resnica je klena in neizprosna, prej ali slej bo razkrila vaše žaljive očitke in jih uvrstila tja, kamor sodijo.
Midva sva primer, ko očitek o pristranosti izbire Pričevalcev ne velja. Oba se lahko uvrstiva med zmagovalce. Ženino in moje sorodstvo sta bili vključeni v osvobodilni boj, moja žena pa je bila tudi partizanka. Ta dejstva nama niso zameglila resnice, zmoreva priznati resnico poražencev in obsojava zločine zmagovalcev. Osvobodilni boj je tudi najin boj, same revolucije pa midva nisva počela, tudi pretežni del slovenskega naroda ne. Za revolucijo se slovenski narod ni nikoli odločil! Vsilila nam jo je peščica, njihova imena so nepomembna, pomembni smo mi in naši bodoči rodovi, ki jih ne smemo obremenjevati z našimi zablodami.
Najini zgodbi sva izpričala tudi gospodu Možini. Hvaležna sva mu za to priložnost. Za naju je pričanje priznanje in velika čast! Najino vodilo: brez resnice ni svobode, ne blaginje.
Najina pripoved je na spletu in vsi lahko preverijo neoporečnost ali oporečnost najine resnice!
