Pričevalci: Pretresljiva izpoved Danila Skomine, sina aleksandrinke

2
Danilo Skomina, foto: RTV SLO.
Danilo Skomina, foto: RTV SLO.

Pretresljiva izpoved sina aleksandrinke Danila Skomine, ne bo pustila ravnodušnega nikogar.

Ko je imel štiri leta, je mama odšla Egipt in se v resnici ni nikoli več vrnila, družino pa je namesto blagostanja zadela trajna bolečina. Z očetom in mlajšo sestro so živeli trpko življenje pod fašističnim preganjanjem, ki se ga Danilo živo spominja. Oče je bil med vojno mobiliziran v italijansko vojsko, a je pozneje pristal pri Američanih, kjer so primorski fantje ustanovili odličen pevski zbor, ki je nastopal tudi pred generali.

Družina Iva Brica, 4 letna Marica sedi na sredini.
Družina Iva Brica, 4 letna Marica sedi na sredini.

Med zavezniškim bombardiranjem goriškega letališča leta 1944, sta bila pred njegovimi očimi ubita 12-letna prijatelja, poleg 40-ih domačinov, Danilo pa je bil težko ranjen. Ker so partizani izzvali Nemce, se je okupator znesel nad domačini v Mirnu. Požgali so hiše in moške, tudi Danila, postavili pred strelski vod. V zadnjih trenutkih jih je rešil domači župnik, ki je pri Nemcih izprosil za njihova življenja. Konec vojne je Danilo doživel v Gorici; spomni se, da so vanjo prvi vkorakali četniki in za njimi partizani, ki so se jih Goričani zaradi nočnih aretacij in pobojev v fojbah zelo bali. Tudi zaradi tega početja je Gorica ostala v Italiji. Svoboda je nastopila s prihodom Američanov, ki jih ima Danilo v najlepšem spominu, eden od njih je postal celo njegov birmanski boter. Mama, s katero so se med vojno pretrgali vsi stiki, se je pojavila v Gorici leta 1975 in svojega sina poklicala po telefonu. Prvi stik po 40 letih je bil hladen in tako je ostalo tudi pozneje, pravi Danilo. Prizadeto opiše, kako je mamo pogrešal vse svoje življenje, kot tudi oče, ki je do smrti hranil ženina pisma in ji ostal zvest. Mama se je vrnila v Kairo, kjer ima Danilo še vedno polsestro s katero ohranja stike.

V pripoved stopi tudi žena Marica, hči Iva Brica, odličnega slovenskega kulturnega delavca iz Dornberka, ki so ga neprestano preganjali fašisti, med vojno, pa so ga, po partijskem povelju, v pričo sinov ubili partizani. Če bi ljudje umor Iva Brica odobravali, je takratni partijski funkcionar Aleš Bebler naročil, naj požgejo še njihovo hišo. Spomin na družino Bric, ki sta jo preganjala oba totalitarizma, zaokroža to izjemno pričevanje iz primorske zgodovine.

Premiera oddaje Pričevalci z Danilom Skomino bo v torek, 1. 12. 2015, na TV Slovenija 1, ob 23.05 uri in ponovitev v nedeljo, 6. 12. 2015, na TV Slovenija 3, ob 09.05.

2 KOMENTARJI

  1. Gotovo bo tole zanimivo. Ampak od mene nekaj drugega.

    Časnik.si skoraj vedno prenese ne le Možinove Pričevalce, ampak tudi njegove nedeljske Intervjuje. Tokratnega, z Valentinom Inzkom pa ni. Jaz trdim, da je eden najboljših in najbolj relevantnih intervjujev v zadnjih letih opravljenih v slovenskih medijih, zato dajem tule povezavo nanj:

    http://4d.rtvslo.si/arhiv/intervju-tv/174374022

    Trdim tudi, da je tale intervju lahko slaba vest Slovencev, predvsem slovenskih intelektualcev, politikov in publicistov ( nemara tudi zato tokrat Možinov intervju ni objavljen v tem mediju).

    Med drugim se je Inzko, ugledni diplomat, visoki mednarodni predstavnik v BiH, zavedni koroški Slovenec in predsednik NSKS odločil, da je svoje stanovanje na Dunaju zastonj prepustil dvema družinama sirskih beguncev! Muslimanskima družinama. On in njegova žena, cenjena Benarda Inzko Fink sta sicer katoliška, da bolj skoraj ne bi mogla biti.

    Med drugim govori v intervjuju, kako za ti družini skrbijo v dunajski katoliški fari. Pri tem, zanimivo in zgledno, pomagajo bosanski muslimani, ki jih je ista župnija gostila kot begunce v času vojne v BiH.

    Med drugim tudi zvemo, da je Avstrija sprejela po WW2 že sedem valov (!) beguncev in pri tem ostala avstrijska. Torej Sirci so sedmi val. Zaenkrat je Avstrija ponudila trajno zatočišče številki, pazite, 100.000 beguncev (!) iz Sirije in Afganistana. Brez vsake panike.

    Slovenija ne vem, če ima sploh koga od beguncev, ki ga je sprejela za trajno. Vsi so le na poti. In kljub temu je Slovenija vsa panična, da ne rečem histerična, kakšna grožnja da so begunci, kako nas bojo potujčili, islamizirali, kako bojo zatirane vrle slovenske emancipiranke, kako bo na vsakem vogalu raznašalo bombe … 🙁

    Ja, Valentin Inzko je slaba vest, ki se je noče slišati. Tudi slaba vest slovenske desne ( pomladne, konzervativno-liberalne, tudi katoliške) inteligence, publicistike, politike, ki je z redkimi izjemami, npr. Dragom Jančarjem, skrenila pri tem vprašanju povsem desno, mnogi skrajno desno, v ksenofobijo, islamofobijo in odsotnost trohice ( krščansko inspiriranega) človekoljubja.

    Za vodilne v slovenski Cerkvi sicer tega ne bi mogli reči, saj so bile njihove izjave ( Zore, Glavan) povsem drugače intonirane. Res pa da so v zadnjem mesecu umoknili z izjavljanjem na temo begunske krize. Ne morem se znebiti vtisa, da so se ustrašili konflikta s svojo desno laično bazo.

    Podobno opažam v lastni župniji. Župnik je septembra, tudi še oktobra veliko pridigal o beguncih in krščanskem odnosu do beguncev. Brale so se mašne prošnje za njih in za solidaren odnos nas, domorodcev. Novembra je pa vse utihnilo. Kot da jih več ni.

    No, kot sovraštvo do beguncev evidentno ni krščanska drža, tudi stiskanje repa med noge za moje pojme ni. Za tisto, kar je prav, se je treba postavit, pa bilo to popularno, ali ne.

    Ja, Valentin Inzko je pa zame zgled izjemnega krščanskega moža. Škoda sicer, če to bolje vejo muslimani iz Bosne kot katoličani iz Slovenije.

    • Medtem, ko sem tole pisal, se je intervju vendarle pojavil med objavami. 🙂 Če urednikom ne bo narobe, bom z nekaj popravki svoj komentar prenesel tja.

Comments are closed.