Vlada Mira Cerarja requiescat in pace

5
535
requiescat in pace – počivaj v miru
requiescat in pace – počivaj v miru

Gornji napis na sliki, ki ga srečamo na starih, razpadajočih podeželskih nagrobnikih (requiescat in pace – počivaj v miru), opremljen še z mislijo de mortuis nil nisi bene – o mrtvih le dobro, bi bilo nekaj najbolj civiliziranega tudi ob zamenjavah in celo padcih vlade. Ta je nekaj najbolj normalnega, človeškega. Pri nas iz takega dogodka ustvarjajo voditelji javnega mnenja problem, ki presega vse domače, da o tujih niti ne govorimo. Seveda je dogodek ob njegovi razglasitvi prvorazreden, ne pa ves teden. To se dogaja predvsem zato, ker ga predsednik vlade v odstopu ne zna kultivirano in politično zrelo izpeljati. Kot trdi je odločitev sprejel sam in premišljeno. Zato naj se ne obnaša kot otrok, ki so mu vzeli najljubšo igračo.

In tak nam je vladal?

Obmetavanje padlih in pokojnih z blatom ni samo nekulturno, ampak tudi umazano. Ne zato, ker mečemo blato, ampak predvsem zato, ker ga ni mogoče metati, da nisi ob tem tudi sam umazan. Tako je tudi z navajanjem grehov vlade v odhodu. Učili so nas, ko se vzpenjaš razmisli, kako boš sestopal. Ni tako enostavno, kot se sliši, zlasti pa vidi. Nekdanji predsednik vlade zmerja in obračunava z vsemi okoli sebe. Najbolj grob je do koalicijskih partnerjev, demonizira sindikate in del opozicije. Daleč od temeljnih standardov evropske demokracije. In tak nam je vladal?

Slovenci, primimo se za svoje denarnice!

Padec Cerarjeve vlade je bil kljub temu, da smo videli in vedeli, da se njeno življenje izteka, tega niti najboljši in najbolj privrženi mediji niso mogli prikriti, iznenadenje. Kot krivec je bila prikazana razveljavitev referenduma o drugem tiru, kar pa je lahko le povod, ne pa vzrok. Že mag. Alenka Bratušek je namignila, da je verjetno poglavitni vzrok Nova Ljubljanska banka in odnos Cerarjeve vlade do njenih in naših davkoplačevalskih problemov. Dami, ki jo je pokojni dr. Bajuk, ne zaradi zunanjosti, ampak obvladanja financ zadržal v svoji bližini, kljub nezadovoljstvu koalicijskih partnerjev, kaže verjeti. Pravzaprav ji vsa na novo razkrita dejstva o odnosu Cerarjeve vlade do NLB samo potrjujejo. Slovenci, primimo se za svoje denarnice!

Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni

Prof. dr. Miro Cerar, ki v resnici v slovenskem javnem življenju ni bil nov obraz, je bil, kot je sam potrdil, grdo zlorabljen s strani starih sil, ki jih pred tem niti ni bil sposoben prepoznati. Oddaljevanje od lepih besed o morali in pravnosti kot temeljnih načelih njegove vlade, je to dnevno potrjevalo. Časovna razdalja od odstopa vlade je še kratka za kritično in primerjalno analizo z predhodnimi vladami. Toda drznemo si napovedati, da je bila najmanj pravna in najmanj moralna od vseh dosedanjih v samostojni slovenski državi. Maketa za drugi tir bo njen trajni simbol! V odstopnem govoru, ki je bolj spominjal na predvolilnega, je opletal okoli sebe na način, ki mora pritegniti dušeslovce. Pravzaprav nam je posredno povedal, da je komaj iskal izhod v stiski in ga končno našel. Lahko se z njim strinjamo, da mu ni bilo lahko. Sam je kazal predvsem na krivdo koalicijskih partnerjev, ker so mu zvijačno jemali igračke v peskovniku. Ne samo to. Javno so ga žalili in poniževali. Bistveno drugačni niso bili niti nekateri njegovi strankarski tovariši z predsednikom Državnega zbora dr. Brglezom na čelu, ki pogosto ni znal skriti, da misli o njem najslabše na svetu.

Vlada si je pripisovala zasluge za vse, tudi da se zemlja vrti, …

Stranki so pripisovali različne pridevnike. Nedvomno je po nagnjenosti k oligarhiji in plutokraciji prekašala vse dosedanje. Takega prezira do nižjih socialnih plasti, delavcev in upokojencev, ni doslej pokazala še nobena njena prednica. Svoje napake je hotela prikriti z populizmom, ki pa ji ni najbolje uspeval. Glede na njen večinski profesorski sestav, pa je najbolj pretresal njen odnos do resnice. Ta je posledica patološkega samobčudovanja, ki je šlo tako daleč, da si je pripisovala zasluge za vse. Tudi da se zemlja vrti, da trave raste, da dežuje … Bolj so ekonomisti vpili, da je  uspešna slovenska ekonomija posledica zunanjih vzrokov, ki pa jih mora nujno nadgraditi s strukturnimi reformami, bolj je vreščala, da se bo brez nje svet podrl. Takega samoobčudovanja in samohvalisanja še nismo doživeli v novejši slovenski politični zgodovini. Kot bi se učil pri J. V Stalinu. Pravzaprav to tudi najbolj pove, zakaj so imeli „stari politični mački“ iz koalicije toliko težav z njo. Pogosto je bilo zasebno slišati iz njihovih ust, da niso prepričani o uravnovešenosti nekaterih ključnih vladnih politikov. Jim kaže prisluhniti?

V iskanju novega „Antijanše“

Med številnimi izjavami predsednika vlade v odhodu, nas je kljub njegovemu zaklinjanju na strpnost in toleranco, stalno presenečal s svojo nestrpnostjo. Res je za marsikaj krivil koalicijske partnerje, toda njegova obsesija so „janšisti“. Prav to najbolj razkriva, kdo ga je postavil na vlado. Povsem normalno je, da mnogi nekaterih slovenskih politikov ne marajo. Toda demonizirati parlamentarno demokratično stranko pa presega vse meje in sproža alarm o nevarnosti totalitarizma. Tako je na vrhovnem sodišču padel skoraj v nezavest, ker to ni vrglo iz prostora Državljan K., ker je po njegovem prepričanju janšist. Enako je obsodil predsednika Fidesa dr. Kuštrina in vsakega, ki mu je oponiral. Celo o sindikalistih je skušal vzpodbuditi dvom, če niso prikriti janšisti.

Za to razkritje mu moramo biti iskreno hvaležni. Ne le, ker je razkril svoje duhovne in politične očete, ampak, ker je nakazal politične cilje “zdravih sil” in “novih obrazov”. Slovenska politika se je vse po osamosvojitvi delila na leve in desne nekako po sredini. Ker v tem ni bilo končnega uspeha, je bila ubrana nova taktika. Z vrhunsko spretnostjo je nevtralizirala del državljanov („vsi so isti“, „nič se ne splača“, „Slovenci nismo zreli za samostojno državo“…) ostale pa začela deliti na janšiste in antijanšiste. Pri tem ni neuspešna. Janšist v konkretnem primeru pa ne pomeni več pristaša Janeza Janše, ampak pristaša vrednot slovenske osamosvojitve. Te so motile že nekdanjega predsednika dr. Danila Tuerka in zakaj ga ne bi vlada, ki izhaja iz istega zelnika, v tem posnemala. Treba je restavrirati vrednote socializma z človeškim obrazom, obnavljati kult titoizma … „NOB“ ni bila revolucija, še manj partizanstvo, ampak odporništvo evropskega zahodnega tipa. Eden mejnih kamnov v tem procesu bodo tudi letošnje proslave ob 50 letnici TO, ki je naenkrat postala prednica slovenske osamosvojitvene vojske. To je podobna bedarija, kot bi avstrijsko cesarsko-kraljevo armado razglašali za prednico slovenskih osamosvojiteljev, ker so v njej služili Rudolf Maister in borci za severno mejo.

Novi obrazi ne rabijo volilnih programov

Cilji predvolilnega boja v katerega smo že globoko zagrebli, za to ne bodo pridobivanje volivcev za boljšo in zanesljivejšo slovensko prihodnost, za slovensko „Švico“, karkoli si že pod to mislimo, ampak iskanja antijanše, kot je bil prof. dr. Miro Cerar. Stare sile, katerih simbol sta ropanje bank in denarja za zdravstvo, rabita zanesljive naivce ali omejence ali pa pokvarjence ali pa vse troje v eni osebi, kar je idealno. Važno je, da so na zanesljivi vrvici. Zato tudi novi obrazi ne rabijo volilnih programov.

5 KOMENTARJI

  1. Kakšen Requiescat in pace? Jaz bi jih postavil pred zid, potem pa pomilostil na dosmrtni zapor, ker niso samo kriminalci, ampak tudi popolni debili, kar je olajševalna okoliščina.

  2. Odlično. Posebej še tisto o primerjavi med TO in AO vojsko na Soški,i fronti, kjer je bil poveljujoči jezik tudi slovenski in kjer so naši slovenski predniki preprečevali, da bi italijanski agresor okupiral slovensko deželo in njene ljudi in izvajal kulturni teror nad njimi.

  3. Odlično.

    Objaviti v RTV Hanzi 1,2,3, v DELU, v Večeru, v Mladini in v Dnevniku ter v Murgelskih novicah.

  4. „Slovenci nismo zreli za samostojno državo”. Seveda nismo, to je popolnoma jasno. V 27 letih so nam komunisti iz najbolj uspešne in perspektivne vzhodnoevropske države naredili prvorazredno bankrotirano, izropano in skorumpirano greznico, državljani pa to mirno gledamo, ne da bi vsaj šli na ulice. Reši nas lahko samo priključitev k Avstriji.

  5. “Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni”
    Bolj primerno je zapisati: Pot v pekel je tlakovana z dobrimi sklepi. Če namreč človek nekaj dobrega sklene in se tega ne drži, je problem. Če človek dela z dobrimi nameni, pa pride v nebesa!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite