Božična poslanica z druge strani

5
Jože Mlakar: “Zdi se, da je šla Cerkev z marsikatero spremembo predaleč”

Potrebujemo bližino, potrebujemo drug drugega, kjer se podpiramo in se spodbujamo. Prav to nam Bog daje in to je eno glavnih sporočil božiča. Bog v Jezusu sestopa iz nedostopnosti nebeških višav. Naselil se je med nami, v naših domovih, v moje konkretno življenje. Podaril nam je sposobnost ljubezni. Od takrat naprej velja: »Vse, karkoli ste storili kateremu najmanjših, ste storili meni!«

To je zares fascinantno sporočilo! Človek je sposoben božanskih stvari, ker je sposoben ljubezni. Božansko pa je vedno nekaj lepega, vedno nekaj novega, ker vključuje drugega, ker se daje. Dar ljubezni v resnici nikoli ne mine. Tudi če pade noč, tudi ko se zgodi slovo. Kar je storjeno v ljubezni, ostane.

To je odlomek božične poslanice enega od slovenskih škofov. Vsak od njih je nekaj napisal v spodbudo nam, kristjanom. V tem odlomku je stavek, ki si ga je vredno zapomniti za vse življenje in ga posredovati tudi drugim: Kar je storjeno v ljubezni, ostane. Toda težava tega in vseh drugih zapisov naših škofov je, da ne padejo na plodna tla. Kot bi jih pozobale ptice in jih ni nikjer več. Ko te poslanice iz vljudnosti do naših pastirjev preberemo, ni v njih nič takega, nič večjega od tega, kar poslušamo pri nedeljskih mašah. Ko bi bil stavek, ki sem ga omenil, vgrajen v besedilo drugih enako močnih stavkov, bi morda vzbudil našo pozornost in bi se ob prvem srečanju s prijatelji ali sorodniki o tem pogovarjali.

V cerkvah prazne klopi. Ne le zaradi covida, temveč zaradi splošne izgube zaupanja v Boga

Take izjave, zapisane v povzdignjenem, prazniku primernem slogu, so brez učinka. Vse, kar v njih preberemo, je idealno, popolno, kakor da mi nimamo nobenih vprašanj in dvomov. Božična okrasitev cerkve, luči, orgle in petje imajo na vernike bistveno večji učinek in tudi zaradi tega radi hodimo k maši. Toda glavni vtis, ki smo ga letos dobili pri vseh božičnih mašah, so bile prazne klopi. Ne le zaradi covida, temveč zaradi splošne izgube zaupanja v Boga. Kot da je eden od najvažnejših življenjskih smislov izpuhtel.

V župniji in v cerkvi, kamor hodimo, se je v le nekaj letih zgodil eksodus. Še ne dolgo nazaj so predstavljali polovico udeležencev pri nedeljskih mašah otroci. Sedaj bi jih lahko našteli na prste in še ti so med ministranti. Mladi, ki so bili hrbtenica Cerkve, so ob polnoletnosti izginili. Ni jih več. Morda je v drugih cerkvah in drugih župnijah drugače in izgube otrok in mladih ni opaziti. Saj če bi jih, bi bila to glavna tema božičnih nagovorov naših škofov.

Pripis: tudi mojih otrok in vnukov pri polnočnici ni bilo videti, razen ene izjeme. To pa ni več odgovornost škofov.

5 KOMENTARJI

  1. “Ask not what your country can do for you, ask what you can do for your country ( JFK)”.

    Parafraza: ne vprasaj, kaj bo Cerkev naredila prav ali narobe zate in vernike, vprašaj, kaj boš ti in tvoja okolica naredila za cvetočo Cerkev. Otroci pričakujejo Miklavževa darila, odrasli naj bi jih dajali.

  2. Spoštovani Jože Mlakar, tudi predsednik (katoliške) civilne iniciative Prebudimo Slovenijo, nadaljuje serijo lucidnih člankov o Cerkvi, ki jo je začel z avgustovskim člankom ”Zdi se, da je šla Cerkev z marsikatero spremembo predaleč”, tokrat iz vidika lastnih neposrednih opažanj.

    Pozdravljam, da smo se končno začeli neposredno pogovarjati o težkem položaju v Cerkvi, pa čeravno je marsikomu v kleru ali med vodilnimi laiki to v spotiko in bi rad še naprej vzdrževal iluzijo ‘Dolce vita cristiana’ na Slovenskem (kot se je izrazil prečastiti prof. dr. Anton Strle).

    V članku predstavljena nedomišljenost in slaba teološka in pastoralna podlaga pridig (škofovskih kot tudi duhovniških) so postale tako huda težava v Sloveniji, da so očitne tudi teološko formalno neizobraženim navadnim laikom. Psihologizirane, ”zlajnane”, vedno iste razvodenele pridige slovenskega klera so podobne nasvetom znanih slovenskih psihologov in nas vernikov ne usmerjajo k presežnemu, temveč želijo tekmovati s poplavo modernih sekularnih motivatorjev in novodobnih gurujev, ki ponujajo trendovske in instant rešitve ”kako priti do harmonije v odnosih in v samemu sebi” .

    Katastrofalna kateheza ter izjemno velike napake na liturgično-dogmatičnem področju pa so sedaj privedle do rezultata, kot ga vidi spoštovani avtor in kot smo ga v Cerkvi na Slovenskem v zadnjih 10 letih že videli številni verniki, medtem ko so si ostali zatiskali oči.

    Kako naj mladi dobijo ljubezen do presvete katoliške vere ter ene, svete, katoliške in apostolske Cerkve, če jih ne učimo osnov kot so: priklon pred tabernakljem v prezbiteriju, neprimernost obračanja hrbta tabernaklju (predvsem ob novodobnih zborovskih nastopih), klečanje ter tišina med kanonom ter med povzdigovanjem, spoštljivo prejemanje obhajila kleče in na usta (govorim o predkovidnem nepandemičnem obdobju), redna spovedna priprava na resen prejem presvetega Rešnjega telesa, spoštljivo obnašanje ministrantov med obredom, itd.

    Namesto tega je vodstvo Cerkve na Slovenskem slovenski katoliški mladini ponudilo ceneno protestantsko kopijo Cerkve. Ki je prijetna, ”cool”, ničesar ne zahteva, ničesar ne sporoča in daje vtis, da ni Kristusova, temveč deluje bolj kot družabni tečaj, ki traja do birme. Zakaj že bi ji kdorkoli izmed naših mladih ostal zvest ne samo po birmi, temveč vse življenje?

    • Cerkev ni komunikacijsko orodje ali propagandni kanal. Vsak kristjan bo v dobi, ki tradicionalni veri ni naklonjena, večkrat od zunaj ali znotraj zaslišal glas v smislu Jezusovega vprašanja apostolom: Boste odšli tudi vi? In samo v sebi bo dozorela, če bo, Petrova zrelost: “H komu naj gremo, Gospod? Besede večnega življenja imaš!”

      Prikladno je odgovornost za krizo lastne identitete prenašati na duhovnika. Se bolj na škofe in papeža. Poznamo Božje zapovedi. Posvecuj Gospodov dan je ena od njih. In obhajanje evharistije je Jezusovo neposredno naročilo ob zadnji večerji. Ce kristjana ni pri nedeljski ali praznični masi, je problem najprej v njem. In v njegovi družini.

      Najlažje je jamrati in udrihati cez duhovnike in se iti razne kaprice. In cez vodstvo. Bogu hvala, da jih še imamo. Čez generacijo jih bo zelo manjkalo v teh krajih. Mogoce jih bodo tedaj laiki koncno spet bolj cenili, vsekakor bolj kot bi bilo razvidno iz danasnjih zapisov, tudi na Casniku.

      • Če vernik res ljubi katoliško Cerkev in sveto katoliško in apostolsko vero, potem ob jasnih znakih krize Cerkve in vere ne bo ravnodušen in mlačen. Sledil bo svojemu ‘sensus fidei’ ki mu nalaga odgovornost, da svojemu stanu primerno (bodisi kot laik bodisi kot posvečena oseba) naredi vse, kar je v njegovi moči, da ohrani sveto vero ter podpira Cerkev, da bi iz težav izšla.

        Nasprotno, če bi samo zamahnil z roko in ga njegova lastna vera, rešenje duše ter stanje Kristusove Cerkve ne bi zanimali, bi bil mlačen, nonšalanten vernik ali celo brezverec.

        Očitno smo v Cerkvi na Slovenskem prišli do trenutka, ko je kritičen razmislek o situaciji nezaželen. Vsi vidimo, da so zadeve resne, nejasne, težke, toda da bi kdo zavpil ‘Cesar je nag!’, to pa ne. Vodstvo želi, da se vsi skupaj pretvarjamo, da se slabšajoče se situacije malodane veselimo, želijo pripravo na menedžiran upad. Vsakršna kritika ter zahteva po resnem razmisleku, kako bi se na spremenjene razmere (ki jih nihče ne zanika!) resno duhovno, pastoralno, liturgično pripravili, ob čemer bi se učili iz napak nedavne preteklosti, sta označeni za nedopustno kritiko.

        Obenem vsi v Cerkvi pozabljamo Kristusovo navodilo ‘Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali.’ (Lk 8, 48). Popolnoma nepastirsko in nekatoliško je, da se vernike pusti same, na razpolago tropu volkov, v smislu pomagajte si sami. Če se istočasno od duhovnikov zahteva zvesto izpolnjevanje njihovih liturgično-zakramentalnih nalog in zaobljub, jasno posredovanje in varovanje njim zaupanega nauka, pa je to nekaj nesprejemljivega. Ali ni zavračanje vsakršne (upravičene) laiške kritike glede zanemarjanja dolžnosti posvečenih, ravno oblika klerikalizma, o kateri govori tudi papež Frančišek?

        Še več, kako naj si laiki pomagajo sami sebi, če jih tisti katerih dolžnost je bila, prenesti zaupanim jim vernikom, jasno, nespremenljivo katoliško vero, na to niso pripravili? Torej od vernikov po eni strani terjamo ubogljivo poslušnost neprimernemu odzivu posvečenih na kritično situacijo, po drugi strani pa od njih v tej isti kritični situaciji zahtevamo izven serijsko ‘znajdi se sam’ samoiniciativnost?

        Avtor Jože Mlakar pravilno ugotavlja, da vse ni odgovornost škofov in duhovnikov. A jasnost nauka ter pastorale sta minimum, ki se ga terja od njih in na katerega lahko svojo osebno ter družinsko vero nato naslonijo tudi laiki. V članku omenjena poslanica na žalost kaže na strukturno težavo nezadostne jasnosti in zmaličenosti podajanja katoliške vere na Slovenskem in čas je, da si pred tem nehamo zatiskati oči.

Comments are closed.