Prezrti spomeniki samoslovenstva

13
923

Prezrti spomeniki samoslovenstvaPri raziskovanju zgodovine slovenskega osamosvajanja je še polno lukenj in belih lis.  Čeprav ni neznana, pa je bolj ali manj prezrta Skupina Y slovenskih akademikov, ki ni bila množična, zato pa toliko bolj odmevna. Sestavljali so jo Roman Žužek, Ivan Rebernik, Ciril Valant in Franček Križnik. 1968. leta so sestavili brošuro Slovenija kam, ki se je zavzemala »za polnopravno osebnost našega naroda v družbi z drugimi, za dosego svobodne in neodvisne domovine, za pravice, ki nam zgodovinsko pripadajo, je upanje na lepšo in srečno bodočnost našega naroda in drugih narodov«. Tiskali so jo v Trstu.

Skupno z Slovenija včeraj, danes in jutri  Cirila Žebota,  Nekje je luč  Vinka Beličiča in Od Triglava do Andov Janeza Hladnika, je sodila v Jugoslaviji med štiri uradno prepovedane slovenske knjige. Potrebno jih bo ponovno analizirati in skušati ugotoviti njihov odmev in vpliv. Mirno lahko zapišemo, da so tako skupina kot citirana dela, Žebot je skoraj pozabljen, bila še kako vplivna in odmevna. Zato je nedvoumno, da imajo zasluge za slovensko osamosvojitveno misel. Nikoli se nisem mogel znebiti vtisa, da je Franček Križnik to pripadnost plačal z življenjem. Niti slučajno ne dvomim, da jih je UDB-a dobro spremljala.

Pomen in vpliv Drage je nedvomno podcenjen

Vsakoletno srečanje na sv. Višarjih me spomni najprej na Drago. Lansko leto so bili že 53. študijski dnevi Draga, ki jih prireja Društvo slovenskih izobražencev v Trstu. Srečanja potekajo v parku Finžgarjevega doma na Opčinah.  Čeprav so zaradi zbornikov in časopisnih odmevov dobro dokumentirani, pa mi analitična monografska obdelava ni znana. Potrebna bi bila in v Trstu se živijo ljudje, ki so v osrčju tega dogajanja že od samega začetka in poznajo ozadja. Nedvomno je tudi pomen in vpliv Drage podcenjen.

Ključno in najtežje vprašanje pa so sv. Višarje. Za verjetno najstarejšo vseslovensko božjo pot večina niti ne ve, da ležijo na Koroškem. Z političnim slovenstvom jih je že 1848 zaznamoval Matija Majar – Ziljski, ki je bil tja kazensko prestavljen in velja za prvega političnega preganjanca zaradi Združene Slovenije. Žal je višarsko obdobje njegovega življenja in dela (1848-1850) najslabše dokumentirano.

S senžermensko mirovno pogodbo 1919. leta je ta del Koroške dobila Italija. Tam so živeli Slovenci in Nemci. 1939. leta so se »Nemci« na podlagi sporazuma med Hitlerjem in Musolinijem izselili v Avstrijo. Še pred nekaj desetletji so v celovškem predmestju, kjer je bila njihova močna kolonija, ob kozarcu preveč  prepevali slovensko.

Kot častilec dr: Lamberta Ehrlicha (1878 -1942) bi rad zapisal, da ima zasluge za nastanek višarskega gibanja prav on. Ker ima to v začetku  izrazito primorsko dimenzijo, oziroma je teh več, si tega ne morem privoščiti. Nedvomno pa je, da mu je dal zlasti v tridesetih letih 20. stoletja močan pečat, saj je tam že zagovarjal neodvisno in samostojno slovensko državo.

Kdaj se je znova začelo Višarsko gibanje po II. svetovni vojni, kdaj je na njem prevladalo samoslovenstvo, bo potrebno še podrobno raziskati.

Stresnost vsebine Zobčevega govora je podobna nekaterim velikomašnim na Brezjah

Po slovenski osamosvojitvi smo prvi hip mislili, da sta Draga in vsakoletno Višarsko srečanje zgubila svoj smisel in pomen. Vse bolj je jasno, da je zaradi hibridnosti slovenske osamosvojitve njun pomen le še večji. Letošnji višarski govornik, upamo, da bomo lahko čim preje brali integralen govor vrhovnega sodnika Jana Zobca, je znova povedal ono, kar v Ljubljani ne dobi ustreznega odmeva.

Stresnost vsebine Zobčevega govora je podobna nekaterim velikomašnim na Brezjah v ne tako oddaljeni preteklosti. Resnica je bila in bo najhujša kazen naši zlagani polpreteklosti in psevdo-demokratični realnosti, v kateri živimo. Nič manj kot njegova vsebina pa nas mora razveseljevati dejstvo, da Jan Zobec pripada številčno ne tako šibki, intelektualno pa izjemno močni in udarni poosamosvojitveni demokratični mlajši generaciji, ki bo slovensko osamosvojitev, največji dosežek Slovencev v zgodovini, dokončno osmislila in realizirala. Najmanj kar vedo je dejstvo, da so komunizem, fašizem in nacizem tri prostorsko različne podobe iste realnosti. In tega je nekatere upravičeno strah.

13 KOMENTARJI

  1. Jaz pa nisem tako navdušen. Prezir do komunizma ni prezir do prejšnje države. Prezir do prejšnje države je prezir do naše lastne zgodovine. Nikoli ne bomo šli naprej tako. Na napakah se lahko učimo, toda ne tako, da napake zaničujemo. S tem jih ignoriramo.

  2. Letošnje višarsko predavanje sem doživel kot nekaj posebnega in podanega iz avtorjeve dobrega poznavanja zgodovine in prebijanja do prepričanja skozi izvirno lastno življenjsko in profesionalno izkušnjo. Ob tem, da smo dolžni ščititi ustavnost naše države, če hočemo, da nas bo ona ščitila, da je ne bodo centri moči iznakazili kot drugače razumljeno ali zameglili z njej nasprotnimi zakoni…, še slovenstvo in državljanstvo, ki mora biti odprto v celovit slovenski prostor izven meja Slovenije kot delujoča kulturno-gospodarska celota- pretok v državotvornem pomenu in “svežini krvi”.
    To vlogo povezovanja bi morala opravljati oblast pa je ne, v marsičem je opažati celo nasprotno. Zato je nujno na tem področju ustanoviti družbeno telo, kot je SSk pa te vloge ne opravlja, da se tukaj naredi, kar je nujno potrebno. Rukaj smo na začetku, kot smo bili leta 1985 ali 6, ko sem to v debati predlagal na Dragi, po odličnem predavanju dr. Adnreja Finka: “Kam plovemo?” Še ni bilo odziva, kar je zaskrbljujoče.

    • Do izseljenstva se obnašamo res tako, kot da je tam tudi Slovenija in imamo vsak svojo. Mi tu, oni v Argentini, recimo. Nobene zamisli o tem, da bi se krivično izgnani rojaki lahko vrnili. Velja, da so odšli in je to dokončno.

  3. Avtorja tega zapisa zelo spoštujem in cenim, čeprav pričakujem celoten govor Jana Zobca. Govor je bil tako koncizen, da bi ga moral vsak večkrat prebrati in premisliti, da bi dojel spodbudo za osebno nadaljnje delovanje.
    V duhu suverenosti in apelov iz predavanja Jana Zobca sledi, da smo dolžni kot suvereni Slovenci, državljani zahtevati pravice, ki nam jih zagotavlja Ustava. Brez tega tudi v demokraciji ni demokratične države.
    To se mora poznati tudi v komentarjih in medsebojnih osebnih odnosih. Zrcaliti se mora spoštovanje in resnica v medsebojnih odnosih, ker to potrjuje suverenost osebe, ki stopa v dialog z drugim.
    Govor sodnika Jana Zobca naj ima možnost vsak prebrati in preštudirati za nadaljnje ravnanje.

  4. 1. Ko govorimo o Slovencih v treh Slovenijah… pa ne mislim uporabe te besede v tem primeru, tako na splošno, kdorkoli si je že izmislil ločujočo besedo zamejci…npr. in besedo tri Slovenije…, najbrž nisem edini, ki ne vidi v teh besedah, oznakah ravno spodbude, za te rojake izven matice, da smo eno. Tudi meni ne pride kaj pametnega na misel: recimo Koroški Slovenci v Avsrtiji, Primorski Slovenci v Italiji, Porabski Slovenci pa je že tako povedano. Iz tega sledi, da so to s skupšnim imenom “Slovenci v sosednjih državah” in Slovenci v svetu” ali po svetu, ene kulturne, duhovne Slovenije – v enem slovenskem prostoru na tem svetu. Kar pa s tem v zvezi pogrešam, je tudi zavest o enem gospodarskem in informacijskem (promocijskem) prostoru. Vse te narodotvorne stvari se morajo vrteti v okviru SLOVENSKEGA SVETOVNEGA PRETOKA. Ta moja pobuda je bila v smislu SSK (vendar take povezanosti Izraelcev še nisem dobro poznal), o katerem takrat v Dragi ali kje drugje še ni bilo govora. Žal, SSK tega ni vključil v svoj program, ob njegovi ustanovitvi, niti ob osamosvojitvi, ker je bilo veliko upanje, kaj vse bo storila za vse Slovence slovenska država. Tako ni tega prevzela niti država, niti SSK in kot kaže se to ne bo zgodilo poptom teh naslovov, ZATO JE POTREBNO USTANOVITI POSEBNO TELO.
    2. Ta prostor od Jadranskega morja do Donave in dalje je bil pred 1400 leti poseljen s skupnimi predniki sedanjih Slovencev, Slovakov (ti sebe še danes imenujejo Slovenci), Čehov itd. naprej navzgor.
    Povezavo z nami so prekinili kolonizatorji tega ozemlja iz vzhoda in zahoda.
    Toda, v okviru A-O monarhije, smo bili na nek način močno povezani, tudi pred kratkim v dunakjskem parlamentu. Podpora je bila pri ustanavljanju slovenskih planinskih društev, gradnji planinskih koč, družili so se in marsikaj snovali Prešeren in češki pesniki, tudi sloviti Smetana. Mnogi, ki so študirali v Pragi, so pripeljali domov neveste in obratno je kdo ostal tam. ali prišel v Ljubljano, Trst, Gorico ali kako drugo dinamičnih slovenski mest tistega časa.
    Ko smo se otresli kolonizacije velikih bratov, je priložnost, da se to znotraj EU obnovi na vseh področjih in tako bo ta prostor zopet bolj optimističen in marsikatera vizija je lahko spodbuda za vesel pogled na bodočnost. Pa začnimo!

  5. Seveda bi lahko prišlo do uradnega celjenja vezi, ki je bila pretgana nasilno od zunaj, ne zaradi spontanega medsebojnega odaljevanja ali celo spora. Toda lažje se je oddaljiti, kot nazaj skupaj priti.
    To idimo celo iz nedavne zgodovine. Npr. vzhodni in zahodni Nemci, pa tudi narodi, ki so bili notranje ideološko razdeljeni. Če bi bili teritorialno ločeni, bi se sami težko spravili skupaj, čeprav bi se vrnili v skupno državo. Toda, če jih vodijo spravljivi ljudje, to gre. Če pa je le na eni strani hinavščine pa ne.

  6. Danes sem na kratko videl na TV neko razpravo na hrvaškem. Ugotavljajo koliko Hrvatov se je odselilo v tujino, celo koliko Srbov je odšlo po vojni, da jim manjka pol milijona ljudi. Ugotavljajo, da ni prav pametna želja imeti državo Hrvatov. Velik del države je naravnost zapuščene. Precej tega lahko vidimo tudi pri nas. Morda še bolj izrazito. Tako hitro se tu koga razglasi, da ni pravi Slovenec. Da dejanskih priseljencev niti ne omenjam. Ljudje bodo odhajali na tak način. Tega ne delajo nikjer.

Prijava

Za komentiranje se prijavite