Prezrti obletnici

3
572
Foto: Tone Lesnik.
Foto: Tone Lesnik.

V javnih razpravah o varovanju narave in okolja, kadar ta tema pri nas sploh pride do izraza, je velikokrat izgovorjena beseda trajnost (trajnostni razvoj itd.), zato je kar nedopustno, da je domača, evropska in svetovna javnost prezrla dve okrogli tristoti obletnici. Leta 1713 je bila natisnjena knjiga Silvicultura Oeconomica, prva knjiga, ki obravnava trajnost gospodarjenja s kakšnim naravnim virom, v tem primeru je šlo za gozd. Leta 1714 pa je umrl avtor te knjige, Hans Carl von Carlowitz.

Hans Carl von Carlowitz se je rodil leta 1645 v kraju Oberrabenstein v Nemčiji in umrl leta 1714. Njegov oče je bil gozdarski mojster Carl von Carlowitz. Hans je študiral pravo in jezike in je mnogo potoval, predvsem po Franciji in Rusiji in Italiji. Zaposlen je bil kot davčni in rudniški uradnik v Freibergu na Saškem, kjer so bili rudniki srebra, ki si v tistem času zaposlovali na tisoče rudarjev. Med drugimi nalogami je imel tudi zadolžitev za oskrbo rudnika z lesom.

Intenzivno rudarstvo in taljenje srebrove rude so zahtevali veliko lesa, nenačrtno gospodarjenje z gozdovi in pretirane sečnje so povzročili izginotje gozda v okolici rudnikov. Nekaj časa so ga še dobavljali s plavljenjem po reki Ezgebirge, vendar je bila kriza neizbežna in rudniki so postopno šli v stečaje. Hans Carl von Carlowitz se je na potovanjih po Franciji seznanil z reformo gozdarstva, uvedeno pod tedanjim francoskim finančnim ministrom Baptistom Colbertom (1619 – 1683), ki je bil v času Ludvika IV. odgovoren za številna področja, med drugim tudi za gozdove in vode. V svojem znamenitem odloku iz leta 1669 je Baptiste Colbert omejil sečnjo gozdov z utemeljitvijo, »da bo Francija propadla zaradi pomanjkanja lesa«. Potrebo po lesu je videl predvsem na vojaškem in pomorskem področju. Hans Carl von Carlowitz je na podlagi svojih spoznanj začel z obširno pisno razpravo o gozdarstvu in jo strnil v jasen koncept trajnostnega gospodarjenja z gozdom, ki ga je objavil v svojem delu Silvicultura Oeconomica, kar bi lahko prevedli v »ekonomično gojenje gozda«. Po tem konceptu se ne sme posekati več kot v gozdu priraste. Značilen je naslednji odstavek iz te knjige: »Ker so drevesa in gozdovi trajno bogastvo domovine, bi bilo sramotno opustiti gojenje gozda«. Hansa Carla von Carlowitza lahko imamo upravičeno za očeta javne razprave o pojmu trajnostno gospodarjenje. Pomen gozda je poleg lesa videl tudi v drugih, nematerialnih dobrinah. Pojem trajnostnega gospodarjenja se je do danes prenesel od gozdarstva na mnoga druga področja.

Tudi na ozemlju Slovenije so v preteklosti nastali dokumenti in praksa, ki jih lahko imamo za pionirje dobre prakse trajnostnega gospodarjenja z naravnimi viri. To sta na primer Gozdnogospodarski načrt za Trnovski gozd (1771), v katerem je avtor Franz Flameck zapisal, »da je njegov namen omogočiti sečnjo na večne čase«. Gozdarska založba pri Zvezi gozdarskih društev prav vtem času pripravlja natis tega znamenitega načrta v obliki knjige. Terezijanski gozdni red za Kranjsko (1771), pa je določal, da mora vsak lastnik gozda imeti cenilno knjigo, v katero mora zapisovati koliko lahko poseka v svojem gozdu.

V Sloveniji smo po 2. svetovni vojni postopno osvojili gospodarjenje z gozdom po načelih sonaravnosti, trajnosti in mnogonamenskosti. Sečnja v slovenskih gozdovih je manjša kot jo dopuščajo gozdnogospodarski načrti, posebno v zasebnih gozdovih. Le del (morda približno polovico, ali še manj) posekanega lesa porabimo doma, drugo izvozimo v obliki neobdelane hlodovine. Po žledni katastrofi v zadnji zimi je nastal velik problem kam z napadlim lesom, ki se mu je hitro znižala cena. Po nekaterih napovedih pa bo čez kakšnih 5 let v EU že pomanjkanje lesa. To dejstvo je obenem velika priložnost in velik problem naše države. Na posvetu o gozdarstvu in lesarstvu, ki je bil 24. oktobra letos na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU), je njen predsednik dr. Tadej Bajd dejal, da bi gozdarstvo in lesarstvo morala biti del Strategije za pametno specializaciji za Slovenijo, to je dokumenta, s katerim želi Slovenija osredotočiti vlaganja razvojnih sredstev v raziskave, razvoj in inovacije na področja, ki bodo prinesla največje učinke na gospodarstvo.

Napovedan je nov zakon o gozdovih v Sloveniji. V času sprejemanja bodo gotovo prišli do izraza različni interesi. Prav bi bilo, da bi se soočili v široki javni razpravi. Sprejemanje pomembnih zakonov v ozkih krogih pač ni dobro za skupni interes vseh državljanov. Za ta interes pa bi bilo prav ohraniti načela, ki so jih spoznali in »na svitlo dali« že davni predniki, med njimi tudi Hans Carl von Carlowitz. Naj mu slava in trajen spomin.
Viri:
http://en.wikipedia.org/wiki/Hans_Carl_von_Carlowitz
http://www.louis-xiv.de/index.php?id=46
Anko, B., Bogataj, N., Mastnak, M.: Berilo o trajnosti, Andragioški center Slovenije, Ljubljana, 2009.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


3 KOMENTARJI

  1. Briljanten in aktualen zapis avtorja članka!

    Neverjetno, da je Marija Terezija uvedla cenilno knjigo za lastnike gozdov, s katero so se morali naučiti skrbno gospodariti z gozdovi.

    Tega sedanji lastniki ne zmorejo, ker jim to odreja le državni gozdarski gozdnogojitveni načrt, pri katerem lastniki ne sodelujejo, kje pa da bi ga morali sami pripraviti v skladu s splošnim državnim načrtom, s čimer bi lahko pokazali svojo gospodarsko ustvarjalnost.

  2. Tudi ta primer dokazuje, kako se danes pri nas ne spodbuja individualen čut in sposobnost za dobro gospodarjenje.

  3. In ker danes vse to odreja država in v marsičem napačno, je lastnik postavljen le v vlogo državnega najemnika, ne pa gospodarja gozda, zaradi česar se neredko odloča proti državnim odredbam, ki vedno ne upoštevajo posebnosti njegovega gozda.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite