Prezadolženo gospodarstvo in državo reši le sveži (tuji) kapital

0

PISMO BRALCA. Zaskrbljen berem v različnih medijih: »Zaradi menedžerskih prevzemov nekatera velika podjetja že pokleknila, druga na robu preživetja. Tako finančno obubožane družbe (zaradi prisile bank) in stečajni upravitelji za številna velika in uspešna slovenska podjetja iščejo nove lastnike, ki pa jih bodo po vsej verjetnosti našli v tujini. Ker je slovensko gospodarstvo močno zadolženo in v številnih podjetjih imajo precej več obveznosti do bank in dobaviteljev kakor lastnega kapitala, se bo lastniška sestava slovenskega gospodarstva zagotovo še občutno spreminjala, še zlasti če bo poskušala država unovčevati svoje lastniške deleže in prodajati podjetja, ki jih ima v polni lasti. Država kot anonimni subjekt oziroma vlada pa je pred časom zelo pritiskala na podjetja, naj menedžersko prevzamejo družbe, ki so jih vodili. To so zelo podpirali tudi nekateri ekonomisti, vsi v prepričanju, da bodo vodstva kot lastniki veliko bolj skrbela za podjetja, ker bodo tudi njihova. Zato naj bi poslovala veliko bolj racionalno, uspešno in donosno. Praksa je žal potem pokazala, da so bili ti računi marsikdaj brez krčmarja, k čemur pomemben delež dodala tudi kriza.«

Berem tudi. Ljubljanski odvetnik Konrad Plauštajner, predstavnik odvetniške zbornice v svetu odvetniških organizacij, ki je uradni posvetovalni organ EU, pojasnjuje, da se porazdelitev denarja, tudi v sklopu menedžerskih prevzemov oziroma tajkunskih zgodb, ne bi mogla zgoditi brez odvetnikov, pravnih strokovnjakov, tudi nekaterih profesorjev na pravnih fakultetah. Odvetniki zato tu nosijo neko soodgovornost, predvsem v moralnem smislu, če že ne v kazenskopravnem, čeprav niti to ni izključeno.

Danes preberem tudi odlično in aktualno mnenje J. Apiha, »Čakanje na mesijo v oropani deželi«, kjer pravi: »Zasebna lastnina nam je zmešala glave. Nekdo je ugasnil luč in najbrutalnejša prvobitna akumulacija kapitala se je začela. Odtujeno lastništvo se je izkazalo kot sovražen gospodar, cerkev kot nesposoben pohlepnež, tajkuni pa kot nespodoben in bankrotiran špekulant. Enotnost naroda je prevara. Edina resnična enotnost je enotnost interesov. V oropani in osramočeni deželi, sumljivo in nevarno podobni Nemčiji tridesetih let, zaman čakamo odrešitelja, pa čeprav tehnično vlado, trojko, novega mesijo.«

Berem še vedno drugačno  mnenje. Po mnenju Jožeta Mencingerja je nesmiselno zgražanje kar povprek nad bogatenjem in menedžerskimi odkupi podjetij, dokler oblast prisega na kapitalizem, katerega edini vrednoti sta dobiček in večanje premoženja lastnikov. Najbrž ni nič narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Seveda pa postane vse skupaj vprašljivo, če nekdo, ki ima tisoč evrov, za milijon evrov kupi nekaj, kar je zelo verjetno vredno dva milijona evrov. Pri tem tako rekoč nič ne tvega. Kupnino bo plačal iz bodočih dobičkov podjetja, ki ga je kupil. Če ne bo šlo, ker so dobički kljub varčevanju pri stroških dela nižji, obresti za kredite pa višje, kot je pričakoval, bo pol ali več kupljenega spet prodal. Skoraj gotovo sam ne bo postal revež.«

Ali  je potem res vse O.K.? Ali ni to za privilegirane zelo poceni moralni hazard na račun družbe? Celo ironija težnjam demokratične in pravne države enakopravnih državljanov? Prezadolženo gospodarstvo in državo torej reši le sveži (tuji) kapital, saj pravijo da domačega kapitala ni? Premalo privarčujemo in vlagamo, pa še ta kapital ponikne brez vsakršnih sankcij? Do kdaj?

Franc Mihič, Kosovelova 2a, 1310 Ribnica