Prevara novega stoletja

17
597

Francoski novinar, pisatelj in esejist Jean-Claude Guillebaud (1944) je pred časom za časnik La vie napisal primerjavo razmer med leta 1991 propadlim komunizmom, z današnjim neoliberalnim kapitalizmom. Ugotovitve so presenetljive.

Pojav širjenja in vedno večji razkorak neenakosti med revnimi in bogatimi ljudmi nas sili v premislek, zakaj je po propadu komunizma neokapitalizem prevzel in še bolj ukoreninil vse glavne marksistične dogme?

Washingtonski konsenz

Evaluacija politične ekonomije je namreč s pomočjo matematike omogočila, da se teorija znamenitega »Washingtonskega konsenza« (prosti trg, politika naklonjena trgovini, globalizacija itd..) smatra racionalna, zaščitena pred vsako kritiko. Na ta način je bila ponovno oživljena dogma tako imenovanega »znanstvenega socializma«! Paradoks je, da neoliberalni kapitalizem, katerega poučujejo na ekonomskih šolah, temelji ravno na tem praznoverju, hkrati pa ga oživljajo z globaliziranim pojmom »smisel zgodovine«. Oba ta pojma imata en sam skupni cilj:ukinjanje temeljnega demokratičnega načela svobode – možnost odločanja. Sočasno pa stalno ponavljajo lažne obljube o prihajajočem splošnem blagostanju, podprte s sledečimi floskulami bivšega komunističnega besednjaka: svetla prihodnost, upanje na boljši jutri in ostale neumnosti.

Pekinški konsenz

Vse to sovpada s trditvami pripadnikov neoliberalnega kapitalizma, da je družbeno trpljenje cena, katero moramo plačati, da bi postali konkurenčnejši, torej srečnejši. V tem pa se skriva varljivo geslo o svetli bodočnosti. Zdi se, da je takšno razmišljanje zelo slično tako imenovanemu »Pekinškemu konsenzu«, to je konfucijsko-komunistični-kapitalistični hibrid s striktno nadzorovanimi kapitalskimi trgi z avtoritarnim načinom odločanja …Pri vsem tem je zanimivo, da večina neoliberalnih ameriških intelektualcev sploh nima pojma o podobnosti teh parol s komunizmom.

»Vulgata« marksizma

Zanimivo je raziskovanje nekdanje »vulgate« marksizma, kjer so oblasti krivdo za neuspeh državnih centraliziranih ekonomij v vzhodnih evropskih državah vedno dokazovale v nezadostni komunistični zagnanosti proizvodnje …No, današnje razmere so popolnoma identične; zgrešene naložbe, stečaji, nezakonito poslovanje itd so pojavne oblike gospodarstva zaradi nizke stopnje privatizacije in deregulacije. Dejstvo je, da je bogastvo v rokah ultra bogate manjšine, ki ima s tem izredno veliko kupno moč , med tem pa so revni ljudje prepuščeni na milost in ne milost razmeram na trgu. Ta pojav lahko poimenujejo kot dejansko obnovo fenomena komunistične nomenklature, ki je v nekdanjih vzhodnih evropskih državah privilegirala manjšino aparatčikov.

Beli marksizem

No, nekateri pa še vedno trdijo, da med marksizmom in neoliberalizmom še vedno obstaja razlika. To je svoboda, ki se v enem primeru spoštuje, spet v drugem pa ne. Pri tem je potrebno opozoriti, da v Evropi poudarjanje in uveljavljanje avtoritarne demokracije, znamenite »demokrature«, resnično nekoliko zmanjšuje zgoraj omenjeno razliko, ki pa je tako majhna, da mnogi sploh ne opazijo, da nam vladajo pripadniki nenavadne ideologije, ki ji nekateri pravijo »beli marksizem«! Morebitna dokončna uresničitev belega marksizma bi bila resnična prevara novega tisočletja! Vsakršna podobnost z razmerami v Sloveniji pa je zlonamerna!

(Vir : La vie in Kana, fotografije so iz spleta)

17 KOMENTARJI

  1. Človek, ki uporablja izraz “neoliberalizem”, nima pojma o ekonomiji – in že na začetku veš…

    Francija ima veliko brezposelnosti ravno zaradi svoje pretirane zreguliranosti in pretiranega socializma.

    Svobodni trg se je izkazal kot najboljši. Ja, res pa je treba delati, res so razlike velike in podjetja morajo kar naprej delati, inovirati, se prilagajati trgu.

    Stečaji in propadanja podjetij so nekaj normalnega. Ampak na svobodnem trgu rastejo nova – in tudi zaradi novh inovativnih podjetij propadejo stara.

    Ponudba in povpraševanje določata pogoje, v katerih bo delavec delal – tega ekonomskega zakona ne more nihče spremeniti. In ja. Preveč regulacije in preveč zakonov sili ljudi v iskanje lukenj in v nezakonita početja.

    Dejstvo je, da revnejši napredujejo hitreje. Dejstvo je, da na svetovni ravni absolutna revščina upada.

    Svoboda pa pomeni to, česa država ne sme. V demokraciji lahko za manjšino narediš isti totalitarizem kot pri diktaturi. To vidimo v Sloveniji, ko to počne levica.

    • “Svoboda pa pomeni to, česa država ne sme.”

      To je pa lahko pogruntal le ostri in iskrivi duh! 😉

    • Kaj pa če se hočem jaz sam odločit, koliko mi v nekem trenutku paše biti izpostavljen na prostem trgu in koliko ne? A ni to še malo več svobode. Tečni ste s tem prostim trgom, kot da je edini smisel življenja, da je človek vsega nažrt.
      Tisti drugi stavek od Novakove je pa itak totalno butast.

      • V svobodni državi, ki ti ne postavlja omejitev, si omejitve svobodno postavljaš sam. Če hočeš biti lačen, si lahko.

        V reguliranem trgu, še posebej pa v socializmu, pa nimaš druge opcije, kot biti lačen.

        • Ja, ampak članek govori “Washingtonskem konsenzu”, pri katerem sumi, da gre za navadno ideologijo. Podobno sranje kot socializem, samo z druge strani.

          • Če washingtonski konsenz promovira svobodni trg, je to ideologija, ki deluje najbolje.

            Stvar je enostavna. Če ljudem daš svobodo, bodo ustvarjalni, če jih tlačiš dol z mnogo regulacijami.

          • Navedena mnenja Jean-Claude Guillebanda so videti vprašljivo naperjena zoper nekakšen “neoliberalizem” ob sklicevanju na »Washingtonski konsenz«. Apliciranje Guillebandovih svaril na današnjo Slovenijo je tudi vprašljivo.

            Pojem »Washington consensus« je lahko vezan na stališča J. Williamsona v konferenčnem prispevku iz novembra 1989, dostopen z vpisom v Google: “What Washington Means by Policy Reform by John Williamson, Peterson Institute for International Economics.” Stališča je, kot Williamson na nekem mestu pojasni, namenil institucijam »Washingtona«, da bi tam prišlo do »konsenza«, njegov tekst je vezan na leto 1989, po vsebini pa na tedanjo problematiko nekaterih držav Latinske Amerike. Torej 1989 in Latinska Amerika.

            Williamson meni, da je slednjim treba pomagati v smislu njegovih 10 priporočil. Med 10 priporočili je na primer prvo strnjeno povzeto tole:

            1. Fiscal Deficits – priporoča se okrepitev držane fiskalne discipline, ob izogibanju večjim deficitom glede na BDP.

            Napravimo “Guillebandov” preiskus in aplicirajmo gornje priporočilo v današnjo Slovenijo, kjer je stanje konsolidiranega bruto državnega dolga Slovenije od konca 2008 (v višini 8275 milijonov evrov) naraslo do konca prvega trimesečja 2018 (32997 milijonov evrov).

            Po takem preiskusu ugotovimo, da je strah pred tem, da bi prišlo v Sloveniji do državne fiskalne discipline odveč.

          • Jaz ne poznam dobro g. Guillebauda. Ne vem, če ima kakšna levičarska nagnjenja, ampak v gornjem članku vidim nek smisel.

            Prosti trg je meni čisto v redu, tudi sam delujem na njem. Ampak marsikdo ga čisto preveč kuje v zvezde. Najbolj trapasto je, če nekdo zelo promovira kapitalizem, plačo dobiva pa iz proračuna. V kapitalizmu je po mojem preveč vsega, razen prostega časa in umirjenosti.

            Če revna država odpre trg, mora biti previdna. Nekatera podjetja so dobra, nekatera pa delujejo po mafijski principih, koruptivno, izkoriščevalsko. In slednjih ni malo.

            Zelo mi je zanimiv intervju z g. Štrancarjem na Domovini.

          • Eh j, zdaj si pa pokazal svoj pravi obraz. Zate je pusititi / dati svobodo ljudem isto kot komunizem.

            Samo pod pogojem, da svobodo razumeš tako, da se lahko svobodno odločiš za komunizem, obratno pa ne.

            Dati ljudem svobodo pomeni – da jih ne bi organiziral.

  2. J, ne poznaš dobro ne enega ne drugega, pa komentiraš kar tja v tri dni.

    V resnici si želiš takega ali drugačnega socializma, ampak veš, da te tukaj ne bomo jemali resno.

    Zakaj ne bi smel človek, ki dela v javnem sektorju, zagovarjati kapitalizma? Javni sektor v vsakem primeru potrebujemo – ne potrebujemo le preobsežnega javnega sektorja.

    Revna država lahko odpre trg – pri tem pa poskrbi, da se vsi držijo zakonov. Izkoriščanje izgleda izkoriščanje le iz našega zornega kota bogatega zahodnjaka. Tam pa tuje firme plačajo zaposlene več, kot bi sicer dobili. Počasi pa jim plače rastejo – včasih tudi hitreje od bdp-ja, ker primanjkuje določenega kadra.

    • Jaz ne pišem tja v tri dni. Samo ti ne znaš ali pa nočeš poslušat. Mogoče pa vem nekaj, česar ti ne.
      A kaj bereš Petersona?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite