Francoski novinar, pisatelj in esejist Jean-Claude Guillebaud (1944) je pred časom za časnik La vie napisal primerjavo razmer med leta 1991 propadlim komunizmom, z današnjim neoliberalnim kapitalizmom. Ugotovitve so presenetljive.
Pojav širjenja in vedno večji razkorak neenakosti med revnimi in bogatimi ljudmi nas sili v premislek, zakaj je po propadu komunizma neokapitalizem prevzel in še bolj ukoreninil vse glavne marksistične dogme?
Washingtonski konsenz
Evaluacija politične ekonomije je namreč s pomočjo matematike omogočila, da se teorija znamenitega »Washingtonskega konsenza« (prosti trg, politika naklonjena trgovini, globalizacija itd..) smatra racionalna, zaščitena pred vsako kritiko. Na ta način je bila ponovno oživljena dogma tako imenovanega »znanstvenega socializma«! Paradoks je, da neoliberalni kapitalizem, katerega poučujejo na ekonomskih šolah, temelji ravno na tem praznoverju, hkrati pa ga oživljajo z globaliziranim pojmom »smisel zgodovine«. Oba ta pojma imata en sam skupni cilj:ukinjanje temeljnega demokratičnega načela svobode – možnost odločanja. Sočasno pa stalno ponavljajo lažne obljube o prihajajočem splošnem blagostanju, podprte s sledečimi floskulami bivšega komunističnega besednjaka: svetla prihodnost, upanje na boljši jutri in ostale neumnosti.
Pekinški konsenz
Vse to sovpada s trditvami pripadnikov neoliberalnega kapitalizma, da je družbeno trpljenje cena, katero moramo plačati, da bi postali konkurenčnejši, torej srečnejši. V tem pa se skriva varljivo geslo o svetli bodočnosti. Zdi se, da je takšno razmišljanje zelo slično tako imenovanemu »Pekinškemu konsenzu«, to je konfucijsko-komunistični-kapitalistični hibrid s striktno nadzorovanimi kapitalskimi trgi z avtoritarnim načinom odločanja …Pri vsem tem je zanimivo, da večina neoliberalnih ameriških intelektualcev sploh nima pojma o podobnosti teh parol s komunizmom.
»Vulgata« marksizma
Zanimivo je raziskovanje nekdanje »vulgate« marksizma, kjer so oblasti krivdo za neuspeh državnih centraliziranih ekonomij v vzhodnih evropskih državah vedno dokazovale v nezadostni komunistični zagnanosti proizvodnje …No, današnje razmere so popolnoma identične; zgrešene naložbe, stečaji, nezakonito poslovanje itd so pojavne oblike gospodarstva zaradi nizke stopnje privatizacije in deregulacije. Dejstvo je, da je bogastvo v rokah ultra bogate manjšine, ki ima s tem izredno veliko kupno moč , med tem pa so revni ljudje prepuščeni na milost in ne milost razmeram na trgu. Ta pojav lahko poimenujejo kot dejansko obnovo fenomena komunistične nomenklature, ki je v nekdanjih vzhodnih evropskih državah privilegirala manjšino aparatčikov.
Beli marksizem
No, nekateri pa še vedno trdijo, da med marksizmom in neoliberalizmom še vedno obstaja razlika. To je svoboda, ki se v enem primeru spoštuje, spet v drugem pa ne. Pri tem je potrebno opozoriti, da v Evropi poudarjanje in uveljavljanje avtoritarne demokracije, znamenite »demokrature«, resnično nekoliko zmanjšuje zgoraj omenjeno razliko, ki pa je tako majhna, da mnogi sploh ne opazijo, da nam vladajo pripadniki nenavadne ideologije, ki ji nekateri pravijo »beli marksizem«! Morebitna dokončna uresničitev belega marksizma bi bila resnična prevara novega tisočletja! Vsakršna podobnost z razmerami v Sloveniji pa je zlonamerna!
(Vir : La vie in Kana, fotografije so iz spleta)
