Prevara na božično noč

Zapadel je prvi sneg, pobelil sosednji breg… Ne bom nadaljeval, da si ne ‘pripojem’ položnice s strani organizacije, ki naj bi skrbela za blagor glasbenih ustvarjalcev pri nas. Prepričan sem, da dobro veste, kako se ta skoraj ponarodela pesem nadaljuje. Mislim pa, da je še pomembnejši tisti grenak priokus, ki je vsaj meni ostal, ko je prišlo v javnost, da je pesem izposojena. Ali kot pravijo podpisani pod pesmijo, se »njeni pravi avtorji še niso oglasili pri njih.« Ne glede na to, kako je v resnici z avtorstvom te pesmi, se bo tudi v letošnjem ‘veselem decembru’ pesem do onemoglosti vrtela na vsakem komercialnem radiu in na vsaki ljudski prireditvi.

Letos z božičnimi prazniki sovpada praznovanje dvajsete obletnice plebiscita, na katerem je padla odločitev za upesnitev naše prihodnosti v samostojni državi Sloveniji. Vendar se po vseh teh letih zdi, da je prišla na dan podobna prevara, kot je ta z znano božično pesmijo. Zdi se, da so ljudje razočarani nad zgodbo, ki jo naj bi soustvarjali. Kot da je nekdo ljudem, ki so se pred dvajsetimi leti lastnoročno podpisali pod nastanek naše države, izmaknil državo iz rok. In ker se pri teh ‘zmikavtih’ ni dovolj glasno oglasil še nihče izmed avtorjev naše države, nam jo ti še naprej precej uspešno prodajajo v reformiranih, ‘remix’ variantah.

Vsi za enega, eden zase

Si morda po teh dvajsetih letih še nismo odgovorili na vprašanje, komu ali čemu služi država? Namen in naloga države je, da pravično ureja odnose znotraj zaokrožene ozemeljske celote. Kot pravi Hobbesova teorija družbene pogodbe tudi danes demokratično izvoljeni oblastniki, kot nekdaj suvereni, prejemajo pooblastilo s strani državljanov, da upravljajo z državo. Prejemajo poslanstvo, ki jim ga nalagajo državljani, da v njihovem imenu delajo za skupno dobro. Vsaj tako pravi teorija, ki je v praksi na stalni preizkušnji. Tudi zato v demokratično urejenih državah poznamo varovalke, kot je delitev oblasti na različne veje in medsebojen nadzor le-teh. Ena izmed ključnih značilnosti demokratične ureditve je prevzemanje odgovornosti njenih nosilcev. Kako uspešno se vam zdi, da ta mehanizem deluje pri nas?

Raziskave odkrivajo, da je med ljudmi absurdno nizka podpora vladi (22 odstotkov po Slovenskem utripu, 28 odstotna po Politbarometru). Decembrska raziskava Politbarometra pravi, da je »upadanje zaupanja, še posebej v institucije političnega sistema, doseglo skrajno spodnjo raven.« Sumljivi stečaji in izčrpavanja podjetij s strani nagrajenih menedžerjev še ne najdejo pravnih zaključkov. Lahko opazujemo, kako dobro omreženi posamezniki ne spoštujejo visokih državnih organov. Pa neučinkovitost sodišč… No, bodi dovolj. Ob vsem tem lahko le nekoliko cinično izustiš tisto znano krilatico: »A smo se zato boril’?!«

Novo prebujanje

Prepričan sem, da je razočaranje, ki je prisotno med ljudmi, vseeno tisti zdravi element, ki nam lahko utira pot naprej. Prav iz razočaranja nad institucijami se krepijo civilnodružbene (ekološke, antikartelne) ali osebne iniciative, kot je preživetje z evrom na dan, ki nam dajejo upanje. Upanje, da vendarle lahko soustvarjamo državo kot skupnost po meri ljudi in ne obratno. V prebujanju teh iniciativ je mogoče prepoznati podobnost z vrenjem v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja. Gre za spremembe, ki se jih ne da kar tako ustaviti ali povoziti. Le vztrajati je potrebno, da se preoblikujejo v učinkovite državne mehanizme, ki bodo sistemsko zasledovali cilje teh iniciativ.

Slovenci skozi zgodovino ne poznamo kraljevske družine ali množice vojskovodij. Naši spomeniki upodabljajo predvsem pesnike in pisatelje, ki so ohranjali in krepili naš jezik in ljudi. Zato navkljub razočaranju in apatiji, velja pisateljevo preroštvo, da si bo »narod sodbo pisal sam«. Gre za skupno odgovornost, da soustvarjamo svojo državo in se angažiramo ob situaciji, v kateri se nahaja. Če bomo le godrnjaje stali križem rok ali »dvigali čaše«, kot pravi tista božična pesem, potem smo sokrivi. Prelomni jubileji, kakršna je letošnja obletnica plebiscitne odločitve za svojo državo, nam lahko dajo nov zagon za osebni angažma. Da se odločimo spoštovati dogovore in zakone, od prometnih predpisov naprej, ne zato, ker bi se bali represije, ampak zaradi dobrega nas vseh. In tako s svojim delovanjem pokažemo, da je mogoče živeti drugače od moralno-pravno spornih aktivnosti, ki jih obsojamo. Da si bomo svojo pesem čisto zares spesnili sami.