Američani so šli v Afganistan in Irak s pričakovanjem, da bo njihova očitna premoč zaostale diktatorske režime tako pretresla, da se bodo z začudenjem in občudovanjem vdali v novo usodo. Po desetih letih še vedno ni jasno, koga je vojaški podvig najmočnejše vojske bolj pretresel, Iračane ali Američane.
Podobno pretreseni so nekateri moji znanci spričo rezultata nedavnih državnozborskih volitev. Tudi mene zanima, kako je mogoče, da v nekaj dneh pride do takega premika, da zmagovalna stranka takorekoč za polovico izboljša svoj izkupiček, medtem ko glavni favorit pade na drugo mesto. Ali so se anketarji tako mastno zmotili, ali so se ljudje v zadnjih petih dneh množično premislili – v vsakem primeru gre za redkost v svetovnem merilu.
Morda zaradi svoje oddaljenosti od epicentra potresa na zadeve gledam manj prizadeto. Poleg tega je vsaka jeza nad dejstvi nesmiselna, ker bolj kot dejstvom škoduje tistemu, ki se jezi. Jankovićeva zmaga je za Slovenijo nekakšen “berlusconijanski” dogodek, prelom s preteklostjo in možnost za nov začetek. Glede na izkušnje naših jugozahodnih sosedov velja dodati, da vsak nov začetek ni tudi začetek nečesa boljšega. Ampak to je druga tema.
Med Dunajem in Bizancem
Eden od znancev, ki od blizu pozna Beograd in Jugoslavijo, se boji, da so nas Srbi in komunisti spet prevarali. Njegovo globoko nezaupanje do balkanskega načina delovanja temelji na osebni izkušnji. Zdi se mi pa, da zanemarja pomembno dejstvo: Slovenija in Balkan že dolgo nista več dva ločena pojma. To je morda bilo res za Kraljevino Jugoslavijo v prvih desetletjih po združitvi v eno državo provinc, ki so nekdaj pripadale dvema različnima svetovoma, otomanskemu in habsburškemu. Takrat je za Slovence verjetno veljalo, da so bili pošteni. S tem je mišljena predvsem javna morala, ki je ne uravnavajo osebni ali plemenski interesi, ampak se ravna po tistem, kar je objektivno prav.
Danes v Sloveniji temu ni več tako. Tisti Slovenci, ki so izhajali iz habsburško-katoliškega vrednostnega sistema, so po letu 1945 izginili: bili so ubiti, zapustili so Slovenijo, bili so odrinjeni na rob družbe, ali pa so se stopili v talilnem loncu postmodernizma. Danes ni več samoumevno, da mora človek biti pošten. Danes je čuden tisti, ki na glas pove, da morajo predstavniki ljudstva in direktorji pomembnih družb govoriti resnico, da ne smejo izkoriščati svojega položaja v osebno korist in podobno.
Prijatelj mi je pred dvajsetimi leti pripovedoval, kako je Milošević s spoštovanjem rekel o svojem slovenskem kolegu Kučanu, da je “lukav”. To sem razumel kot najvišji poklon, ki ga srbski politik more nakloniti svojemu podalpskemu tekmecu. Večina Slovencev je namreč “zarukanih”, držijo se predpisov in verjamejo v neko transcendentno moralo in pravico. (To se npr. vidi pri našem odnosu do arbitražnega sporazuma, kjer si večina ljudi predstavlja, da so razsodniki neke vrste bogovi, ki bodo nam smrtnikom podelili Resnico in Pravico.)
Tak tip človeka je v očeh balkansko-otomanske kulture lahkovernež, ki se ga da zlahka izkoristiti in prevarati. Srbi ne kradejo, me je poučil omenjeni znanec, pač pa goljufajo. Izkoristijo naivneža. “Lukavi” so. To so vedeli že Trojanci (Boj se Grka, tudi če prinaša darila!), to znova spoznava bruseljska Evropa, ki jo je majhen otomanski pašaluk spravil na rob zloma.
Srb kot predsednik Slovencev?
Jankovićeva zmaga za številne Slovence pomeni skoraj nacionalni poraz. Kako je mogoče, da v Sloveniji zmaga Srb? Tovrstni Slovenci se bodo morali sprijazniti z dejstvom, da živijo v večkulturni in svetovljanski državi. Ta večkulturnost seveda ni tiste vrste, o kateri zasanjano pišejo številni družboslovci in kulturniki. Tista prava večkulturnost v Sloveniji ni srednje- ali zahodnoevropska. Naša država je že skoraj sto let povezana z Balkanom, kar se očitno odraža v naši narodnostni sestavi in še bolj v vrednotah. Naravni tok dogodkov je pripeljal do tega. Osebno sem zadovoljen, da v Sloveniji lahko uspe nekdo, ki ni rojen na njenem ozemlju – podobno, kot je zadovoljen Američan, da na predsedniških volitvah lahko zmaga potomec Afričana. Priseljenci so bogastvo. Problem nastane takrat, ko prišlek v svoj novi prostor vnese vrednote in vedenje, ki ni v sozvočju z obstoječo kulturo ali je celo na nižji civilizacijski stopnji.
Tudi naše svetovljanstvo ni zahodne vrste. Kdor je bral naše sodobne filozofske klasike (Marx, Stalin, Kardelj in njihovi duhovni otroci, vključno z Žižkom), pač ve, da narodnostna zavest v njihovih načrtih ne kotira ravno visoko. Naše svetovljanstvo ni francoske ali rimske vrste, ki bi svojo kulturo ponosno postavljalo za zgled drugim. Prav tako ni ameriške ali britanske vrste, ki ne verjame v teoretično superiornost te ali one kulture. Slovenska internacionalnost se kaže predvsem kot negotovost glede samega sebe. Cankar je temu rekel hlapčevstvo. Umetnikom je včasih potrebno oprostiti, če ne izbirajo besed.
Vse to seveda močno moti tiste, ki nekaj dajo na resnico, pravico in identiteto. Vendar rešitev ni v nacionalizmu in nestrpnosti. Mislim, da je najboljši odgovor na izzive sedanjega časa v tem, da človek bolj zavestno in ciljno dela tisto, kar je prav. Ljudje se jezijo, ker ni več samoumevno, da je poštenje nagrajeno in lopovščina kaznovana. Jeza sama tu nič ne pomaga. To dejstvo je potrebno sprejeti in delati za to, da se bo spremenilo. Kje pa piše, da je poštenje zastonj, da človeka ne bi smelo nič stati? Predvsem pa: poštenje bo nagrajeno samo takrat, kadar ga bo zadostno število ljudi nagradilo, začenši v majhnih rečeh in sčasoma tudi v velikih. Ne cvrtje ne javne dobrine, kar poštenje zagotovo je, ne priletijo sami z neba.
