Preštevanje kosti

17
262
Huda jama

»Vsi so pobijali. Zločini so se pač dogajali na obeh straneh«. To je največ, kar je mogoče iztržiti pri sleherni amaterski razpravi na temo revolucije in druge svetovne vojne na slovenskem. Ob takem izzidu ne pomagajo niti zgodovinska dejstva niti pravni argumenti: vsaka razprava je vnaprej obsojena na ideološko blokado. Ko enkrat pride do te točke, je težko nadaljevati. Tisti, ki prvi poda takšno izjavo, je s tem kapituliral pri argumentaciji in se hkrati umaknil na varno.Ta preprosti in navidezno nedolžni aksiom se je že tako zažrl v kolektivno zavest naroda, da ga je zelo težko izpodbijati. Reči: »vsi so delali zločine« je odlično sredstvo zamegljevanja. Izjava v zavesti poslušalca ustvari umetni občutek enakomerne porazdeljenosti krivde, kot da so vsi akterij konflikta enako krivi.

Izjavo »Vsi so pobiljali« je treba v resnici razumeti kot »Ne znam argumentirati v tej razpravi. Premalo poznam dejstva, vendar verjamem ‘našim’ in domnevam, da to, kar mi sogovornik očita bodisi ne drži bodisi je moč interpretirati drugače«. Če smo iskreni, se je to vsakomur že zgodilo in je nekaj normalnega. Nihče ne more vedeti vsega in pogosto nastopi trenutek, ko nam zmanjka argumentov. Takrat se človek običajno ne vda, temveč se upre na prepričanja, predsodke ali čustva, saj so »predsodki modrost neukih«, kot je dejal Burke. Ta jetudi  zapisal, da »predsodek lahko (ta) razum vzpodbudi k dejavnosti, s svojimi čustvi pa mu lahko da potrebno vztrajnost…«.[1] Vztrajnostda iščemo resnico in hkrati ostameno zvesti svojim prepričanjem. Zato čustvenost in predsodki niso nujno nekaj slabega, če jih vodi poštenje in resnicoljubnost.

V Sloveniji živi mnogo ljudi, ki so bili v konfliktu neposredno udeleženi in jim spomin na dogodke nikakor ne dopušča o tem razpravljati na način, kot da bi šlo za nekaj trivialnega. Prav tako imamo v Sloveniji cele generacije preprostih, dobronamernih ljudi, ki so bili vzgojeni v totalitarnem duhu, v vrednotah, ki izhajajo iz nekega mita o osvobodilnem boju. Za njih je OF simbol herojstva in boja za svobodo, vsa folklora socializma pa v njih vzbuja domoljubje.  Ti vzgibi človeške narave so pozitivni, vendar morajo biti uprti na resničnih vrednotah, sicer so lahko nevarni. »Vsaka herezija preživi zaradi jedra resnice prisotnega v njej«[2], pravi Hilaire Belloc, ko govori o veri. Podobno velja tudi za ideologije, zato ima Jugoslovanski socializem toliko podpornih nostalgikov še danes: ker za mnoge pooseblja vrednote solidarnosti ter socialnega čuta v času vse večjega individualizma, ker na nek način poveličuje delo in se s tem zoperstavi svetu finančnih špekulacij, in nasploh, ker nekako uspe vzbuditi čustva domoljubnosti in junaštva.  Vse našteto je resda le varka ali zelo pristranska slika, ki je nastala zaradi več desetletne indoktrinacije, toda pričakovati, da bo generacija štirideset, petdeset ali šestdeset letnikov samoiniciativno opravila premislek ter spremenila mnenje o svetu, v katerem so bili vzgojeni, bi bilo naivno optimistično. Partizanstvo, revolucija in NOB so v tem kontekstu le še romantične predstave, ki v kolektivni zavesti zasedajo mesta, ki jih sodobna individualistična in globalizirana kultura ni sposobna več zapolniti. Teh mitov očitno ne uspe očrniti niti védenje o strašnih zločinih niti prizori iz Hude Jame.

A takšna nostalgija sama po sebi ne predstavlja največje ovire na poti reševanja prej omenjene ideološke blokade. Tovrstni vzgibi bi morali kvečjemu, ob pravi meri poštenosti in pri vzpodbudni družbeni klimi, voditi k intenzivnejšemu iskanju resnice. Vendar nihče ne more priti do pravih zaključkov, če so nekatera ključna dejstva prikrita ali zamolčana ali če so pravi vzroki konflikta namerno zamegljeni pod krinko »kaotičnih vojnih razmer«, predvsem pa ne, če je narod tarča ideoloških manipulacij s strani političnih in intelektualnih elit, ki se, zahvaljujoč mitom, še vedno vzdržujejo na oblasti. Tukaj poštenost množic odpove in jo premagata naivnost in nevednost.

Zato bo do sprave lahko prišlo le, če se bo družbena razprava upirala na resničnih dejstvih in ne na mitologiji. Da bi prišlo do smiselnih zaključkov pri vrednotenju preteklosti, bo potrebno vzpostaviti neko minimalno raven poznavanja zgodovine, pri čemer bodo morali biti na planem vsa in ne le nekatera skrbno izbrana dejstva. Sprava je nujen proces, če želimo kot narod oblikovati neko skupno identiteto, ki je trenutno skorajda ni.

Potrebno pa je razumeti, da je sprava na ravni ideologije nemogoča. Ker tudi takrat, ko bodo vse žrtve dostojno pokopane, ko bodo vsi rudniški jaški izpraznjeni, ko bo v slovenskem parlamentu enoglasno sprejeta resolucija o totalitarizmih, in ko bo tiskana zadnja stran učbenika slovenske polpretekle zgodovine, bomo Slovenci še vedno do neke mere razdeljeni. V ozadju bo ostala tista osnovna deljitev, ki je najgloblji vir celotnega konflikta slovenske polpreteklosti in evropske moderne.  To je boj med dvema konceptoma sveta: Tradicija in Revolucija. »Non Serviam«, so nekoč dejali -med mnogimi drugimi- Jean Calvin, Oliver Cromwell, Maximilien de Roberspierre in  Vladimir Lenin. Za njimi so enoglasno vzkliknili ideologi narodnoosvobodilnega boja: »smrt fašismu!« in pognali narod v enega izmed najkrutejših bratomornih spopadov vseh časov.

»Na obeh straneh so se dogajali veliki zločini. Vsi so bili isti«, ponavlja danes slovenska javnost. Tako bo tudi ostalo, vse dokler ne bomo prešteli vseh kosti. Za resnično zgodovinsko spravo ne zadostujejo lepe besede, dobri nameni in »politično mostograditeljstvo«, kot pravijo. Treba bo ljudem povedati, kaj se je v resnici zgodilo in kako se je vse skupaj začelo. Nemara bodo na koncu presenečeno ugotovili, da niso bili »vsi isti«.

[1] Sir Edmund Burke, Razmišljanja o revoluciji v Franciji, Ljubljana 1989.

[2] The Great Heresies, Hilaire Belloc.

Foto: 24kul


17 KOMENTARJI

  1. Tudi leta 1991 smo vsi pobijali, vendar sem bil na svoji zemlji in branil svojo družino, državo in pravico do svobodnega pravičnega življenja v svobodni Evropi pred sovražno ideologijo. In vendar še vedno skrivači in nevedneži blatijo in sovražijo osamosvojitelje, dvigajo prazne glave in nosijo osovražene zastave. Vsaki dan in uro jim moramo govoriti , da so v zmoti in jim kazati žrtve njihovih zmot. Učiti jim moramo otroke in vnuke, in ne dajati nagrade za zla. Pravica , resnica in vsemogočni Bog. Pa lep delovni dan.

  2. Opravičevalski vzorec izgovora-zagovora med in po vojni umorjenih v odiju vsiljenega sovraštva med Slovence je popolnoma enak , kot ga danes ponovno doživljamo prek kar na počez ocenjeno, da so vsi politiki isti, vsi enaki. V prvem primeru krvavoroki partijski revolucionarji prelagajo svojo krivdo in odgovornost za med vojno in po vojni pomorjene na hrbte tisti, ki so se proti njihovi vsiljeni revoluciji borili, v drugem primeru pa nesposobna politika dedičev
    revolucionarnih izročil, prelaga svoj del odgovornosti za slabo vodenje države, z med ljudi lansiranim sloganom, da so vsi politiki isti, vsi politki enaki, torej lopovi, ki so pri koritu samo zato, da zlorabljajo oblast za svoj žep.
    Med ljudmi z volilno pravico se je umetno ustvarjena stigma tako močno prijela, da je prav zaradi tega, vsi politiki so isti, vsi politiki so enaki na volitvah zelo nizek odstotek sodelujočih. Da ne hodijo na volitve prav zaradi tega, ker so menda pejorativno vsi isti, vsi enaki sem slišal kar od nekaj mladih na svoja učesa.
    Na volišču sem v vlogi člana volilne komisije imel priložnost gledati starejše in stare volilce mojih let, mladih pa kot pribito skoraj od nikoder.
    Dokler bo tako bo Dolina šentflorjanska še naprej v megli, kosti bodo ostale nepreštete, v Evropo usmerjeni pomladniki bodo pa brez argumenta krivde krivi.
    P.s.. Članek g. Mehleta je vreden branja in razmisleka.

  3. Kaj je s konkretnim predlogom sprave, ki je bil pred tedni objavljen v Časniku?!

    Ali so izgledi, da bo prišlo do podpisa predloga sprave?

    Ali bo še dopolnjen?

    Katere družben skupnine so za spravo, katere ne?

    Katere aktivnosti potekajo, da bo prišlo do podpisa spravnega dokumenta?

    Do duhvnnih bolnikov, to je tistih, ki niso za spravo in ljubezen, je potrebno pristopiti na duhoven način, ki ozdravlja duše.

    Jezus je pred smrtjo izrecno naročil: Ljubite se med seboj kot sem vas ljubil!!!

    To še zlasti velja za sedanji in prihodnji čas! Za nazaj je težje popravljati, saj tistih skorajda ni več.

    Nujno je v medijih, pridigah, seminarjih, delavnicah… vso pozornost posvetiti temu, katere veščine medsebojnih odnosov moramo obvladovati, da bomo z lahkoto uresničevalo svoje poglavitno poslanstvo, ki nam je naloženo in navedeno zgoraj!!!

    Vse druge fraze in teorije in politike
    so brez haska. Le zapravljanje časa.

    Logično je tudi, da ljubezni ni brez pravičnosti, poštenja, sodelovanja, medsebojnega spoštovanja, odgovornosti, solidarnosti…

  4. “Treba bo ljudem povedati, kaj se je v resnici zgodilo in kako se je vse skupaj začelo. Nemara bodo na koncu presenečeno ugotovili, da niso bili »vsi isti«.
    Odlično in aktualno razmišljanje.

  5. “Vsi totalitarni režimi, ki so bili na slovenskih tleh, torej fašizem, nacionalsocializem in komunizem, imajo do neke mere skupne korenine. Vsi izhajajo iz socializma …
    Prav zato komunisti po vojni raje niso govorili o nacionalsocializmu, ampak so uporabljali za oba režima izraz fašizem.
    Vsako pismo se je ritualno končalo s »Smrt fašizmu, svoboda narodu«.
    V Avstriji je trajalo zelo dolgo, nekako do konca osemdesetih let, preden je večina ljudi prišla do spoznanja, da Avstrija ni bila prva žrtev nacizma in da je soodgovorna za holokavst in za zločine Tretjega rajha.
    Če si to vzamemo za vzorec, potem bo tudi pri nas še dolgo trajalo. Naj bo to naš zgled?”
    Dr. Tamara Griesser Pečar, zgodovinarka, 30.03.2013
    Potrebno še več truda kot v Avstriji, enoumje je trajalo predolgo.

  6. »Slovenija je obglavljena kura.«
    Slovenija nima elite.
    Komunizem je težil, da elite izreže.
    Genialni primitivci iz gozda ( Marinko..) so težili, da pravo odmre. Pravo je bilo pastorka univerze.
    Slovenija nima vodstva, nimamo nekoga, ki bi mu sledili, nimamo nekoga, ki bi ga spoštovali.
    Slovenija je že dolgo obglavljena kura.
    Po 50 letih komunističnega sekanja, Slovenija nima pravega vodstva, ki bi ga ljudje spoštovali.
    Slovenija ni sposobna sprejeti nekoga, neko stranko kot vodstvo, kar je povzročil komunizem.
    Bistvo pravne države je, da na hiter, učinkovit, legitimen način vzpostavlja stabilnost.
    Problem slovenske pravne države je personalna sestava profesije in sodstva.
    Islandci gradijo nov zapor, ker se jim je zbudil imunski sistem- morala.
    Moralne norme se asimilirajo ali ne.
    Predvsem v tranzicijskih državah se ne ponotranjijo moralne norme.
    Kaj je prav in kaj ne, asimiliramo v otroštvu, zakoni nič ne pomagajo!
    Mnenje sodnika v Evropskem sodišču za človekove pravice prof. dr. Boštjana M. Zupančiča v oddaji »20 let parlamentarizma« na RTV SLO, TV2, 26.12.2012, ob 10.10h.
    “Slovensko pravosodje je katastrofa”
    “Seveda pa neučinkovitost pravosodja na koncu najbolj prizadene ravno državljane, ki bi jim omenjeni sistem moral služiti, a jih velikokrat zgolj ovira.
    »V praksi to pomeni da nimate pravnega varstva, da se vam lahko zgodi karkoli, da vam plenijo posestva in da ste postali predmet fikcij.
    Če norci uporabljajo zakon, ne more biti nič dobrega.”

    Pravi pravnik, filozof, pesnik, dr. Boštjan M. Zupančič je zadnjih trinajst let sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu. Pred tem je bil ustavni sodnik, profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani in v ZDA

    Menim, da so res pogumne in poštene izjave na mednarodni ravni.

    • Lahko tožiš in obtožuješ do onemoglosti. Ampak dokler ne pokažeš na obtoženca si naredil samo pol poti. In to, mislim, problem gospoda M Zupančiča. Menda ne obtožuje Slovencev ali pa naroda kar počez.

  7. »Moja ocena partije ni bila nikoli visoka. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije, ne le objektivno-tega pač ni mogoče zanikati-, ampak predvsem subjektivno, je zagrešila nad slovenskim narodom najhujši zločin, ki si ga je mogoče zamisliti. Z njim je sama sebe postavila izven zakona. Ne legalnega, ta je pri tem nepomemben, ampak občečloveško naravnega, veljavnega za vse kraje in čase«, je v svoji knjigi »Bermanov dosje«, MK-1999, napisal pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt, najbolj ugleden slovenski ekonomist v SFRJ.

    Pogumna izjava pokojnega akademika prof. Aleksandra Bajta!

  8. Kontrarevolucija DA, revolucija NE ?

    Žalostno je stanje duha naroda, ko njegovi številni posamezniki stoječ pred spomeniki revolucije tajijo boljševistično revolucijo, istočasno pa glasno obtožujejo kontrarevolucijo. Takšno dvolično stanje duha je seveda tudi posledica boljševistične revolucije in izvedenega pranja možganov. Zato bomo še dolgo zaostajali za duhom demokratične Evrope. Verjamem seveda tudi, da so se mnogi borili zgolj proti okupatorju, premnogi zavedeni pa predvsem za »nove čase«-boljševistično revolucijo. Eden najuglednejših slovenskih ekonomistov pokojni dr. Aleksander Bajt je v svoji knjigi z naslovom Bermanov dosje zapisal: » Moja ocena partije je, da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije, …da je zagrešila nad slovenskim narodom najhujši zločin, ki si ga je mogoče zamisliti. Z njim je sama sebe postavila izven zakona. Ne legalnega, ta je pri tem nepomemben, ampak občečloveško naravnega, veljavnega za vse kraje in čase.« Slovenski filozof dr. Slavoj Žižek o knjigi dr. Bajta pravi, da je knjiga zanimiva in da praktično vse v njej sprejema kot resnico (DELO-SP, 19.avgust 2000 ).Predsednik države Milan Kučan pa je v javni izjavi zapisal, da obžaluje in obsoja povojne zunajsodne poboje, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin ( NEDELO, 9.julij 2000 ). Po moje je bilo to dejanje samo kulminacija revolucije, ki pa se po logiki ni začela maja 1945 temveč aprila 1941. Nemški pastor D. Bohnhoffer, zarotnik proti Hitlerju, ki ga je gestapo ustrelil, je v svojem razmišljanju o razmerah za nastanek totalitarizma-nacizma med drugim zapisal: »…Nemcem manjka državljanskega poguma ( Civil courage ), kajti niso se naučili svobodno prevzemati odgovornosti. Neumnost je nevarnejši sovražnik dobrega kot zloba. Proti zlobi lahko protestiramo, jo preprečimo. Proti neumnosti pa smo brez obrambe. Neumnost ni intelektualna, ampak človeška pomanjkljivost…, je bolj sociološki kot psihološki problem. Je določena oblika vplivanja zgodovinskih okoliščin na ljudi… »
    Razmišljanje za vse čase, tudi za naše!

    Franc Mihič
    Objava -DELO – l. 2002

  9. Prvi pravi popis – v vojnem in povojnem nasilju je umrlo 6,5 % Slovencev
    Intervju z zgodovinarko Vido Deželak Barič
    10. junij 2012 ob 06:22
    Ljubljana – MMC RTV SLO
    97.500 žrtev je med Slovenci zahtevala vojna vihra 2. svetovne vojne in poboji takoj po njej. Čeprav čisto vseh ne bomo nikoli prešteli, bo spomin na umrle ostal tudi v pomembni bazi INZ-ja.
    Na Inštitutu za novejšo zgodovino končujejo projekt popisovanja žrtev medvojnega in povojnega nasilja, ki bo Slovencem dal prvo zelo natančno bazo s podatki in okoliščinami smrti umrlih. Nekatere zahodne države so se takšnih stvari lotile kmalu po koncu vojne, medtem ko se države srednje in vzhodne Evrope šele zdaj spoprijemajo s podobnimi popisi. Slovenija je torej svetel primer, kako vzpostaviti natančne podatke, na podlagi katerih je nato mogoče nadaljnje zgodovinsko delo, ki bi dodatno osvetlilo različne vidike te totalne in uničevalne vojne. Pomemben podatek za spoprijemanje s temno stranjo naše zgodovine pa so številke pobitih Slovencev takoj po koncu vojne. Brez povojnih pobojev bi bilo žrtev za 15 odstotkov manj.
    O poteku popisovanja, podrobnostih zbranih podatkov in tudi o negotovi usodi, ki grozi tej pomembni zbirki, smo se pogovarjali z vodjo projekta, zgodovinarko Vido Deželak Barič.
    Kako ste se lotili tako kompleksnega projekta?
    Naš namen je bil ugotoviti število smrtnih žrtev in ob tem zbrati podatke, na podlagi katerih bo mogoče opredeliti tudi značaj druge svetovne vojne na Slovenskem. Zato smo se odločili, da bomo temeljnim podatkom, ki jih zbiramo o posamezni žrtvi – ime, priimek, datum rojstva in smrti – dodali še druge informacije, ki bodo uporabne za raznovrstne analize in študije. Pri vsaki osebi imamo vzpostavljen t. i. osebni list, na katerem je več kot 20 kategorij podatkov – podatki osebnega značaja, podatki, ki kažejo na status osebe v vojnem času (civilist, pripadnik oborožene enote), in okoliščine smrti. Na podlagi teh podatkov se lahko ugotavljajo dinamika umiranja, kdo je povzročitelj smrti, status žrtve. Zapisujemo tudi vse vire, ki smo jih pregledali in v katerih smo našli določeno osebo.
    Na čem so do zdaj temeljile ocene o ubitih ljudeh med 2. svetovno vojno in takoj po njej?
    Žrtve so začeli popisovati že med vojno. Partizanska stran je začela pisati o žrtvah protikomunistične strani, protirevolucionarna stran pa o žrtvah revolucionarnega terorja. Izšli sta tudi dve knjigi – protirevolucionarna stran je izdala Črne bukve o delu komunistične Osvobodilne fronte proti slovenskemu narodu, ki je izšla leta 1944. Istega leta pa je bila natisnjena tudi knjiga Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorja in njegovih pomagačev z naslovom Fašistično-domobranski teror nad Slovenci. Takoj po končani vojni so krajevni ljudski odbori nadaljevali zbiranje teh podatkov. Ohranjen je dokument iz junija 1945, torej neposredno po koncu vojne, v katerem so podane ocene žrtev vojne. A te so danes popolnoma nerelevantne, saj se takrat še veliko ljudi ni vrnilo domov s front, iz taborišč, izgnanstva. Prvi poskus dejanske ocene žrtev je nastal leta 1947, ko je Jugoslavija potrebovala podatke o smrtnih žrtvah na mirovni konferenci. Takrat so demografi po svoji metodi izračunali demografske izgube in ugotovili, da je Jugoslavija izgubila 1.700.000 prebivalcev. A tukaj so upoštevani tudi na primer otroci, ki bi se sicer v normalnih razmerah rodili, pa se zaradi vojne niso. Ne gre torej le za smrtne žrtve, čeprav so nato to številko uporabljali prav za opisovanje teh izgub. Do prve delne ocene števila umrlih smo prišli leta 1964, ko je državni statistični urad izvedel poimenski popis žrtev v nekdanji državi. A ta popis je bil selektiven, saj so praviloma popisovali le žrtve iz partizanskih enot, podpornikov odporniškega gibanja, žrtve represalij okupatorja, umrle v taboriščih. Tiste žrtve torej, ki jim je oblast dovoljevala javen spomin. Ni pa zajetih žrtev, ki jih je partizanska stran zagrešila med samo vojno, ni žrtev povojnih pobojev, izpuščeni so v glavnem tudi mobiliziranci v nemško vojsko, ki predstavljajo zelo veliko število. Končna številka tega popisa je bila bistveno nižja – popisali so okoli 600.000 žrtev vojne v Jugoslaviji, za Slovenijo 42.000. Na podlagi teh podatkov in ocen o številu žrtev povojnih pobojev se je v zgodovinopisni stroki v 70. letih uveljavila ocena, da je med vojno in neposredno po njej umrlo okoli 65.000 prebivalcev Slovenije. To je bila nekako izhodiščna številka ob začetku naše raziskave.
    Kdaj je padla odločitev, da se ti podatki sistematično zberejo in popišejo?
    Z ene in druge strani so padali pomisleki in očitki, da je ocena 65.000 žrtev z današnjega slovenskega območja bodisi previsoka bodisi prenizka. Diskusije so se vlekle v čas osamosvojitve ter demokratizacije in prevladala je soglasna politična in strokovna volja, da se izvede sistematičen popis vseh žrtev na Slovenskem. Tako je Institut za novejšo zgodovino leta 1997 začel raziskavo. Že tedaj smo vedeli, da jo bomo morali opraviti v treh fazah. Prva je obsegala pregled temeljne literature – partizanske monografije, popisi, ki so nastajali v emigraciji – na primer Bela knjiga slovenskega protikomunističnega odpora. V drugi fazi smo pregledovali arhivsko in dokumentarno gradivo – gradivo VOS-a, Ozne, zaporne knjige iz obdobja okupacije in po vojni, gradivo bolnišnic, domobranski fond itd. Zelo pomemben je bil fond Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev, ki je tudi po koncu vojne načrtno popisovala tako materialno škodo kot smrtne žrtve. Ta fond je bil predtem neizkoriščen. Na ta način smo odkrili okoli 90.000 imen žrtev. Tretja faza pa je bila namenjena preverjanju zbranih podatkov na podlagi sistematičnega pregleda predvsem mrliških matičnih knjig. Imeli smo srečo, da je takratni pravosodni minister Lovro Šturm imel posluh za potrebe raziskovalcev in je z dopolnitvijo zakona o arhivih omogočil vpogled v matične knjige za raziskovalne namene.
    Pa so vse žrtve vpisane v matične knjige?
    Smo kar razočarani, kaže, da bomo lahko le okoli 60 odstotkov žrtev preverili na podlagi vpisov v matične knjige. Po vojni svojci umrlih niso dosledno oziroma generalno urejevali vpisov smrti bližnjih v mrliške matične knjige. Ta postopek so izvedli ob vprašanju reševanja dediščine, ko se je vdova želela znova poročiti, ali iz povsem notranjega vzgiba. Ni pa bilo sistematične akcije države, da bi izvedli vse vpise. Če bi jih, bi namreč znova prišla na dan temna stran naše zgodovine. Tako bo žal ostalo kar nekaj ljudi, ki ne bodo nikoli zapisani v mrliških knjigah, čeprav ti postopki potekajo še danes.
    Lahko zdaj že ocenite, koliko slovenskih žrtev je padlo med vojno in koliko v povojnih pobojih?
    Trenutno imamo v bazi 97.500 evidentiranih žrtev. To predstavlja 6,5 odstotka prebivalcev današnje Slovenije. Ocenjujemo, da je približno 83.000 ljudi izgubilo življenje med vojno, več kot 14.000 pa po vojni. Med zadnjimi so večinoma umrli v povojnih pobojih, nekateri pa so umrli tudi zaradi posledic taborišč – zaradi izčrpanosti in obolelosti, kar nekaj pa je primerov, ko so ljudje umirali v nesrečah, ki so jih povzročijo orožja ali eksplozivna telesa.
    Katera področja so bila najbolj prizadeta in katera najmanj?
    Najbolj je bila prizadeta Ljubljanska pokrajina. Tu je bil center slovenske politične elite – tako meščanske izpred vojne kot tudi novo nastajajoče revolucionarno-odporniške, kar je poleg italijanske okupacijske politike odločujoče pogojevalo tok dogodkov. Ljubljanska pokrajina je zgubila 9,5 odstotka prebivalstva. Tukaj se je namreč vzpostavil zelo močan odpor proti okupatorju, ki je šel z roko v roki z revolucijo, čemur je sledila reakcija meščanskega tabora. V Ljubljani so se že leta 1941 dogajale likvidacije, nato so množične likvidacije potekale leta 1942 na partizanskem ozemlju. To je bistveno spodbudilo vzpostavitev samoobrambnih vaških straž, po kapitulaciji Italije, ko se dogaja radikalni obračun s četniki in vaškimi stražarji, pa organiziranje domobranske vojske. Med partizanstvom in zlasti v Ljubljanski pokrajini dobro izurjenim ter številčnim domobranstvom je potekal intenziven spopad med vojno, temu pa je sledil tudi strahoten obračun zmagovite strani nad premagano po končani vojni. Prav zaradi naznačenega dogajanja ima Ljubljanska pokrajina največ smrtnih žrtev, pri je čemer najvišje število žrtev imela protirevolucionarna stran, in to predvsem zaradi povojnih pobojev. Na Gorenjskem je med vojno in po njej umrlo 7,3 odstotka prebivalstva, največje število žrtev pa tam predstavljajo partizani. Štajerska je izgubila skoraj 5 odstotkov prebivalcev, Primorska 5,6 odstotka, Koroška 6,7 odstotka. Najmanj je bilo prizadeto Prekmurje, kjer je bila populacijska izguba okoli 1,3-odstotna, kar tretjino žrtev od tega pa predstavljajo prekmurski Judje (okoli 500). V Prekmurju je bilo v letu 1941 sicer že organizirano odporniško gibanje, a je bil odpor takoj krvavo zatrt in nato do leta 1944 skoraj ni bilo odpora. Dogajanje v Prekmurju je bilo v veliki meri pogojeno z oddaljenostjo pokrajine od Ljubljane, kar je ustvarilo zelo specifično žrtvoslovno sliko v primerjavi z drugimi slovenskimi pokrajinami.
    Se da ugotoviti, koliko žrtev je padlo pod ‘partizanskimi puškami’, koliko jih je pobil okupator, koliko pa domobranci in vaške straže?
    Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700. Za okoli 20.000 ljudi nismo mogli ugotoviti, kdo je povzročil njihovo smrt – na vzhodni fronti na primer za veliko vojakov ne vemo, kaj je povzročilo njihovo smrt. Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5.000 slovenskih žrtev, vemo pa, da so na tej fronti umirali vojaki tudi v drugačnih okoliščinah – v nesrečah z orožjem, zaradi hudih zim, obolelosti. Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja). Zavezniške vojaške enote so predvsem v bombardiranjih pustile skoraj 1.900 žrtev. Več kot 900 žrtev je bilo zaradi nesreč – pri čiščenju orožja in podobno. Ustaši so povzročili blizu 800 žrtev – večji del so to Slovenci, ki so bili izgnani na območje NDH, kar nekaj žrtev pa je iz časa umika hrvaških enot v Avstrijo ob koncu vojne.
    Kakšno pa je razmerje med umrlimi civilisti in tistimi, ki so sodelovali v oboroženih formacijah?
    Žrtev med civilisti je veliko, kar govori o resnični totalnosti vojne. Civilno prebivalstvo je trpelo enako kot možje na frontah. Ugotovljenih imamo več kot 23.000 civilnih žrtev. Je pa glede statusa, ki so ga žrtve imele v času smrti, največje število umrlih med partizani – več kot 28.000 partizanov je bilo ubitih, k temu pa je treba prišteti še 5.000 aktivistov OF in partizanskih sodelavcev. Domobranci pa so med vojno in po njej imeli več kot 14.000 žrtev.
    Slovenci so torej umirali v partizanih, kot vojaki tujih vojska, domobranci, ujetniki, civilisti … Kateri leto je bilo najbolj “smrtonosno”?
    Število žrtev je iz leta v leto naraščalo. Največ žrtev je terjalo leto 1945, kar je na prvi pogled nenavadno, saj je vojna trajala le do sredine maja. Številka je visoka tudi zaradi dogajanja neposredno po koncu vojne. Vendar je precej žrtev padlo tudi v začetnih mesecih leta 1945, torej še v vojnem času. Od začetka zime 1944/1945 je bil nemški okupator ob podpori različnih drugih slovenskih in tujih oboroženih formacij namreč v neprestani ofenzivnosti in partizanske enote so bojevale srdite boje oziroma so bile neprestano v spopadih. V omenjenih ofenzivah in še v zaključnih operacijah je leta 1945 padlo več kot 7.000 partizanov in več kot 1.000 aktivistov OF. V prvih mesecih tega leta je umrlo tudi okoli 6.000 civilistov bodisi doma kakor tudi v taboriščih, kjer so bile razmere še posebej slabe; zima je bila ostra, primanjkovalo je hrane, ni bilo ustrezne zdravstvene zaščite, taborišča so bila prenatrpana itd.
    Kaj 6,5-odstotna izguba prebivalstva na Slovenskem pomeni v primerjavi z drugimi državami, kjer je prav tako divjala vojna?
    Splošna ocena je, da je Slovenija v primerjavi z drugimi evropskimi deželami visoko prizadeta. So pa države, ki so imele še višji odstotek žrtev. Na prvem mestu je Poljska, ki je imela 16-odstotno izgubo prebivalstva, kar je okoli 5 milijonov 600 tisoč ljudi. Več kot polovica – 3 milijoni – so bili poljski Judje. Številčno je najbolj trpela Sovjetska zveza, ki je dolgo nosila glavno breme te vojne. Po najnižjih ocenah je tam umrlo 24 milijonov ljudi, kar pomeni 14 odstotkov vsega prebivalstva. To so skoraj nepredstavljive številke. Tudi Nemčija naj bi izgubila okoli šest milijonov ljudi, kar je okoli 8,8 odstotka prebivalstva. So pa skoraj zagotovo v tem številu prišteli tudi tiste ljudi, ki so se pred Rdečo armado umikali v Nemčijo, in potem tam umrli, saj zadnje čase ugotavljajo, da je bilo število žrtev med civilnim prebivalstvom Nemčije dejansko nižje, kot se je v preteklosti navajalo; manj diskutabilna je ocena o 4,5 milijona umrlih Nemcev v nemški vojski. Francija je imela 560.000 žrtev, kar predstavlja 1,4 odstotke prebivalstva. Italija je izgubila odstotek prebivalstva. Zelo blizu Sloveniji pa je Madžarska, kjer je umrlo 6,4 odstotka državljanov, kar pa v številkah pomeni 580.000 žrtev vojne. Od nekdanjih jugoslovanskih republik je imela največje izgube Bosna in Hercegovina (več kot 10 odstotkov prebivalstva oziroma 328.000 ljudi).
    Ugotovili ste, da je okoli 15 odstotkov slovenskih žrtev umrlo takoj po koncu vojne, večina v povojnih pobojih. Kako pa je bilo v drugih državah? Na primer v Franciji, kjer je del prebivalstva prav tako sodeloval z okupatorjem?
    Francija je imela okoli 10.000 zunajsodnih pobojev med okoli 40 milijoni prebivalcev. Dokaj hitro so se dogovorili, da ne bo obračunavanja. Vzpostavili so več kot 300.000 kartotek kolaborantov, ki so jih preiskovali. Okoli polovico so jim sodili na sodišču, na smrt pa so jih obsodili 7.000 – kar nekaj od teh je bilo obsojenih v odsotnosti – smrtna kazen pa je bila dejansko izvršena v 791 primerih. Procesi so potekali tudi v drugih državah, povsod so jih poskušali spraviti v nekakšne sodne okvire, čeprav včasih z retrogradno zakonodajo.
    Vrsto let ste zbirali, preverjali in zapisovali žrtve, njihove podatke, okoliščine smrti in s tem nekako tudi orali ledino tovrstnega zgodovinskega popisovanja umrlih med 2. svetovno vojno. Kaj vas čaka zdaj?
    V vseh teh letih smo ustvarili bogato bazo podatkov. To pa je zdaj šele dobra osnova, da bi lahko podatke uporabili v širše raziskovalne namene, za analize in zgodovinopisno nadgradnjo. Prav tako se na nas skoraj vsak dan obračajo svojci žrtev, ki preverjajo podatke in iščejo odgovore. Projekt preverjanja podatkov o smrtnih žrtvah na podlagi pregleda mrliških matičnih knjig se bo končal septembra letos. Mislim, da je celotna stroka in širša javnost, ne le Inštitut za novejšo zgodovino, pred problemom in izzivom, da se najde rešitev, ki bo zagotavljala, da bo ta podatkovna baza živ organizem tudi v prihodnje. Zaslužila bi si skrb države, v smislu njene finančne podpore, a nam grozi, da denarja ne bo, in pod vprašajem so tudi tri delovna mesta. Če izgubimo ta delovna mesta, se neizogibno postavlja vprašanje, ali bomo sploh še lahko podatke posredovali raziskovalcem, ljubiteljskim zgodovinarjem, svojcem žrtev in drugim zainteresiranim. Ne bo namreč nikogar več, ki bi imel čas in bi bil usposobljen upravljanja s to bazo. Prav tako bo bazo zaradi sprememb tehnologije treba ves čas posodabljati in plačevati storitve. Toda s čim? Občutek imamo, da bomo ostali na pol poti. Prišli smo do precej natančne številčne podobe žrtev in njihove strukture, zdaj pa se bojimo, da bo to postal mrtev zaklad.
    Kako pa so te stvari urejene v drugih državah?
    V zahodni Evropi so žrtve vojne prešteli sorazmerno kmalu po vojni. V srednji in vzhodni Evropi pa se teh nalog sistematično lotevajo šele v zadnjem času. V tujini je naša raziskava glede na raziskovalni pristop in glede na njene rezultate naletela na laskava priznanja. Nekatere države namreč še iščejo poti, kako čim bolj načrtno pristopiti k tozadevnemu raziskovanju, da bodo dosegle čim bolj optimalne rezultate. Slovenija ima kot majhna država obvladljivo število žrtev in jih lažje sistematično proučuje, zato smo tudi drugim državam lahko ponudili relevantna izkustva. Ko tako radi govorimo o evropskih primerjavah in odličnosti je naša raziskava za to vsekakor zgleden primer, a zdaj se lahko zgodi, da bomo brez finančne podpore države povsem zastali, da ne bo nadaljnjih raziskav prav v trenutku, ko bi lahko bili upoštevanja vreden sogovornik v evropskem prostoru na polju proučevanja smrtnih žrtev druge svetovne vojne.
    Ana Svenšek
    http://www.rtvslo.si/slovenija/prvi-pravi-popis-v-vojnem-in-povojnem-nasilju-je-umrlo-6-5-slovencev/284939

    • Gospod Franc Mihič
      Naslovnega članka je morda za 2 tipkani strani, vaših dodatkov pa za 2 Delovi strani.
      Eno samo citiranje vas je, predolgi ste in skoraj nihče se ne odziva na vaše “litanije”. Kdo to bere, se človek vpraša?
      Bodite krajši, vsebinsko konciznejši in predvsem zapišite komentar z noto osebnega razmisleka o obravnavani temi.
      Sodelujoči prispevkarji vendar ne moremo polemično razpravljati in se strinjati ali nestrinjati z nekom, ki mu “citirani”
      pišejo prispevke.
      Napišite svoj članek v “Časnik” s svobodno izbrano vam aktualno temo, morda vam ga bodo objavili, mi ga bomo pa morda v celoti celo prebrali.

  10. Ma kakšno spravljanje skreganih starcev, resnico storjenega je potrebno spraviti v osnovnošolske učbenike. Po tem naučenem spoznanju naših devetletkarjev o naši žalostni bratomorni medvojni in povojni zgodovini bo z lahkoto prišlo do spravljanja in obsodbe sistema in povzročiteljev teh nepreštetih kosti.
    Seminarskih in delavniških seans se razen nekaj posameznikov ne bo udeleževal nihče. Koga odraslih in prepričano opredeljenih pa to spravljanje s figo v žepu sploh še zanima? Neka politikantska Spomenka s še kakšnim raznobarvnim mirovnikom iz FDV ob sebi, zagotovo je garancija, da bo vsak napor v to smer predvsem izguba časa maloštevilnih.
    Prihodnost je na mladih, oni bodo morali namesto nas narediti tisto, kar skregana sedanjost vpletenih starcev ne dovoli in ne želi.

  11. V glavnem res. Toda naj izdajo mrliške liste. Vse! In če kaj manjka naj se ugotovi zakaj!
    To pa bi država morala narest že sama od sebe, če pa ne, pa bi to morali zahtevati svojci. Je pa vprašanje, če si upajo. Kruto je bilo to.

  12. Sprava je možna, če imaš na obeh straneh normalne ljudi.
    Če pa imamo na eni strani psihopate ( ki do onemoglosti lažejo sedaj, ko so se z vele zločini nad civilisti povzpeli na oblast in do kapitala), je pa to zelo naivno.

    V Mladini je pred kratkim dr. Nolimal pisal o epidemiji psihopatstva v Sloveniji. Sevda je vse rdeče direktorje ( ups, zakaj pa je pozabil na številne birokrate v državni upravi, sodstvu, zdravstvu, šolstvu), ki so pokradli državna podjetja imenoval neoliberalne pohlepneže, kapitaliste.

    Vsesocialistični vstajnik Lubej ( potemec klavca iz Hude jame?) pa bi obdavčil še dodatno Cerkev. Kot da imajo kapital v Sloveniji “neoliberalci” in Cerkev.

    V Sloveniji imajo 90% kapitala komunisti. Že 70 let. In z njim ne znajo delati. Znajo krasti, pohlepno grabsti k sebi, zapravljati, trošiti, se zadolževati. NE ZNAJO PA USTVARJATI. Slovenija ima premalo ustvarjalcev, dobrih podjetnikov, dobrih delavcev, dobrih obrtnikov.

  13. Pri Mladini moraš neoliberalce zamenjati s komunisti, pa boš dobil pravo sliko, žal pa ne vedno, kajti krivdo valijo dostikrat na napačne, na ZDA, na Nemčijo itd…

  14. Vseeno sem upal, da se bo sprava odvijala malo drugače. Se pa tako, kot sem nekako predvideval. Človek, ki ni odprt za resnico, se bo proti njej boril celo do nerazumnih meja in s pretiranimi sredstvi, ker proti njej ni moči argumenta, temveč le argument moči. To je tako logično, kot svetloba sonca podnevi in svetloba lune ponoči.

    A res? Luna sploh ne daje svoje svetlobe. Njena svetloba je laž. Kar je je, je ukradena od sonca. Dovolj močna prispodoba za razmišljanje o naši stvarnosti. S pomočjo teh podob se da lepo razložiti stvarnost, v kateri živimo. Pa poglejmo na Luno malo drugače. Luna oddaja resnično svetlobo, ki v jasni noči polno obsijana prispeva levji delež svetlobe za razsvetlitev nočne teme. Tak je človek, ki se pusti obsijati od svetlobe Resnice.

    Kakor koli že stvari obračamo…, dejstvo je, da je bilo največ žrtev storjenih potem, ko so žrtve že bile z edinim namenom odstraniti nevarnost, da bi kdajkoli resnici uspelo priti na dan. O tem pričajo skrite jame in javnosti skrita in zmolčana grobišča in še njbolj simbolično in konkretno o tem priča stometrska, večkrat prezidana pregrada, ki je v Barbarinem rovu skrivala mnogo nedolžnih žrtev pred javnostjo in njihovim po vseh civilizacijskih normah opravljenim dostojnim pokopom. In prava pot je pri tej poti dostojnega pokopa vztrajati brez dvigovanja prahu in brez odzivanja na dvigovanje prahu nasprotnikov.

    Prav je, da storimo svojo dolžnost. Odgovarjali bomo za SVOJA DEJANJA. Za zagovor o lastnih delih pa ne bodo prikrajšani niti nasprotniki civilizacijskih norm. Molimo zanje, da bi tudi za večino njih tisti dan ne prišel kakor tat in bi jih ne našel popolnoma nepripravljenih.
    MIR IN DOBRO!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite