Presneta Poljska! (II.)

24
315
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Nadaljevanje prispevka Presneta Poljska! (I.)

Liberalna »demohisterija«

Poljska liberalno-demokratična struja se je po zmagi konzervativne demokracije poslužila grobe »bruharije« o nekakšni okupaciji državnih medijev kot »nevtralnih« zaščitnikov poljskega »demokratičnega raja«, o nepravnem poseganju v poljsko ustavo in poskusih totalitarnega prevzemanja poljskega sodstva, čeprav naj bi sama v nedavni preteklosti počenjala podobne stvari. »Kričanja« o domnevnih poljskih »fašističnih politikih«, »putinizaciji Poljske« ali celo »diktaturi«, pa so se kaj hitro nalezli tudi v tujini, še zlasti v Nemčiji, pa tudi ZDA in Britaniji, čeprav se slednja v zadnjem času malce spogleduje s Poljsko in celo prihaja do sodelovanja v povezavi z evroskeptičnimi nastavki britanske politike. In kakšna je druga plat zgodbe? Ko govorimo o poljski liberalni demokraciji se ne smemo ustaviti pri neki stranki ali posameznih politikih kot sta Tusk oziroma Komorowski, ker so pogosto zgolj marionete interesov iz ozadja, tako domačih kot tudi tujih. Liberalni politični struji je namreč po propadu komunističnega sistema uspelo doseči velikanski vpliv, še zlasti v medijskem prostoru.

Ob tem ne gre spregledati ene pomembne osebe, ki je pravzaprav nekakšen »epicenter« liberalnega političnega aktivizma na Poljskem – Adama Michnika. Gre za poljskega publicista in političnega aktivista, ki se je v zgodovino zapisal že v sivih stalinističnih časih, ko je bil priznani član gibanja Solidarnost. Tedaj je bil tudi preganjan in zaprt kot politično oporečen. Po koncu komunizma je ustanovil enega najvplivnejših tiskanih medijev na poljskih tleh-Gazeto Wyborczo, ki ima vse od poljske osvoboditve izpod »rdečega totalitarizma« ključen vpliv na javno mnenje v domačem okolju. Le-ta poljskemu bralcu sicer ponuja bogat repertoar kakovostnih člankov, a je hkrati zaznamovana z očitno politično in ideološko pristranskostjo, še zlasti antikatolicizmom. Tolikšnega hujskaštva proti duhovništvu in Cerkvi, kot veje iz mnogih objav omenjenega javnega občila, pri nas ni mogoče zaslediti. Obenem je zanjo značilno »prepevanje« slavospevov »v celofan transparentne publicistike zavitim« liberalnim vrednotam kot edinim »zveličavnim« in »pravičnim« ter kultiviranje ateizma kot nečesa naprednega in »razsvetljenskega« znotraj »zaplankane« poljske družbe, ki se še vedno »drogira« z religijo. In čeprav je v slovenskem prostoru zaznati kar precej »pljuvaštva« po vsem, kar je povezano z Institucijo, takšne »medijske ihte« kot jo ponujajo gospod Michnik in njegovi zvesti podrepniki, nisem opazil.

Resda je na Poljskem še vedno zaznati kar precej nezdravega klerikalizma, ki na mnoge deluje kot nekaj suhoparnega in neživljenjskega, pa se takšno blatenje s strani poljskih liberalnih krogov, zdi že kar malce »patološko« in odraža neugasljivo željo po tem, da bi »doktor« Michnik končno ozdravil svojo domovino vseh njenih kroničnih bolezni, še zlasti »pretirane religioznosti« in »nazadnjaštva«. Podoben odnos ima omenjeni urednik tudi do številnih politikov z bolj tradicionalnimi nazori, saj jih obtožuje nazadnjaštva, antisemitizma, šovinizma, netolerantnosti in še vsega drugega, kar spada v ta skupni koš »liberalnega rohnenja«, predvsem pa jih ves čas »oblagodarja« s posebej strupenim cinizmom, kar je sicer precej razširjen pojav v poljskem medijskem prostoru. Zakaj je omenjeni publicist tako zelo nastrojen do skoraj vsega »katoliškega« in »tradicionalnega« bi se dalo razložiti z njegovo osebno zgodbo, saj je po rodu poljski Jud. Tam na severu je še dandanes pri nekaterih katoličanih mogoče zaznati antisemitska čustva. Vsekakor so to le še posamezniki, saj se je odnos katoličanov do njihovih »starejših bratov v veri« tudi globalno že opazno izboljšal. Michnikova »medijska liberalna zajedljivost« bi lahko imela svoje korenine v neprebolelih občutkih zavrženosti in strahu njegovega rodu v preteklih desetletjih in stoletjih. Prav verjetno bi se bolj varno počutil znotraj »svobodnjaške« in bolj multikulturne poljske družbe, kot pa v družbi, ki stremi h kulturni »monolitnosti« in čislanju nacionalnih vrednot. Michnikovo medijsko »divjanje« pa se ne ustavlja zgolj pri »problemu pretiranega katolicizma«, marveč se zelo obsežno loteva še zlasti njemu neljubih konzervativnih politikov, ki so znani po svojem boju proti splavu, homoseksualnim zakonom in umetnemu oplojevanju žensk z metodo »in vitro«. Ta antikonzervativna gonja se v povezavi z nedavnim političnim zasukom na poljskih tleh le še stopnjuje, kar je mogoče povezati s frustracijami, ki jih preživlja nesrečna liberalno-demokratična srenja ob izgubljanju svojih vplivov v medijih in sodstvu.

Liberalna politika se počuti nemočno

Agresija, »renčanje« in razdražljivost so pogosti odzivi nekoga, ki se počuti ogrožen, ki preživlja agonijo. To je vsem poznana reakcija tako iz človeškega kot tudi živalskega sveta, zato jo gre sprejeti s sočutjem in razumevanjem. Ob tem pa ne mislim zgolj na izgubo vpliva v medijih in sodstvu, ki poljskim »varuhom ljudske svobode« povzroča nočne more in preganjavice, ampak gre izpostaviti tudi razne finančne koristi, saj naj bi Gazeta Wyborcza izgubila velik delež državnih donacij, s čimer ji želijo konzervativci »natakniti nagobčnik« in tako malce utišati njen »medijski lajež«, v poljski kulturni prostor pa vnesti več patriotizma in katoliških vrednot, ki se počasi izgubljajo v vrtincu moralne dekadence, materializma in globalizacije. Takšno ravnanje pa ne skrbi le domačih, marveč tudi tuje lobije, še zlasti v Nemčiji in ZDA, ki Poljsko dojemajo kot svoj »rudnik zlata«. Mnoga tuja podjetja naj bi se izogibala plačevanju dajatev, z novo poljsko vlado, pa se pojavlja bojazen, da bi se stvari na tem področju malce bolje uredile. Obenem Zahod pričakuje klečeplazenje poljske politike zaradi evropskih donacij – »drobtinic iz gospodarjeve mize« za izgradnjo avtocestne infrastrukture, kar je enako kot povsem predano in pokorno izpolnjevanje ukazov »ob udarcu na gong« »ljubeče mačehe Nemčije«, ki do svoje »posvojenke« navkljub lekcijam iz 2. svetovne vojne, še vedno goji precej pokroviteljski odnos. S poljskim ravnanjem bi namreč lahko futuristični projekt »Združene države Evrope« padel v vodo. Zahod gleda na Poljsko le kot na svojo kolonijo in si nikakor ne želi nacionalno, versko in politično močne ter gospodarsko neodvisne države. Govori se celo o možnosti »poljskega Majdana« oziroma »oranžne revolucije«, ki bi stvari spet vrnila na »prave« tire. Zahod prav »materinsko« skrbi za »preživetje« poljske ljudovlade, čeprav so ljudje na Poljskem na zadnjih volitvah demokratično izbrali svojo pot in imajo do nje vso pravico. Ni prišlo do nikakršnega državnega udara ali revolucije, temveč si je trenutno oblast izbral poljski človek sam. Ob nemških in drugih strahovih se pojavlja vprašanje v čigavem interesu je pravzaprav t. i. projekt »liberalna demokracija«. V domačem ali pa morda kakšnem drugem? Skupina poljskih navijačev je na nedavni športni tekmi v Nemčiji cinično odgovorila na nemške strahove z besedami: »Varujte svoje ženske, ne pa našo demokracijo!«. Te besede se nanašajo na silvestrske pedofilske napade domnevnih migrantov na nemške ženske. Oh, kako boli! Zadetek v polno, ni kaj dodati.

Od Zahoda k »materi« Rusiji

In ker trenutna poljska oblast ne najde svojih zaveznikov na Zahodu, se je prisiljena zatekati na vzhod, k Rusiji. Slednja se v zadnjih letih prav tako poslužuje političnih odločitev, ki krepijo tradicionalne, pravoslavne vrednote in zavračajo zahodnjaško moralno erozijo. Njena trenutna težava pa je v tem, da jo tare oslabljeno gospodarsko sodelovanje z večino evropskih držav, pa tudi nizke cene naravnih surovin in je zato politično oslabljena, s tem pa je oslabljen tudi njen vpliv v Evropi, četudi že od nekdaj kaže svoje politične in gospodarske ambicije na Stari celini in ji ugaja vsaka tovrstna priložnost za povezovanje. V Evropi že ves čas išče evroskeptične politike »tipa Orban« z namenom njene destabilizacije in posledično bolj svobodnega »krmarjenja in ribarjenja« v evropskem prostoru, kjer bi rada med drugim povrnila svoj vpliv v nekaterih državah, ki so trenutno pod vplivom Nata in EU ter jih zopet spravila pod svojo »taktirko«. Takšen primer so Baltske države, do katerih Rusija čuti zgodovinsko pravico. Poljska konzervativna politika, ki je v preteklosti do Rusije kazala precej zadržanosti, celo sovražnosti, danes v njej išče svojo »politično berglo«. A niti rusko-poljskega sodelovanja so zelo tanke in se lahko kaj hitro pretrgajo ob morebitni spremembi poljske oblasti in ob drugih dogodkih po Evropi, saj nekje v ozadju »svežega« prijateljstva, še zlasti na poljski strani, ostaja globoka zgodovinska brazgotina nezaupanja, brezno, ki ga bo le stežka mogoče napolniti s pozitivnimi sentimenti, do velike vzhodne sosede.

Ima enotna Evropa prihodnost?

Pred leti je vodja poljske desnice Jarosław Kaczyński izjavil da bo nekega dne v Varšavi Budimpešta. Danes so te besede obrodile sadove, saj Poljska stopa na madžarsko pot evroskepticizma, krepitve tradicionalnih družbenih vrednot in narodne zavesti in se s tem vse bolj oddaljuje od interesov Zahoda. Lokalne in zahodne liberalne elite besnijo od sovraštva in so polne sožalja do »umirajočih« demokracij Višegrajske skupine ter »sluzastih« slavospevov vrednotam, ki jih same imenujejo za demokratične in pravične, vsako odstopanje od »šabloniziranih« vzorcev pa zmerjajo s šovinizmom in nacizmom. Gre potemtakem res še za demokracijo, ali pa le za zaščito svojih lastnih interesov? Ni »domokracija« pravica do izbire? Tudi do izbire poljskega naroda, da sam kroji svojo prihodnost in se sam odloča kdo mu bo vladal? Ali mora biti ta prihodnost za vsako ceno, »z lepa ali pa z grda« »liberalno-demokratična« v skladu z željo nekih »samooklicanih skorumpiranih angelov varuhov«? Vse skupaj malce smrdi po nekakšnem »liberalnem fašizmu«. Poljski narod se je odločil za politiko ohranitve svojih narodnih in krščanskih vrednot. Katolicizem in nacionalnost sta na Poljskem pravzaprav le dve plati istega kovanca. In če mnogi domači in tuji politiki vidijo dogajanje na Poljskem kot vrnitev v sive stalinistične čase, kjer sta bila teptana človekova svoboda in demokracija, številni Poljaki trenutno dogajanje v svoji državi dojemajo kot upanje za prihodnost svojih otrok in njihovo zaščito pred agresivno, nikdar ustavljivo poplavo moralne degradacije in perverzije, mikavno zavite v celofan »svobode po zahodnih standardih«. Na širšem območju vzhodnega dela srednje Evrope se oblikuje politično-ideološki blok, ki vključuje vsaj Poljsko, Slovaško, Češko in Madžarsko, zato se pojavlja vprašanje evropske enotnosti v bližnji prihodnosti. So tudi takšni, ki znotraj tega bloka vidijo še Romunijo, Ukrajino, pribaltske države in celo države nekdanje Jugoslavije. Govori se o nekakšnem »Medmorskem projektu«. Bo prihodnost prinesla vsaj tri Evrope: vzhodno, zahodno »staroselsko« in zahodno »priseljensko«, pretežno islamske veroizpovedi, ki se nima namena integrirati v večinsko družbo, temveč želi prav nasprotno: integrirati svoje gostitelje? Ali pa bo znotraj Stare Evrope v naslednjih 10, 20 ali 30 letih prišlo do hudih medetničnih trenj, o kakršnih se nam danes niti ne sanja. So bili nedavni dogodki v Franciji in Nemčiji le varnostni alarm pred nečem apokaliptičnim? S čim nam bo postregla (vzhodno)nemška Pegida? Želim si ohranitev celovitosti Evropske unije, pa ne za lobije, temveč za njene državljane.

24 KOMENTARJI

  1. Čestitke avtorju! Svež in dobro utemeljen članek, prava osvežitev v slovenskem prostoru, kjer smo doslej lahko slišali praktično le “liberalno” resnico.

  2. Ojojoj! V drugem delu avtor še radikalizira tisto, kar je pisal v prvem delu in opleta z neverjetnimi pojmi. Kot je npr. liberalni fašizem.

    Škoda za ta protizahodni in protievropski diskurz, ki mu avtor naseda in ga širi okoli. To ni diskurz tistih, ki so ustvarjali Evropo iz ruševin druge svetovne vojne, niti krščanskih demokratov, niti konzervativcev. Ti so za svoje partnerje izbrali take kot je prav Donald Tusk, ki je, poudarjam znova, znotraj skupine EPP. In ne znotraj evropskih liberalcev.

    Svoje miselne brate pa na zahodu taki kot je Mezeg očitno lahko poiščejo samo še pri skrajnih desničarjih. Celo sam navaja britanske evroskeptike. Ampak Mezeg ni edini. Boštjan Turk, ne tako davno doma v krogih EPP, zdaj odkrito hvali Le Penovo. Reporter h komentiranju migrantstva in Evrope vabi ideologa pro-NDHjevske stranke čistih pravašev itd.

    Svobodni ljudje ste. Lahko izberete skrajno desničarstvo. Lahko tudi časnik.si spremenite v skrajnodesničarski portal. Sovražen do papeža. Sovražen do ne le do evropske levice, ampak tudi do konzervativnih in krščanskodemorkatskih voditeljev zahodne Evrope. Kot je Merklova.

    Ampak jaz bom ostal na drugi strani. Mimogrede, raje izberem tudi zmerno levico, socialdemokratsko ali zeleno ali liberalno, če bo treba, kot skrajno desnico. Skrajna levica in skrajna desnica se mi gnusita.

      • Jap. Če bi zaspal samo pred enim letom in zdaj odprl iste slovenske desne medije in iste avtorje, bi se verjetno uščipnil v lice, če nemara še vedno ne sanjam. Npr. Reporterja od zdaj si pred enim letom zanesljivo ni bilo mogoče predstavljati.

        Mogoče sem sam res nagnjen, da obtičim v prepričanjih in jih nevrotično ne premaknem niti za milimeter, medtem ko nekateri ta menjajo kot umazano perilo.

        Lažje pa razumem, kako množica dotlej ( skoraj) povsem normalnih ljudi, tudi intelektualcev v določenih izjemnih razmerah objame kakega Lenina, Mussolinija, Hitlerja in mu (jim) začne slediti.

        • Ta članek nikakor ne spada med blodnje kakšne butaste skrajne desnice.

          Samo poskuša neodvisno osvetliti dogajanje kakršno naj bi bilo v resnici. In mislim, da ni dosti falil.

          Mislim, da kakšne nevarnosti za revolucijo, ki bi zamenjala zahodno elito, ni. Svet je čisto preveč pod nadzorom. Begunci so reveži so pa tudi navadne lutke. Zakaj pa imajo vsi sodoben pameten telefon? Ali je kakšen problem zakuriti ali ohladiti čustva neke skupine.

          Problem je, ker so izolirani, in nimajo nič, kar bi lahko izgubili. Če bi upoštevali papežev predlog, bi bila nevarnost zaradi tega vidika precej manjša.

    • Ja, to je tipičen simptom, ki ga opažam pri številnih katoličanih .. živijo še v svetu hladnovojne paradigme oz. v 50-ih letih. Ko je krščanska demokracija še dejansko bila krščanska, ko je konec koncev tudi socialna demokracija še bila normalna politična usmeritev, ki se ni zavzemala za napad na bistvo človeka kot takega, kar počne danes (pod krinko “liberalnih vrednot”). Tudi EU je bila takrat razumljena kot zveza narodov Evrope s ciljem miru in trgovskega sodelovanja, ne pa kot ta sedanja birokratska pošast, ki skuša posegati v vsa področja našega življenja.

      Za konec pa samo še tole: če bi konservativne stranke v Evropi dobro opravljale svojo funkcijo, do vzpona teh res mestoma problematičnih strank ala FN sploh ne bi prišlo. Njihov vzpon je logičen odgovor na popolno kapitulacijo mainstream “konservatizma” kot ga pooseblja gospa Merkel.

  3. Jaz poznam le totalitarizem in demokracijo. Živeti sem moral v treh totalitarnih režimih, ki so mogoče res skrajno levi in sorodni. Bojim se četrtega. Ali bo ta skrajno desni? Naj mi kdo pojasni, kaj je značilno za skrajno desnico. Kapitalizem? Vera? Domoljubje? Zavračanje nesprejemljivih tujih navad v lastnem domu? Ali sta skrajno desni Pegida in Le Penova, ki se zavzemata za domoljubje in zavračata islamizacijo tisočpetstoletne krščanske kulture. Ali je to zadnje res nesprejemljivo in skrajno desno, gnusno? Ali moram spremeniti svoje vrednote v lastni hiši in mojega očeta, deda in pradeda domovini, da ne bom skrajni desničar?

    • Popolnoma nič ni treba spreminjati svojih vrednot, nasprotno, krepostno je, da jih ne, če gre res za vrednote. Je pa spodobno tudi drugim dopustiti, da imajo in živijo svoje vrednote. Že stari Rim je norčevanje iz tujih navad, običajev opredeljaval kot nekulturno. Njihovo zatiranje in ksenofobija je toliko manj vredno.

      Skrajna levica in desnica, ki še nista recimo totalitarni ( čeprav je neredko vidna tendenca) sta prepoznavni po kolektivizmih in netolerantnosti. Na levi je to ideja razreda in ideologije, na desni rodu, rase. Blut und Boden. Demokratični zmerni lok se prepozna po tolerantnosti in sočutju. Pri kolektivizmih ni v ospredju človek kot osebnost ali individuum in njegovo dostojanstvo, ampak je vrednoten le kot kolešček v stroju nekega višjega interesa in pomena. Tipično spet razreda, naroda itd.

      Skrajneži sovražijo, tudi zatirajo. V posebej temačnih zgodbah tudi izven zgoraj naštetih kategorij. Torej ne le tujca, begunca, cigana, Juda,(drugače) religioznega, razrednega sovražnika. Lahko so neuvidevni ali celo izločevalni tudi do invalida, otroka s posebnimi potrebami, duševnega bolnika, onemoglega starca.

      Ne- Pegida, Nacionalna fronta, Svobodnjaki Avstrije, Severna liga niso vredni tradicij zahodne civilizacije. Če tega ti kot ne nepomemben demosovec in SKDjevec ne prepoznaš, lahko samo iskreno obžalujem.

    • Nekateri nacizem štejejo za skrajno desnico. Ne vem. Toda če je, potem je desni zaradi domoljubja in nacionalizma recimo, napram levemu internacionalizmu.
      Sta pa oba bolj brezbožna, kot ne. Levi očitno, desni bolj prikrito. Skratka, imaš prav, prostora za totalitarizem je veliko.
      Nimajo pa emigranti nič s tem. Muslimanov je v Nemčiji 10 milijonov. Vsak dan bi moral biti kak teroristični napad. Mislim, da nimaš razloga za posebno vznermirjenje. Pri nas se razburjajo samo “originalni” slovenci, da bi pokazali svojo avtohtonost. Po možnosti celo taki, ki stavijo na naše pred starorimske prednike. Arijci?!

  4. Ja IF, se strinjam. Toda treba je znati tudi ločiti stvari in jih poimenovati s pravimi imeni.

    Res je, treba je spoštovati kogarkoli.

    Sedanja invazija tisočev in morda milijonov tujcev pa niso običajni tujci, kot tudi invazija klasične vojske niso običajni tujci. Tudi v Hitlerju mnogi niso prepoznali nevarnosti, ampak so se tolažili, da je to nekaj, kar bo hitro brez posledic odšlo.

    In vsakdo, ki ob sedanjih dogodkih opozarja na povsem realno nevarnost izničenja zahodne kulture ni skrajnež.

    • Mislim, da smo sami večja grožnja naši kulturi, kot bodo ti emigranti kdajkoli. Zato v tvojem opozarjanju ne vidim realnosti. Na kebab bi te peljal, če ne bi bili na forumu. 🙂

  5. Seveda ima vsakdo pravico stvari videti, kot jih pač vidi.

    Jaz se npr. zelo dobro počutim tudi v muslimanskih deželah. Tam me nič ne moti. Toda niti jaz niti kak drug tujec tam ne vseljuje svoje kulture. Ker skupaj z drugimi tujci spoštujem njihovo kulturo.

    Ti ljudje, ki sedaj prihajajo k nam, večinoma ne spoštujejo naše kulture, temveč vsiljujejo svojo. Poleg tega jih ne želijo sprejeti njihovi arabski bratje, temveč jih namerno pošiljajo k nam.

    Je pa dekadentna Evropa primerna okoliščina za ta dogajanja.

    • Samo Sirijcev je že od te nesrečne vojne menda 11 milijonov ( nov podatek) raztepenih. Večina znotraj Sirije. 2,5 milijona v Turčiji. Libanon in Jordanija sta kot mali državi s številkami beguncev blizu milijona še mnogo bolj obremenjeni. Kako moreš torej počez trditi, da jih Arabci ne sprejemajo? Težko jih pa pošljejo živeti v puščave arabskega polotoka, to pa gotovo …

      Ni korektno, da stotisoče in stotisoče migrantov in beguncev sodiš samo na podlagi incidentov, o katerih bereš in slišiš. Kot da bi slovenski narod sodil samo na podlagi tistih, ki sedijo v Dobu in njihovih zlodel. Gotovo nekateri vendarle že spoštujejo kulturo, v katero prihajajo ( kolikor je kulturna, pa žal ni vedno). Nekatere bi pa morali še naučiti tega spoštovanja, kar pač ni misija nemogoče; človek je po naravi učljivo bitje.

  6. Da smo sami največja grožnja lastni kulturi, se pa, Zdravko, popolnoma strinjam. Danes sem si ogledal na youtube Leljaka pri Cipotu ob novi knjigi Špiclji udbe. Ceni, da jih je bilo 65 000, da je revolucija pobila 5% prebivalstva in da je 35% prebivalstva tesno sodelovalo z njimi in imelo koristi. Torej ni slučajno in čudno, če imajo v parlamentu ustavno večino. Torej ni tako grozno, da nam vlada udbomafija, bolj je grozno, da to dejstvo večina naših ljudi podpira in je zaradi lastnih koristi s tem zadovoljna. Revolucionarji so namreč iztrebili ali pognali v tujino srednji razred, zavladali so proletarci in njihovi potomci in postali nova elita. V primeru s tem so migranti in njihova kultura res manjši problem.

    • No, je bil pa Leljak tudi sam eden od teh sodelavcev. Še več, bil je šolan profesionalec, režimski obveščevalec. Ne sicer za Udbo, ampak za Kos. Kar je verjetno še hujša zadeva. In vendar, jaz to, kar Leljak zdaj dela, zelo cenim.

      Kaj je tedaj tu moja poanta? Malo manj neke fatalistične doživljenjske zaznamovanosti in več krščanskega upanja in dopuščanja, da je v vsakem človeku Božja podoba in potencial za dobro in zmožnost za nove začetke, za katere praviloma nikoli ni prepozno. ( Velja za vsakogar, tudi za bivše komuniste in udbovce.)

    • Ko smo že pri obveščevalcih, Sarkazem. Na Poljskem te dni vnovič Lecha Walenso obtožujejo, da je v resnici kot vohun delal za komuniste. Ne obtožujejo ga prvič, doslej je vse “dokumente” o tem razkrinkal za potvorjene. Zdaj pa naj kdo verjame, da te nove obtožbe nimajo opravka z dejstvom, da je Walensa velik kritik novih poljskih oblasti.

  7. IF,zakaj ne kupiš Časnika,če sam ne zmoreš,se pogovori še z alfejem in pavlom,morda boste zmogli in pisali boste lahko tako,da boste vse popisali!

    • RAVNO TO NI svoboda tiska in ne svoboda besede in misli, da moraš kupiti medij, če hočeš osvetliti zadevo z druge plati.

      Ker če je tako, potem ni nobene bistvene razlike, ali je v nekem prostoru tak medijski prostor samo eden ali sta morda dva. V tem drugem primeru dobimo pač enoumje na vsaki od ločenih strani.

      Misli pa še vedno ne krožijo in se ne bogatijo in ne rastejo in se ne plodijo. Za to, da se rodi nekaj novega, je pač vedno potrebna ‘poroka’ različnega.

      Le iz dveh misli, ki se med seboj razlikujeta, se lahko razširi obzorje obeh.

      Če tako hočeta, seveda. Če jih nekaj novega, boljšega, širšega sploh zanima.

  8. Tale članek je žalostna blodnja . Polno birokratskega opletanja in mestoma liberalnega sataniziranja. Liberalnost je predvsem to, da drugemu človeku pustiš živeti svojo vero, kulturo in ustvarjati.
    Liberalnost je imela pozitivne korenine osvoboditi se gospodovalne verske, poklicno monopolne in oblastniške fevdalne oblasti, verskih vojn, davčne pogostnosti. Cerkev je po renesansi igrala dokaj totalitarno (absolutistično, fevdalno, korupcijo, sprijeno) vlogo.

    Tudi meni gredo številni liberalci predaleč v paktiranju z novimi marksisti glede propagiranja homoseksualnosti in teorije spola. Tu sem njihov nasprotnik. Ne vem zakaj je zaradi 1% ljudi potrebno odbiti 10 procentov normalnih in uničevati družbo in počasi civilizacijo.

    Na drugi strani imamo odpuljene konzervativce , ki vsiljujejo verouk, nacionalni ponos, patriotizem, krščanske vrednote. Hkrati pa so socialisti: radi imajo veliko enoumno birokratsko državo, velike davke, vodljiv in ubogljiv kolektiv. Ponos, čast, moč, ugled. Bojijo se svobodnega, podjetne ga gospodarja, ki jih s kritičnim razumom zlahkoto spregleda kot manipulativno populistične pijavke.

    Kar poznam Poljsko, Tuska, Michnika, njihove liberalce: so naredili močno gospodarsko velesilo s privatizacijo bank, podjetij, bolnic in šol. Dopustili so pluralnost. Z nizkimi davki so spodbudili investicije, podjetnost, delo in blagostanje.

    Poljaki v Sloveniji povedo, da jim je standard z “desnimi” socialisti močno upadel v parih mesecih. “desni” socialisti ali fašisti s svojimi trapasti mi birokratski ukrepi preganjajo tuje investicije in podjetnike in premikajo Evropo proti fašističnim vojnam kar je vedno posledica socializma. Gredo v smeri v kateri je Slovenija že 25 let: nespoštovanje osebe, padanja blagostanja, moč kolektiva, bogatenje mafije.

    Pogled konzervativcev na Cerkev je popolnoma zgrešen, uzurpatorski in totalitaren. Predvsem pa socialističen in fevdalen.

    Vidim, da gre SDS v vedno hujšo skrajnost in ji k statusu quo ne pomaga niti hudičevo žretje muh. Celo If (socialist) in Zdravko sta se mu idejno že odrekla, a to ne povesta tako jasno kot jaz, ker se bojita fašističnega pogroma njihovega kolektiva.

    V Sloveniji je manjkala zdrava liberalna desnica, disident Michnik in velik krog okoli Tuska. Pri nas smo imeli popolnoma provincialne socialiste, ki so kot komunisti normalne ljudi vseh 25 let držali pod vodo s svojimi umetnimi, populističnimi in praznimi aferami. Brez vrednot, brez modrih ciljev, brez učinkovitih strategij in s krogom ustvarjalnih, podjetnih ljudi. Težko verjamem, da je bila večina tako neumnih in nesposobnih. Prej bi rekel, da so to delali nalašč za milijone evrov vsakoletnih provizij s strani komunistične oligarhije, ki si s tako “desnico” kupuje popolno varnost, saj ima ta vse norce na očeh in pod kontrolo. Predvsem pa skrbi, da v tem norem kolektivizma ne naredi preboja skupina modrih, odločnih, pametnih in poštenih individualcev.

    Zdravih konzervativcev in tradicionalistov v Sloveniji ne poznam. Ti, ki so, so socialisti, o svobodnem trgu in pravni državi se jim sanja ne (pa je to osnova desnice), sanjajo da bi svoj set idej in vrednot s pomočjo države vsilili vsem, s čimer so enaki komunistom, fašistom in novim socialistom.

    Nova poljska vlada zlizana z državno religijo njihovega Rodeta, je pogreb Poljske in normalne Evrope, je pljunek v obraz nekdanjemu papežu JP2.

    • Kaj imaš proti verouku in krščanskim vrednotam in zakaj, pavel? In proti takemu patriotizmu, ki ni nacionalističen ali ksenofoben?

      Skoraj vsi starši v zahodnih državah, vsekakor pri naših sosedih omogočijo svojim otrokom versko vzgojo. Če so sami cerkveno verni ali pogosto tudi če niso.

      Ko sem jaz hodil na prulsko šolo, je namestnica ravnatelja obnemela, ko je na vprašanje, kdo hodi k verouku, roko dvignila še več kot polovica razreda. Danes, ko je na isti šoli moj otrok, verouk obiskujejo iz razreda samo dva ali trije.

      Tebi to očitno ni pomembno. Najbrž si zato liberalec. Meni se zdi tragično in sem po tem konservativec. Drugod po Evropi imajo izbirni verski pouk tudi v šoli in je obisk 90%. Med učenci je to tudi precej priljubljen predmet. Verouk je nenadomestljiv vzgojni predmet, ki lahko, če pustimo versko in transcendentno plat, ogromno prispeva h kultiviranju in omiki otrok, socialni senzibilnosti in kohezivnosti.

      K vzgoji nedvomno sodi tudi vzgoja tako k pozitivnemu domoljubju kot k svetovljanstvu. Tudi v odrasli dobi imajo občutki identitete in pripadnosti pomembno družbeno kohezivno vlogo. Ampak to je spet tematika, ki je liberalci ne razumete dobro, zato naj končam…

      Še to: nekega “fašističnega pogroma kolektiva ( katerega?) nad sabo se ne bojim”. Zdi se mi, da o tem blodiš; ampak mogoče več veš od mene samega…

    • Še dobro, da nas pavel kdaj pouči o zgodovini (totalitarna Cerkev!??). 🙂 Mar sploh veste, kaj pojem totalitarnosti dejansko pomeni in da se preprosto ni mogel pojaviti pred veliko rastjo moderne države v poznem 19. stol.?

      Ampak ne, seveda je lažje živeti v svojem svetu dobrih liberalcev in satanskih tradicionalistov/fašistov (mimogrede, s tem pojmom opletate čisto enako kot skrajni levičarji, skratka popolnoma nezgodovinsko), ki so krivi za vse zlo na tem svetu. Mar nima osnovna človeška nagnjenost k zlu (izvirni greh) več skupnega s tem? Preberite raje vsaj kakšno osnovno zgodovinsko delo o tej temi.

      Svetujem vam tudi, da si pogledate socialne enciklike papežev od Leona XII. do Frančiška. Boste ugotovili, da so vodje Katoliške cerkve vsi bili pravzaprav “blazni totalitarci”, ki v normalni Evropi nimajo kaj iskati.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite