Preraščati samouresničenje s samopreseganjem

20

zoganjeEno preteklih kolumn sem končal s trditvijo Viktorja Frankla, da skrajni domet človekovega obstoja ne more biti njegova samouresničitev, ampak njegovo samopreseganje. Ker gre za enega ključnih konceptov „drugačnosti“ Franklove antropologije in njegovega pogleda na svet, je prav, da tej temi posvetimo nekoliko več pozornosti. Menim namreč, da prinaša ravno v tej točki Franklova logoterapija kakovostno drugačen in eksistencialno verjetno edini odgovor, v koreninah katerega je moč iskati tudi odgovore na številne izzive sodobnega časa.

Labirinti

Kot številni drugi tudi sam iz dneva v dan spremljam nikoli dokončane razprave o politiki, družbi, makro in mikro odnosih, kulturi in možnih izhodih iz pat položaja, v katerem se je znašla Evropa in z njo tudi Slovenija. Celo več bi verjetno lahko rekli. Celotna zahodna civilizacija je dobila moderne obrise grškega Minotavra – ta blodi po blodnjaku, ki ga je zanj z vso prefinjenostjo in zahrbtnostjo zgradil sodobni kralj Minos v samozavestni in vase zagledani podobi visoko razvite civilizacije. Tragedija grškega Minotavra je poučna in povedna tudi za naš čas. Minotaver je bil nadvse aktiven pri iskanju izhoda iz blodnjaka in pri iskanju rešitve nerazvozljive uganke, v katero se je ujel. A bolj ko je garal za svojo rešitev, bolj je bil utrujen in potrt ob vedno novih razočaranjih, ko ni našel izhoda. Ves vložen napor v smeri izmuzljivega cilja ni prinesel nobenega rezultata.

Nekako tako je danes. Saj ne, da si politične elite, ekonomisti in nenazadnje številni posamezniki sredi vsakdanjosti ne bi prizadevali v iskanju rešitev globalne krize in konkretnih stisk vsakdanjosti, da bi bili pasivni. Vse, kar poslušamo in beremo, vse visoko leteče besede in koncepti, izraženi z vnemo in prepričanjem, govori o tem, da ljudje na različnih področjih in ravneh garajo, si prizadevajo, hočejo ponuditi rešitev. A ko človek z vsaj malo distance pogleda na ponujene odgovore, ugotovi, da vsem konceptom manjka nekaj temeljnega. Ne prinašajo nobene kakovostne novosti. Bloditi po vedno istih, že tisočkrat prehojenih hodnikih, zdaj na tej ali oni strani sodobnih blodnjakov, ne prinaša nobene rešitve. Vloženi napor – lahko tudi skrajni napor – torej sam po sebi ne prinese rešitve in ne daje odgovorov. To spoznanje, za katerega ljudje nismo slepi, naseljuje v dušo neki občutek eksistencialnega obupa, ki onemogoča pristno zaupanje v rešitev in ki se v ulični in na trenutke tudi bistveno bolj artikulirani govorici izraža s paradigmo, da so „tako in tako vsi enaki“. Ta stavek, za katerega si upam trditi, da ga je že vsak izmed nas slišal – in morda kdaj tudi že izrekel –, pravzaprav izraža globoko osebno vdanost v usodo in nejevero, da je rešitev sploh še možna.

Usoda grškega bajeslovnega Minotavra je vzorčni primer konca takega početja. Kljub temu, da je dajal videz, da si prizadeva v smeri rešitve brezizhodnega položaja – navsezadnje ni počival, vseskozi je zelo aktivno blodil – rešitve ni našel.

Samouresničitev: malikovanje egoizma

Vse rešitve, ki jih danes za nastali položaj ponujajo tako visoka politika in ekonomska znanost kot čisto drobne in pragmatične izbire posameznika sredi vsakdanjosti, večinoma temeljijo na zlatem teletu zahodne civilizacije. Operativno so naravnane k posameznikovi samouresničitvi. V središče postavljajo zadovoljnega in zadovoljenega posameznika. Proces tega malikovanja je bil sprožen v renesansi, reflektiran v razsvetljenstvu, pestovan v romantiki ter bil skozi personalizem in eksistencializem preko globin dekadence skoraj ontološko vraščen v individualno izkušnjo življenja posameznika. Ideologija vseobsegajočega in večplastnega porabništva, ki do absurdnosti služi prav cilju posameznikove samouresničitve, je bila le še korak v smeri praktične izvedbe osnovnega koncepta. Način življenja povprečnega človeka v začetku 21. stoletja tako ni dosti drugačen od načina, kakršnega je v dekadentnih stoletjih antičnega Rima živelo takratno meščanstvo. Pojavljajo se namreč enaki vzorci, podobni tistim izpred slabih dveh tisočletij: razpad vrednot, izguba smisla, samomori, tu je tudi bruhanje zaradi prenajedanja (ki se mu v sodobnem času reče bulimija).

Ob vsem tem je spoznanje, da je od popolne samouresničitve človeka do prvih obrisov njegovega samouničenja manj kot korak, naravnost sarkastično. Številne zgodbe z nesrečnim koncem, na videz „samouresničenih“, opevanih, medijsko izpostavljenih in uspešnih posameznikov sodobnega časa, temu tragično pritrjujejo.

Ob tem je treba omeniti Maslowo teorija zadovoljevanja potreb, ki je globoko prodrla v življenjsko filozofijo vsakdanjega ravnanja sodobnega časa. Če močno poenostavimo, lahko rečemo, da ta teorija konec koncev ni nič drugega kot za ušesa sodobnega človeka všečno prekodirano spoznanje starih grških filozofov, ki so prvi ugotovili, da se je začela filozofija razvijati takrat, ko se določenemu sloju ljudi ni bilo potrebno več obremenjevati s skrbjo za golo eksistenco. Je pa ta teorija na znanstveni ravni podprla spontana teženja človekovega egoizma, kateremu sta sodobni napredek in odpiranje možnosti neskončnih izbir dala nova krila.

Vzporedno s temi procesi se je skozi pretekla stoletja v zahodni družbi dogajal proces človekove „desakralizacije“, ki je tridimenzionalno podstat človeka razcepil na dva pola: duhovno plat je ločil od telesne in duševne plati. Telesno in duševno plat si je emancipirani, k samouresničenju stremeči človek prisvojil (ker so v njej med drugim tudi večni pašniki za hranjenje uživaštva in užitka), duhovni se je odpovedal in z njo sredi vsakdanjosti ne ve kaj početi.

Kaj ima k opisanemu povedati logoterapija? Franklova učenka Elisabeth Lukas v eni svojih knjig navaja stavek Leonarda da Vincija: „Priveži svoj voz na zvezdo.“ Lukasova ugotavlja, da se ta da Vincijev stavek zelo sklada s Franklovo logoterapijo. Kaj lahko storite, če se vam zgodi, da z vozom (življenja) zapeljete v močvirje ali živi pesek? Prva človekova reakcija je seveda reševanje voza ‘na prvo žogo’: podlaganje trdih materialov pod kolesa, vlaganje nečloveških naporov v to, da bi voz izvlekli, klicanje ljudi na pomoč … Človek si v takem položaju do onemoglosti prizadeva rešiti nastalo situacijo s sredstvi, za katere se mu zdi, da jih ima na voljo in ki jih ljudje v takih situacijah pač uporabljajo. A bolj se človek trudi – pri tem mu lahko pomagajo tudi prijatelji – bolj voz tone in se pogreza v mulj močvirja in negotovosti.

Kaj torej predlaga Elisabeth Lukas? Ko zagaziš z »vozom življenja« v močvirje ali živi pesek, poglej proti nebu, izberi zvezdo in pripni voz nanjo. Samo to ti daje upanje, da ga boš izvlekel.

Se vam ne zdi, da je bajeslovni Minotaver, ki sem ga omenjal na začetku, s svojim pogrezanjem v labirinte podoben možu, ki je z vozom zapeljal v močvirje? Ujet v prekanjeno zgrajeni blodnjak je tekal iz kota v kot, a vsi hodniki, ki so se odpirali pred njim, so, kljub temu, da so bili enaki, dajali vedno novo upanje, da so na koncu mogoče vendarle vrata odrešitve. A ko je upehan pritekel do naslednjega vogala, se je zgodba ponovila. Vogalov ni zmanjkalo in izhoda tudi ni bilo, ker je bil blodnjak v sebi zaprt sistem. Ostal je ujet v dvodimenzionalnost svojega iskanja odgovora, znotraj katere ni mogel najti rešitve, ker preprosto ni obstajala. Z vidika današnjega razmisleka bi rekli, da mu je manjkal uvid tretje dimenzije, o kateri govori Lukasova: poskusiti bi moral dvigniti pogled ter preplezati zid blodnjaka, »pripeti voz svojega življenja na zvezdo«.

Sodobno minotaverstvo je identično. Peha se znotraj dveh izčrpanih in že neštetokrat prehojenih razsežnosti! A potrebno je dvigniti pogled in poiskati rešitev z doslednim upoštevanjem tretje dimenzije človekovega bivanja, ki je ravno tako resnična kot prvi dve. Tretja razsežnost ima različna imena: v splošnem smislu jo lahko imenujemo „duhovnost“, v konfesionalno opredeljenem oziroma verskem smislu Bog, v antropološkem smislu jo je Frankl poimenoval samopreseganje.

Samopreseganje: podcenjena razsežnost človekovega bivanja

Koncept samopreseganja predstavlja novost, svežino v reševanju stisk in vprašanj sodobnega človeka. Človek lahko najde rešitev le, če „vpne“ svoja prizadevanja v nekaj, kar je zunaj narcisoidnega kulta njegove samouresničitve, če se torej oprime koncepta samopreseganja.

Poudariti je potrebno naslednje: samopreseganje nikakor ne zanika človekove samouresničitve, torej ni naravnano proti človeku. Samopreseganje ne pomeni, naj človek neha skrbeti za kakovost svojega vsakdanjega življenja, upoštevaje vse, kar ponuja sodobni čas. Samopreseganje dopolnjuje, nadgrajuje in daje človekovemu samouresničevanju končni in globlji smisel ter odpira krog človekovega vrtenja okoli lastne osi v spiralo presežnosti.

Danes zaznavamo nekatere obrise hotenj po preseganju dvodimenzionalnosti. Nemalokrat slišimo, da je kriza, v kateri smo se znašli, v svojem temelju kriza vrednot. Pogosto slišimo tudi, da bi se bilo potrebno bolj zares opreti na vrednote, ki jih nosimo v sebi, če hočemo priti iz začaranega kroga. Gre za všečno govorjenje, ki pa ni operativno razdelano. Toda pomislimo: če želi človek zaživeti katerokoli vrednoto, ki se mu zdi pomembna, se v nekem trenutku znajde na križpotju, kajti trdna odločitev za udejanjanje posameznih vrednot od človeka vedno in njuno zahteva, da gre ‘preko sebe’, da se avtotranscendira, kot je to imenoval Frankl. Če želim živeti in negovati npr. vrednoto družine, zvestobe, poslovne poštenosti, me pri udejanjanju vsake od teh vrednot življenje vedno pripelje do točke, ko zvestoba vrednoti terja, da se odpovem lastnemu lagodju, prezrem svoja čustva, grem preko sebe (se samopresežem) in sledim vrednoti.

Udejanjanje katerekoli vrednote torej dejansko temelji na samopreseganju. Zato je samopreseganje temeljna matrica, na podlagi katere lahko začnemo operativno iskati različne izhode iz zagat sedanjosti na osebni in družbeni ravni.

Franklovega koncepta samopreseganja na tem mestu ne nameravam posebej razlagati in interpretirati, želim le navesti nekaj njegovih izvirnih misli, ob katerih si bo bralec lahko sam ustvaril mnenje, kaj je imel Frankl v mislih, ko je govoril o samopreseganju.

„Če hočemo zgraditi most od človeka do človeka – in to velja tudi za most med spoznanjem in razumevanjem –, morajo biti mostišča srca, ne glave.“

„V srečanju presegam samega sebe, če je pristno in v njem ne izražam le samega sebe.“

„S pojmom samopresežnosti človekovega bivanja razumem temeljno antropološko dejstvo, da človek kot tak vedno kaže onkraj samega sebe na nekaj, kar pa ni on sam – na nekaj ali na nekoga: na neki cilj, ki ga človek tu uresničuje, ali na sočlovekovo bitje, ki ga tu sreča.“

„Človek je tu zato, da presega samega sebe, pozablja nase, izgublja sebe iz oči in prezre samega sebe, ko se posveti  stvari ali kakemu sočloveku. To mislim s samopresežnostjo. Šele v tem je zares človek.“

Notranja motivacija, v moči katere človek lahko presega samega sebe, ima po Franklu dva cilja: živeti za kaj ali za koga (darovati svoje življenje) ter posvetiti svoje življenje komu ali čemu (odkriti svoje poslanstvo). Samo to izvabi človeka iz ujetosti v zadovoljevanje lastnega, k samouresničenju težečega jaza. V končni fazi je pot samopreseganja pot odkrivanja smisla lastnega življenja.

To je torej točka, o kateri bi morali „operativno meditirati“ politiki, ekonomisti, vzgojitelji, starši, kulturniki in nenazadnje vsak posameznik, ki je ujet v labirinte vsakdanjosti. Začutiti je potrebno nezadostnost izpetih dvodimenzionalnih konceptov in vključiti v oblikovanje strategije izhodov koncept samopreseganja na osebni in kolektivni ravni.

Verjamem, da je to tudi točka, iz katere je mogoče oblikovati poti, ki bodo ljudi napolnjevale z upanjem, da je mogoče tudi sredi vsakdanjosti – vsemu navkljub – najti priprta vrata, ki vodijo iz blodnjakov sodobne Krete.

—————————————————————————————————————-

[1] E. Lukas, Binde deinen Karren an einen Stern. Was un im leben weiterbringt. Munchen, 2011.

[2]Navedki so vzeti iz knjige V. E. Frankl, Biti človek pomeni najti smisel, Novi svet, Ljubljana 2010.

Foto: Stopinje.si

Pripis uredništva: Martin Lisec je direktor podjetij Stopinje in Mohorjeva d.o.o., Ljubljana.

 


20 KOMENTARJI

  1. Vse dokler bo materialnost pomembnejša od duhovnosti, bomo blodili po brezizhodnem labirintu.

    Pristen duhoven odnos do Boga, do soljudi in do samega sebe, bo samodejno rešil vse težave, s katerimi se ubada človek in skupnost!

    Po zaslugi in odločitvi stvarstva, je človek predvsem duhovno bitje, kar mu omogoča srečno življenje.

    Sodoben človek pa hoče to zatajiti, ker hoče graditi življenje na egoizmu, materializmu in nasilju v različnih, bolj ali manj prikritih oblikah…

    Zato je edina rešitev za človeka in skupnost, uravnotežena duhovnost in materialnost s tem, da mora biti duhovnost, vsaj korak pred materialnostjo.

    Le na ta način je možno premagovati zlo in zagotavljati duhovno rast človeka in skupnosti!

  2. Samopreseganje – zapomnil si bom to besedo. 🙂

    Čeprav nisem veren, tudi sam pričakujem nekaj podobnega kot vi. Vi pravite preboj v novo (a v bistvu že dolgo znano) dimenzijo. Jaz pa pravim, da bomo kmalu živeli v bistveno drugačni družbi. Ne ker bi sedanja družbena ureditev bila slaba, pač pa ker več ni prostora za bistveno izboljšanje, ki ga pričakujemo.

    • Igor, zanima me, kaj vi pojmujete pod dobro in kaj pod slabo družbeno ureditvijo. In kje vidite dobro v sedanji družbeni ureditvi?

      • Sploh ne dobijam več e-mailov, kdo je še komentiral posamezen post, tako da sem vaše vprašanje šele ta hip opazil. O veliko je dobrega v Sloveniji. Že dejstvo, da je kar kvalitetno šolanje in zdravstveno varstvo skoraj zastonj, je za mnoge druge narode nepojmljivo. Veseli me tudi, da se občasno kakšna pozitivna pobuda tudi od strani zelo majhne skupinice uveljavi. Všeč mi je, da večinsko mnenje podpira neodvisnost novinarjev in sodnikov. Vprašanje, kaj je dobra in kaj slaba ureditev, pa je zame presplošno. Nisem sociolog da bi znal dati dober kratek šolski odgovor. 🙂

        P.S. Ne me spraševati, kaj je slabo, ker lahko izlijem preveč gnojnice. 🙁

  3. Celotno stvarstvo sloni na izrazitem redu.

    Tisti, ki se tega reda ne drži, ga čaka nesrečno življenje ali celo predčasna poguba.

    To velja tako za ljudi kot za živali. Seveda so tudi izjeme, ki le preizkušajo našo vero.

    Sodoben človek pa bi rad ta red zaobšel in živel po svojih egoističnih predstavah. Škodljive posledice te samovoljnosti nosi in bo nosil sam.

  4. G.K. Chesteron je rekel: “Moderen svet je poln ponorelih krščanskih kreposti. Kreposti so ponorele, ker so izolirane druga od druge in sedaj tavajo same”. Problem človekoveja iskanja iz labirina ni v tem, da vrednot ne bi poznal, problem je v tem, da jim obrne smisel in jih živi napačno.
    Prejšni teden je Papež Judovo skrb za reveže, ko Magdalena mazili Jezusu noge z dragim oljem, imenoval “Ideologija uboštva”. Nešteto primerov sprijenih vrednot je možno navesti.
    Tudi moto potrošništva in tudi državne je skrb za človeka, skrb za njegovo svobodo, … so vse po vrsti krščanske vrednote, ki so obrnjene na glavo.
    Ob teh enostavnih vrenotah, ki so popolnoma popačene se tudi samopreseganju ne piše nič dobrega. Seveda se človek zagrabi tudi za to rešilno biljko, če jo le lahko živi na svoj način, ki ga nič ne stane in ko ima pred seboj svojo računico.

  5. Bistvo duhovnosti je ljubezen do Boga, stvarstva, do soljudi in do sebe.

    Če ta ljubezen obstoji, potem ni težko spoštovati vrednote, moralo, etiko. Potem ni, ne finančne in ne moralne krize.

    • Ni ne finančne in ne moralne krize??? Na katerem planetu živite? Bi ga obiskala … ljubiti Boga in umreti od lakote. Odlično! 🙂

      • Ga. Julija – se bojim, da ste zapisano napačno razumeli. Poenostavljeno: če bi vsi ljudje spoštovali, upoštevali in živeli po “naravnih zakonih” (“zapisanih” v vsakem človeku – mi jim rečemo Božje zapovedi), se situacija, v kateri smo, ne bi zgodila. Hoteli smo imeti raj brez Boga – pa imamo vse kaj drugega.

  6. Viktor Frankl je zame izredno svetla in posnemanja vredna osebnost.
    Politicno je bil socialist in levicar, kar je pri zidovski inteligeci precej normalno.

    Enako izjemna osebnost je tudi na zacetku levicarsko usmerjena poznejsa znana svetnica Editha Stein, filozofinja, ki je konvertirala iz zidovstva.
    Postala nuna in bila skupaj s svojo sestro Rozo internirana v Auschwitzu.
    Njene zadnje pretresljive besede, ko so ju gnali, so bile, da gresta v plinsko komoro za svoj narod.
    No, Frankl pa predvsem iz solidarnosti do zidov ni postal kristjan.
    Znan je njegov nevtralen, neobremenjen odnos do drugace mislecih ljudi.
    Posebno do ljudi, ki druge sovrazijo zaradi drugacnih politicnih ali verskih razlogov.
    Omembe vredno je njegovo prepricanje, da na svetu ni nobenih manjvrednih cloveskih ras, ver in kultur.
    Zanj sta obstajale samo dve vrste ljudi: tisti, ki so “anständig” (ki se trudijo, da bi bili dobri) in tisti´, ki niso “anständig), torej tisti, ki jim je vseeno kaksni so in zavestno delajo zlo in sovrazijo druge.

    Nekaj slicnega, vendar ne istega, velja tudi za “Veliko duso” Mahatma Ghandija in Dr. Martina Luthra Kinga (ZDA).
    Te izjemne ljudi so zavratno ubile taksne propalice, ki jih poznamo iz vseh revolucij. Tudi iz nase.
    So pravicni ljudje na katere je nas Nebeski Oce gotovo ponosen.
    So pa tudi propalice, med katere spadajo predvsem likvidatorji, revolucionarji in primitivni bogotajci, katerih se je treba bati.

    Razen Franklove eksistencne analize kot prvega dela njegove logoterapije me fascinira njegov postulat sprave med ljudmi.
    Ceprav so mu nacisticni zidovski ljudomrznezi pokoncali celo druzino in njega samega vlacili po taboriscih in kot zdravnika slucajno pustili pri zivljenju, se je po osvoboditvi demonstrativno odpovedal vsakemu sovrastvu in mascevanju.
    S svojo demonstrativno spravljivostjo se je izkazal za izjemnega zida, kristjana in cloveka (humanista).
    Zeleti je, da bi ta Franklova sprava zacela delovati tudi pri nas.
    Zato pa bi nasi levicarski nadljudje, heroji, borci in levicarska avantgarda, morali krepko preseci same sebe.
    Dejansko bi morali skociti iz svoje okorele koze in postati spet normalni ljudje, ki so zmotljivi in gresijo.
    Ce bodo uspeli napraviti ta Franklov spravni salto, bo nasa dezela na novo zazivela.
    Nasi levicarji pa bodo presegli same sebe in napravili bistveni razvoj v svoji duhovni evoluciji.
    Samo tako lahko upam, da bomo enkrat z njimi skupaj zmolili Ocenas.

  7. Odkar je Casnik.si obnovljen ne dobim nobenega komentarj.
    Sedaj sem tudi poslal en daljsi komentarcek, pa je izginil brez sledu

    • Meni je tudi (po prenovi) nekaj zaporednih komentarjev izginilo. Ker casnik.si ni prvi blog, na katerem sem doživel takšne težave, sem vztrajno pisal nove. Na koncu sem od WordPress-a dobil opozorilo, da prehitro oddajam komentarje. In že čez nekaj časa se je nekaj komentarjev pojavilo. Ne vsi, a ni bistveno, ker sem v vnemi, da pridem do dna, kaj se dogaja, itak ponavljal misli.

  8. Julija! Ali meniš, da se pošteno in pravično pridnostjo in z ljubeznijo do soljudi in stvarstva ne da dobro živeti?!

    Veliko slovenskih družin dokazuje, da se to da in to še boljše kot pri tistih, ki tega ne spoštujejo in ne cenijo.

    Kaj ti pomaga želodec poln, duša in srce pa prazna!

    Saj nas zgodovina uči, kam nas lahko takšen materialni egoizem zapelje!

  9. Ko so me nekoč vprašali, kaj mi pomeni ‘ljubiti samega sebe’, sem z odgovorom morda nakazal razliko med ‘samouresničevanjem in ‘samopreseganjem’.

    ‘Ljubiti samega sebe’ tako, da se gledaš v ogledalo in popravljaš svoj videz do tistega videza, ki te zadovoljuje, bi bilo neke vrste ‘samouresničevanje’.

    ‘Ljubiti samega sebe’ v očeh drugega pa se mi zdi bliže ‘samopreseganju’, saj narcisoidno lepotičenje sebe zamenjam z dajanjem ljubezni drugemu brez povračila; in to me osrečuje!

    • Zelo tehtna opomba, saj besede ne povedo vsega, potrebno je ujeti duha, ki veje iz njih!

      Tedaj je vstal neki učitelj postave, in da bi ga preizkušal, mu je rekel: »Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je dejal: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« »Prav si odgovoril,« mu je rekel, »to delaj in boš živel.« (Lk 10, 25-28)

      Tu je strašna ovira “narcisoidnega lepotičenja sebe” prva zapoved! Najprej ljubi Boga in šele potem boš lahko bližnjega. Druga ovira, še večja je zgled samega Jezusa Kristusa, naj ljubimo na velikonočni način – to je preko križa.

    • Bog te blagosovi in daj , da bi to preprosto misel spoznali mnogi in jo uresnicili: v zadovoljstvo drugim in seveda samim sebi.

  10. Samopreseganje…je nuja. Samouresničenje je prevara enaka reševanju samega sebe iz blodnjaka, obsojena na neuspeh.

    Če je zgornji članek dolg in nekoliko bolj zapleten, je resnica zelo preprosta ob pogledu na še enega junaka iz antične mitologije. Zgodba o Narcisu. Zagledan v lastno podobo se je ob njej izstradal do smrti, ker se je tako močno zaljubil sam v svojo zrcalno podobo, da se ni mogel več ločiti od nje.
    V krščanskem izročilu je to padli angel. Od lastne lepote prevzet je postal ošaben in zagledan vase in to ga je vrglo v brezno, ker ni hotel več služiti Bogu in s tem priznavati, da je še kdo popolnejši nad njim.
    Ravno v tem je padec prvega človeka in tudi vsakega izmed nas vse do velikega padca sodobne civilizacije, ki se je odločila da bo iz javnosti porinila vse, kar spominja na Boga.
    Samouresničenje je preprosto uresničenje sebe brez pomoči drugega, brez bližnjega in brez Boga. Bližnji mi zato vedno bolj postaja zgolj sredstvo s katerim moram vedno bolj jasno dokazovati, da sem nekaj enkratnega in večvrednega in hkrati mi predstavlja s svojimi sposobnostmi grožnjo, da bi nekega dne morda on izkoristil mene za podobne narcisoidne potrebe.
    Sem se mar sam upodobil v materinem telesu, je moja resnica tako pomembna, da sem pripravljen celo v kali zatreti misel na nekaj, kar me opominja, da sem morda v zmoti? V tem je glavna in usodna zmota sodobne družbe in hkrati vsa njena zlaganost.
    In kako vse in kako tragično se ta zmota manifestira v sodobni družbi, tudi slovenski? Naj si vsak sam nalije čistega vina. Za pravilen odgovor je potrebna iskrenost, resnicoljubnost in poštenost do samega sebe. In odgovor se bo sam od sebe izkristaliziral. Do odgovora vodi obvezna literatura: Sv. Pismo in izročilo sv. katoliške Cerkve.
    Ne obsojajte. Prosite Boga, da se razodene v vašem življenju, kajti spoznati njegovo usmiljenje in svojo voljo predati njegovi je rašitev človeštva in posameznika že v trenutku, ko sprejme božji načrt, ki je vedno načrt rešitve in ne uničenja.
    Brez vere namreč vse še tako lepe teorije o samouresničevanju in samopreseganju ostanejo zgolj lepa teorija, ki v praksi nima nobene podpore in njeno uresničevanje se že ob večjih resnejših nasprotovanjih izkažejo zgolj za iluzijo če že ne kar za samoprevaro.

Comments are closed.