Eno preteklih kolumn sem končal s trditvijo Viktorja Frankla, da skrajni domet človekovega obstoja ne more biti njegova samouresničitev, ampak njegovo samopreseganje. Ker gre za enega ključnih konceptov „drugačnosti“ Franklove antropologije in njegovega pogleda na svet, je prav, da tej temi posvetimo nekoliko več pozornosti. Menim namreč, da prinaša ravno v tej točki Franklova logoterapija kakovostno drugačen in eksistencialno verjetno edini odgovor, v koreninah katerega je moč iskati tudi odgovore na številne izzive sodobnega časa.
Labirinti
Kot številni drugi tudi sam iz dneva v dan spremljam nikoli dokončane razprave o politiki, družbi, makro in mikro odnosih, kulturi in možnih izhodih iz pat položaja, v katerem se je znašla Evropa in z njo tudi Slovenija. Celo več bi verjetno lahko rekli. Celotna zahodna civilizacija je dobila moderne obrise grškega Minotavra – ta blodi po blodnjaku, ki ga je zanj z vso prefinjenostjo in zahrbtnostjo zgradil sodobni kralj Minos v samozavestni in vase zagledani podobi visoko razvite civilizacije. Tragedija grškega Minotavra je poučna in povedna tudi za naš čas. Minotaver je bil nadvse aktiven pri iskanju izhoda iz blodnjaka in pri iskanju rešitve nerazvozljive uganke, v katero se je ujel. A bolj ko je garal za svojo rešitev, bolj je bil utrujen in potrt ob vedno novih razočaranjih, ko ni našel izhoda. Ves vložen napor v smeri izmuzljivega cilja ni prinesel nobenega rezultata.
Nekako tako je danes. Saj ne, da si politične elite, ekonomisti in nenazadnje številni posamezniki sredi vsakdanjosti ne bi prizadevali v iskanju rešitev globalne krize in konkretnih stisk vsakdanjosti, da bi bili pasivni. Vse, kar poslušamo in beremo, vse visoko leteče besede in koncepti, izraženi z vnemo in prepričanjem, govori o tem, da ljudje na različnih področjih in ravneh garajo, si prizadevajo, hočejo ponuditi rešitev. A ko človek z vsaj malo distance pogleda na ponujene odgovore, ugotovi, da vsem konceptom manjka nekaj temeljnega. Ne prinašajo nobene kakovostne novosti. Bloditi po vedno istih, že tisočkrat prehojenih hodnikih, zdaj na tej ali oni strani sodobnih blodnjakov, ne prinaša nobene rešitve. Vloženi napor – lahko tudi skrajni napor – torej sam po sebi ne prinese rešitve in ne daje odgovorov. To spoznanje, za katerega ljudje nismo slepi, naseljuje v dušo neki občutek eksistencialnega obupa, ki onemogoča pristno zaupanje v rešitev in ki se v ulični in na trenutke tudi bistveno bolj artikulirani govorici izraža s paradigmo, da so „tako in tako vsi enaki“. Ta stavek, za katerega si upam trditi, da ga je že vsak izmed nas slišal – in morda kdaj tudi že izrekel –, pravzaprav izraža globoko osebno vdanost v usodo in nejevero, da je rešitev sploh še možna.
Usoda grškega bajeslovnega Minotavra je vzorčni primer konca takega početja. Kljub temu, da je dajal videz, da si prizadeva v smeri rešitve brezizhodnega položaja – navsezadnje ni počival, vseskozi je zelo aktivno blodil – rešitve ni našel.
Samouresničitev: malikovanje egoizma
Vse rešitve, ki jih danes za nastali položaj ponujajo tako visoka politika in ekonomska znanost kot čisto drobne in pragmatične izbire posameznika sredi vsakdanjosti, večinoma temeljijo na zlatem teletu zahodne civilizacije. Operativno so naravnane k posameznikovi samouresničitvi. V središče postavljajo zadovoljnega in zadovoljenega posameznika. Proces tega malikovanja je bil sprožen v renesansi, reflektiran v razsvetljenstvu, pestovan v romantiki ter bil skozi personalizem in eksistencializem preko globin dekadence skoraj ontološko vraščen v individualno izkušnjo življenja posameznika. Ideologija vseobsegajočega in večplastnega porabništva, ki do absurdnosti služi prav cilju posameznikove samouresničitve, je bila le še korak v smeri praktične izvedbe osnovnega koncepta. Način življenja povprečnega človeka v začetku 21. stoletja tako ni dosti drugačen od načina, kakršnega je v dekadentnih stoletjih antičnega Rima živelo takratno meščanstvo. Pojavljajo se namreč enaki vzorci, podobni tistim izpred slabih dveh tisočletij: razpad vrednot, izguba smisla, samomori, tu je tudi bruhanje zaradi prenajedanja (ki se mu v sodobnem času reče bulimija).
Ob vsem tem je spoznanje, da je od popolne samouresničitve človeka do prvih obrisov njegovega samouničenja manj kot korak, naravnost sarkastično. Številne zgodbe z nesrečnim koncem, na videz „samouresničenih“, opevanih, medijsko izpostavljenih in uspešnih posameznikov sodobnega časa, temu tragično pritrjujejo.
Ob tem je treba omeniti Maslowo teorija zadovoljevanja potreb, ki je globoko prodrla v življenjsko filozofijo vsakdanjega ravnanja sodobnega časa. Če močno poenostavimo, lahko rečemo, da ta teorija konec koncev ni nič drugega kot za ušesa sodobnega človeka všečno prekodirano spoznanje starih grških filozofov, ki so prvi ugotovili, da se je začela filozofija razvijati takrat, ko se določenemu sloju ljudi ni bilo potrebno več obremenjevati s skrbjo za golo eksistenco. Je pa ta teorija na znanstveni ravni podprla spontana teženja človekovega egoizma, kateremu sta sodobni napredek in odpiranje možnosti neskončnih izbir dala nova krila.
Vzporedno s temi procesi se je skozi pretekla stoletja v zahodni družbi dogajal proces človekove „desakralizacije“, ki je tridimenzionalno podstat človeka razcepil na dva pola: duhovno plat je ločil od telesne in duševne plati. Telesno in duševno plat si je emancipirani, k samouresničenju stremeči človek prisvojil (ker so v njej med drugim tudi večni pašniki za hranjenje uživaštva in užitka), duhovni se je odpovedal in z njo sredi vsakdanjosti ne ve kaj početi.
Kaj ima k opisanemu povedati logoterapija? Franklova učenka Elisabeth Lukas v eni svojih knjig navaja stavek Leonarda da Vincija: „Priveži svoj voz na zvezdo.“ Lukasova ugotavlja, da se ta da Vincijev stavek zelo sklada s Franklovo logoterapijo. Kaj lahko storite, če se vam zgodi, da z vozom (življenja) zapeljete v močvirje ali živi pesek? Prva človekova reakcija je seveda reševanje voza ‘na prvo žogo’: podlaganje trdih materialov pod kolesa, vlaganje nečloveških naporov v to, da bi voz izvlekli, klicanje ljudi na pomoč … Človek si v takem položaju do onemoglosti prizadeva rešiti nastalo situacijo s sredstvi, za katere se mu zdi, da jih ima na voljo in ki jih ljudje v takih situacijah pač uporabljajo. A bolj se človek trudi – pri tem mu lahko pomagajo tudi prijatelji – bolj voz tone in se pogreza v mulj močvirja in negotovosti.
Kaj torej predlaga Elisabeth Lukas? Ko zagaziš z »vozom življenja« v močvirje ali živi pesek, poglej proti nebu, izberi zvezdo in pripni voz nanjo. Samo to ti daje upanje, da ga boš izvlekel.
Se vam ne zdi, da je bajeslovni Minotaver, ki sem ga omenjal na začetku, s svojim pogrezanjem v labirinte podoben možu, ki je z vozom zapeljal v močvirje? Ujet v prekanjeno zgrajeni blodnjak je tekal iz kota v kot, a vsi hodniki, ki so se odpirali pred njim, so, kljub temu, da so bili enaki, dajali vedno novo upanje, da so na koncu mogoče vendarle vrata odrešitve. A ko je upehan pritekel do naslednjega vogala, se je zgodba ponovila. Vogalov ni zmanjkalo in izhoda tudi ni bilo, ker je bil blodnjak v sebi zaprt sistem. Ostal je ujet v dvodimenzionalnost svojega iskanja odgovora, znotraj katere ni mogel najti rešitve, ker preprosto ni obstajala. Z vidika današnjega razmisleka bi rekli, da mu je manjkal uvid tretje dimenzije, o kateri govori Lukasova: poskusiti bi moral dvigniti pogled ter preplezati zid blodnjaka, »pripeti voz svojega življenja na zvezdo«.
Sodobno minotaverstvo je identično. Peha se znotraj dveh izčrpanih in že neštetokrat prehojenih razsežnosti! A potrebno je dvigniti pogled in poiskati rešitev z doslednim upoštevanjem tretje dimenzije človekovega bivanja, ki je ravno tako resnična kot prvi dve. Tretja razsežnost ima različna imena: v splošnem smislu jo lahko imenujemo „duhovnost“, v konfesionalno opredeljenem oziroma verskem smislu Bog, v antropološkem smislu jo je Frankl poimenoval samopreseganje.
Samopreseganje: podcenjena razsežnost človekovega bivanja
Koncept samopreseganja predstavlja novost, svežino v reševanju stisk in vprašanj sodobnega človeka. Človek lahko najde rešitev le, če „vpne“ svoja prizadevanja v nekaj, kar je zunaj narcisoidnega kulta njegove samouresničitve, če se torej oprime koncepta samopreseganja.
Poudariti je potrebno naslednje: samopreseganje nikakor ne zanika človekove samouresničitve, torej ni naravnano proti človeku. Samopreseganje ne pomeni, naj človek neha skrbeti za kakovost svojega vsakdanjega življenja, upoštevaje vse, kar ponuja sodobni čas. Samopreseganje dopolnjuje, nadgrajuje in daje človekovemu samouresničevanju končni in globlji smisel ter odpira krog človekovega vrtenja okoli lastne osi v spiralo presežnosti.
Danes zaznavamo nekatere obrise hotenj po preseganju dvodimenzionalnosti. Nemalokrat slišimo, da je kriza, v kateri smo se znašli, v svojem temelju kriza vrednot. Pogosto slišimo tudi, da bi se bilo potrebno bolj zares opreti na vrednote, ki jih nosimo v sebi, če hočemo priti iz začaranega kroga. Gre za všečno govorjenje, ki pa ni operativno razdelano. Toda pomislimo: če želi človek zaživeti katerokoli vrednoto, ki se mu zdi pomembna, se v nekem trenutku znajde na križpotju, kajti trdna odločitev za udejanjanje posameznih vrednot od človeka vedno in njuno zahteva, da gre ‘preko sebe’, da se avtotranscendira, kot je to imenoval Frankl. Če želim živeti in negovati npr. vrednoto družine, zvestobe, poslovne poštenosti, me pri udejanjanju vsake od teh vrednot življenje vedno pripelje do točke, ko zvestoba vrednoti terja, da se odpovem lastnemu lagodju, prezrem svoja čustva, grem preko sebe (se samopresežem) in sledim vrednoti.
Udejanjanje katerekoli vrednote torej dejansko temelji na samopreseganju. Zato je samopreseganje temeljna matrica, na podlagi katere lahko začnemo operativno iskati različne izhode iz zagat sedanjosti na osebni in družbeni ravni.
Franklovega koncepta samopreseganja na tem mestu ne nameravam posebej razlagati in interpretirati, želim le navesti nekaj njegovih izvirnih misli, ob katerih si bo bralec lahko sam ustvaril mnenje, kaj je imel Frankl v mislih, ko je govoril o samopreseganju.
„Če hočemo zgraditi most od človeka do človeka – in to velja tudi za most med spoznanjem in razumevanjem –, morajo biti mostišča srca, ne glave.“
„V srečanju presegam samega sebe, če je pristno in v njem ne izražam le samega sebe.“
„S pojmom samopresežnosti človekovega bivanja razumem temeljno antropološko dejstvo, da človek kot tak vedno kaže onkraj samega sebe na nekaj, kar pa ni on sam – na nekaj ali na nekoga: na neki cilj, ki ga človek tu uresničuje, ali na sočlovekovo bitje, ki ga tu sreča.“
„Človek je tu zato, da presega samega sebe, pozablja nase, izgublja sebe iz oči in prezre samega sebe, ko se posveti stvari ali kakemu sočloveku. To mislim s samopresežnostjo. Šele v tem je zares človek.“
Notranja motivacija, v moči katere človek lahko presega samega sebe, ima po Franklu dva cilja: živeti za kaj ali za koga (darovati svoje življenje) ter posvetiti svoje življenje komu ali čemu (odkriti svoje poslanstvo). Samo to izvabi človeka iz ujetosti v zadovoljevanje lastnega, k samouresničenju težečega jaza. V končni fazi je pot samopreseganja pot odkrivanja smisla lastnega življenja.
To je torej točka, o kateri bi morali „operativno meditirati“ politiki, ekonomisti, vzgojitelji, starši, kulturniki in nenazadnje vsak posameznik, ki je ujet v labirinte vsakdanjosti. Začutiti je potrebno nezadostnost izpetih dvodimenzionalnih konceptov in vključiti v oblikovanje strategije izhodov koncept samopreseganja na osebni in kolektivni ravni.
Verjamem, da je to tudi točka, iz katere je mogoče oblikovati poti, ki bodo ljudi napolnjevale z upanjem, da je mogoče tudi sredi vsakdanjosti – vsemu navkljub – najti priprta vrata, ki vodijo iz blodnjakov sodobne Krete.
—————————————————————————————————————-
[1] E. Lukas, Binde deinen Karren an einen Stern. Was un im leben weiterbringt. Munchen, 2011.
[2]Navedki so vzeti iz knjige V. E. Frankl, Biti človek pomeni najti smisel, Novi svet, Ljubljana 2010.
Foto: Stopinje.si
Pripis uredništva: Martin Lisec je direktor podjetij Stopinje in Mohorjeva d.o.o., Ljubljana.
