Preprečite razprodajo in prodajte najboljšemu kupcu!

4

- 50% razprodajaNedavno se je v Sloveniji pojavila peticija z naslovom Preprečite razprodajo, s katero nameravajo njeni pobudniki zaustaviti proces prodajanja državnega deleža v petnajstih podjetij, ki je oziroma še bo stekel. Prodaja nekaterih podjetij je že v sklepni fazi izbora ponudnikov. Po vsebini je peticija ideološki pamflet, v katerem se pobudniki sklicujejo na izvor lastnine in razširjajo strah pred novimi lastniki. Brez primerjalnih številk in brez morebitnih slabih praks, ki bi njihovo skrb potrjevale. Stopnja zaskrbljenosti avtorjev peticije je visoka, vprašanje prodati ali ne, pa v jedru občutljivo, zato bi človek pri sklicevanju o nuji preprečitve procesa prodaje državnih deležev v omenjenih podjetjih pričakoval navedbo resnejših argumentov, ki bi imeli zaslombo v strokovni analizi obstoječega stanja.

Medijsko podporo peticiji daje predvsem Mladina z argumentom, da gre pri prodaji za izsiljevanje in interes finančnih podjetij po služenju provizij. Avtorjem takšnih in podobnih izjav bi svetoval tečaj iz osnov financ na kakšni ugledni svetovni izobraževalni inštituciji in bi jih za en teden peljal v JP Morgan, ne na voden državniški izlet v Venezuelo oziroma na Kubo, da bi se lahko na lastne oči prepričali o vsebini dela v uglednem finančnem podjetju in se podučili o tem, kaj investicijsko bančništvo sploh je in kako poteka ocenjevanje vrednosti podjetij ter kaj vse vključuje izpeljava posla, kakršen bi bila menjava lastništva v podjetju ranga Telekom Slovenije. Le-ta je za zahodne standarde prej nizek kot srednje velik posel.

Gornje argumentacije ne morem označiti drugače kot nevednost. Poziv Preprečite razprodajo je zgrajen na ideji o izkoriščanju z notacijo o zaroti in domnevnem ujetništvu pred zahodom, ki da bo privatiziral in za večno zasužnjil naše delovno ljudstvo, ki je postavilo podjetja, ki se sedaj prodajajo. Vsebina poziva nima strokovne teže in je skupek slabo utemeljenih ideoloških prepričanj, ki resnici na ljubo datirajo v boleče obdobje povojne zgodovine trdnega socializma na Slovenskem. Jože Mencinger, ki je prvo podpisani pod omenjeno peticijo, je sam ugotovil obseg prikrite brezposelnosti v času socializma v Sloveniji, ko je s preprostimi regresijami pokazal, da bi ob podobni učinkovitosti investicij, kot so jo v istem obdobju izkazovali na Portugalskem, Slovenija ob osamosvojitvi uživala standard Avstrije. Ker so tedaj vsa podjetja bila od vseh in od nikogar hkrati, lahko ob predpostavki, da njegove regresije vsaj v jedru zdržijo preizkus, sklepamo, da je skupna lastnina lahko precej neučinkovito upravljana reč.

Državno lastništvo v podjetjih omogoča vnos političnih preferenc v delovanje podjetij, kar lahko zavira njihov dolgoročni razvoj. Kadar je država pomemben deležnik oziroma lastnik nekega podjetja, bo takšno podjetje ob poslovnih funkcijah pogosto prevzemalo tudi neposlovne funkcije. Več je teh neposlovnih funkcij, težje bo podjetje osredinjeno na svoje osnovno poslovanje, kar se bo poznalo v njegovih bilancah kot bremenitev denarnega toka in slabitev poslovnih rezultatov. V podjetjih s prevladujočim državnim lastnikom se bodo namreč v poslovanje nujno vsaj do določene mere vrinile politične preference, ki se bodo razširile po strukturi podjetja. Podjetje, kjer politične funkcije izpodrivajo poslovne, postopno izgublja na konkurenčnosti.

Politične preference v svojem jedru ne bi smele biti kriterij pri sprejemanju poslovnih odločitev uprav. Vsi imamo določene zasebne preference, praviloma tudi neko politično usmeritev in držo. Kadar jih izvajamo na račun slabitve poslovnih in siceršnjih funkcij podjetij oziroma institucij, v katerih delujemo, je to na dolgi rok lahko za matično ustanovo usodno. Podjetje, ki deluje na odprtem trgu in je podvrženo političnemu diktatu, je slabo delujoče podjetje in takšno bo v globalnem odprtem gospodarstvu izpadlo z gospodarskega zemljevida. Takšno podjetje lahko deluje le kot monopolist ali pa v zaprtem in samozadostnem gospodarstvu. Posledica obojega je odsotnost konkurence in slabe možnosti izbire za uporabnike.

Kot argument proti prodaji državne lastnine se omenja tudi takoimenovano prodajo pod pritiskom, ki da prodajalcu, v našem primeru državi, ne prinese zadostne cene. Osnovna in starodavna resnica trgovanja med ljudmi je v tem, da bi si kupec svoj nakup vedno želel opraviti ceneje, prodajalec pa bi za svojo lastnino želel iztržiti več, kot mu je na koncu uspelo. To je normalno stanje na trgu in stanje, ki ne argumentira razlogov proti izvedbi prodaje državne lastnine v podjetjih. Strokovni argument glede postavljanja cene bi se moral nanašati na metodologijo vrednotenja premoženja in na način izvedbe posla, ne pa izhajati iz vnaprejšnjega prepričanja o tem, da bo dosežena cena prenizka. Dosežena cena nikdar ni povsem v interesu vseh v posel vpletenih strani in je zmeraj posledica tekme nasprotujočih si pričakovanj kupcev in prodajalcev ter njihovih svetovalcev.

Trenutno so pod nujo prodaje le tista podjetja, kjer ima roko nad procesom prodaje vsaj navidezno neodvisna DUTB. DUTB se je že lotila prodajanja nekaterih prezadolženih podjetij iz naslova sanacije bančnega sistema, med katerimi so večinoma zasebna podjetja, ki so v finančne težave zašla v veliki meri tudi zavoljo nekritične kreditne politike državnih bank. Zadolžena podjetja bodo prodana ceneje kot bi bila, če bi bolje delovala in cena bo pogosto pod knjigovodsko vrednostjo njihovih sredstev. Podjetja so se namreč izkazala kot nezmožna samostojnega poslovanja, sicer ne bi pristala pod okriljem DUTB. Prodaja Telekoma Slovenije, na katero ciljajo pobudniki peticije, ni pod bremenom prodajnega pritiska. Razloge za prodajo državne lastnine v Telekomu Slovenije je treba iskati drugje. Za Telekom Slovenije bo dosežena primerljiva in mednarodno relevantna tržna cena, ki bo ob določenem deležu sinergij, potencialu interesentov in spretnostih pogajalcev na obeh straneh temeljila na potencialu Telekoma Slovenije in njegovih zmožnostih ustvarjanja denarnih tokov, kot temu narekujejo zahodni standardi ocenjevanja podjetij in praksa ocenjevanja na zahodu. Strah pred prenizko prodajno ceno pobudnikov peticije in njihovih podpornikov je v primeru Telekoma Slovenije odveč.

Slovensko gospodarstvo je pregovorno močno prepleteno s spregami med politiko in podjetji. V 25-ih letih delovanja samostojne države se je zamenjalo že najmanj sedem državnih agencij za upravljanje z državnim premoženjem, ki niso uspele zagotoviti sodobnega in na zahtevnih standardih zasnovanega upravljanja podjetij v državni lasti. Tolikšna potreba po novih preoblikovanjih državnih agencij za nadzor nad državnimi podjetji je v resnici signal, da je s poslovanjem teh podjetij nekaj v resnici narobe, in da je politika močno vrinjena v njihovo delovanje. In to kljub temu, da se vsakokratni nosilci političnih pristojnosti vsaj načelno in pred vklopljenimi kamerami poudarjajo pomen kakovostnega upravljanja podjetij. Tovrstnim prerekanjem in preigravanjem glede načinov in oblik nadzora in upravljanja s podjetji v državni lasti in vsakokratnim posegom v agencije za nadzor nad poslovanjem državnih podjetij se s prodajo državnih deležev v teh podjetjih povsem izognemo.

Kakorkoli obrnemo, odločitev o prodaji državne lastnine v podjetjih je v domeni vlade. Vlada predstavlja izvršilno vejo oblasti in v njeni pristojnosti je tudi upravljanje z državno lastnino, za kar ima vsa potrebna pooblastila in mandat Državnega zbora. Vlada se lahko v splošnem svobodno odloča prodajati in kupovati lastnino, v kolikor ocenjuje, da je to za njeno delovanje smiselno in v kolikor ji to lajša opravljanje državnih funkcij. Razlogi za prodajo in nakupe državne lastnine so lahko strokovni, politični ali mešanica obojih. V Sloveniji so doslej bili pretežno politični in z redkimi izjemami strokovni. Med redke strokovne in pozitivne sodi denimo prva javna prodaja delnic Nove Kreditne banke Maribor pred leti, ki se je za državo izkazala kot dober posel. Sicer pa velja, da bolj kot pri nakupnih in prodajnih odločitvah prevladujejo politične preference, manj so takšne odločitve ekonomsko smiselne in obratno.

Za konec: zaustavitev postopka prodaje državnih deležev iz podjetij bi znižala kredibilnost in ugled slovenske vlade v očeh mednarodne skupnosti, ob tem pa bi takšna odločitev za seboj potegnila tudi škodljive dolgoročne ekonomske učinke. Ti bi se kazali v dodatnem znižanju interesa investitorjev in strateških partnerjev za naložbe v naše gospodarstvo. S takšnim dejanjem bi Slovenija postala še bolj izolirana od mednarodnih naložbenih tokov. Čas bi bil, da se naša družba odpre naložbam in poslovnemu sodelovanju s podjetji in posamezniki s celotnega sveta, da se preneha z zastraševanjem ljudi pred zlobnim in izkoriščevalskim zahodom ter da se naša družba enkrat za vselej otrese prijema okov socialistične mentalitete iz nedavne preteklosti. Družbe, ki so zmogle narediti ta preskok, zaznamujejo odprtost, strpnost, multikulturnost, produktivnost in visok življenjski standard.

Mitja Steinbacher deluje na Fakulteti za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu.

4 KOMENTARJI

  1. Odličen prispevek.

    Poslanci združene levice, ki nasprotujejo prodaji, so si šli ogledat stanje v Venezuelo, ki je obubožala zaradi uvajanja kolektivne lastnine in kjer so prazne police v trgovinah in dolge vrste pred njimi.

  2. Pri nas ima oblast zavist in lenoba.

    Nismo navdušeni nad sposobnimi podjetniki in drugimi ustvarjalci.

    Bolj všeč nam je enakost v neumnosti in lenobi.

  3. Na DUTB so pristale le še lupine, nekoč državnih podjetij, ki so jih do konca izsesali pripadniki udbomafije, davkoplačevalci pa vse to pokrili z dokapitalizacijo bank.

    Te lupine udbomafije več ne zanimajo, pač pa le še tista državna podjetja, ki premorejo seske z veliko mleka, kot je na primer Telekom.
    S. Šurla je v uvodniku zadnjega Reporterja med ostalim zapisal :

    Privatizacija Telekoma Slovenije namreč pomeni največji napad na rente omrežja Foruma 21. O usodi Telekoma tako v resnici na koncu ne bo odločil premier Miro Cerar, ampak bo ta čast pripadla kronskemu princu Foruma 21 Gregorju Golobiču, ki ima osebne izkušnje s privatizacijo – sto kvadratnih metrov velikega vladnega stanovanja v središču Ljubljane.

  4. Mislim, da je privatizacija nujna.
    Zadnjič je Reporter objavil kako javno podjetje Elektro Ljubljana bogato financira ZZNOB.
    Sam sem vseeno optimist in misli, da se bo omrežje začelo sesuvati. Upajmo le, da bo naše anti-levo dovolj močno, da ga bo nadomestilo 🙂

Comments are closed.