“Preostanek življenja bi rad preživel v Piranu.”

57

ANAJOSEPHIntervju z ameriškim veleposlanikom Josephom A. Mussomelijem

Josepha A. Mussomelija slovenski javnosti ni potrebno posebej predstavljati, saj zna v javnosti to zelo dobro početi kar sam. Njegova dejanja in izjave vedno vzbudijo veliko pozornosti. Nekateri se zgražajo, drugi mu pritrjujejo, ravnodušnih ni. Ko je prišel v Slovenijo, se mu ni sanjalo, kam je prišel. Danes že razume, da je prišel v državo, ki je obtičala v času 2. svetovne vojne. S tem se nikakor ni mogel sprijazniti in je na ograji pred stavbo veleposlaništva odkril spominsko ploščo v čast žrtvam vseh totalitarnih režimov. Tudi komunizma. Nekateri menijo, da se je šalil, a on je mislil zares. Je optimist. Tudi glede Slovenije. Če bi narod stopil skupaj, bi vsi živeli bolje. Mussomeli se bo kmalu upokojil in, kot pravi, v življenju le še užival. Morda celo v Piranu. Škoda, ker Slovenci nimamo takšnega politika kot je Mussomeli. Pri nas vsi življenje jemljejo preresno. On pa ve, da je to nesmiselno. Konec koncev nihče iz njega ne bo prišel ven živ, kajne?

Z veleposlanikom se je pogovarjala naša sodelavka Ana Jud.

Spoštovani veleposlanik Mussomeli, kaj bi radi povedali na začetku intervjuja?

No … na začetku intervjuja vedno pustim najprej do besede tistemu, ki postavlja vprašanja …

Ah, škoda. Upala sem, da mi boste rekli vsaj “spizdi” … saj veste, “spizdi” je slovenski izraz za “ljubim te”!

… huronski smeh … vidim, da prihajajo na plan reference, ki jih puščam na Facebooku! Ampak da, v osnovi se strinjam z opisom pomena te besede … smeh …

Ste pogosto slišali to ljubkovalno besedo, odkar ste v Sloveniji?

Ne tako pogosto. V resnici je nikoli nisem slišal osebno. Nihče mi je ni povedal v obraz. Je bila pa večkrat izrečena v debatah na Facebooku.

No, vidite, to pomeni zgolj, da vas uporabniki Facebooka ljubijo … kako bi opisali sami sebe? Je za vas kozarec napol prazen ali napol poln?

Kozarec je vedno poln. Nisem prepričan, če je vedno poln vode, ampak če ni poln vode, ga do roba napolni zrak.

Lepa in optimistična razlaga. Katera je vaša najpozitivnejša izkušnja, ki ste jo doživeli v času službovanja v Sloveniji?

Oh, veliko jih je. Večina mojih tukajšnjih izkušenj je pozitivnih. Všeč mi je – ko se včasih sprehajam naokoli –, da me ljudje kar tako, brez kakršnega koli razloga, izjemno prijazno pozdravljajo ter celo stopijo do mene in mi stisnejo roko. Še lepše je tukaj za mojega sina Thomasa. Zelo mu je všeč, lepo je poskrbljeno zanj. Če povem po pravici, je zanj še lepše poskrbljeno kot zame. Do njega se obnašajo še lepše kot do mene! … glasen smeh …

Le zakaj?

Saj je vendar bolj ljubek kot jaz! … ponovno glasen smeh …

Potem ste najbrž žalostni, ker kmalu odhajate?

Ne vem, če lahko beseda “žalosten” vse opiše. Je pa res. Te dni sem se pogovarjal s Thomasom. Vsi spomini njegovega otroštva, zadnjih štirih let, so tukaj. On je res žalosten, ker odhajamo. Tudi moji soprogi je tukaj všeč. Marsikje smo bili, ampak tu ji je najbolj všeč. Tudi meni je všeč tu.

Lahko se vrnete.

Zagotovo se bomo vrnili na obisk. Sam bi se najraje kar upokojil tukaj in preostanek življenja preživel v Piranu, recimo. Žal moja soproga ni prepričana v takšno odločitev. Kljub temu, da ji je tukaj všeč. Če bi imela Slovenija urejen boljši zdravstveni sistem, bi jo morda lahko prepričal v življenje tukaj. Kakor koli pogledate, ZDA imajo – če imate vi denar, seveda –, boljši zdravstveni sistem kot Slovenija.

Katera oseba vas je v Sloveniji najmočneje impresionirala?

Razen vas? … pravo krohotanje …

Jasno, poleg mene!

… smeh … morda bo zvenelo nenavadno, ampak, če pogledam politično sceno, moram povedati, da me je najbolj navdušil vaš predsednik Borut Pahor. Ne glede na to, kaj ljudje pravijo o njem kot o zdaj že nekdanjem premierju, je treba povedati, da je odličen predsednik države, ker nikogar ne izključuje. To je v Sloveniji, kjer je tudi veliko ignorance, pravi dar! Pahor se lahko pogovarja tako z Janezom Janšo kot z Milanom Kučanom. S komer koli. Sposoben je ljudi držati vstran od prepira.

No, res je, da prejšnjemu predsedniku Danilu Türku to ni najbolje uspevalo.

Menim, da se je Türk trudil, ni pa premogel tega spravljivega daru, kot ga ima Pahor. Slednji resda ni bil idealen predsednik vlade, a kateri pa je bil? Največji problem, ki ga ima vsak predsednik vlade, je – vladna koalicija! Nujno je treba sklepati kompromise, se usklajevati, kdaj pristati tudi na reči s katerimi se v resnici osebno sploh ne strinjajo. Tudi Janši ni bilo omogočeno postoriti vseh stvari, ki jih je kanil narediti. Pahor je imel precej naporno koalicijo. V slovenskih razmerah je težko biti premier. Je pa izziv.

Vaš gost je bil tudi Janez Stanovnik, ki ga vsi poznamo kot glasnega starega partizana?

Res je, obiskal me je in moram povedati, da mi je pogovor z njim ostal v spominu kot eden najljubših pogovorov, kar sem jih imel tukaj. Strinjala sva se skorajda o vsem! In zelo veliko sva se smejala.

O čem sta se pa potem pogovarjala, takole, ‘off the record’, če sta se skorajda o vsem strinjala, kajti v javnosti, v medijih, je Stanovnik vedno nastopal zoper vaša mnenja, če se prav spomnim?

Da, tudi o tem sva se malo pomenila. No, pogovor je bil res zasebne narave. Sicer pa veste, kako je … pogosto lahko pride do nesporazumov. Informacije curljajo v medije iz različnih koncev, kakšni so lahko mediji, pa dobro veste – kot goreči ogenj.

Do tja bova še prišla, brez skrbi. Najprej pa mi povejte, kaj je – po vašem mnenju – največji problem Slovenije? Ekonomija? Korupcija? Politika? Zgodovina? Ali celo nekakšna vsenacionalna depresija?

Največji problem je vsekakor ekonomija, po drugi strani pa je to nedvomno zgodovina. Tukaj je toliko nerešenih vprašanj, toliko odprtih problemov, da je skorajda nemogoče priti do sprave. Ampak trenutno se mora Slovenija takoj fokusirati na gospodarstvo. V tem hipu je to najpomembnejše vprašanje, s katerim bi se slovenska politika morala ukvarjati.

Se vam zdi, da je Janez Janša politični zapornik ali samo zapornik?

Veste, izraz “politični zapornik” moramo uporabljati izjemno previdno. Slovenija ni fašistična ali komunistična država. V Sloveniji vseeno vlada demokracija. Pravni sistem tukaj ni idealen, a vedite, da tudi v ZDA ni idealen. Pred dnevi sem v enem svojih govorov poudaril, da bi morala vsaka moderna družba zaupati v svoje sodstvo. Če se hočete pritoževati čez parlament ali kongres in kritizirati politike, v redu, dajte, ko pa beseda nanese na sodstvo, pa je potrebno pokazati določeno spoštovanje. Čeprav čutimo nezaupanje ali morda celo korupcijo. Kot primer, vedno rad opomnim na leto 2000, ko je vrhovno sodišče odločilo, da predsednik ZDA postane George W. Bush in ne Al Gore. To je bila grozna odločitev. Ampak na zadevo nisem gledal v političnem smislu. Z odločitvijo se nisem strinjal, ampak, a veste, kljub temu, da se z neko sodno odločitvijo ne strinjate, to še ne pomeni, da vam je ni treba spoštovati. Ne vem, če je Janša kriv ali ne, menim pa, da je prav, da sodišča opravijo svoje delo do konca in ugotovijo resnico.

Ampak to traja …

Drži. To je velik problem, tako v Sloveniji kot v ZDA. In to ni pravično ne do obtoženega niti do ljudi.

Če bi lahko volili v Sloveniji, katero stranko bi volili?

… spet huronski smeh …

Kaj? In zakaj?

O moj Bog, ne vem, če lahko odgovorim na to vprašanje ne da bi nato zapadel v kakšne čudne težave … smeh … povsem resno pa lahko povem, da ima stranka Nova Slovenija (NSi) najboljše ideje glede ekonomije. Po socialni strani pa potrebujemo tudi levičarske stranke, ki se borijo za pravice homoseksualcev, Romov in drugih manjšin, posameznikov, veste, tudi za človekove pravice se je potrebno boriti. Skratka, če vseeno poskusim odgovoriti na vaše vprašanje … če bi lahko volil v vaši državi, bi moral voliti obe strani, tako desnico kot levico.

Kako diplomatski odgovor! Kdo pa bi bil najboljši slovenski voditelj?

Sem že povedal, da je to zaenkrat Pahor. Opozoril pa bi, da potrebujete nove ljudi, mlade ljudi, mlade moči. Življenje se spreminja. Tukaj sem spoznal ogromno mladih, brilijantnih oseb, ampak nikoli ne vemo, kaj se bo zgodilo.

O večnem ministru Karlu Erjavcu ste enkrat dejali, da je nevaren?

Ne … tega pa nisem rekel …

Ste, ste … smeh …

Erjavec je pravzaprav eden najboljših politikov, kar jih imate. Pameten je in premeten.

Zna preživeti.

Ja, točno to! Ima bazo, ki brezpogojno verjame vanj. Izjemno zanimivo se mi zdi, da volivci upokojenske stranke niso samo stari ljudje. Stranko volijo tudi številni mladi. Za vse te ljudi je očitno najboljši politik. Drugače ga ne bi vsakič volili. Mislim pa, da je, ker ste prej omenili besedo “nevaren”, resnično nevarno izključno fokusiranje na lastne volivce. Vsi moramo sprejemati kompromise, tudi starejši ljudje se morajo včasih čemu odreči v skupno dobro. Ne morejo pričakovati, da bo vso breme obviselo na mladih, ali da bo vso breme nosil srednjih razred. Ampak mislim, da je Erjavec dovolj moder, da to razume.

Se vi kdaj zlažete?

Vedno! … spet huronsko krohotanje …

Lani ste za spletno stran RTV Slovenija dejali, da se vam Alenka Bratušek zdi pametna. Ste danes še vedno enakega mnenja?

Tega se sicer ne spomnim, ampak najbrž sem res rekel kaj takega. Dobro, njena angleščina ni ravno najboljša, ampak kljub temu menim, da je pametna. Seveda pa ima ta beseda lahko več različnih definicij. Če me sprašujete ali je politično sposobna, moram povedati, da se zagotovo ne nahaja v enaki kategoriji kot sta, denimo Karl Erjavec in Borut Pahor.

Bi ji vi dali službo? Prepričana sem, da bi lahko bila vaš “chef”?

… glasno krohotanje …

Ja no, slišala sem, da menda dobro kuha? Tako je pisalo v časopisu!

Mi svojega kuharja že imamo.

Kakšni se vam zdijo slovenski mediji? Če jih primerjate z ameriškimi?

Mogoče bi bilo nepošteno izpostavljati male razlike, kajti v resnici vsi mediji stremijo k čim večjemu grabljenju senzacionalističnih zgodb …

Kri in sperma?

Ja, ker ljudje to očitno najraje berejo … in v resnici jih zaradi česa takega sploh ne morem kriviti. Ravno tako kot ne morem kriviti, recimo, Fox News, čeprav pogosto porečem, da slovenski mediji v resnici funkcionirajo kot levičarski Fox News. Glavni problem slovenskih medijev so nekateri njihovi lastniki, torej podjetja, ki imajo medije v lasti. Nekateri imajo nedvomno politične agende, kar zagotovo vpliva na objektivnost poročanja. Za večino novinarjev pa moram priznati, da se mi zdijo prijetni ljudje. Dobro, ne čisto vsi, s katerimi sem se pogovarjal, ampak za večino pa vseeno lahko rečem, da so bili prijetni.

Kaj bi se zgodilo Edwardu Snowdnu in Julianu Assangeu, če bi se vrnila v ZDA?

Po moji oceni sta to dve popolnoma različni zadevi.

Nista tako zelo različni, konec koncev sta povezani.

No, razumljivo je, da bi obema sodili. Težko pa rečem, kaj bi se zgodilo. To bi bile zgolj špekulacije. Assange bi po moji oceni imel težave s poroto na sodišču, kajti storil je nekaj, česar narod resnično ne odobrava, po drugi strani pa se zdi, da je ljudstvo naklonjeno Snowdnu. V zgodovini ameriškega sodstva igrajo porote zelo pomembno vlogo, njihovih odločitev pa ne znamo predvidevati vnaprej. Veste, tudi njihove odločitve so včasih nenavadne. Kljub temu, da nekdo očitno prekrši določeni zakon, ga ne obsodijo, če presodijo, da je imel dovolj močne argumente za svoje dejanje. Za Snowdna osebno menim, da ni imel dovolj močnih razlogov za to, kar je storil, ampak celo nekateri posamezniki v kongresu se ne strinjajo z mano. Zato menim, da bi Snowden morda imel na sodišču precej dobre možnosti. Za Assangea nisem tako optimističen. Pogosto nastopa preveč arogantno in se precenjuje. Takšne ljudi pa številni radi obsodijo.

Se vam zdi Barack Obama dober predsednik?

Ja.

musomelliNo, saj se mi je zdelo, da ameriški veleposlanik ne bo rekel kaj drugega … smeh …… smeh …

Če sva resna, morava priznati, da je v zadnjih šestih letih ekonomske krize je postoril veliko, ogromno je postoril tudi v zunanji politiki, sploh na ravni politike v Iraku in v Afganistanu, odkritosrčno obžalujem, da mu ni uspelo zapreti taborišča Guantanamo, kar sem že večkrat poudaril v javnosti in menim, da je to ena od tem na katero se mora v naslednjih dveh letih še posebej osredotočiti.

Sama nimam tako dobrega mnenja o njem. Že prej sem hotela reči, da se ne spomnim ničesar resnično pozitivnega, kar bi on, kot predsednik, storil, razen tega, da je temnopolt, pa še to ni njegova zasluga, ampak zasluga njegovega očeta. Dobro, pustiva to. Obama je prejel tudi Nobelovo nagrado za mir. Zakaj? Za kaj?

Hja … po osmih letih predsedovanja Busha in njegove agresivne zunanje politike, je odbor, ki nagrado podeljuje, verjetno upal, da bo na takšen način pripomogel k miroljubnejšemu stanju v svetu. Obama je Nobelovo nagrado za mir dobil bolj simbolično, v smislu upanja. Da bi bilo več dialoga, ne pa takoj agresija na posamezne države. Menim, da je to do neke mere uspelo. Danes se – pred kakšnim posredovanjem – več pogovarjamo.

Spet se ne strinjava povsem. Osebno menim, da bi ZDA morale biti včasih celo agresivnejše. ZDA so največja svetovna velesila. Naloga vaše zunanje politike in z njo povezanih vojaških sil je, da pomagate šibkejšim, da nekako skrbite za red in mir v svetu. Včasih pa sploh ne reagirate. Kako ste lahko dopustili, da sta se zgodili, recimo, Srebrenica in Ruanda?

Nekateri nam očitajo, da se preveč vtikamo v druge države, drugi nam očitate, da se premalo vtikamo v dogajanje v tujih deželah. Težko je. V vsakem primeru nastaja škoda. Če urgiramo, ali če ne urgiramo. Če ne urgiramo v Ruandi, umre skoraj milijon ljudi v genocidu. Če posredujemo v Afganistanu, smo krivi za smrt več deset tisoč ljudi … če zamudite in pravočasno ne zaustavite Srbov, ste krivi za masaker nad muslimanskim prebivalstvom v Bosni in Hercegovini. Skratka, kar koli naredite – kot svetovna velesila! – je narobe. Vedno vas okrivijo. To je tako kot pri starševstvu … kar koli naredite s svojima otrokoma, vedno bo nekaj narobe …

Ne, to pa ni res!… smeh …

… smeh … kar počakajte, da bosta najstnici!

Še vedno kadite?

O moj Bog … smeh …

Kdaj pa največ kadite? Ko pišete poezijo?

No, poezijo pa še vedno pišem. V zadnjem času sem spet napisal nekaj pesmi.

Lahko kakšno zrecitirate? Kratko?

Joj, v glavi pa res nimam nobene. So pa na Facebooku, tam poglejte … smeh …

No, prav, pa bom. Kot vsak dan. Petkrat. Na Facebooku piše tudi, da se deklarirate za libertarca in hkrati za katoličana. Kar je zanimivo, saj vemo, da so libertarci izjemno liberalni, katoliška Cerkev pa je izrazito konservativna. Torej živite dvojno življenje?

Ne, mislim, da ljudje ne razumejo …

Jaz razumem. Tudi sama sem libertarka in hkrati katoličanka.

Potem pa vi živite dvojno življenje?

… smeh …

Oboje skupaj funkcionira fantastično. Ne vem, če sem že kdaj poskušal to pojasniti, ampak zdajle bom, torej: če verjamete v Boga, potem ga dojemate kot vsemogočnega, in potem je razumljivo, da je Bog s svojo vsemogočnostjo ljudem dal tudi svobodno voljo. Da sami odločajo o svojih življenjih. Kaj to pomeni? Da so lahko homoseksualci, če želijo biti homoseksualci, da se lahko drogirajo, če se želijo drogirati … kdor želi početi kaj takšnega, bo to itak počel, ne glede na prepovedi.

Absolutno. Vsakdo ima pravico početi s svojim življenjem, kar sam hoče, dokler ne škoduje drugim. Če pa koga potrebujemo, pa še vedno lahko pokličemo na pomoč angela varuha.

… smeh ... za tole pa nisem prepričan, če bi verjel …

Zakaj ne? Če verjamete v Boga, verjamete tudi v angele varuhe?

Vedno sem mislil, da samo Američani verjamejo v angele.

Pa saj vi ste Američan!

Ampak vi niste! … smeh …

Menim, da bi se oba strinjala, da Slovenci niso ravno zreli za demokracijo. Mar ne bi bilo bolje, če bi ostali kar v komunizmu, glede na to, kako strašno hlepijo po časih Jugoslavije in kako malikujejo tistega hudiča in morilca Tita?

Ljudje pogosto pozabljajo slabe reči iz preteklosti in se spominjajo zgolj dobrih. Menim, da se to dogaja tudi v Sloveniji, kjer je jugonostalgija nedvomno v porastu. Na srečo z jugonostalgijo ni okužena celotna država, večji del pa žal je. Med njimi tudi ogromno mladih, ki nikoli sploh niso živeli v Jugoslaviji, a tiste čase iz pripovedk priviligirancev preprosto romanticirajo.

In takšni sedijo celo v parlamentu!

Saj bodo nekega dne odrasli … pa še nekaj bi rad povedal, poglejte, če bi jaz jutri umrl, bi moja soproga nedvomno v trenutku pozabila vse moje slabe lastnosti. Spomnila bi se samo najlepših. V človeški naravi je to pravzaprav lepa lastnost. Da ob smrti pozabite, odpustite, slabe stvari in se človeka spominjate v najlepši možni luči. Menim, da je tudi to en razlog porasta jugonostalgije.

Ne vem, no, Hitler je bil pošast, a vemo, da je imel zelo rad živali. Tega se skorajda nihče ne spomni.

Jaz se spomnim.

Dobro, vseeno ga zaradi tega nihče ne romanticira.

V redu, Hitler je poseben primer. Iz preteklosti in iz sedanjosti. Nikomur ni dovoljeno pozabiti na nacistične zločine. Zanimivi pa so drugi primeri, recimo, Mao Zedong je pobil ogromno ljudi, a številni Kitajci ga še vedno toplo nosijo v srcih. Podobno je pri Rusih. Vemo, kako okruten je bil Stalin, toda nekateri se ga bodo še vedno spominjali kot dobrega človeka.

Kaj je vaš naslednji projekt? Boste napisali knjigo? Pesniško zbirko? Uživali v pokoju? Živeli dvojno življenje?

… smeh … zdaj se bom upokojil in samo še užival življenje, o čemer sanjam že od 18 leta dalje. No, morda bom še predaval na kakšni fakulteti.

To bi lahko počeli tudi v Sloveniji.

Če bi v Sloveniji lahko našel službo …

To pa bi znala biti težava, ja, se strinjam … no, da zaključiva: obstaja kaj, kar bi mi morda radi povedali ob koncu intervjuja?

Pa … povedal sem vam že, da bom pogrešal Slovenijo in opozoril sem vas, da se bom morda res vrnil. Slovenija je kot grška tragedija. Nobenega razloga ni, da bi bile stvari slabe. Slovenija ima še vedno vse možnosti, da postane ena najboljših in najrazvitejših držav na svetu.

Vaš odgovor je strašno prijazen in diplomatski. Jaz sem pa upala, da mi boste rekli vsaj “spizdi” …

… iskreno krohotanje … o moj Bog, ne, ne, ne … nikakor ne bi mogel uporabiti te besede. Nazadnje sem jo javno uporabil 4. julija, na Dan neodvisnosti, in raje ne bi govoril o tem, kakšen šok sem povzročil … smeh …

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


57 KOMENTARJI

  1. Znova izžarevanje plemenitosti gospoda Mosamelija!

    Škoda za vulgarno provokacijo “spizdi”, ki jo uporabljajo le razvratniški, vulgarni krogi in nikakor ne paše na Časnik, ki je nasprotje temu!
    Prav zaradi tega jo je veleposlanik slišal prvič.

    Upam, da ne bo Časnik kriv, da bo začela ta vulgarna beseda zamenjevati vljudne, etične izraze kot se je to zgodilo z balkanskim izrazom “evo” v zadnjih dveh letih, ki nasilno nadomešča vljudnostne izraze” izvolite, prosim, hvala” ,o čemer se lahko prepričamo pri prodajalcih v lokalih in na radijskih in TV medijih, kjer ne skrbijo za slovenščino in etični nivo.

    Vse dobro gospodu Mosumeliju in njegovi družini, ki naj ostane v Sloveniji in nas še naprej plemeniti!

    • Sem vedela, da bo vsaj enemu treba razlagat: te besede ni slišal prvič od mene – nihče mu je sicer ni povedal v obraz, so mu jo pa pogosto pisali (in mu jo še pišejo) po Facebooku. Celo majico so mu dali s tem napisom. Saj vidiš pri intervjuju fotko. In enkrat, v enem najinih prejšnjih klepetov, sva naumila, da ta beseda v resnici v slovenščini pomeni “ljubim te”. Ta interni štos sva prenesla v javnost. Na Dan neodvisnosti je on to povedal javno, v svojem govoru. Ki ga najbrž nisi slišal, zato ne veš. Tako je bilo. Pa še to: tudi vulgarne besede so kdaj pa kdaj del življenja, če ti je to všeč ali ne 🙂

      • Prav diplomatska pa nisi… 🙂
        Za take vulgarnosti je bilo nekoč zdravilo, ki se mu je reklo tabu. Tisti, ki so mu podarili to majico niso vredni, da jih takole izpostaviš. So sramota Slovenije in jih je potrebno odrivat stran vedno in povsod.

        • Tabuji so zato, da se rušijo. Diplomacija res ni moja vrlina, ampak diplomacija pogosto ni vrlina, nikjer. In to je bil odkrit prijateljski klepet. Aja, ljudem, ki take izraze uporabljajo za diskreditacijo, pa najmočneje vrneš udarec, če zadevo obrneš v štos in jim pokažeš, da te ne morejo prizadeti ; 🙂

          • Ok. Ampak tu si ga objavila kot intervju. Res zveni nekoliko preveč prijateljsko in premalo formalno za intervju.

            Ta levičarska progresivnost “tabuji so zato, da se rušijo”, no ja, mlada si še tudi. Rušenje tabujev namreč vse prevečkrat pomeni opravičevanje nesramnosti.
            Tabuji imajo razlog da so tabuji, sicer ne bi bili tabuji.

  2. Na Facebooku piše tudi, da se deklarirate za libertarca in hkrati za katoličana. Kar je zanimivo, saj vemo, da so libertarci izjemno liberalni, katoliška Cerkev pa je izrazito konservativna. Torej živite dvojno življenje?

    Ne, mislim, da ljudje ne razumejo …

    Jaz razumem. Tudi sama sem libertarka in hk

    To bi moral prebrati g. Bernard Brščič, ki prav to očita Novi Sloveniji!

    • Mirko: “To bi moral prebrati g. Bernard Brščič, ki prav to očita Novi Sloveniji!”
      ===========

      Čisto opravičeno!
      V Sloveniji so komunistični katoličani pravilo, liberalni pa (velika) izjema.

  3. Tudi ta verjetno zadnji njegov intervju kaže kako duhovit, razumen in simpatičen intelektualec je g. Mussomeli. Takega veleposlanika ne bomo več imeli, ker enostavno ne more biti boljšega, bolj benevolentnega, bolj razumevajočega. Res škoda, da odhaja, pogrešali ga bomo! Srečno pot, veliko zdravja in sreče Vam in vaši družini v preostalem življenju Vam želim g. ambasador in btw. srečen in blagoslovljen Božič ter Novo leto!

  4. Vauuuu!

    Boljš’ga intervjuja še nisem bral!
    Resna stavri na ta veselo plat!

    Bravo Ana Jud, čestitke in hvala za ta libertarnokrščansko
    in svetovljansko nasmejano opravljeno delo !

    You Highnessy, Mr.Mussomeli!
    Absolutno ste opravili vesoljno spravaško delo za Slovenijo!
    Podrl ste fantazmičnobrutalni oklep boljševizma v slovenskem bivanjskem etru, bolj ,kot kdorkoli do sedaj.

    (Janša vsekakor ga je, ampak se je vsakič sestavil nazaj v še trdnejšo konstrukcijo.Itak.-Ampak konstrukcija poka, da se razumemo.)

    Večna hvala za postavitev plšče vsem žrtvam, fantastično delo, ki gre v slovensko zgodovino.

    Super, da ste v slovenski politično in medijsko zasrani eter prinesel toliko eksplozivne klenosti, poštenosti, neposrednosti in resnice, da o vedrini ne govorim!

    Imejte se krasno, obilo Zdravja in veselja, če pa pridete v vesoljski Piran, pa sploh, čestitke že vnaprej!

  5. To je pa eden najbolj berljivih in odličnih intervjujev kar sem jih bral v življenju. Do sedaj mi je bil top intervju Megliča z dr. Šušteršičem na PortaluPlus.

    Sicer z Mussomelijem, ki je daleč, DAAAALEEEEEEEEČ najboljši politik v Sloveniji in izvrsten diplomat ( “vedno laže”, da se lahko prikupi skrajni levici), ni težko narediti odličnega intervjuja. Da njegovega humorja Slovenci ne razumejo, samo kaže, da drži rek: da samo psihotiki niso zmožni humorja ustvarjati in sprejemati.

    A tu so tudi vprašanja odlična, provokativna, barvita, humorna. Odlična si , Ana! Hvala.

  6. Bravo Ana, prav prileže se to branje. Mussomeli pa je itak prijetna faca, ki zna sporočati in natočiti čistega vina, tako tistim, ki razumejo kaj hoče povedati, kot onim, ki jim to ni dano od matere narave ali pa politično nadrejenih.

  7. Če se Pahor lahko pogovarja tako z Kučanom kot Janšo mogoče zanj velja Chestertonova definicija tolerance “Tolerance is the virtue of the man without convictions.” ?

    Slab ekonomski položaj, in slabo gospodarstvo, ne moremo rešiti, preden ne rešimo vzrokov. Potrebno je zdraviti vzroke ne simptomov bolezni.

    • Se strinjam,
      dokler se Pahor gre malarja v bolnišnicah, dražitelja plišastih medvedkov, obiskovalca poplavljenih območij (ravno na dan, ko bi se ,politično opredeljeno, moral udeležiti proslav ob padcu Berlinskega zidu in Žametne revolucije, se ne morem strinjati z Mussomelijem, ki se mi sicer zdi odličen komentator stanja v SLO. Kajti sam Pahor je mnenja da:”Ljudje ne potrebujejo piarovskih štosov.” Torej sam sebe negira. Zato sem prepričan, da pri uvrščanju takšnih ljudi kot sta Pahor in sedanja Ljudmila med demokrate, vsakemu predstavniku več stoletnih demokracij spodrsne, ker ne more razumti, da pri nas vlada FAKE DEMOCRACY,torej, da je v esnici sploh ni.

  8. Samo hlapci, za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, lahko tako povprečni osebnosti namenjajo toliko pozornosti in njenim novim oblačilom izkazujejo toliko občudovanja. Če bi bili zmožni videti, kako samoponiževalno in odbijajoče je njihovo obnašanje, bi jim bilo verjetno zelo nerodno!

  9. Všeč mi je prostodušno duhovita, a kljub temu ustrezno diplomatska govorica gospoda Mussomelija, ki se dotakne srca še prej kot razuma.
    Je pronicljiv opazovalec z bogatimi izkušnjami iz različnih okolij. Bržkone tudi iz tega izhaja njegova miselna širina.

    Lepo bi bilo spoznati še kakšnega tujega diplomata, ki bi tako dobrohotno nastavljal ogledalo slovenski družbi.

    Zahvala in pohvala novinarki Ani Jud 🙂

  10. Vse lepo in prav, toda spošt. Mus. naj pove, katera država ima še takega klovna za precednika kot SLO.
    Njegovo trobilo manipulira ves čas, napiše da je slaba banka vrnila v proračun 2.175.555, 55 evra, da tako napiše, da folk v Pahorejevem cirkusu misli kako V E L I K O je to….Ko pa pišejo o stroških te slabe banke pa napišejo 200 mio….Čisto malo, kenede…Ima klovnovsko igranje vloge precednika kaj pri tej manipulaciji ?

    • Ne vem, kaj bi ti rad s tem precednikom. Ni kaj duhovito.
      Od Mussomellija pa pričakuješ nemogoče. Menda ti ne bo rekel da je Pahor klovn? Seveda ne. Pahor je veličina. Tako kot Bratuškova. Za najvišje mesto v EK in na najpomembnejšem resorju. Še ne razumeš?

      • Gospod Mussomelli je duhovit človek, ki pa zelo resno misli! Tudi to o predsedniku Pahorju. Prav lahko bi dejal, da ne ceni nobenega našega politika. Borut Pahor gotovo dela tudi napake, je pa bolj kot večina naših politikov najprej človek, ki ne vidi samo sebe. Če bi bili njegovi obiski po šolah in bolnišnicah samo PR, bi se končali takoj po volitvah. Res je, ni bil uspešen predsednik vlade, toda do sedaj tudi za nobenega drugega ne moremo reči, da je res dobro vodil našo vlado. To ni uspelo niti Janši in ne Drnovšku. (Izjema je prva Demosova vlada, ki je vodila našo osamosvojitev!)

  11. Lepo tekoč in neposreden intervju. Glede na to, kolikor mi je znanega o obema, tudi skoraj pričakovano.

    Sporočil bom par stvari, kjer imam druge poglede. Glede Ane Jud:

    1. mislim, da je velik del tistih, ki je nad Obamo zelo razočaranih ( najbolj so razočarani evropski radikalni levičarji, kar v našem primeru pomeni velik del medijskega sveta), imel nerealna pričakovanja. V čem je tak njegov fiasko? Ekonomija ZDA ne stoji tako slabo. Mene sicer skrbi ameriški velikanski primankljaj trgovinske bilance in rastoči dolg in tiskanje bilijonov zelencev, ki jih zbira komunistična Kitajska. Ampak to ni Obamovo maslo. Upam, da Amerika ve, zakaj je pripravljena na tak način živeti.

    2. Vprašanje sicer, kaj bo z Obamovo zdravstveno reformo. Univerzalno zdravstveno zavarovanje je po mojem vendarle upravičen projekt. Če ga ameriška desnica zato napada, ni nujno, da slovenska desnica republikancem slepo sledi. Recimo britanski konzervativec Cameron obratno trdi ( tudi iz osebnih izkušenj s svojim prvim pokojnim otrokom, ki je bolehal za cerebralno paralizo v kombinaciji z redke dedno boleznijo, skratka zelo bogi) da je National Health Service največja vrednota britanske države.

    3. Zunanja politika. Meni sicer tudi manjka v času Obame čvrsta pobuda ZDA na Bližnjem vzhodu; to mi je najbolj kritična točka njegovih dveh mandatov. Torej Izrael- Palestinci, sirska državljanska vojna, islamska država. Ampak vprašajmo se, koliko Slovencev bi bilo pripravljenih, da bi naši vojaki umirali za ustvarjanje miru po svetu tam, kjer so probleme delali drugi in kjer se lokalno prebivalstvo očitno hoče ubijati med sabo. Ogromno življenj in milijard zelencev so ZDA tudi zaradi prelahkotnega intervencionizma v času Busha mlajšega pihnili v prazno. Ni presenetljiv zasuk v previdnost.

    Glede Bosne in Srebrenice pa očitek Ane ambasadorju ni upravičen. Amerika je rešila situacijo, ko je bila poklicana. Prej je področje prepustila Evropi po volji slednje, a ta žal ni bila kos nalogi. EU šele mora postat zunanjepolitični velikan.

    • Na kratko: glede BiH (kot še glede marsičesa drugega), bi se ZDA lahko kar same poklicale na pomoč. To povem v tekstu sama, saj opomnim, da če že so svetovna velesila, potem naj se tako tudi obnašajo in pomagajo šibkejšim. O tem, kako mlahavo in dvolično se je EU obnašala v primeru BiH pa itak ni vredno zgubljati besed. Jaz ne bi mogla nikoli več mirno spati, če bi imela takšne grozote na vesti.

  12. Glede Josepha Mussomelija. Nič ne more skaliti velikih simpatij, ki jih je ta človek pri meni v 4 letih, kar je med nami, pridobil.

    1. V tem intervjuju se na več mestih izrazito ne strinjam z njim. Posebej pri ocenjevanju slovenske politike in odnosu do slovenskega pravosodja. Ampak dobro, koliko ljudi toliko čudi, pravico ima drugače mislit od mene.

    2. Vedno je Mussomeli zatrjeval, da je aktivni demokrat ( član stranke), v mladosti je bil, čeprav katoličan, precej levo, v duhu kulturne revolucije poznih šestdesetih. Malo me čudi, da bi se tako decidirano definiral za libertarca. Nenazadnje so libertarci stranka. Njen bivši predsednik R. Paul je pa libertarni konrgresnik, izvoljen na republikanski listi in je bil tudi nekajkrat v igri za republikansko predsedniško nominacijo ( seveda daleč od realnih možnosti uspeha). Nisem še slišal za libertarce v demokratski stranki.

    3. Mogoče bom v nadaljevanju izpeljal, zdaj nimam več časa, zakaj je moje prepričanje, da je liberalnost in libertanost problem in ne rešitev sodobnega kapitalizma.

    Torej moje prepričanje je, da so zahodne družbe postale preveč liberalne in libertarne, ne premalo in da utegnejo zato propasti oz. jih bojo povozile bolj komunitarne ali kar se bojim kolektivistične, morda celo totalitarne civilizacije.

  13. Torej, zelo zabaven in humoren intervju, kot sta, verjamem, tudi zabavna in humorna oba sogovorca. Funkcionalno pismene bralce ne motijo besede “spizdi” in “Mussomelli raus”, ker jih ne smemo izvzeti iz humornega konteksta.
    Edino kar obžalujem je, da se tujci, ki prihajajo iz tradicionalnih demokracij,tudi po več letih bivanja pri nas, pustijo pretentati Pahorjevi navidezni!!!, vseživljenjski neopredeljenosti, torej varovalni barvi kameleona, ki najboj služi njemu samemu, nikakor pa ni doprinos oz. celo škodi spreminjanju lažne demokracije v SLO v pravo demokracijo.
    PS
    Verjamem, da je hvalnica (tudi) kameleonsko preobraženi Ljudmili Novak, zgolj slučajno sinhronizirana s petjem slavospevov “žlahtni desnici” po ostalih medijih.

    • Borut Pahor je tudi zame v mandatu predsednika, vsaj zaenkrat, do neke mere razočaranje. Kljub temu je bistven zasuk od politike Tuerka in Kučana. Verjamem, da je predsednik, ki ne izključuje in iskreno želi biti predsednik vseh državljanov. Že to je velik korak naprej. Uspeva mu pa po mojem bolj tako-tako.

      • Dajte no nehat nasedat Pahorju. Njemu ni do ničesar. Njegov uspeh je ravno v tem, ker mu dol visi za vse. Zato se lahko pogovarja z vsemi, od Janše do Kučana.

        Mussomelli ima prav. Pahor je najboljši, največji. Samo vi to jemljete za resnično.

        • On je prevelik narcis in egocentrik, da bi delal za “naše”. A ne vidiš, da ga Kučan, ki je celo svoje življenje posvetil delu za “naše” ne prenaša? Skratka, Pahor res želi delati za Slovenijo in svojo vlogo v zgodovini. Kar je vsaj hvalevreden cilj.

          • Praviš “bistven zasuk v politiki od Tuerka in Kučana”. Jaz pri njemu sploh ne vidim nobene politike. Če on kaj dela za Slovenijo, to presneto dobro skriva.
            Do sedaj od njega ni bilo absolutno nič omembe vrednega. Ko Bratuškova! Tudi ona bi lahko bila taka predsednica.

    • Profesionalizem ameriškega novinarstva je nekaj razredov nad nivojem profesionalizma slovenskih. Ne samo zaradi, a tudi zaradi linije vzgoje slovenskih v smeri: Dolanc-FSPN-FDV. Na splošno je profesionalizem poklicev v ZDA daleč nad slovenskimi standardi. Slaba plat medalje je, da se domov hodi šele v globoki temi in je malo življenja izven poklicnega. Pa tudi življenjsko okolje je redkokje tako lepo kot je (še)slovensko.

  14. Odličen intervju.spoštovanemu ambasadorju goreče privoščim, da mu uspe ostati v Piranu.!!?? 1000x bolj si je zaslužil priznanje SLOVENCEV ZA NJEGOVO DRŽO KO NAM JE ODPIRAL NAŠE UTRUJENE OČI O NAŠI MORILSKI LAŽNIVI ZGODOVINI PARTIJE.!!!!!

  15. Čestitke ga. Ani Jud za odličen intervju in za pokončno držo, kot novinarke, česar v Sloveniji nismo ravno vajeni.

    Čestitke tudi za odličen nastop na okrogli mizi 24.11. na temo ‘Medij te (lahko) naredi ali uniči’.
    Okrogla miza se nahaja na temu linku in močno priporočam ogled. Delite novico naprej:
    https://www.youtube.com/watch?v=JGKLhIe65ls

    Upam, da nas bo ga. Ana Jud še vedno razveseljevala z neizprosnimi in prodornimi novinarskimi prispevki in upam, da še dolgo ostane pomemben člen ekipe Časnika.

    Ga. Ana Jud, ste nedvomno ena izmed ključnih osebnosti za prihodnost slovenskega raziskovalnega novinarstva!

    Ga. Ana Jud, moj globok poklon!

  16. Mussomeli je čudovit sogovornik, žal govori vedno kot Ameriški diplomat, ki nam zaradi svojega vloge ne sme povedati prav vsega in potem nekateri (funkcionalno manj pismeni) kaj, kar je diplomatsko zavito povedano, narobe zastopijo.

    Diplomacija in to profesionalna Ameriška ničesar ne prepušča amaterizmu in je vsaka beseda na pravem mestu, da potem ne prideo do nepotrebnega diplomatskega konflikta…

    Naši F21 mediji vedno iščejo dlako v jajcu, da bi potem napadli z vsem 571 novinarskim kadrom. Njim pomagajo borčevski govorci, ker je za njih vedno preveč demokratično in vedno kakšna resnica preveč boleča.

    Še enkrat, ko prebiram, moram upoštevati, da je gospod profesionalec in odličen diplomat!!

  17. Hja, Rado iz Žalca, ki me zalezuješ na vsaki spletni strani – vse nosečke in mamice pač niso anoreksične. Sploh pa: nevreden si kakršne koli razlage. Naj ti Bog odpusti, itak nikoli ne veš, kaj napišeš.

    • Imaš veze na Časniku Ana? Si dosegla, da so brisali moj prvi komentar. Opozori jih na še enega, na katerega so pozabili.
      Temu se reče, “Živeti v lažnem svetu”, Ana.

      • Resnično se nimam časa ukvarjati s tabo in tudi nikomur nisem rekla, da naj kaj pobriše in ne vem, kako urejajo Časnik, ker samo občasno kaj objavim pri njih. Ne vtikam se v uredniško politiko. Vsekakor pa me ravno pri Časniku veseli visoka kakovost forumskega debatiranja, kar pomeni, da se ljudje držijo teme in se ne spuščajo na zbadanja ali kar koli nesramnega na osebni ravni. Osebno te ne poznam in se s tabo tudi ne ukvarjam. Nikoli ti nisem naredila ničesar. Prijazno pa lahko vsakemu odgovorim, brez težav. In tudi tebi želim lep dan.

        • Ana,
          preprosto gre za to, da sem zelo kritičen do tipa novinarstva, ki se ga greš ti.
          Namreč

          – Senzacionalistično obravnavanje tem. Pompoznost, ki odmika bralčev uvid v resnico.
          – Egocentričnost. Kot v gornjem intervjuju, ki si ga izkoristila za podajanje lastne paradigme in ti je bil Mussomeli le orodje za “podajanje sebe”.
          – Enoideološkost. Svojih izdelkov ne znaš osvetliti celostno, ampak jih do neprepoznavnosti prekvasiš, kot da je ekstremni liberalizem edino kar obstaja.
          – Forsiranje trditev, ki so zrasle le na tvojem zelniku in nimajo potrditev drugje.
          – . . . . .

          Vse tisto torej, kar sem zajel že v kritiki izpred šestih let, v blogu: Spomenik rumenemu

          • Če ti ni všeč Anin slog, tvoja stvar. Samo ni mi jasno, zakaj jo potem zalezuješ.

            Meni je pri njej všeč ravno njena neposrednost. Ima nekaj, kar večini drugih novinarjev manjka.

          • J,
            tvoj komentar je vzorčen primer, da beseda ni samo beseda in jo je treba pretehtati.
            Si morda ti J, pretehtal svoje besede: “zakaj jo potem zalezuješ”.

            Imaš podatke, če je to res. Kdaj in kje? In koliko replik je še normalno in kdaj je zalezovanje.
            Seveda teh podatkov nimaš in si vseeno udaril na slepo ter mi naredil krivico.

            Prav imaš, Anin jezik je sočen, verjamem da mnogi ob njem uživate, a marsikomu naredi krivico in tistega boli. Zato smatram takšen slog za zavržen.

            Prvikrat sem se odzval na Anino kolumno z naslovom: “Zakaj nasedate nacionalsocialistični politiki Zares?”

            Provokativen in žaljiv članek, brez dvoma. Kot repliko na ta članek sem napisal blog: Spomenik rumenemu – Ali pisanju Ane Jud na rob.

          • Aja, še to: jaz imam podatke o zalezovanje preko drugih spletnih strani, nekaj sem jih naštela v spodnjem odgovoru. Nihče ti ne dela krivice, delaš si jo sam. Poišči si pomoč. Več sem ti napisala v spodnjem odgovoru. Lp.

          • No, Rado, a je bilo tako težko vsaj približno normalno povedati mnenje … ne, a ne 🙂 O tem, kar si napisal, bi se dalo na dolgo in široko debatirati, ampak zdajle niti ne morem, ker sem bolna. Sicer pa: ne poznaš me in ne veš, zakaj delam tako kot delam, da delam drugače kot drugi pa je najbrž res, to velikokrat slišim. Enim je zelo všeč, drugim pa niti najmanj. Ampak vedno rečem tako: če ti ni všeč – preprosto spreglej, ne beri. Ne, nisem škodljiva, ne ubijam ljudi, veš, zaradi mojih tekstov še nihče ni končal v grobu. Medtem ko sem pa sama zaradi tekstov drugih (o meni) že skorajda končala v grobu. In številni, ki so bili nekoč totalni nasprotniki mojega pisanja o ubijalskem tisku in medijskem terorju, se danes morajo strinjati z mano. Meni so všeč sočni dialogi, živahno debatiranje, izmenjava argumentov med spraševalcem in izprašancem, doživeto pisanje, nekdo drug pa pač rad bere reči, ki se meni zdijo dolgočasne, so pa za marsikoga še vedno “resen tisk”. Ampak, tkole ti bom povedala: novinarstvo je samo panoga, ki ima veliko žanrov, od objektivnih do subjektivnih etc. Vsi so legitimni. Vprašanje je, kako je kakšen opravljen. Jaz svoje opravljam dobro. Če ti ni všeč, ti pa pač ni všeč. Ne bom te silila, da ti mora biti všeč in da se oglašaš na moje tekste – pejt mimo, pa ti bo lažje pri srcu 🙂 Lp.

          • Ana, citiram: ” Ampak vedno rečem tako: če ti ni všeč – preprosto spreglej, ne beri. Ne, nisem škodljiva, ne ubijam ljudi, veš, zaradi mojih tekstov še nihče ni končal v grobu”.

            Ne Ana, ne morem biti tiho in iti mimo, kadar mimo vseh kulturnih norm polivaš gnojnico po ljudeh, ki si tega ne zaslužijo. Ali jim pripisuješ dejanja, za katera ni dokazov, da so jih storili.

            Primer: Nekoč si za Golobiča zapisala, da je “svetlolasi gauleiter”.

            Meni na kraj pameti ne pride, da bi za Janšo zapisal kaj podobnega. Pa ga imem za najbolj negativno osebo v zgodovini Slovencev. Zgolj zaradi sočnosti, nikoli ne bom pozabil na kulturo.

          • Rado, še zadnjič, najprej kar se tiče zalezovanja: kjer koli se pojavim (kjer koli kaj objavim: tu, nekoč na Razgledih, Politikisu, svojem blogu, ma kjer koli), se prej ali slej pojaviš tudi ti, vsakič skrajno šovinistično repliciraš na moje stvari, in tud če bi napisala recept za jabolčni štrudel, bi v njem našel nekaj, v kar bi se vtaknil, skratka, kaj naj ti reče, prosim lepo – get a life!

            Kar se pa tiče Golobiča? O, da je bil užaljen? Pa, to je še najmanj kar si je zaslužil. Bolj bi mu pristajale lisice na rokah za njegovo kadrovsko mešetarjenje po državi (dokazov tukaj ni treba naštevati, ker sem jih že večkrat drugje, ampak tebi to itak ne bi pomagalo, kajti tudi če jih nekateri vidite, jih spregledate). Sploh pa – Golobič ni tema tega teksta. Aja, nekateri člani in bivši člani Zares so moji dobri frendi in se danes celo strinjajo s tezami o Golobiču. Kaj čem, dar predvidevanja 🙂 Simple 🙂 No, če ti je kaj lažje pri srcu, pa lahko pač rečem, da je JJ plešasti gauleiter. V mojih očeh ja. Zarad njega sem izgubila službo na Reporterju. O svobodi govora nima pojma. Za svojimi dejanji in pisanji pa sama vedno stojim, zato res ne vem, kaj se ti s tem obremenjuješ. Aja, najbrž imaš preveliko mero altruizma … do ubogih in nedolžnih politikov, ki nas tlačijo vsak dan v večje brezno, mi, nekateri, pa si drznemo takole nesramno sikati čez njih.

            No, veš kaj, menim da sem ti res odgovorila čisto na vse, kar je možno, in da ti res več nimam česa povedati. Ker konstantno izkazuješ željo po debati z mano, morda pridi na kakšno okroglo mizo, med publiko, pa se tam oglasi. V živo. Jaz stvari, ki jih napišem, ljudem mirne vesti povem tudi v obraz.

            Ura je pozna, poglej, spij eno toplo mleko in spat. Mirne sanje ti želim.

            Sicer pa, veš kaj, od zdaj naprej te bom res dala na ignore. Če potrebuješ pomoč, nujen pogovor, nekoga, ki bi se mu izpovedal o vseh hudodelstvih Ane Jud pa … hm, glej, veliko je številk za samomopoč, pa tudi od policije do nevemčesa vse. Pokliči, izpovej se, prijavi me … in začni živeti mirno. Naj se tvoj svet ne vrti okoli mene, prosim 🙂 Hvala.

          • “Sicer pa, veš kaj, od zdaj naprej te bom res dala na ignore.”

            . . . in boš varna v svojem svetu lažne realnosti.

            Naj na primeru Masleše prikažem tvojo sočno, fikcijsko stvarnost.

            Masleša ni bil pogodu Janši, SDS-u, zato so začeli gonjo proti njemu. Pomagal jim je ustavni sodnik Zobec s svojo izjavo, kako je ob ogledu trupla prebežnika, Masleša občudoval natančnost smrtnega strela s strani graničarja, ob čemer je še poveličeval JLA ter izjavil še tisto o “tepihovanju”.

            Ti Ana si na svojem blogu tudi na podlagi tega napisala antimasleški pamflet, kljub temu, da se je izkazalo, da je Zobčevo pričevanje na trhlih nogah. Da je bil dan ogleda trupla sobota in da Zobca in onega drugega ni bilo v službi in da si je truplo ogledal zgolj Masleša, ki je bil tisto soboto dežurni preiskovalni sodnik. Torej Zobec tega ni mogel slišati. Zato Zobca tudi ni bilo na javno soočenje na katerega ga je povabil Masleša.

            Vse to ti veš Ana, ali pa bi morala vedeti, raziskati, pa kljub temu nadaljuješ s svojimi umazanijami zoper Maslešo in mnoge druge. Kadar naletim na takšne laži, jih pač moram razgaliti. In če ti temu praviš zalezovanje, bom pač to mirno pogoltnil. Objektivni bralci bodo že vedeli kaj je resnica.

          • Na Češkem bi Branko Masleša sodišče od znotraj lahko videl samo kot obdolženec, nikoli pa kot sodnik, kaj šele da bi se kot predsednik vrhovnega sodišča zleknil v fotelj stavbe na Burešovi 20 v Brnu, kot počne na Tavčarjevi 9 v Ljubljani. Zato je bilo slovenskim vrhovnim sodnikom pretekli teden kar malo nerodno, ko jih je obiskala delegacija čeških ustavnih sodnikov.

            Češka je že leta 1991 sprejela lustracijski zakon, po katerem je bilo vsem nosilcem komunistične oblasti in njihovim pomagačem (sodelavci tajne službe, izpostavljeni funkcionarji komunistične partije, tudi sodniki in tožilci, ki so kratili človekove pravice) prepovedano opravljati delo v državnih službah.

            Več na:
            http://www.reporter.si/slovenija/%C4%8De%C5%A1ki-sodniki-za%C4%8Dudeni-da-je-masle%C5%A1a-lahko-sodnik/28378

          • To je pa že na meji psihopatstva:

            Rado: “Ti Ana si na svojem blogu tudi na podlagi tega napisala antimasleški pamflet, kljub temu, da se je izkazalo, da je Zobčevo pričevanje na trhlih nogah. Da je bil dan ogleda trupla sobota in da Zobca in onega drugega ni bilo v službi in da si je truplo ogledal zgolj Masleša, ki je bil tisto soboto dežurni preiskovalni sodnik. Torej Zobec tega ni mogel slišati.”
            ============

            Pa saj Zobec ni trdil, da je bil zraven pač pa, da je o tem pripovedoval Masleša sam. O tem obstaja več prič in ne samo Zobec:

            “Zobca je najbolj pretreslo, ko je Masleša “ob neki priložnosti leta 1982 ali 1983 kolegom zjutraj pripovedoval, kako je sodeloval na nekem ogledu oziroma verifikaciji ustrelitve prebežnika iz ene od vzhodnih socialističnih držav”. “Ta je skušal priti čez jugoslovansko-italijansko mejo. Bil je ves navdušen nad tem, zdelo se mu je krasno, da je ubogega prebežnika vojak zadel prav v sredino čela. Tako se dela, je bil evforičen. Slišal sem ga, ko je še rekel, da je takoj stopil h komandirju in mu predlagal, da vojaka nagradi z desetimi ali petnajstimi dnevi dopusta”, je dejal.”

            Vir Dnevnik

          • Prinašam pozdrave od Radota.
            Pravi, da sta Ana in Časnik z mero, združila moči in mu onemogočila komentiranje.

          • Rado, ti živiš v svoji lažni realnosti.

            Ta dejstva o Masleši so kar na trdnih nogah. Saj ni edini problem to, da se je naslajal nad tem, kako je dobro zadel.

            Problem je v tem – in to dokazano, česar pa Masleša ni zanikal, je, da je legaliziral zločine – torej poboje, ki so bili že v Jugoslaviji nezakoniti – nad prebežniki čez mejo.

            To pa je dokazano.

  18. O Ana,
    dobro jutro. Kakšna kila gor, nekaterim moškim kar paše.
    Brez panike.
    O zalezovanju si pa vendarle malo preveč laskaš. Nazadnje sem ti repliciral spomladi. Po tistem si me pa tako skenslala s svojega bloga, tako da sem tu imel redko priložnost . . .
    LP

  19. Se opravičujem Ani Jud, ker nisem vedel za tisto neprimerno majico, ki v intervjuju ni bila omenjena.

    Odličen intervju.

    • Ej, ni nobene potrebe po opravičevanju, ti si samo povedal, kaj te je zmotilo, jaz sem pa pojasnila podrobnosti, vse je ok 🙂

  20. Ana,
    preprosto gre za to, da sem zelo kritičen do tipa novinarstva, ki se ga greš ti.
    Namreč

    – Senzacionalistično obravnavanje tem. Pompoznost, ki odmika bralčev uvid v resnico.
    – Egocentričnost. Kot v gornjem intervjuju, ki si ga izkoristila za podajanje lastne paradigme in ti je bil Mussomeli le orodje za “podajanje sebe”.
    – Enoideološkost. Svojih izdelkov ne znaš osvetliti celostno, ampak jih do neprepoznavnosti prekvasiš, kot da je ekstremni liberalizem edino kar obstaja.
    – Forsiranje trditev, ki so zrasle le na tvojem zelniku in nimajo potrditev drugje.
    – . . . . .

    Vse tisto torej, kar sem zajel že v kritiki izpred šestih let, v blogu: Spomenik rumenemu
    LP

  21. Povsem se strinjam, da je prav, da obstaja različen stil novinarskega pisanja, sicer bi se zadušili v monotonosti.

  22. Če bi bila politična volja,
    bi tudi v Sloveniji imeli lustracijo po češkem vzoru.
    A politične volje za kaj takšnega ni. Zanjo se zavzemajo le potomci ideologije poražencev II. svetovne vojne. To so mokre sanje.

    Priti na oblast brez volitev.

    V tej luči lahko, prav tako po češkem vzoru, vidimo prizadevanje domobranske ideološke manjšine, za II. Republiko, ko so bile z dekretom minimalizirane vse leve stranke. No, hvala bogu. Kaj takšnega se v Sloveniji ne bo zgodilo.

  23. najljubših pogovorov, kar sem jih imel tukaj. Strinjala sva se skorajda o vsem! In zelo veliko sva se smejala.
    =================
    A, takole torej izgleda obisk komunističnega hudobnega sužnja. Nam pa je vsem dal vedeti, da je šel veleposlaniku ušesa navit, da naj se lepše obnaša.

Comments are closed.