Prenos vere v družini

20
526

 

Letošnje pastoralno leto je v Cerkvi na Slovenskem posvečeno temi prenosa vere v družini. Seveda bi si vsi želeli, da bolj kot tema to postane praksa. Pri tem moramo najprej ugotoviti, da so duhovna stanja družin na tako različnih nivojih, da jih bomo v samo temo, s tem pa tudi v prakso, težko zaobjeli. Potemtakem bomo težko nakazali tudi konkretne rešitve in smernice za pastoralno delo z družinami. Kar pa ne pomeni, da moramo zapasti v pastoralo obupa, ko že vnaprej »vržemo puško v koruzo«. Spomnimo na velikega, če ne največjega »pastoralista« apostola Pavla, ki je v Atenah doživel velik neuspeh (Apd 17). Če bi obupal, vprašanje, če bi imeli kakšno izmed njegovih pisem. A odpravil se je dalje, kot se odpravljamo in odkrivamo tudi tisti, ki smo neposredno povezani s pastoralnim udejstvovanjem.

Kratko se ustavimo pri omenjenem duhovnem stanju družin. Slednjega bom najlaže opisal v odnosu do verouka, torej nekakšnega pouka v veri. Že Janez Pavel II. je rekel, da so starši prvi vzgojitelji svojih otrok v veri. To je svetopisemska resničnost, saj Judje, preden zasedejo obljubljeno deželo, torej preden se »institucionalno vzpostavijo«, kakih dvesto let, preden postanejo kraljestvo, obhajajo pasho (Joz 5,10−12). Pri nas je vse preveč v zavesti, da je dolžnost vzgoje v veri institucija, torej kleriški del naše Cerkve z usposobljenimi laiki, ki ob pomanjkanju duhovščine pomagajo pri verouku. No, saj je tudi še preveč v zavesti, da Cerkev nismo samo slednji, pač pa vsi. A to je tema za kdaj drugič. Mnogim družinam sicer ne gre zameriti, da imajo to v zavesti, saj se čutijo nemočne, da bi same vzgajale otroke v veri. Ravno zaradi prejšnjega prenosa …

Prenos vere v družini rad primerjam z igrico, ki se jo rado odigra na kakšni »ohceti«. Saj poznate tisto, ko igralci prenašajo trdo kuhano jajce (misleč, da ni kuhano) na žlici, ki jo imajo v ustih. Samo prenašanje jajca niti ni tako težavno, problem se pojavi v prenosu iz ene na drugo žlico. Jajce pade na tla in največje olajšanje je, da se ni razbilo. Če je seveda v sebi, zaradi kuhanja, trdno. Če ne, se razlije in od njega nimamo kaj dosti. Pri prenosu do odrgnin po mojem mnenju vedno pride, saj otroci iz matične družine odnesemo tisto, kar se nam zdi prav, pomembno ali pa kar nas je na takšen ali drugačen način zaznamovalo. Da pa je v zadnjih petindvajsetih letih (za vse le ne more biti kriv komunizem) prišlo do več razlitij kot trdnih prenosov, pa ni potrebno posebej poudarjati.

Naloga ni lahka (kot tudi ni tista, ki smo jo vzeli za prispodobo), saj zahteva spretnost, modrost in še kaj. Papež Frančišek jo v svoji posinodalni spodbudi Radost ljubezni tako opiše:

»Gre za ‘obrtniško’ nalogo, ki se prenaša z osebe na osebo: ‘In če te nekega dne tvoj sin vpraša […], mu odgovori’ (2 Mz 13,14). Tako bodo različni rodovi zapeli pesem Gospodu: ‘Mladeniči in mladenke, starčki in otroci!’ (Ps 148,12).« (AL 16)

Vemo, da je marsikatera obrt že šla »po gobe«, no, marsikatera pa se je skozi leta celo oplemenitila. Prednostna naloga pri naši obrti prenosa vere v družini se mi zdi, da družine ne obremenjujemo, ampak ji pomagamo odkrivati Božjo navzočnost v družinskem življenju. Seveda se moramo prej zavedati, da Bog ni neskončno oddaljen Bog, ki se ob vseh obveznostih vsake toliko pač spomni na ta svet, pač pa je Bog navzoč v konkretnem življenju družine. Obrtniška naloga je odkrivanje te konkretne navzočnosti in ozaveščanje, da je Bog med nami.

»Gospodova navzočnost prebiva v resnični, konkretni družini, z vsem njenim trpljenjem, boji, radostmi in njenimi vsakdanjimi zadevami.« (AL 317)

Pri tej obrtniški nalogi nam je lahko v veliko pomoč Sveto pismo. Če ga beremo kot konkretnega in ne neskončno oddaljenega. Takšnega smo si naredili, čeprav moramo priznati, da se človek v svojem bistvu in jedru ni spremenil v zadnjih 4000 letih. Okolica pač, človek ne. Kaj nam lahko povedo različne svetopisemske pripovedi, če jih ne beremo idealizirano? Na nekem predavanju za starše je bil to zame svojevrsten izziv, saj sem moral občinstvu približati Staro zavezo. Navzoče sem vprašal, koliko jih pozna kakšen par, ki se sooča z neplodnostjo. Približno polovica jih je dvignila roko. S podobnim sta se soočala Abraham in Sara (1 Mz 12−25). Več rok je bilo v zraku, ko sem vprašal, koliko jih pozna kakšen primer, kjer imajo težave z dediščino. Tudi to situacijo najdemo v Svetem pismu, ko se Jakob in Ezav tako sporečeta glede očetovega blagoslova in pravice prvorojenstva, da je Jakob primoran bežati k stricu Labanu (1 Mz 25−28). No, ko pa je bilo postavljeno vprašanje o težavah v službi, pa je vsak izmed staršev dvignil roko, da pozna koga, ki ima težave s svojim nadrejenim. Tudi Jakob jih je imel, pa je bil glavni njegov stric (1 Mz 29−32). In če ste opazili, sem se sprehodil zgolj skozi dvajset poglavij ene izmed dvainsedemdesetih knjig Svetega pisma … Kar je bistveno za Sveto pismo, je, da v vsakdanjih situacijah, četudi so velikokrat predstavljene čudežno, išče Božje delovanje. Ne moremo reči drugega kot mojstrsko. Do tega naziva nam še kar dosti manjka, a saj se učimo pri najboljšem Obrtniku …

V marsikateri situaciji je moč odkrivati Božje. Tako lahko po majhnih korakih družinska duhovnost postane nekaj prisrčnega, nekaj vsakdanjega, nekaj iskrenega. Ker pa obrtniško delo zahteva potrpežljivost učitelja, ki počasi prenaša znanje na vajenca, v želji, da se kakšen nasvet ne bi izgubil, naj bo to odkrivanje Božjega v vsakdanjem družinskem življenju z vsemi preizkušnjami dovolj velik korak do naslednjega razmišljanja.

20 KOMENTARJI

  1. Prenos vere? Vera je stvar vzgoje?

    No, imam malo drugačen pogled na to zadevo. Vera je brezplačen dar. In vsak je svoboden, da ta dar vzame ali pa ne.

    Sicer pa je recept zelo enostaven! Starši moramo čim bolj živeti iz vere, moliti za svoje otroke. Pri tem pa ne pozabiti, da so ustvarjeni kot svobodni.

    • Spoštovani ! Malo ja ,malo ne !!??
      Po antropologiji je človek trojno bitje: fizično, psihosociološko in duhovno. Vse to sodi v šolo in je stvar vzgoje. Fizično kot stvarnost, psihosociologija kot odnosi v družbi, duhovnost pa je vera, ki je dejansko duhovna in modrostna implementacija človeka, ki postaja tako podoben Bogu. Se razume, da v smislu dobrega, ker so to Božje zapovedi za dobro ljudi

    • Brez vzgoje se človek še govoriti ne bi naučil kaj šele opredelil za vero.

      AlFe: “Sicer pa je recept zelo enostaven! Starši moramo čim bolj živeti iz vere, moliti za svoje otroke. Pri tem pa ne pozabiti, da so ustvarjeni kot svobodni.”
      =======================

      In moliti moram(j)o na skrivaj, da jih otroci ne vidijo??
      In tako vzgojiti ateiste?? sicer se lahko izkaže, da je vera stvar vzgoje. Pa ateizem tudi.

      • Slamnati mož pa pri tipih iz SDS ni pogost, zanimivo je, zakaj?
        ======================================

        Slamnati mož

        Pri tej zmotni logiki gre za spodbijanje stališča, ki ga nekdo ustvari samo zato, da ga lažje spodbija (temu umetno ustvarjenemu stališču torej pravimo slamnati mož), namesto da bi spodbijal stališče, ki ga dejansko zagovarjajo njegovi nasprotniki.

        http://www.skeptik.si/zmotna-logika/#block-f56ed3aca0e3f09d2de2

  2. Dobro napisano. In tako bi se naša duhovščina morala več ukvarjati z očeti in starimi, da bi ti sami najprej izkusili vero, potem jo bodo pa tudi prenašali. Pri nas pa v malodušju, ki prevladuje, je jasno, da te izkušnje veliko ljudi nima. Mladi je zagotovo niti ne morejo imeti. V malodušju, pa to hrepenenje samo ugaša.
    Tako nastaja “kultura provizorija”.

    Posebno žalostno pa je, ko so kakšni laiki tako pametni, da vedo bolje. Kako vzgoja nima nič s prenašanjem vere. Taki potem kot kače zapeljejo ljudi v jamo.

    • Vera je božji dar, nadnaravna krepost, ki jo vlije Bog. Takega mnenja so redovni bratje, ki to izpeljejo iz sledečih misli:

      Jezus pa mu je dejal: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. (Mt 16, 17)

      Vera je zastonjski, nedolgovani dar Boga; dostopna je vsem, ki zanjo ponižno prosijo. (KATEKIZEM KATOLIŠKE CERKVE, vpr. št. 28)

      Pa še mnogo podobnih misli tako iz Svetega pisma kot Katekizma bi se našlo. Kaj pa je vzgoja? Če si odmislimo sodobno vzgojo brez omejitev, potem vzgoja vsebuje neke elemente prisile, ki omejujejo svobodo. Na pa smo tam, Kristus je vabil k veri in k spreobrnjenju, nikakor pa ni prisiljeval. Spričal je resnico, toda ni je hotel vsiliti tistim, ki so mu nasprotovali.

      Tako, gospod Zdravko pa smo tam, kjer vas moral ponovno prositi, da umolknete, ko je govor o krščanski veri. Svetujem vam, da ponižno prosite Boga za vero. Ponižno! Zmorete?

      • Umolkni sam, ker nisi poklican. Govoričenje o veri ni isto.
        Očitno želiš spotikati tiste, ki so šibki v veri. Da je ne bi dosegli in poglobili. Res, umolkni!

        • Ja, gospod Zdravko! Pa ja ne da ste prodali svojo dušo Satanu? Molitev in pokora, to je prava pot! Molitev in pokora, to je prava pot k Bogu!

          Vera je zastonjski, nedolgovani dar Boga; dostopna je vsem, ki zanjo ponižno prosijo. (KATEKIZEM KATOLIŠKE CERKVE, del odgovora na vprašanje. št. 28 – preberite celega)

          • Oh, gospod Riki! Kaj če bi vi komentirali tisto, kar obvladate? Vero pa pustili vernikom?! Če ste pri SDS ustanovili krščanski forum, je to politika in ne vera.

          • A je to metoda slamnatega moža:

            AlFe: “Slamnati mož pa pri tipih iz SDS ni pogost, zanimivo je, zakaj?”

  3. Religija, iskanje in druženje z Bogom, je stvar duhovne zrelosti posameznika. Vzgoja lahko malo pomaga, ni pa odločilna. Ta bolj vpliva na to, da se človek čuti pripadnika določeni skupini, kot razvoju religioznega čuta. Pripadnost določeni skupini je pa socialni in ne religiozni pojav.

    Religija se začne, ko si človek začne postavljati temeljna eksistenčna vprašanja: kaj je smisel življenja, od kod prihajam, kam grem, kaj je temeljno gibalo tega sveta…

    Ko človek toliko dozori, da mu ta vprašanja postanejo najpomembnejša stvar in ga v celoti prevzamejo, ga notranja nuja potisne na religiozno pot.

  4. Vera je prijateljstvo z Bogom. Kako naj otroke naučim tega prijateljstva? Ljudi moram imeti za prijatelje.

  5. Hvala Bogu, da so se začeli pojavljati komentarji, ki odločno kažejo dejstvo, da postati vernik ni isto kot postati nogometaš. Pri slednjem lahko govorimo o vzgoji.

  6. Ja, bravo. Uspeli ste avtorju razsuti njegovo misel. Glupi gospod Vidmar. Pojma nima. Pa papež tudi, kr neki.

  7. Vera je milost, vera je tudi vsebina vere, ki se prenaša iz roda v rod. Oboje je vera.

    V teologiji govorimo o “fides qua” (dejanje vere, s pomočjo božje milosti sprejmem razodeto resnico za resnično, pri tem sprejetju gre predvsem za pristanek volje, tudi če je spoznanje še nepopolno) in pa o “fides quae” (o vsebini vere, ki je razodeta, je vsebovana v apostolskem izročilu, jo cerkveno učiteljstvo avtentično razlaga in se oznanja in prenaša v Cerkvi iz roda v rod)
    Eno brez drugega ne gre. Vera je vedno pristanek posameznika in je vedno vera Cerkve. V tem smislu je vera iz poslušanja in iz oznanjevanja.

    Dobro je poznati Katekizem v celoti in ga ne brati in citirati selektivno.Za razjasnitev zmede v komentarjih bi bilo potrebno navesti vsaj še
    točko 181:
    “Vera je osebnostno dejanje, kolikor je svoboden odgovor človeka Bogu, ki se razodeva. A hkrati je tudi cerkvenostno dejanje, ki se izraža v veroizpovedi: “Verujemo.” Dejansko je Cerkev, ki veruje: Cerkev tako z milostjo Svetega Duha prehiteva, rojeva in hrani vero posameznega kristjana. Zato je Cerkev mati in učiteljica.”

    In pa točko 1666:
    “Zato, ker družina izraža in uresničuje občestveno in družinsko naravo Cerkve kot božje družine. Vsi družinski člani v skladu z lastno vlogo uveljavljajo krstno duhovništvo in prispevajo k temu, da družina postaja skupnost milosti in molitve, šola človeških in krščanskih kreposti in kraj prvega oznanjevanja vere otrokom.”
    Družina je torej predvsem kraj kerigme “prvega oznanila” in tudi prva “veroučna učilnica”. Je pa tudi skupnost milosti in molitve, kar pomeni, da v njej vsi lahko rastemo tudi v milosti vere kot “fides qua”.

    Jasno je, da Cerkev v Sloveniji in z njo avtor prispevka upravičeno razmišlja na temo učinkovitejšega prenosa vere znotraj družine, od staršev na otroke.

    • Gospod Gašper Kočan,
      upam, da vam zaupanim vernikom ne govorite to, kar ste napisali. Ampak da jim z vašimi dejanji kažete:

      – da je edina pot molitev in pokora ter
      – da se splača iti na to pot.

      Zavetnik duhovnikov je arški župnik Vienej. Se ga vam tudi zdi sporno povzdigovati kot zgled duhovnikom? Mnogi ga namreč ne vidijo v tej vlogi. Molitev in pokora oziroma ” “Iščite najprej Božje kraljestvo in vse drugo vam bo navrženo«. To je delal Janez Vijanej, zato je zavetnik duhovnikov.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite