Prenos vere v družini: vnebohod in binkošti

1
585

Vir: http://www.domenicani.itZa družine je velika spodbuda, da Duh deluje tudi znotraj nje, da jo odpira navzven. Da le ne nadomeščamo venomer njegove vloge, pač pa da mu pustimo, da deluje, kjer On to hoče.

Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha (Jn 3,8).

Zazrti, ne zasanjani

Praznika Jezusovega vnebohoda in binkošti nam nakazujeta osnovno držo kristjana v življenju. Če se ozremo najprej k prvemu, vidimo veličasten prizor: učence, ki so zazrti v nebo. Uresničijo se besede psalmista:

Svoje oči vzdigujem h goram:

od kod bo prišla moja pomoč?

Moja pomoč je od GOSPODA,

ki je naredil nebo in zemljo. (Ps 121, 1-2)

Ali če malce parafraziramo: Pogled povzdigujem proti nebu, od koder prihaja moja pomoč. Zanimivo, da psalm v nadaljevanju opogumlja bralca z besedami, da je Bog naš varuh, ki ne dremlje, ne spi (Ps 121,3). Zanimivo zato, ker je ravno zasanjanost tista, na katero sem želel opozoriti. Kot kristjani smo zazrti v nebo, nismo pa zasanjani. Družinska duhovnost naj bi nas odpirala za drugega, ne pa nas od drugega odtujevala. Ta poudarek je zelo dragocen pri razločevanju, kakšna in katera oblika duhovnosti naj bi zaživela v posamezni družini.

V Radosti ljubezni na to opozori papež Frančišek: Kdor ima torej globoko hrepenenje po duhovnosti, naj ne misli, da ga družina ovira pri rasti življenja v Duhu; marveč je to pot, ki jo Bog uporablja, da bi ga vodil k vrhuncu mističnega zedinjenja. (AL 316) To nam pokažejo tudi apostoli, ko zapustijo kraj, kjer so zadnjič zrli svojega Odrešenika. Iz Lukovega evangelija izvemo, da so bili ves čas v templju, kjer so slavili Boga (Lk 24,52). Marsikdo bo rekel, no, to pa jih je res odprlo za družinsko življenje. Sploh, ker imamo v glavi sliko, da so Jezusovi učenci skupaj z Marijo do binkošti oz. prihoda Svetega Duha vztrajali v molitvi. To je prav tako res.

A dogodek Jezusovega vnebohoda Luka uporabi za nekakšen prehoden odlomek med evangelijem in Apostolskimi deli, ki jih je ravno tako napisal. In če pozorno preberemo slednjo knjigo, ugotovimo, da je apostole pred prihodom Svetega Duha čakala še ena pomembna naloga. Nadomestiti so morali člana, ki so ga v drami velikega petka izgubili. Apostoli se torej še pred prihodom Svetega Duha čutijo kot skupnost. Preden se bo zgodil kopernikanski obrat, ki ga povzroči Sveti Duh, se ta skupnost ukvarja s samo seboj. Da bo ta ista skupnost mogla evangelij zaživeti v svetu, v katerega jih bo Duh poslal. Zazrtost v nebo, od koder prihaja naša pomoč, nam torej odkriva naše nepopolnosti, ne zato, da bi spoznavali našo šibkost, pač pa zato, da bi spoznavali Božjo moč in delovanje: Gospod je tvoj varuh, Gospod je tvoja senca, nad tvojo desno roko. (Ps 121, 5)

Sveti Duh, tisti, ki ga radi pozabimo

In sedaj že napovedani kopernikanski obrat. O Svetem Duhu mi je v veselje pisati malce senzacionalistično, saj je tudi njegovo delovanje tako. Če so naše oči zazrte v nebo in ne zasanjane, seveda. V veselje mi je s pisanjem malce hoditi po robu, saj tudi teologi priznavajo, da za Svetega Duha velja, da je skriti, pozabljeni in zato nepoznani Bog, s katerim imajo velike težave tako preprosti kristjani, kakor tudi teologi (Ciril Sorč). Edino tega si res ne bi želel, da bi imeli z njim težave. Ker ravno zato je tu, da bi težave premagovali. A lepo po vrsti.

Učenci so zbrani v dvorani zadnje večerje. Glede na to, da jih, razen Janeza, pod križem ni bilo, bi lahko predvidevali, da so tudi tisti veliki petek preživeli tam, čakajoč žene in Janeza, da se vrnejo in prinesejo sveže novice o tem, kaj se je naposled zgodilo z Jezusom. Predvidevamo, saj ne vemo. To bi bilo zelo prikladno, saj bi tako na nek način lahko povezali Kristusov grob z »grobom«, v katerem se nahajajo sami. Kristus je premagal spone smrti, sredi temine groba je zasvetila luč življenja in grob je prazen. Naši učenci pa se iz strahu pred Judi (zato imajo namreč zaklenjena vrata, na to dejstvo zanimivo opozori »najpogumnejši« evangelist Janez; Jn 20,19) zadržujejo v svojem osebnem grobu, ki jim onemogoča, da bi zaživeli tisto, za kar so bili poklicani, da postanejo ribiči ljudi (Mr 1,17).

Sredi tega groba sedaj zasveti nova luč, njihovo osebno vstajenje se zgodi, ko pride Sveti Duh. Luka je pri opisu precej natančen – šum, kot bi se bližal vihar, pa plameni v obliki jezikov in tisto, kar je najvažnejše: Peter in apostoli se soočijo z istimi Judi, ki so se jih bali, in teh je bilo vsaj 3000, glede na to, da naj bi se ravno toliko mož dalo krstiti (Apd 2,41). Še več, Peter si upa celo reči: vi pa ste ga po rokah krivičnežev pribili na križ in umorili (Apd 2,23). Upam, da smo vsaj malce zaslutili dramo, ki se je dogajala na binkoštni dan. Dvorana zadnje večerje je tako ostala prazna, kot je ostal prazen grob.

Ne darilu, da darovom

Večkrat v šali rečem, da je imel Sveti Duh boljšo statistiko kot Jezus. Pod križem je ostala peščica tistih, ki jih je na evangelijski poti ozdravil, nahranil, nagovoril. Sveti Duh ima na drugi strani, odkar deluje v Cerkvi, kljub našim skrbem, še vedno pozitivno statistiko. Če damo šalo na stran, pa moremo tudi videti dejanske sadove delovanja Svetega Duha.

Seveda si želimo, da bi se razodel tako pompozno, kot se je razodel učencem. Ker se to ne zgodi vedno, želimo sami nadomestiti to pompoznost, zato pri zakramentih, ki jih najbolj povezujemo s Svetim Duhom, dodajamo tisto, kar pravzaprav dela že On sam. Najbolj očitno je to seveda pri birmi in pri slavnem birmanskem vprašanju, kaj smo ali bomo prejeli za birmansko darilo. Srčno si želim, da bo nekoč nastopil dan, ko se bo našel birmanec, ki bo rekel svojemu botru, da se zahvaljuje za skrb za darilo, a da je žal, ne glede na to, kaj bo kupil, to vendarle premalo. Da so darovi Svetega Duha, ki začnejo delovati v nas po tem zakramentu, veliko več kot katerakoli materialna dobrina.

Vem, da so to želje, ki so težko uresničljive. A če se spomnimo kopernikanskega obrata, če pogledamo, da danes ne govorimo več o dvorani zadnje večerje, pač pa o Cerkvi, ki jo je Duh raznesel po vsem svetu, potem to le ni tako nemogoče. Za družine pa je velika spodbuda, da Duh deluje tudi znotraj nje, da jo odpira navzven. Da le ne nadomeščamo venomer njegove vloge, pač pa da mu pustimo, da deluje, kjer On to hoče. Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha (Jn 3,8).

1 komentar

  1. “Večkrat v šali rečem, da je imel Sveti Duh boljšo statistiko kot Jezus”

    Ne se tako šaliti, ker jaz imam težave pri razlikovanju med Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Kot da bi bili ena oseba. 😉

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite