Prenos vere v družini v luči Velike noči

2
425

Velikonočno oznanilo naj tako dobi dobeseden odmev v naših družinahKo sem letos postopal v velikonočni procesiji, ki je eden izmed viškov velikonočnega praznovanja, sem se vprašal, kako ljudje, ki nas opazujejo, gledajo na nas. Resnici na ljubo kaj dosti radovednežev nismo privabili k oknom, res pa je tudi, da se procesija ne ovije mimo blokov, pač pa se stanovanjskim poslopjem bolj kot ne izogne. V nedeljo, nekaj pred sedmo, tudi še ni množic, ki bi se sprehajale okoli. A kaj bi videl nekdo, ki bi nič hudega sluteč naletel na zbrano Cerkev? Bojim se, da ne takega veselja, kot bi ga pričakovali.

Večkrat sem že dobil občutek, da nam je bolj všeč »postna« Cerkev kot pa velikonočna. Kot da v cerkvi moramo imeti rahlo trpeč izraz na obrazu, kot da moramo imeti pred seboj bolj trpljenje kot veselje. Radi imamo postne akcije, nikoli pa še nisem slišal za kakšno velikonočno. Razen za tako, ki z bistvom velike noči, torej z vstajenjem Jezusa od mrtvih, nima nikakršne povezave. A da ne bomo samo kritizirali, poglejmo, kje lahko družina v praznovanju velikonočnih praznikov izkoristi svoje možnosti, da poglobi vero.

VELIKONOČNI OB(R)ED

Ko sem pri verouku razlagal, da je blagoslov jedil na veliko soboto in velikonočni zajtrk med najmanj pomembni (ne pa med nepomembnimi) stvarmi, sem prvič doživel upor. Česar sem se na nek način razveselil. TO namreč pomeni, da je velikonočni zajtrk v določeni družini na ravni obreda. Je nekaj, kar skupaj obhajamo, nekaj, kar nam je pomembno, zato ne more nek katehet reči, da to ni pomembno. V zadnjem času je modno tisto, kar je naše, kar je slovensko, modno je odkrivati in obujati različne navade in običaje. Bolj kot modno bi bilo modro odkriti pomen velikonočnih jedil, ki v sebi nosijo katehezo. Podobno, kot je bila kateheza pashalni obed judov, isti obed, ki ga je Jezus spremenil v evharistijo. Oba obeda imata v sebi isto sporočilo: Bog rešuje. To je tudi vsebina Jezusovega imena, zakaj torej ne bi postala vsebina našega obeda.

Letos me je zelo nagovoril vzhodni velikonočni pozdrav oz. voščilo: Kristus je vstal! Zares je vstal! To voščilo si sogovornika izmenjata. Mar ne bi bilo lepo, če bi rekli: Kristus je vstal! Zares si vstal! Da bi drug drugemu zaželeli vstajenja. In da bi drug drugemu o osebnem vstajenju tudi pripovedovali, da bi pripovedovali osebni evangelij, da bi, kot pravi pesem slednica, drug drugega spraševali: »Povej nam Marija, kaj si videla na poti?«. Pesem se nadaljuje:

Grob Kristusa živega
in slavo sem videla vstalega,
angelske priče, prtič in povôje.

V tem stilu začne papež svojo apostolsko spodbudo Veselje evangelija:  »Veselje evangelija  napolnjuje  srce  in  celotno  življenje ljudi, ki se srečajo z Jezusom; ljudi, ki dovolijo, da jih odreši greha,  žalosti,  notranje  praznine,  osamljenosti.«

VELIKONOČNO OZNANILO

Ob odkrivanju odrešenosti v naših življenjih se začne pisati velikonočno oznanilo. Začne se pot svetosti, ki pa smo ji spet nadeli nekaj mračnjaškosti, nekaj srednjevoškosti, nekaj nevsakdanjosti. A to svetost ni. K temu nas z novo apostolsko spodbudo, kot pove ime samo (zato tudi upam, da ne bo spet označena za encilkiko ali okrožnico), papež spodbuja. Že z naslovom: »Veselite in radujte se.« Papež je s tem še bolj jasno nakazal, kako zelo koncilski je. Koncilski očetje so namreč v enem izmed osrednjih dokumentov koncila spregovorili o Cerkvi.

Če se sprehodimo skozi poglavja, vidimo, da so najprej spregovorili o skrivnosti Cerkve, nato o tem, da smo vsi Božje ljudstvo, šele nato o hierarhični ureditvi in nadalje o laikih ter potem o »Poklicanosti vseh k svetosti Cerkve«. Koncil pravi: »Ta svetost Cerkve se neprestano razodeva in se mora razodevati v sadovih milosti, ki jih Sveti Duh povzroča v vernikih.« (LG 39) Svetost je nekaj, kar je položeno v nas. Svetost je nekaj veselega, nekaj odrešenjskega, tako nam razodevajo evangeliji.

Velikonočno oznanilo naj tako dobi dobeseden odmev v naših družinah, drug drugemu postanimo oznanjevalci in pričevalci evangelija. Ni nujno, da v velikih rečeh, pač pa v zavedanju, da Kristus dnevno odpira naše grobnice in v njih vnaša svežino novega življenja.

2 KOMENTARJI

  1. Naj gospoda Matevža vseeno opozorim, da vera ni stvar vzgoje, čeprav on to verjetno že ve. Seveda pa je preskok vere od staršev na otroke verjetnejši, če starši udejanjajo Božjo besedo. Poudarek je na Božji besedi, ker Cerkev včasih malce poklekne. Pa tudi takrat je Cerkev boljša od borbenega, rdečega ateizma.

    • Res je,vera je predvsem Božji dar.Prav te dni poslušamo v Božji Besedi o tistih prvih učencih apostolov”ki so vero sprejeli”.Je pa ta sprejem ali nesprejem tudi v zelo veliki meri odvisen od bolj ali manj pristnih pričevalcev Kristusovega vstajenja in življenja.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite