Prenos vere v družini v luči postnega časa

0
317

»Ponovno se bliža Gospodova velika noč! Božja previdnost nam za pripravo nanjo vsako leto ponuja postni čas, zakramentalno znamenje našega spreobrnjenja, ki naznanja in udejanja možnost vrnitve h Gospodu z vsem srcem in z vsem življenjem.« (papež Frančišek, poslanica za postni čas 2018)

Cerkveno leto, liturgični časi, ki jih obhajamo, sami na sebi ponujajo možnost nekakšne »družinske kateheze«, ki v postnem času, na nek način, niti ne potrebuje ne vem kakšne teološke izobrazbe. Po drugi strani se zavedam, da smo slovenski katoličani »krščansko nepismeni«, kot je nekoč, na radiu Ognjišče, dejala dr. Alenka Šverc. Ne bi sicer želel, da bi se kdo čutil užaljenega ali pa napadenega, konec koncev je bila osnovna krščanska nepismenost kar dolgo prisotna v moji družini, a realnost je pač taka, vsaj na mestnih župnijah. Otroci te dni več vedo o Harryju Potterju in Igri prestolov, starši danes bolje poznajo sodobna »romarska središča« (restavracije, trgovine itd.) kot tista prava. A pustimo to, ne prepustimo se pasti, ki jo papež poimenuje »samoobrambna drža pritoževanja«.

Zavest glede trpljenja

Pojdimo lepo po vrsti. V krepitvi zavesti krščanskega življenja, zavesti, ki naj bi v družini prispevala k temu, da bi »verniki bolj krščansko živeli«, kot to ubesedi koncil (SC 1), postni čas lahko prispeva k temu, da ozavestimo križ v našem vsakdanjem življenju. Križ (upam, da še) visi po stenah; v naši učilnici ima celo središčno mesto na steni. Vendar ne boste verjeli, da za odgovor na vprašanje, kako nam je Bog na najlepši način izkazal »ljubezen do konca«, porabimo mnogo napora. Postni čas kot tak lahko izkoristimo za krepljenje zavesti, da je ta križ, ki ga ati ali mami morebiti nosita okoli vratu, da je ta križ, ki je na neki steni v stanovanju, da je ta isti križ, ki zaključuje rožni venec, ki krasi vzvratno ogledalo našega avtomobila, da je ta isti križ, ki … , da je ta križ prinesel odrešenje, da je ta križ izkaz nore ljubezni Boga Očeta do svojega ljudstva, Boga Sina do mene in tebe. Po papeževih besedah nam bo to pomagalo v težkih trenutkih, s katerimi se bo družina, slej ko prej, srečala, pa naj bo še tako krščansko »popolna«.

»Če družini uspe, da se osredotoči na Kristusa, on povezuje in razsvetljuje celotno družinsko življenje. Bolečine in bojazni doživlja družina v povezanosti z Gospodovim križem in njegov objem omogoča, prenašati najhujše trenutke.« (AL 317)

Postna akcija

Postni čas je lahko zelo dobra priložnost za družine, da izrazijo svojo ustvarjalnost na področju ljudske pobožnosti. Tudi temu (četudi se ne omeji zgolj na postni čas) papež pritrjuje: »Različne oblike izražanja ljudske pobožnosti so za mnoge družine zaklad duhovnosti.« (AL 318) Tu pa moramo iskreno izpostaviti nekatere realne probleme. Kot prvo je to krščanska nepismenost, ki je omenjena že zgoraj. Od družin, kjer starši ali pa celo stari starši nimajo neke verske osnove, ne moremo pričakovati, da bodo, recimo temu, »pastoralno ustvarjalni«. Njim Cerkev ponuja različne akcije, žal pa jih v obliki diet in ostalih nasvetov ponuja tudi ostali svet in spet, ne moremo pričakovati, da bi mogli tovrstni razlikovati med »ljuljko in pšenico«. Na drugi strani pa obilica postnih akcij, ki jih premoremo, (priznam, da sem kar malce proti tej številčnosti), lahko negativno vpliva na družine, kjer bi bil prenos vere mogoč. Postna akcija, ki jo organizira župnija ali pa neka druga organizacija je zgolj v pomoč tistim družinam, ki se na tem področju ne znajdejo najbolje. Veliko večjo težo ima namreč postna spodbuda, za katero se v krogu družine dogovorijo njeni člani, saj je to neke vrste tradicija, za katero je moč verjeti, da jo bo družinski član prenesel v družino, ki si jo bo nekoč sam ustvaril. Tega bi se morali zavedati tudi snovalci različnih župnijskih akcij. Seveda pa je dobrodošlo, če more družina s svojim prizadevanjem podpreti tudi župnijsko ali pa katero drugo pobudo.

Post: šola za prevzem odgovornosti

Starši imajo neprecenljivo vlogo, da post predstavijo svojim otrokom kot dobrodošlo odpoved. Spet je realno stanje precej zanimivo, saj so mi v skorajda vseh razredih, v katerih učim verouk, mladi nadobudneži odrecitirali, da pa njih post še ne veže. Da še niso dovolj stari. Kar je v bistvu res. Res pa je tudi, da je lahko pravilno predstavljen post velika šola za življenje. Po eni strani, da na tej poti ne bomo vedno uspeli in bomo morali priznati poraz, po drugi strani, da je veselje ob uspehu toliko večje. In kar je najpomembneje: »Post nas prebudi, naredi nas bolj pozorne do Boga in do bližnjega ter razvname voljo za pokorščino Bogu, ki edini nasiti našo lakoto.« (papež Frančišek, poslanica za postni čas 2018)

Molitev, prednostno sredstvo

Vem, malce se že ponavljam, ampak poleg tega, da je to »mati učenosti«, je pravzaprav tudi nekaj, kar spada k naši veri, saj določene stvari ponavljamo, četudi ne v istem prostoru in času. In ker sta slednja nova, morebiti naslednji citat dobi novo razsežnost, postno namreč:

Molitev v družini je prednostno sredstvo za to, da to velikonočno vero izrazimo in okrepimo. Vsak dan lahko najdejo nekaj minut, da skupaj stojijo pred živim Gospodom, mu povejo stvari, ki jim povzročajo skrbi, ga prosijo za tisto, kar družina potrebuje, molijo za koga, ki preživlja težke trenutke, si od Boga izprosijo pomoč, da bi mogli ljubiti, se mu zahvalijo za življenje in dobre stvari ter od Device Marijeizprosijo varstvo pod njenim materinskim plaščem. Tako lahko trenutki molitve s preprostimi besedami naredijo veliko dobrega za družino. (AL 318) 

Kaj dodati? Zgolj, da postni čas vabi vse družine, da okrepijo svojo molitev. Kako? Tako kot jim najbolj ustreza.

Miloščina, več kot le dajanje denarja

Ko sem v spletnem Slovarju slovenskega knjižnega jezika prebral, kaj pomeni miloščina, sem bil kar malce razočaran.

míloščina -e ž (ī): navadno v krščanskem okolju kar se dá iz usmiljenja, dobrote, zlasti beraču, revežu: dati, deliti, prositi miloščino; živeti od miloščine / ekspr. to je zame miloščina, ne pa plačilo (vir: Fran)

A če razlago gesla okrnimo zgolj na besede: kar se dá iz usmiljenja, dobrote … , če se spomnimo na prve besede papeža Frančiška iz bule, s katero je razglasil sveto leto usmiljenja: »Jezus Kristus je obličje Očetovega usmiljenja,« (Bula Misericordiae vultus 1) in če temu dodamo, kako je Peter izkazal usmiljenje možu, ki je prosil miloščine: »Srebra in zlata nimam, dam ti pa, kar imam: v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, hôdi!« (Apd 3,6), potem moremo tudi to razlago brati drugače. Dajanje miloščine naj bi bil življenjski slog kristjana, saj naj bi bil tisti, ki v svet prinaša Kristusa, ki v svet prinaša Božje.

O, kako si želim, da bi v naših vsakodnevnih odnosih v bratu, ki prosi pomoč, slišali klic božje Previdnosti, saj je vsako dejanje miloščine priložnost sodelovanja z Bogom v skrbi za njegove otroke. In če se danes On poslužuje mene, da bi pomagal bratu, kako ne bo jutri poskrbel za moje potrebe On, ki ga v velikodušnosti nihče ne prekaša? (papež Frančišek, poslanica za postni čas 2018)

Prenos vere v luči postnega časa

Prenos vere v luči postnega časa je pot Izraelcev preko puščave. Štirideset let so se pripravljali na vstop v obljubljeno deželo, štiri desetletja, v katerih je prišlo tudi krepkih odmikov od Boga. Odmikom navkljub je brez templja, lahko bi rekli brez institucionalizirane religije, v puščavi preživela njihova vera, saj se je prenos iz generacije, ki ni bila vredna vstopa v obljubljeno deželo, na generacijo, ki je to bila, zgodil v družini. To je tudi upanje za naše družine, v kakršnem koli stanju se že nahajajo. Naj bo postni čas blagoslovljen.

Prijava

Za komentiranje se prijavite