Premišljevanje ob Prešernovem dnevu

16

Od Hamleta do Boetija. Ljudje že nekaj mesecev zahtevajo spremembe. Zgodile naj bi se v vseh segmentih družbe. Toda kako naj pride do resnih sprememb, ko pa je povsem prezrta dihotomija, da gre namreč za spremembe, ki jih smemo zahtevati od drugih in obenem za spremembe, ki se morajo zgoditi v nas. V točki, ko uvidimo komplementarnost obeh ravni sprememb, šele nastopijo prave težave. Kajti dobre strukturne spremembe so lahko samo sad notranje spremembe oblikovalcev in nosilcev struktur. Toda na katerem temelju naj se notranje spremembe začnejo? Odgovorov je danes, ko smo narcisoidno zazrti vsak v svoj prav, skoraj toliko kot ljudi. Mnogi se dihotomije sprememb sicer zavedajo, a se vseeno odločajo za bližnjico, za enoplastni pristop, za tisto najbolj vidno, zato se ustavljajo pri vrhnji plasti problemov. Dovolj so jim demonstracije, ki so usmerjene predvsem v zamenjavo politikov, ki jih iz tega ali onega razloga ne marajo. A ker z javno izraženimi zahtevami po spremembah nikoli ni bilo drugače, vedno je šlo za poenostavljanje, bi bili naivni, če bi od množic, ki danes zahtevajo spremembe, pričakovali kaj več. Toda nekaterim vendarle ni dovoljeno plavati s tokom. Med tiste, lahko bi rekli poklicne »komplikatorje«, ki morajo prenašati dihotomijo sprememb, motriti celoto resničnosti in hoditi po ozki poti, sodijo vsi, ki delajo v svetu kulture, in vsi, ki jim je mar duhovnost v najširšem pomenu besede.

France Prešeren je vprašanja, ki so zadevala »slovenščno celo«, v očeh marsikaterega svojega sodobnika bolj zapletal kot razpletal, saj jih je vpletal med dva pola, med pekel in nebo, ki sta si do skrajnosti vsak sebi, za marsikoga imaginarna, zanj pa zavezujoča, čeprav neizrekljiva. Pričeval je za kompleksnost resničnosti, kar je plačal s kratkim življenjem. V luči Prešernovega pričevanja se ustavimo pri dveh kulturnih dogodkih, ki zaznamujeta čas pred njegovim praznikom. V mislih imam uprizoritev Hamleta Williama Shakespeara v SNG Drama Ljubljana in Tolažbo Filozofije, ki jo je v prevodu Gorazda Kocijančiča izdal NUK. Pri teh dveh dogodkih se želim pomuditi zato, ker nam podajata dve radikalno različni eksistencialni paradigmi, dva različna uvida, kaj so resnične spremembe in kako je mogoče priti do njih. Pred nami sta dve osebi, Boetij in Hamlet, oba žrtvi tujih spletk, in dva popolnoma različna odgovora na iskanje izhoda, ki ga zanju v fizičnem svetu dejansko ni. Oba glavna junaka, prvi kot realna zgodovinska oseba, drugi kot literarna fikcija, sta politika v ožjem pomenu besede. Prvi, čeprav politik, o svoji politični in bivanjski usodi razmišlja onstran politike in politični spletk, drugi ostaja v popolni horizontali in išče rešitev v mreži različnih političnih akterjev, ki ga obdajajo.

Če se oba omenjena junaka diametralno različno odzivata na grozo, v katero so ju potisnili drugi, lahko govorimo tudi o dveh radikalno različnih vzgibih, ki sta prevajalca in pisca komentarja Gorazda Kocijančiča in režiserja Eduarda Milerja spodbudila, da sta dve klasični besedili evropske kulture s knjižnih polic spravila med nas in iz njiju naredila dva eminentna kulturna dogodka.

Uprizoritev Hamleta – kakor sta ga zasnovala Žanina Mirčevska, ki je priredila Shakespearovo besedilo, in režiser Eduard Miler – meri predvsem na sedanje stanje v slovenski družbi in politiki. Gledalcem sta želela sporočiti povsem isto kot Stephane Hessel s knjigo Dvignite se. Starosta francoskih levičarjev namreč spodbuja mlade, naj se uprejo diktatu neoliberalizma, finančne industrije in korporacij, kot se je nekoč njegova generacija uprla nacizmu. V gledališkem listu k Hamletu beremo: »Zavedati se nečesa in nič ne narediti je pogost mudus vivendi sodobnega človeka. V svetu karierizma in povzpetništva je to neizogibna matrica. Zavedati se ali videti, da je nekaj narobe, pa zavestno ne ukrepati ali zamolčati svoje mišljenje, je kalkulantska izbira … Pogosto ne ukrepamo ali nekaj zamolčimo ne zato, ker ne vemo natančno, kaj se je pripetilo, temveč zato, ker je vsak angažma napor in tveganje, da zgubimo, kar imamo.« Zato je Hamlet le »verbalni revolucionar, ki si želi boljšega sveta, vendar brez zadostnega vzgiba, da kaj konkretnega naredi.« Mirčevska in Miler sta – kar je zlasti razvidno iz Milerjevega intervjuja v Sobotni prilogi Dela – želela iz Hamleta narediti antijunaka, ki bi v gledalcih predramil odpor do njegove oportunistične drže in jih spodbudil, da bi sami iz verbalnih revolucionarjev postali dejanski uporniki proti aktualni oblasti, proti nedelovanju pravne države itd.

V tokratni uprizoritvi gre za nekakšno redukcijo Hamleta na njegov jalov družbeni angažma. V resnici pa je Hamlet tragedija, ki ima v osnovi metafizično zaresnost. Za nekaj te globine je Hamleta pristrigel že sam Shakespeare, ker ni odprl etične upravičenosti zahteve starega Hamleta, ki z glasom duha od sina Hamleta zahteva maščevanje za smrt, ki sta mu jo zadala njegov brat Klavdij in žena Gertruda. Shakespeare ostaja zvest vzorcu klasične grške tragedije, ki ne pozna katarze glavnega junaka, odpuščanja, temveč le pogrezanje v spiralo novega zla, kar končno pripelje do njegovega duhovnega in fizičnega propada. Zato je veliko vprašanje, ali je letošnja uprizoritev Hamleta res na sledi cilju – o katerem sta govorila Miler in Mirčevska – ki naj bi bil v preboju iz družbene pasivnosti v artikulirano družbeno zavzetost. Ali pa bi utegnil njun Hamlet gledalce le potrditi v prepričanju, da je stanje duha – poplitvenost, pozunanjenost in oportunizem – kakršno je značilno za naš čas, normalno; kar pomeni, da ne obstajajo globlji in brezpogojni razlogi za to, da bi svoje znanje ter čas in moči zastavili za spremembe v družbi. Ker Hamlet ne vstopi v svoj notranji duhovni in etični svet, ampak se mu vse dogaja na površini, ni zmožen notranje preobrazbe, ki bi ga vodila bodisi v načrtno zunanjo akcijo bodisi v odpuščanje očetovima morilcema. Ostaja notranje in zunanje neopredeljen in mlačen. Podobno kot v drami – ko Hamletova neodločnost vodi njega in druge v nove zločine, prostaštvo in blaznost, da nazadnje tujec Fortinbras brez boja zavzame deželo – se lahko začne dogajati tudi nam danes, da bomo zaradi stopnjevanja splošne poplitvenosti tako stanjšali duhovno in etično substanco, da se bo stanje – proti kateremu protestiramo, ne da bi vzporedno skrbeli za notranjo konverzijo – s protesti samo še poslabševalo in tlakovalo pot, po kateri bo vstopil tujec in si prisvojil duhovno in ekonomsko izčrpano deželo.

Boetija, ministra na dvoru Teodorika Velikega v Ravenni, formalno obtoženega razžalitve kraljevskega veličastva, dejansko pa državne izdaje, so leta 524 zaprli v Paviji pri Milanu, ga obsodili na smrt in ga leta 525 ali 526 usmrtili. Tolažba filozofije je drama Boetijeve predsmrtne izkušnje. Boetiju ne gre za kronološki popis dogodkov – od dne, ko je spoznal kralja Teodorika, do dne, ko ga je ta obsodil na smrt – da bi pred javnostjo dokazoval svojo nedolžnost. Kajti po njegovem prepričanju se resnična zgodovina ne odvija zunaj, v sferi politike in družbene empirije, temveč je prava realnost, tista edina, ki Boetija zanima in vznemirja, na ontološki ravni. Zato Boetij ne napiše drame, v kateri bi nastopale osebe, ki bi poosebljale njegove nekdanje politične sopotnike in sogovornike, temveč smo priče dialoga, ki ga ima s Filozofijo. V polmraku in v vlagi ječe Boetij stopa na duhovno pot misterija dobrega in zla, ki ga zadevata na najgloblji eksistencialni ravni. Je na bolečem notranjem popotovanju, za katerega ne ve vnaprej, ali bo prišel do duhovnega očiščenja, ali pa bo obupal, preklel svoje krvnike in dan, ko se je rodil. »Boetijevo popotovanje od zgodovinskosti v globino zavesti kot spomina na Filozofija potiska avtorjeve politične in intelektualne izkušnje v gostoto intimne refleksije o smislu (‘Zakaj se mi dogaja, kar se mi dogaja? Kakšen je pomen tega, kar se mi dogaja?’): njegovo vračanje v noetično domovino se začne s tem, da se vse izkušnje pod vodstvom Filozofije začnejo potapljati v nespremenljivo transcendentno resnico« (str. 20). »Zanj nauk Filozofije ni nikakršna kontingentna misel, ki bi vzniknila v času in bi se bojevala z drugimi, nasprotnimi mnenji. Gospa Filozofija, ki jo vedno napadajo in njeno oblačilo trgajo le psevdo-filozofije, ne pa druge filozofije, ne uči nekega šolskega nauka, ampak preprosto razgrinja ustroj resničnosti. Take so stvari. Taka je resnica. Metoda Filozofije je trda; njeno tolaženje ni bodrenje in opogumljanje, temveč spodbuda k edino resničnemu racionalnemu soočenju z realnostjo. … Filozofija Boetiju pomaga, da se osvobaja toka čutnosti, postajanja, minevanja. … Jetnik je iz periferije časnega katapultiran proti negibnemu središču, preprostemu, nedeljenemu Dobremu, ki se daje v deleženje. Z drugo besedo: vrne se k Bogu – in zedinjenje z njim se dogaja v umevanju. … Odrešenje v Tolažbi Filozofije je gibanje proti perspektivi Božje previdnosti, čisto umsko videnje resničnosti z večne prisotnosti negibnega središča« (str. 21–22).

Boetijeva »Tolažba« je videti kot kompendij celotnega antičnega filozofskega projekta. Toda jetniku ne gre za obnavljanje temeljnih tez antične filozofije, kajti ta je bila v veliki meri »način življenja«. In krščanstvo je v celoti prevzelo tak način razumevanja filozofije (str. 43). »Boetij na koncu vztraja pri lastni osebni identiteti in njeni ontološki neizbrisnosti: niti zadnja samoizročitev ni preprosto izničenje osebe« (str. 47). Nasprotno pa je Hamlet hodil po poti izničenja in tam tudi obtičal.

Vrnimo se na začetek, k velikim pričakovanjem ljudi, da bi prišlo do družbenih sprememb, ki bi bile primerljive s tistimi, ko je nastaja slovenska samostojnost pred nekaj več kot dvajsetimi leti. Oba kulturna dogodka, o katerih smo spregovorili, in Prešeren sam, nas usmerjajo v poglobljen premislek, kaj je pri nas dejansko narobe in kdo ima legitimnost, da se postavi na čelo sprememb. O skupnem dobrem, ki ga hočemo, pravi Gorazd Kocijančič v komentarju k Tolažbi tole: »Skupno dobro ni tisto, o čemer si kdor koli misli, da bi bilo dobro tudi za druge, ker je dobro zanj, ampak je lahko le sad schole, rojen v razmerju med Bogom in ‘umom modrih’. Politika brez kontemplativne metafizike je slepa, saj vsaka politika izvira iz metafizike, le da je ta ponavadi nemišljena – in zato slaba« (str. 23).

Avtor besedila sem tajnik Medškofijskega odbora za kulturo pri Slovenski škofovski konferenci. Besedilo je bilo najprej objavljeno na spletni strani Katoliške cerkve.

Foto: Wikipedia

16 KOMENTARJI

  1. Dokler se ne bo smela v javnosti zapeti kot slovenska himna Prešernova Zdravljica, ki je po slovenski ustavi slovenska himna,v tistem najlepšem delu, ko ji Prešeren zaželi največ, kar je možno :” Bog živi ves slovenski svet!”,tako dolgo ne bomo imeli pravega odnosa do Prešerna in do naše domovine!!!

  2. CEMU PODPIRAM JANEZA JANSO:

    Janeza Janša je oseba, kricec primer osebe in nacina, ki ju je potrebno braniti za vsako ceno in z vsemi mocmi, sicer pokleknemo pred najbolj umazanim nacinom diskvalifikacij in likvidacij.
    Sicer pokleknemo pred ponavljanjem zgodovine nasilja povojnih diskvalifikacij in pobojev, kot bi se nic ne naucili.
    Pred pravim Trotckisticnim revolucionarno-kriminalnim nasiljem nad telesom in razumom, nad duso in krvjo, nad nami in nasim semenom.

    Gre za skrajno podlo delovanje tako medijev, kot sodstva, kako lahko najnizkotnejse, kar premore clovestvo, umaze okoli sebe vse, samo, da ohrani ali si pribori, mesto pri koritu vladanja, nekaznovanega ropanja in Sodomskega razgrajanja.

    Jansa je solski primer najpodlejse zlorabe medijev in sodstva za najnizkotnejse cloveske in politične manipulacije. Ne more namrec biti normalno, da je neka oseba kontinuirano, ves cas in povsod stalni sovražnik naroda, grešni kozel vseh umazanih spletk, bolanih roparjev, preganjan kot stekel pes, ze od 1988 dalje.
    Kot bi se ne spomnili, kaj nam je predstavljal v kljucnih dneh nacije.
    Tudi ce bi roparji iskali krivca za izumrtje Aztekov, bi krivdo brezsramno pripisali Janezu Jansi, “raziskovalno” novinarstvo izsolano na FDV, bi to vikom in krikom povdarjalo, “krivicno” sodstvo pa si zatiskalo usta, oci in usesa.
    To neokusno in pameti nagnusno nasilje nad pametjo in spominom, meji na absurd, nasilje nad uso in razumom.
    To, organizirano, medijsko , sodno, pocestno in politično umazano napadanje povprek in počez na Janeza Janšo, presega vsako mero razuma in je pripeljalo vse skupaj do kriminalne komedije absurda, ki se lahko primerja samo se z Trotckisticnimi procesi, ko je evidentno nedolzen, kajti ni bil na tisti neugotovljen dan na tistem neugotovljenem mestu in kjer je bil je gooril povsem nekaj drugega, toda popljuvan in obtozen resegnirano obupan, dejal:
    “Kriv sem in celo smrtna kazen za moje grehe, ki ne vem kaksni so, vem pa, da so veliki, je premila, spostovano sodisce!”.

    Histericno in organizirano sovraštvo do Janše je solski primer, kako lahko nacijo zastrupite s sovraštvom in popolno poneumite.
    To je zalostna ponovitev nase zgodovine iz let 1941 do 1950.

    Takega sovraštva, take histericne slaboumnosti, v Sloveniji nocemo vec in ga ne potrebujemo, kajti hocemo se razviti v razumno in ljubljeno drzavo s spostovanjem preteklosti in z perspektivnimi moznostjo prihodnosti.
    Bolj kot kdajkoli smo, je sedanja, nasa generacija, odgovorna za drzavo, skupnost, ki jo bomo prepustili svojim sinovom in hceram.
    In mar bomo pokleknili, porinili glavo v pesek in prepustil, razbojnikom, da nas unicijo, da nas ze vnaprej prekolnejo v imenu nasih otrok, da nam pokradejo ne samo danes, da nam pokradejo tudi jutri, nasih otrok!

    Če hočemo dobro sebi, svojim potomcem, se moramo spopasti z realnimi problemi, moramo analizirati in popravljati realen kibernetski sistem druzbe in casa, ne pa pestovati, biti strpni, do fiktivnega sveta lazi in stranpoti, kriminalnih diskvalifikacij, ki nam jih ponuja novinarstvo izprijeno z FDV ali pa/in sodstvo.
    Realni problemi pa so izprijeno novinarstvo, izkrivljeno sodstvo, izropana nacija.

    Ko branimo Janeza Janšo, branimo naso KORENO Karantansko postenost, mosko besedo, delovnost in vero. Skozi to pa udi blaginjo in prihodnost, naso drzavo.

    Vsem, ki tu in na ulici krice, s pocestno mentaliteto, da nam je Janez Janša ukradel državo, demokracijo, denar, …je treba povedati, da Janez Jansa NI NICESAR POKRADEL!
    Janša ni pokradel miljard evrov na bankah, on ni unicil slovenskih podjetij, on ni nikogar diskreditiral, da bi ga kasneje likvidiral, on ni unicil nasih sanj, on je nase sanje pestoval in to od leta 1989.

    Pri vseh teh krajah, ropih, miljardnem opustosenju Slovenije, se protikorupcijska komisija (KPK), raziskovalni novinarji, sodisca v Sloveniji uvarja z Janezem Janšo, ga do onemoglosti poliva z gnojnico, zaradi gotovinskega nakupa nepremicnine v višini nekaj tisoč evrov, kar pa je, normalno, bi moralo biti normalno, se predmet sodne obravnave in dokazovanja, sele po tem obtozevanja.
    Celo tako dalec so sli BREZSRAMNO, da so mu preprecili zagovor in dokazilo, pojasnilo, po sodni poti.

    Pri tem pa je KPK pri teh obtožbah kršila tako zakonsko podlago, na kateri sloni njeno delovanje, kot tudi Ustavo RS. Delovala je po najbolj Leninisticno-Trotckisticno-Stalinisticnih metodah, dokoncnosti obtozb, ko je sodnik hkrati tudi toznik in celo zagovornik v eni osebi. Obtoženec pa brezpravno, obupano nemocno, lahko samo skloni glavo, brez moznosti ugovora, ko na cest pocestniki razgrajajo, da pametnega slisati ni moc, zaznamovan in polit z katranom, povaljan v perje.

    Obtozbe, ki jih je delezen, so zgolj krinka branjenju, skrivanju, milijardnega ropa Slovencev, ropu nasih sanj, da se za njimi prikriva, da realni krivci ostajajo nekaznovani in prisesani na naso kri in denarnice, na naso zemljo in na prihodnost nasih otrok.
    *******
    Mi ne branimo Janse, ker je vrhunski politik, gospodarstvenik, branimo postenje, branimo Slovenijo, branimo svoje otroke in vnuke, pred roparji in zlocinci. Branimo ga, ker je JANSA CLOEK, CLOVEK Z VELIKO!!!!!!!

    PRJATLI, KARANTANCI, V TEH DNEH SE BO ODLOCALA NASA PRIHODNOST!

  3. > Toda kako naj pride do resnih sprememb, ko pa je povsem prezrta
    > dihotomija, da gre namreč za spremembe, ki jih smemo zahtevati
    > od drugih in obenem za spremembe, ki se morajo zgoditi v nas.

    Mene ste prepričali že z nekaj prvimi stavki. 🙂

  4. Vso spoštovanje in čestitke organizatorjem in udeležencem današnjega zborovanja na Kongresnem trgu v Ljubljani!

    Šele ob takšnem zborovanju se zaveš zdrave slovenske samozavesti, ki si želi spoštovanje človekovih pravic, ljubezen do domovine , do našega prelepga okolja, naravnih danosti, do naših prednikov, ki so nam to očuvali z ljubeznijo…

    Koliko pozitivnega valovcanja, energije, želja je bilo na zborovanju!

    Kako so ponosno vihrale slovenske zastave!

    Kako je bila iskreno in čustveno zapeta slovenska pesem!

    Kako je končno sredi Ljubljane zazvenelA SLOVENSKA NARODNA GLASBA!!!

    Pravi veliki poklon našemu Prešernu, ki je resnično ljubil slovensko pesem, glasbo in ves slovenski svet!

    Spoštovanje govornikom, ki so opozorili kje je naša prava pot in kaj še moramo na tej poti urediti, da bomo zlahka šli v prihodnost!

    Naj bodo takšna pozitivna zborovanja naš reden poklon naši domovini in Prešernu ter našim pozitivnim plemenitim ciljem! In to večkrat letno ne le enkrat!

    Takšno veselo druženje s pozitivnimi sporočili, je več vredno kot posebno izobraževanje na katerem si le nemi poslušalec.

    Hvala organizatorjem in udeležencem!

  5. Ali ni smešno in hkrati žalostno, da ne sme sredi turistične Ljubljane zazveneti slovenska narodna glasba in pesem!

    Ali se res pozablja, da mora biti obvezni sestavni del turistične ponudbe slovenska kulturna dediščina?!

    Splošno znano je, da ozaveščene turiste to zanima. Po drugi strani pa imamo glasbo in pesem, s katero smo v svetu uspeli bolj kot s kakšnim drugim pozitivnim delovanjem.

    Kaj še čakamo? Naša kulturna dedščina naj bo obvezna sestavina naše turistične ponudbe!

  6. Podkupljeni cvet naroda seveda ni za spremembe in pravičnejšo Slovenijo!
    Titoizem v perfidni obliki se nadaljuje.
    Kogar država, oblast, stranka vzdržuje, ta ji praviloma servilno služi in jo ne kritizira, kritizira samo tedaj, ko hoče večje bonitete, za druge ga pa ne briga!
    To je Slovenija. Sem okusil in sem prepričan.
    “Vsi imajo v glavi socialistični model družbenopolitičnih delavcev, torej članov stranke, in takim seveda toplo gnezdece pripada. Kakšno novinarstvo lahko sploh pričakujete? Če stranka nekoga obdari s stanovanjem, mar bo grdo pisal o njej? In tako imamo vojno med našimi in vašimi, realnost pa hodi nekje po svoje. Ko boste naslednjič brali slovenske medije, se spomnite, da ne berete boja za ideje, marveč za stanodajalce.
    Poglejmo umetnike, recimo pisatelje. Stanovanje je dala država, službo je dala država, denar za prevode in tuje izdaje daje država, prej ali slej vas sprejmejo v SAZU, kar je še ena plača, pa dodajo še kakšno funkcijo v kakem odboru, spet sejnine in stroški, skratka, nenadoma je vse, kar imate, strankino. Ker čutite, da ste sklenili Faustovo pogodbo, jo seveda hočete prikriti sami pred seboj. Edini položaj, ki vam preostane, je užaljena primadona – stalno se cmerite, da ste dobili premalo, da vas država ne ceni dovolj, ljudstvo premalo malikuje, da hočete še, ker vam pripada, saj ste neodvisni intelektualec in oporečnik. Lažete bralcem, da bi se zlagali svoji vesti.”
    http://www.siol.net/priloge/kolumne/miha_mazzini/2013/01/podkupljeni_cvet_naroda.aspx

  7. Tisto, kar se je dogajalo včeraj na Kongresnem trgu, je bilo veličastje časa, Prešernovega dne, prazničnega petka, meseca februarja, leta 2013, ki nas je mnoge pričakal s preizkušnjami in dogajanji, na osebni in na družbeni ravni. Komajda je bilo moč verjeti, da je na tem trgu še mogoče slišati slovensko pesem, glasbo, ki otopli srce in besede, ki vzpodbudijo. Mogočne stavbe, ki obkrožajo trg so še krepile lepoto kraja, mesta, ki je srce dežele, ki se je začela raztapljati v nevednosti in megli. Platane na trgu niso kot nekdaj, nekam borno segajo kvišku, nekaj snega je belilo tla, ljudje na ploščadi, ki je običajno pusto prazna, so dali življenje dogodku, mestu in deželi. Ni bilo veliko mladih ljudi, večinoma smo prišli tisti kot pred dvajsetimi leti. Zastave so vihrale, mrzel zrak je rezal v lica, pa je bilo toplo. Pri srcu. Kdaj nazadnje smo slišali slovensko glasbo, slovensko besedo na tem kraju? Morda jo kdo ne pogreša, mu že zadošča tisti rompopom okoli novega leta ali poleti. Ki preglasi lepoto tišine ali miroljubne besede.
    Besede govorcev so se zapisale v zgodbo in zgodovino ljudstva, nekateri jih ne bomo pozabili. Predsednik je govoril po skypu, odločno, čvrsto je zvenela njegova beseda. Poslušanje je bilo kot poslušanje mora biti. Ko bi ga hotel slišati še kdo, ki mu g. Janša ni pri srcu. Bi se moral ozreti vase in vprašati, kaj je naredil v teh časih za domovino. Za deželo. Ali zgolj zase? Za svoje privilegije in kupe denarja, ki ga ne potrebuje. Ki je nekomu odvzet. Ukraden.
    Mar pogledamo vase zgolj pred končnimi obsodbami, drugih ali nad samim seboj. Kot Hamlet ali kot Boetij? Hvala gospodu za članek. In drugim razmišljanjem.
    Maria

  8. TAKOLE SEM JIH VIDEL:

    Zal sem dalec iz SLO in sem si oba shoda lahko ogledal samo preko interneta. Shod “ZzR” preko direktnega prenosa na “Demokraciji.si”, shod “VSTJNIKOV” pa preko nekaj stotih slik na MMC RTV SLO.

    Tezko je oceniti tocno, kje je bilo in koliko je bilo, udelezencev kje.
    Ce je bil “ZzR” staticno dogajanje na Kongresnem trgu, kjer se je ocena lahko relativno tocno ocenila, na osnovi povrsine Kongresnega trga in fakta, da je na 1 m2 priblizno en clovek in iz tega izhajajoce je bilo na tem zboru med 6.000 do najvec 10.000 ljudi; je bilo z “VSTAJNIKI” tezje, ker je slo za dinamicno dogajanje, ko prakticno ocena nikoli ni povsem verodostojna. No, grobo bi jo lahko ocenil med 9.000 do 12.000 ljudi.
    Povprecna starost udelezenca bi lahko bila ocenjena takole na 50 let za shod Zbora za Republiko.
    Povprecna starost udelezenca bi lahko bila ocenjena takole na 45 let za shod Vstajnikov.

    1.ZzR se je dogajal na mestu, kjer smo pred dobrimi 20 leti rekli NE Milosevicevemu posrbljanju Slovenije, predvsem pa okoreli in brezperspektivni ureditvi YU, ki ni bila niti ne vec v skladu z dvajset let staro ustavo Kardeljeve YU. V tem smislu je bilo mesto, Kongresni trg, izbrano v celoti pravilno. Prireitev je potekala dostojno in ponosno.
    TODA, vsi smo cakali govor predsednika vlade, to je fakt.
    Tu pa je predsednika vlade, po moje, malo zaneslo.
    Po brezhibni in realni oceni stanja druzbe, njene dvajsetletne zgodovine, sedanjosti in prihodnosti, kjer je bil brezhiben.
    Po tem pa je prislo, kar meni, to moram reci, ni vsec.
    Izpostavljanje Cebin, Murgel, holokavsta in levega fasizma, tocno dolocenim krogom, ne sodi v perspektivo pomiritve, realnosti, perspektive sodelovanja nacije.
    Tudi, ce je res.
    Povsem razumem bes cloveka, ki so ga polivali z gnojnico, unicevali, zanicevali,…., toda on je danes predsednik vseh Slovencev in bi ta del moral preiti in pustiti, da odmre naravnim potem. Tako pa je nasprotnike samo okrepil z argumenti o “mascevalnosti”, s mestoma sovraznim govorom.
    SAMO LJUBEZEN RESUJE!
    To je res skoda, z nekoliko bolj umirjenim in po “Pahorjevem”
    diplomatskem nastopu, bi lahko pozel popolno strinjanje.
    Kakorkoli, ta zbor je bil enkratno kulturno dozivetje.
    Bilo je dusi in srcu prijetno poslusati koreno Karantansko glazbo, gledati nacionalna oblacila in cutiti se Slovenec. Tudi govori govornikov so bili korektni in tehtni. Bilo je zborovanje vredno praznika, s prisotnostjo cveta SLO razumnikov.
    Policije, ocem prijazno, prakticno ni bilo videti.

    2. Vstajniki. Vse skupaj je bolj spominjalo na kako polArabsko vstajo. Motijo me delomrznezi, ki se skrivajo za maskami, ocitno gre za jedro kakih sto banditov, ki se selijo po vsej SLO in razgrajajo in kravalmoharijo. Motilo me je stevilo transparentov s skrajno primitivno vsebino. Motile so me zastave in simboli neke druge drzave. Motil me je :rom-pom-pom”, ki naj bi bila glazba. To pac ni bil kulturni dogodek.
    Bile so klasicne anarhisticne demostracije.
    Vendar pa ostaja fakt, da je tudi tu takole 70% sporocil bilo povsem enako, kot na shodu ZzR:
    “DOSTI IMAMO ROPA, NAS, SLOVENCEV!”
    In vsepovsod policija, kot ROBOCOP-ovska kopija.
    In motilo me je, da s tega shoda ni perspektivnega sporocila.
    Ja, dosi je ropa, hkrati pa je ves bes usmerjen prav proti odpravi ropa.
    Samo padec te vlade nas ne pelje nikamor. Pravzaprav nas pelje, v ohranjanju sedanjega, nevzdrznega stanja.

    Kakorkoli, strasti se ne umirjajo, nasprotno, se, kot je napovedal predsednik vlade, na eni strani in kot kazejo napisi vstajnikov, na drugi strani, samo se zaostruje.
    To pa ne vodi v izboljsanje stanja.

    Obrisi dveh polov stanja Slovenije so sedaj vec kot jasni.
    Pol, ki je Evropsko, protetantsko, usmerjen, ki ima za cilj “delaj in moli” ali drugace, jedli bomo, kolikor bomo pridelali, toda varcevali bomo tudi za jutri.
    Pol, ki je Yugoslovansko, pravoslavno, usmerjen, ki se vede, po principu, potolcimo danes, kar bomo pridelali jutri, kajti jebe se nam, kaj bo jutri, delali nismo danes in ne mislimo jutri.

    V tem kontekstu je neke oblike spopad, med tema poloma, za umestitev, kulturno, Slovenije, NEIZBEZEN!
    In tajkuni so samo vrh ledene gore vzroka tega spopada.
    Kje nam je mesto?
    Med Germanskimi plemeni in njih kulturo?
    Med Balk-anskim plemenom in njihovo folkloro?
    Mimogrede, zanimivo, vse raziskave DNK KARANTANCE, (Slovence)
    vmescajo najblizje BAVARCEM, torej Germanskemu plemenu, mesanemu z VENETI!
    Medtem, ko Balk-anci Ne spadajo v POPOLNOMA NOBENO SHEMO EVROPSKIH NARODOV po analizi DNK!

    Ja, kot je bilo receno, SE BOMO ZBOROVALI!
    Skoda, jaz bi, pa nisem vreden, poskrbel, da bi se predvsem pogovarjali.

    Vec kot ocitno pa je, da so se polticni vrhovi odlocili za boj na zivljenje in smrt.
    INNARAVNO, je to bilo neizbezno, kajti tega boja nismo izvedli 1990.

    • Majhen popravek k zanimivemu prispevku g. Petrovca.
      J. Janša je predsednik vlade in svoje stranke in ne vseh Slovencev. Predsednik vseh slovencev je Borut Pahor.

  9. Strinjam se z gospodom Petrovcem, da je Janša bil premalo pomirjujoč, kar je njegova značilnost in napaka.

    Sicer pa je zbor nakazal jasno slovensko vizijo: Oprimo se na svoje korenine, na svoje pozitivne moči! Prav zato so vihrale slovenske zastav e in nobene druge.

    To se tudi pričakuje od vsakega državljana, ki ljubi svoj prelepi slovenski dom!

    • Včeraj je imel JJ umirjen govor. Sicer brez dlake na jeziku, a vendarle. Pač, ob njem se delijo duhovi. Tako kot so se ob Jezusu.

      • Na voljo imamo presežke populističnih besed o izhodu iz krize – a nas tunkajo le še globlje. Realistična govorica pač ni vsem všečna (smo res tako otročji, da verjamemo pravljicam o izhodu iz krize brez odrekanja????????), a njih delo daje določene pozitivne premike.

        Po nekje prebranih podatkih je naša država zapufana toliko, da bi v projekciji na našo družino (nadpovprečno številčna) prišlo cca 100.000 EUR kredita. Zdaj pa bodite pametni in modrujte, kako boste kredit odplačali s tem, da se boste še naprej zadolževali – za plačilo obresti in za nove investicije…….. Če pa daste zraven še vedno nižje prihodke, je račun še toliko težje rešljiv …

      • JOJ, JOJ, SPOSTOVANI UKRADENI:
        Samo Janse ne primerjajte z Jezusem,kajti s tem boste pozeli posmeh in kontra efekt.
        Jansa je predvsem zelo slab sahist. Sreco ima, sreco ima, da so levaki s Kucanom na celu celo katarstrofalno slabi sahisti!

        1. Bojuj se tako, da te prijatelji ne zapuste in da se ti prijatelji sovraznika pridruzijo.

        2. Ni dosti v boju biti suveren in samozadosten.
        Sovraga je potrebno razmeti.
        V sovraga se je potrebno vziveti.
        Skupaj z sovragom je treba, znati, dihati.
        Vcasih misliti tisto, kar ni dovoljeno, ni pametno, po tem reci.
        Predvsem pa vedeti, kako bo, ce bos boj izgubil.

        3. Moti se vsak.
        Toda modri zmoto prizna.
        Toda mocni prosi odpuscanja.
        In koncno, kdor zmore ljubiti zmore bojevati.

        4. Predno zacnes biko razmisli kaj bos, ce jo bos izgubil!

  10. Berem:”Med tiste, lahko bi rekli poklicne »komplikatorje«, ki morajo prenašati dihotomijo sprememb, motriti celoto resničnosti in hoditi po ozki poti, sodijo vsi, ki delajo v svetu kulture, in vsi, ki jim je mar duhovnost v najširšem pomenu besede.”

    Spoštovani Milan, zahvaljujem se Ti za prispevek, v katerem si nam ob kulturnem dnevu (ki so ga zaznamovali vsakršni bojevniki) spregovoril o sedanjem slovenskem duhovnem trenutku s trezno in globoko besedo; za to, da si se razpisal o “poklicnih ‘komplikatorjih’ in se s svojim tehtnim zapisom tudi sam uvrstil mednje.
    K tej zahvali bi dodal le še občutek veselja, da smo ob Prešernovem prazniku dobili res take Prešernove nagrajence,”ki delajo v svetu kulture, in ki jim je mar duhovnost v najširšem pomenu besede.” Pri tem mislim na vse nagrajence, še posebej pa na “služabnika Besede” G. Kocijančiča in Z. Simčiča.
    Za pokušino in ilustracijo nekaj Kocijančičevih verzov iz nagrajene zbirke Primož Trubar zapušča Ljubljano.

    Iz Prekletstev

    “Prekleti vaši protesti,
    ker ne protestirate proti sebi.”

    Invektiva II

    Verjel sem vanje. V njihov jezik.
    V moč besede. Naivnež.
    To je primitiven narod.
    Nič boljši niso od ostalih.
    Taki so kot ubijalski mameluki.
    Svojat. Ko jih pokrižaš, rigajo.
    Še hujši pa so tisti,
    ki bi sami te pokrižali,
    a je v njih le mrak.
    /…/

    Invektiva VI

    In oni bodo imeli radi politiko.
    Nikoli ne bodo si priznali,
    da je zgodovina kakor pleve v vetru.
    Da ustvarjajo jo
    kot privid.
    Da usodi izročeni so
    na milost,
    ki nikdar ne opravičuje,
    ampak sodi,
    ko v neznanost
    katastrofe vodi

    neprizanesljivo nežno.

    Milost III

    Nič Te mi ne more vzeti.
    Noben narod.
    Nobena država.
    Nobena cerkev.
    Nobena bolečina.
    Nobena neumnost.
    Nobena grobost.
    Vse, kar mi lahko storijo,
    je bolečina & praznina,
    izguba mene samega. /…/

Comments are closed.