Pred nekaj dnevi sta se v Moskvi sestala avtokrata, turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan in ruski predsednik Vladimir Putin. Njun skupni nasprotnik je trenutno Evropska unija. Erdoğan se vidi kot kot branilec demokracije in si prepoveduje vsako vmešavanje iz EU, v resnici pa, podobno kot Hitler po prevzemu oblasti leta 1933, izloča vsako opozicijo in grozi s ponovno uvedbo smrtne kazni ter z uničevanjem knjig. Kot v Turčiji se tudi v Rusiji človekove pravice teptajo z nogami in se onemogoča praktično vsaka opozicija. Putinov ostri kritik Boris Nemcov je bil 200 metrov od zidov Kremlja februarja 2015 umorjen, čeprav je ta prostor vedno pod močnim nadzorom policije. Pravnukinja Nikite Hruščova, politologinja, ki živi in raziskuje v ZDA, je pred dvema letoma na Dunaju izjavila, da je Stalin Putinov idol. Pred kratkim je napisala: »Kot špijoni imajo tudi močni možje [autokrati] malo smisla za fair play – in Putin je oboje.« (Die Presse, 1.8.2016) Ko je dal zasesti Krim, je Putin kršil mednarodno pravo. Pravkar grozi Ukrajini s protiukrepi zaradi domnevnih poskusov napadov na anektiran Krim. To spominja na Hitlerja, ki je svoj napad na Poljsko 1. septembra 1939 v javnosti razlagal kot samoobrambo proti poljskim napadom. Zahod je prepozno in zgolj z gospodarskimi sankcijami reagiral na napad na Ukrajino, slovenskim vladnim politikom pa se še to očitno zdi preveč, sicer ne bi kljub temu, da je Washington Borutu Pahorju izrecno odsvetoval v kritični fazi za NATO povabiti Putina v Slovenijo – in tudi kljub zaskrbljenosti evropskih politikov zaradi kršitev človekovih pravic in vrednot na katerih sloni demokratična Evropa. Putinu je obisk v Sloveniji seveda ustrezal, saj je tako dobil nogo med vrata Evropske unije, s tem pa se netijo tudi nasprotja v EU, kar je del njegove strategije.
Hitler-Stalin pakt in tajni protokoli
Vse to spominja na dogajanje pred 77. leti. Takrat je bil podpisan Hitler-Stalin pakt o nenapadanju, ki naj bi veljal deset let, dejansko pa je prenehal na dan nemškega napada na Sovjetsko zvezo (SZ) 22. junija 1941 oz. z »operacijo Barbarossa«. Ta pakt je v Sloveniji predvsem znan kot pakt Ribbentrop-Molotov. Podpisala sta ga namreč nemški zunanji minister Joachim von Ribbentrop in ljudski komisar za zunanje zadeve Vječeslav Mihajlovič Molotov v Stalinovi prisotnosti. Datiran je na 23.avgust, čeprav je bil podpisan šele dan pozneje. Ker pa sta zunanja ministra izvrševala zgolj navodila obeh diktatorjev, je veliko bolj umestna oznaka Hitler-Stalin pakt, ki prevladuje na zahodu. Stalin je bil pri podpisu navzoč, Hitler sicer ne, bil pa je na zvezi, poleg tega je bil prisoten nemški poslanik Friderich-Werner Graf von Schulenburg. Dober mesec pozneje, namreč 28. septembra 1939, je bila podpisana še manj znana »Mejna in prijateljska pogodba«. Oba sporazuma sta vsebovala še tajni protokol, ki je določal interesna območja obeh držav. Praktično je predvideval medsebojno podporo obeh držav pri okupaciji sosednjih ozemelj. Stalinu naj bi pripadal vzhodni del Poljske, Litva, Latvija, Estonija, Finska, Besarabija, Hitlerju pa Poljska do rek Narev, Visla in San. in so ga našli šele sredi devetdesetih let.
Ker je vsebina tajnih protokolov bila v očitnem nasprotju z mednarodnim pravom in povsem nemoralna, jih Hitler in Stalin nista dala v javnost. V SZ je bil original pakta Hitler-Stalin skrit v arhivu politbiroja, šele konec osemdesetih let je vsebina obeh tajnih protokolov prišla v javnost, na zahodu pa je to postalo znano že po nemški kapitulaciji leta 1945. Posledice Hitler-Stalinovega pakta so občutne še danes, saj v državah, ki so bile žrtve teh tajnih dogovorov, namreč na Poljskem in v baltskih državah, še vedno prevladuje globoko nezaupanje v rusko politiko.
Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu
Evropski parlament je leta 2009 sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu in razglasil 23. avgust za dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Slovenski parlament je to resolucijo vzel zgolj na znanje. Do danes ni bil sprejet noben zavezujoč dokument, ki bil obsodil komunistični totalitarni sistem. Ker v Sloveniji ni bilo lustracije, so predstavniki prejšnje oblasti ostali na svojih položajih (v politiki, v uradih, v sodstvu, na univerzah, v državnih podjetjih itn.) in krepili omrežja v ozadju ter onemogočali delovanje pravne države. Tudi Rusija je ostro nasprotovala resoluciji, ki obsoja totalitarizme, nasprotovala je vsaki primerjavi komunizma z nacionalsocializmom – in seveda temu, da bi prav 23. avgust postal dan, ki naj bi spominjal na žrtve nacionalsocializma in komunizma.
Gospodarki sporazumi in zveze tajnih policij
Ker je rusko zunanje ministrstvo celo zahtevalo, da se izda nova resolucija, ki poudarja odločilno vlogo Sovjetske zveze pri zmagi nad nacionasocializmom, je dobro, da si pogledamo vlogo, ki jo je imela Sovjetska zveza v času, ko je pakt Hitler-Stalin nastal. Ne samo, da sta obe državi, Nemčija in Sovjetska zveza, začeli drugo svetovno vojno na isti strani – Nemčija je napadla Poljsko 1. septembra 1939, SZ 17. septembra, potem pa so sledile baltske države in Finska –, sodelovanje obeh držav je bilo zelo obširno tudi na gospodarskem področju. Pravzaprav je Sovjetska zveza pomagali pri gradnji nemške vojne industrije. Obe državi sta podpisali kar tri gospodarske sporazume. Nemčija ima izrazito malo surovin, te pa je Hitlerjeva vojna industrija potrebovala. Poleg 1,4 miljona ton žita je iz Sovjetske zveze uvozila 40 % nafte, 30% niklja in 70 % fosfata. Ker to ni zadostovalo je SZ za Nemčijo metale in druge surovine uvažala iz celega sveta. Tega Nemčija zaradi angleškega bojkota ni zmogla sama. Zadnji transport v Nemčijo je SZ zapustil menda prav na dan nemškega napada.
Dobre zveze so bile tudi med sovjetsko tajno policijo NKVD in nemškim Gestapom. Šlo je tako daleč, da je Stalin Gestapu izročil več kot 300 komunistov, ki so pred Hitlerjem zbežali v SZ. Večina jih je bila ustreljenih, poslanih v koncentracijska taborišča in v geto (Judi), le redki so preživeli. Med njimi je bil avstrijski fizik Alexander Weissberg-Cybulski, tudi Margarete Buber-Neumann, ki se je umaknila v SZ in so jo tam komunisti 1937 zaprli in poslali v Sibirijo, februarja 1940 pa predali Gestapu, ki jo je poslal v koncentracijsko taborišče Ravensbrück, kjer je ostala do aprila 1945.
Preusmeritev komunističnih partij junija 1941
SZ je torej omogočila nemško oborožitev, katere žrtev je postala 22. junija 1941 tudi sama. Kot piše angleški zgodovinar Richard Overy, namen pakta Hitler-Stalin namreč ni bil preprečitev vojne, temveč da se SZ ne bi vpletla v konflikt. Stalin očitno (še) ni računal s Hitlerjevim napadom in zato SZ vojaško na napad ni bila pripravljena. Čez noč so se morale komunistične partije vključene v Kominterno preusmeriti. V ospredju je naenkrat bil boj proti fašizmu, boj proti imperializmu pa je bil potisnjen v ozadje. Na dan nemškega napada se je tudi Komunistična partija Slovenije (KPS) preusmerila. Pozabljeno je bilo, da so komunisti po podpisu pakta izključevali iz svojih vrst kritike, npr. Angelo Vode, za katero je bil Hitler-Stalin pakt nemoralna pogodba. Medtem ko je KPS po okupaciji 26. aprila 1941 ustanovila „Protiimperialistično fronto“ (PIF), ki nikakor ni bila naperjena proti okupatorjem, temveč, že ime samo to pove, proti angleškim, francoskim, amerikanskim imperialistom in proti domači »kapitalistični gospodi«, ki se je »zatekla pod angleško imperialistično okrilje«, je po nemškem napadu na SZ partija PIF preimenovala v »Osvobodilno fronto« in začela boj proti okupatorju. Ta upor je zlorabila, da spelje revolucijo in doseže svoj dejanski cilj, namreč prevzem oblasti.
