Premiki v Karitas

9
225
Brezdomec Foto: Aleš Čerin
Brezdomec Foto: Aleš Čerin

Ta teden je teden Karitas. Slovenska Karitas je mreža več tisoč predanih prostovoljcev, ki vsakodnevno na različne načine poskrbi, da ljudje v stiski lahko preživijo. Danes bo v Celju tradicionalni koncert »Klic dobrote«, ki bo letošnjem letu potekal v duhu stisk številnih družin. Naslov prireditve, “V družini sem doma”, želi – pravijo na Karitas – ‘opozoriti na številne stiske družine, ki niso samo materialne. Poleg brezposelnosti, premajhnih dohodkov in slabih materialnih pogojev za življenje premnogih družin v Sloveniji, družine tarejo tudi druge stiske povezane z duševnim in telesnim zdravjem, poklicno preobremenjenostjo staršev, osamljenostjo otrok in starejših, zasvojenostjo in nasiljem’. Povabljeni na koncert ali pred ekrane in seveda h konkretni podpori.

Hvala, drage prostovoljke Karitas!

Ko predavam po Sloveniji, se večkrat pogovarjam s predanimi prostovoljkami Karitas na lokalnih ravneh, ki ogromno svojega časa – pa ne samo časa,  tudi sredstev – darujejo za uboge. Drage gospe, čestitke in hvala za predano delo! Čestitke tudi za to, da zdržite, in da prenašate opazke, pritoževanja, izmišljevanja, tudi nehvaležnost, obtoževanja in celo zmerjanja prejemnikov. Brez zaupanja Vanj, ki vam daje moč, zagotovo ne bi šlo.

Francozi so vzgojili »asistirance«

Pred leti sem se udeležil socialnega tedna v Parizu, ki ga organizirajo francoski katoličani. Več tisoč ljudi se je zbralo v Parizu in iskalo nove poti solidarnosti med ljudmi. Francozi so ugotavljali – in podkrepili z odlično statistično analizo – da kljub vse več denarja, ki ga namenjajo socialnim pomočem, vse več ljudi prosi za pomoč. Ugotovili so, da so – tudi kot stranski učinek delovanja socialnih pomoči – ustvarili ljudi, ki so jim takrat rekli »asistiranci«. Razložili so, da so to ljudje, ki ne znajo in tudi nočejo več samostojno poskrbeti zase – tudi če bi lahko. Ne znajo in tudi nočejo več živeti brez socialne pomoči. Da je socialna pomoč v denarju kot nekakšen samoumevni dodatni prihodek v družino, ki ga država nudi, če se le znaš dokopati do statusa človeka, ki mu je treba pomagati.

Razločevati med ‘ne morem, a bi rad’ ter ‘nočem, pa bi lahko’

Opazil sem, da je to problem tudi pri nas in da to lokalne sodelavke Karitas, ki velikokrat poznajo situacije v družinah, močno jezi. Ena gospa mi je rekla, da se je v svoji župnijski Karitas po natančnem pregledu dokumentov, ki jih je sama pridobila, »znebila« kar nekaj lažnih revežev. Ljudi, ki so se samo pretvarjali, da so socialni problem. Denarja in materialov preprosto ni več dovolj za vse in je treba delati »red«. Spet druga mi je rekla, da pomagajo vsem, ki pridejo – vsaj z enkratno pomočjo. Tretja v manjšem kraju, kjer se ljudje dobro poznajo, je ogorčena pripovedovala o mladi, brezposelni materi, ki vseeno vozi otroke v vrtec, položnice za vrtec prinese na župnijsko Karitas, sama pa cele dopoldneve »kofetka« po lokalih. Slišal sem pripoved že na pogled zagnane in predane  prostovoljke o očetu, ki plačuje drago nogometno šolo za svojega sina, položnice za osnovne življenjske dobrine pa prinaša na Karitas. Dogaja se celo, da se ljudje namerno ločijo, a vseeno živijo skupaj, da le ima mati status samohranilke, ki omogoča vir socialne pomoči.

Seveda so se take deviacije vedno dogajale in vedno se bodo. A v časih, ko je stiska med ljudmi v resnici velika, se bodo morale naše socialne službe, ki ljudem izdajajo ‘papirje’, bolj potruditi, da bomo kot družba solidarni do ljudi, ki v resnici ‘ne morejo, pa bi radi’, obenem pa povsem netolerantni do onih, ki ‘nočejo, a bi lahko’, ki pravzaprav izkoriščajo sistem socialnih pomoči.

Kako? Tako kot bi bilo prav. Biti blizu ljudem, jih poznati, prepoznavati in razločevati resnično stisko od navadnega izkoriščanja sistema. Dvigniti se iznad golih papirjev in preko realnosti oceniti situacijo in potem pomagati – onim, ki ‘ne morejo, pa bi radi’.

Od dajanja k učenju

Opažam, da se v nekaterih okoljih Karitas že dogaja izjemno pomemben premik od delovanja v smislu ‘tu smo, da vam razdelimo, kar so darovali dobri ljudje’ k ‘tu smo, da vam preko učenja pomagamo iz stiske’. To pa je naporna pot! A to je pot, ki edina pomaga, da človek lahko naredi preskok in se trajno izvleče iz stiske. Da se stiska ne nadaljuje v naslednje generacije. Ena od gospa iz Karitas mi je namreč rekla, da v njeni župnijski Karitas tri generacije hodijo po pomoč: babica, hči in vnukinja.

To je učil tudi Jezus, ki je nam je lepo pokazal njegov način dela z ubogimi (Mr 2, 1-12). V tem primeru s hudo bolnim človekom. Hromega, ki so ga v postelji skozi streho spustili k njemu, je najprej ozdravil (mu nudil takojšnjo pomoč), a že v isti sapi je od njega zahteval naj »vstane«. Povrnil mu je dostojanstvo. Ni mu rekel, naj počiva, češ, dolgo si bil bolan. Prav nič ga ni »crkljal«, pač pa mu je zraven še naročil naj »vzame svojo posteljo« (naj naredi kar more – tu, takoj in to kar je pri roki) in da »naj hodi«, da naj se razvija. Jezus ga je torej takoj opomnil, naj se loti dela, da je njegova odgovornost, da se razvija. Dobesedno: »Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov.«

Čestitke Karitas za ta premik in hvala za zgled.

Foto: Aleš Čerin

9 KOMENTARJI

  1. Super napisano. Prav umetnost je delati kot bivša Karitasovka z srcem in pametjo. Čim si pripravljen pomagati, moraš pomagati, če je potrebno ali ne. Je pa tudi res, da tisti, ki v resnici potrebujejo pomoč zelo težko pridejo in prosijo. Po navadi se jih mora opazit preko drugih kanalov, opazovanja sosedov ipd..

  2. Uh, ni tako enostavno. Ne vem, koliko avtonomije ima Karitas kot organizacija in posamezniki v njej, a državni uslužbenci je nimajo veliko in tudi ni smiselno, da bi je imeli preveč, ker bi potem lahko osebno odločali, kdo bo dobil pomoč tudi recimo na nacionalni osnovi (recimo Romi ne). Država ne more delovati drugače, kot da predpiše neke formalne pogoje, ki se jih dokazuje s papirji. Na CSD-jih bi se angažirani delavci problemov lahko samoiniciativno lotili le tako, da bi tiste, ki res potrebujejo pomoč, poklicali in spodbujali, da vpričo njih podpišejo papirje. Sami bi jim pa pri tem pomagali. Nikakor ne morejo ugotavljati, kdo je lažni revež. Kvečjemu, kdo se je v prijavi kaj zlagal.

    In še en pomislek pri kofetkanju. Ne da se vedno popredalčkati. Meni bi se zdelo smiselno, da brezposelna mamica da otroke v vrtec, sama pa aktivno išče službo. Kako? Tako da piše prošnje na podjetja, katerih seznam dobi z Zavoda za zaposlovanje? Ne, nikakor ne. Tako lahko na službo čakaš sto let. Pač pa tako da kofetka z znanci in se z njimi pogovori, kje in kakšne kadre se dandanes išče. Kdo se je pred kratkim zaposlil doma v Mariboru, kdo v Grazu. Kako jim je to uspelo.

    Ne me razumeti kot šimfanje omenjene aktivistke. Iskreno verjamem, da se je obregnila na pravi način. Komentiram le, da tako lahko delajo organizacije, ki razpolagajo z lastnim denarjem in obenem zaupajo svojim zaposlenim. Država ne more tako funkcionirati. Lahko se sicer trudimo, da natančneje opredelimo pogoje za socialno pomoč. Ne moremo pa prepustiti odločitve osebnim preferencam in občutku zaposlenih na CSD. Oni imajo ožje okvirje. Poznam primer, ko je delavka s CSD-ja dejansko obiskala družino, ki je zaprosila za pomoč in še po prvem vtisu ob vstopu v stanovanje ugotovila, da je niti slučajno ne potrebujejo. (Že ob osamosvojitvi je to bilo.) A še vedno imajo na CSD-jih manj škarje in platno v svojih rokah, saj delijo davkoplačevalski denar in ne denar skupine dobrotnikov z natančno definiranimi moralnimi kriteriji.

    • Pravzaprav si napisal ugovor proti premočni socialni (socialistični) državi. “Natančno opredeljevanje pogojev” dejansko pomeni širjenje birokracije. Debela birokracija pa je v resnici ogromen problem, ki povzroča velike stroške, nesvobodo in pretrganje človeškega stika med dobrotnikom in revežem.

      Karitas, v kateri imajo posamezniki (tako darovalci, kot delavci) veliko avtonomije, je tukaj v veliki prednosti.

      Zato zagovarjam vitko državo. Država naj poskrbi za najbolj nujno. Pri ostalem je veliko bolj učinkovita in človeška privatna pobuda.

    • Socialne transferje se da ekstremno poenostaviti tudi skozi UTD, tako da vitka država ni nujno enolično določena rešitev problema birokracije. 🙂

      Se pa strinjam, da smo v Sloveniji preveč navezani na državo. Zgodovinsko bodisi na cesarja bodisi na socializem. 😉 Ali kar skozi obe korenini. Civilna družba učinkoviteje rešuje probleme od države na vseh področjih, kjer se angažira. Tako se meni ne zdi nič narobe s prepletanjem civilne družbe in države (ko je npr. Karitas delno finansiran tudi skozi prijave na državne projekte).

      • UTD odpade. Ravno tako natančno formulirani pogoji. Takih z BMW in vsemi pogoji za socialo je kolikor hočeš.

        Socialno državo, oz. pomoč potebnim je izključno mogoče peljati le skozi “avtonomijo” uslužbencev.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite