Premierjev tek na goro

Menda je Borut Pahor na dan, ko mu je arbitražni referendum prinesel njegov do sedaj  največji notranjepolitični uspeh, tekel na Sveto goro. Pravzaprav je zanj vse zadnje leto nekak tek na goro. Morda se motim, ampak zdi se mi, da se trenutno čisto zares bliža njenemu vrhu.

Mi pa smo ga imeli za udarjenega in mučenega

Med tem pod njo kar ne poneha naslajanje ob njegovih pomanjkljivostih. Enim gre v nos njegovo loščenje kopačk, drugim prepevanje z Avsenikom, zopet drugim njegova sproščena raba jezika, skoraj vse pa je razkačil, ker je pripravo državne proslave zaupal ljubljencu občinstva in ne kakšnemu avantgardnemu umetniku. A če smo vse od začetka njegovega mandata odštevali dneve do njegovega (predčasnega) konca in stavili, ali bo sploh zvozil naslednje leto, se zdaj bržkone marsikdo med nami nagiba k drugi možnosti. Da se bo potrebno nenavadnega Pahorjevega sloga dejansko navaditi.

V senci zbadljivk in javnega vitja rok nad svojo osebo, se je premier namreč drugega za drugim znebil konkurentov v lastnem bloku. Najprej je odneslo glavnega ljubljenca trdorokcev znotraj vladne večine. Seveda bo spet mešal štrene, ampak povsem na vrh se v doglednem času ne bo mogel povzpeti. Nato je nekaj srečnega naključja v podobi razdraženih psov skupaj s svojim lastnikom raztrgalo še eno obetavno kariero. Razen shizofrene razpetosti med objokovanjem trpljenja malih in zatiranih in razkošnim življenjem razvajene »bonvivantke« ni od nje ostalo nič. Da bi bila zadeva lepša, je Pahor konkurenco odpravil, ne da bi si sploh kaj mazal roke.

Nazadnje je na dan teka na Sveto goro zadal hud poraz celo dotlej navidezno neranljivemu Janezu Janši. Morda je ta uspeh najpomembnejši, saj se je Pahor konkurentov v lastnih logih resda bal in se jim nerad uklanjal, samo do svojega (v mnogih ozirih uspešnega) predhodnika je čutil strahospoštovanje.

Na gori moči

Ko je “kolega Matej” s svojim izstopom in odstopom ta teden poskrbel za osvežitev spomina pozabljivi javnosti, je bila to znova voda na premierjev mlin. Olajšanja, ki ga je referendum prinesel za vso vladno koalicijo, je za Zares, verjetno tudi za LDS, konec. Edini politični zmagovalec prvega polletja se tako imenuje Borut Pahor.

To seveda ni več tisti Pahorček, ki si leta 2007 ni zmogel izprositi dovoljenja za nastop na predsedniških volitvah. Niti ni več tista zgolj zasilna izbira za volitve leto pozneje, ko je Golobiču nekoliko ponagajal »tajming«. Zdaj ima nenadoma moč, do katere je prišel sam. Raznorazni staroste in ideologi levice lahko sicer pokašljujejo in žugajo, ker se jim zdi ministrski predsednik bistveno premalo ideološko pravoveren, ampak do živega mu v prihodnjih mesecih ne bodo zares mogli. Še več: prejšnji teden je lahko premier suvereno odkorakal v Kočevski rog in tam povedal nekaj čisto spodobnih misli.

Premier brez stranke

Seveda zgolj posedovanje moči zdaleč ne zadošča. Ali jo bo vladni šef znal izkoristiti, ostaja velikansko vprašanje. Do zdaj smo ga le malokrat videli v vlogi, ko je udaril po mizi. Dobro, uspelo mu je nagnati do obisti kompromitiranega Isajlovića in ohraniti na položaju oblegano Brezigarjevo, ko bi bila njena razrešitev in zamenjava s politično primernejšo osebo res prava katastrofa za javno podobo vlade. Toda tu se spisek skoraj neha. Po drugi strani nakopičene moči kajpak ne kaže tratiti kar vsevprek in v nepravem času, saj je tudi to način za njeno predčasno izgubo.

Hkrati se postavlja vprašanje, ali je standardna Pahorjeva procedura, v skladu s katero prikima vsem kritikam na račun svojih ministrov v težavah, na koncu pa izdavi, da inkriminirani osebek še vedno uživa njegovo zaupanje, zares znamenje nemoči. Ali ne gre nemara za spoznanje, da bo diskreditirani in oslabljeni minister, ki ima z vsakim spodrsljajem manj manevrskega prostora, neprimerno laže obvladljiv od neoporečnega novinca?

Temeljna zagata vladnega šefa je še vedno nekje drugje. V tem, da je praktično brez stranke. Slovenija je tako v paradoksnem položaju, ko je šef države, ki bi moral poosebljati nepristranskost, talec ne le kakšne stranke, marveč celo izjemno ozke starokomunistične klike, ki bi rada pred svojim dokončnim biološkim in zgodovinskim  zatonom uživala še nekaj javnega sonca, šef vlade pa se v resnici vede nadstrankarsko. Posledično so njegovi socialni demokrati od vseh dosedanjih vladajočih in – drznil bi si reči – celo od vseh strank v Sloveniji, daleč najbolj brezbarvni, brez idej in brez ljudi. Kar je logična posledica prigodnosti, s katero so se povzpeli na politični vrh.

Med šefom in blokom

Ker vsaj kakšnih dvajset od devetindvajsetih strankinih poslancev dolguje svoj stolček neposredno Borutu Pahorju, bi bilo sicer utemeljeno pričakovati, da bo imel predsednik vlade v njih razmeroma dobro naoljen stroj za uresničevanje svojih zamisli. Toliko bolj zaradi dejstva, da se samo še nekaj v rajni tovariški preteklosti živečih (resda izjemno dejavnih) poslank ogreva za potopljene arhaične ideale, s katerimi premier nima veliko skupnega.

Kljub povedanemu, nekje v ozadju verjetno še tli želja po v številnih ustih prežvekovani “novi levici”, ki bi bila v resnici stara. Vsaj dobrih petdeset let. Če bi se referendum razpletel drugače, bi se je moral tekač na Sveto goro bati veliko bolj.