Prelepa minljivost

minljivostPrejšnji vikend sem iz Rima smuknil domov. In če bi vedeli, kako zelo sem zaljubljen v kraško jesen, potem bi razumeli, kako težko sem se v ponedeljek zjutraj spet poslovil od domačih krajev. Tamle ob cesti proti Tržiču, kamor me je brat peljal na vlak, me je še zadnjič pozdravila rdečina ruja. In sonce se je počasi dvigalo izza obzorja …

Kar nisem hotel iti. Ostal bi tam, v tistem nadčloveško lepem trenutku, za večno in gledal lepoto ruja … in sonca … in prijateljev … Toda ta trenutek je minil. In je bil zato tako zelo žalosten. In prav zato večno lep.

Minljivost je nekaj tako težkega, pa tudi nekaj tako zelo dragocenega. Kajti trenutek je lep, dokler je minljiv. Minljivost je dar človeku. Kaj če bi bil ruj rdeč celo leto? Bi mi bil še tako lep? Bi ga vsakič opazil? Bi mi še vedno ob njem zatrepetalo srce? Verjetno ne. Tako je z veliko stvarmi, ki jih živimo. Tako je tudi z življenjem samim.

Prav minljivost naredi življenje čudovito. Misel na smrt naredi trenutke življenja lepe. Samo pomislite, kaj bi počeli, če bi vam povedali, da imate pred seboj samo še en dan življenja. Kar naenkrat bi imeli čas za stvari, za katere ga poprej niste imeli. In vse, kar bi počeli, videli, občutili, bi bilo čudovito. Ker bi počeli same pomembne stvari. Bili bi navdušeni nad soncem, ki vstaja izza obzorja, bili bi prevzeti nad mehkobo glasu svojega otroka in nad okusom kruha, nad svežino vode. Veselili bi se vsakega srečanja in bi pretehtali vsako besedo, ki bi jo izrekli.

Če bi živeli, kakor da je vsaka stvar, ki jo naredimo, zadnja …

In zakaj bi sicer moralo biti drugače? Zakaj bi morali živeti, kakor da sploh ne bomo umrli? Zakaj bi morali biti reveži, ki jih doma nihče ne čaka?

Imeti na svojem obzorju smrt – to pomeni zares živeti življenje.

Besedilo je pridiga na 33. navadna nedelja, Marko Rijavec objavlja na blogu Besede za srce.