Da predlog zakona o zakonski zvezi ter družinskih razmerjih v torek v Državnem zboru ne bi bil sprejet, ni bilo pričakovati. Predvidljivo, saj so bili gospodarski in kulturni vložki preveliki. Vendar, ali trenutni neuspeh desnice lahko pomeni tudi njen preporod?
Ekonomski kazalci jasno kažejo, da gremo v Sloveniji napačno smer. Podatki organizacije Heritage Foundation na temo ekonomske svobode pokažejo, da je v letu dni Slovenija zdrsnila za 15 mest, na 88. mesto med 178 državami. Poleg Grčije in Cipra gre za največji padec države v Evropski uniji. In to navkljub krepkemu povečanju vloge države. Po izračunih The Huffington Post so se v Sloveniji državni odhodki glede na delež v BDP med letoma 2007 in 2013 povečali za več kot 17 odstotnih točk (s 42,2 odstotka BDP na 59,7 odstotka BDP), kar je največ v EU. Nadpovprečna neučinkovitost države se kaže tudi drugje. Slovenska podjetja, kjer ima država lastniške deleže, so v 2013 skupno ustvarila za 322,5 milijona evrov čistega dobička, oziroma ob upoštevanju bank 2,1 milijarde evrov čiste izgube. Te dni pa je Računsko sodišče poslovanju DUTB v letu 2013 zaradi neučinkovitosti in negospodarnosti izreklo negativno mnenje.
Prekomerna država na škodo posameznika
Posledica prekomerne in razbohotene države se kaže v zmanjševanju ekonomske svobode posameznikov.
Povprečni razpoložljivi dohodek na gospodinjstvo leta 2013 je skoraj 10 % manjši kot v letu 2009. Dodatno v Sloveniji kar petina zaposlenih državljanov zasluži samo minimalno plačo. Skratka, v Sloveniji imamo največji delež ljudi v celotni EU, ki zaslužijo nič več kot samo minimalno plačo. To pomeni, da širjenje vloge in aparata države škodi ljudem, jim jemlje denar iz denarnic, ter možnosti in priložnosti, da bi bolj samostojno delovali.
Zato ni presenetljivo, da je bilo samo še vprašanje časa, kdaj se bo prekomerna in neučinkovita krepitev države razširila tudi na druga področja. Recimo, na področje družine.
Vlada je res sprožila kulturni boj. Z zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih še bolj poudarja nespametno, prekomerno in razbohoteno vlogo države. Dodatno s tem želi prikriti slabe gospodarske razmere, ter preprečiti prepotrebne gospodarske reforme. V zadnjih dneh predstavljena strategija upravljanja državnega premoženja to samo potrjuje. Ne samo da je dokument zelo nejasen in preobsežen (220 strani), je tudi neuresničljiv in nerealen (9 % donosi kapitala), obenem pa je brez jasne zaveze prepotrebnem umiku države iz podjetij.
Tomaž Merše je v odprtem pismu predsedniku vlade, kot ključen problem predloga o zakonski zvezi izpostavil prav prekomerno in neučinkovito vlogo države: “Zato vas prosimo, da se ne podredite pritiskom ne doma in ne iz tujine in zastavite svoj vpliv, da vsaj vaša stranka ne bi podprla tako slabo pripravljenega zakona s tako nepredvidljivimi posledicami, kakršen bo v obravnavi.” Na podobno sporno vlogo države je opozorila tudi Metka Zevnik na shodu Dan Ljubezni. Opozorila je, da je država od leta 2003 do 2015 dala preko 9 milijonov evrov organizacijam, ki imajo v programih tudi promocijo LGBT, družinskim organizacijam pa samo 200 tisoč evrov.
Prekomerna vloga države se kaže v tem, da se določeni manjši skupini ljudi da občutno večjo finančno podporo, kot drugi skupini ljudi.
Posledica tega je lahko samo agresivni kulturni boj in vsiljevanje ene ideologije.
Neslutene negativne posledice redefinicije zakonske zveze
Sprememba pojma zakonske zveze temelji na povsem trhlih temeljih teorije spola, ki je v svojem jedru prevara brez uporabne vrednosti in povsem neprimerna za utemeljevanje kakršnih koli družbenih sprememb.
Posledice bodo neslutene. Glede na dosedanje izkušnje in izkušnje iz tujine lahko nekatere jasno predvidimo.
Redefinicija zakonske zveze bo omejila in kršila pravico staršev do vzgoje v skladu z lastnim etičnim in verskim prepričanjem, saj se bodo na osnovi tega zakona spremenjeni učni načrti, ki bodo zanikali pomen materinstva in očetovstva. Pričakujem psihološko nasilje in ustrahovanje nad drugače mislečimi, kratenje svobode govora drugače mislečih, izpodbijanje enakosti vseh pred zakonom, nasilje nad otroki v smislu indoktrinacije ter teptanje pravic heterospolnih. Sprejem zakona bo odprl vrata potencialnemu sankcioniranju katoliških vrtcev, osnovnih in srednjih šol, ki ne bodo sledile sporni državni ideologiji in zaradi zavračanja te ideološke redefinicije tvegale izgubo javnega financiranja.
Prišlo bo do odvečnih in nepotrebnih finančnih stroškov. Tu bodo novi učbeniki in učni načrti po šolah. Novi programi za enakost. Novi certifikati. Vse v vlogi prekomernega in nepotrebnega bohotenja države pod krinko enakosti. A ne samo to.
Sprejeti zakon odpira pot tudi za ustvarjanje otrok z biomedicinsko pomočjo za lezbične pare na račun zdravstvenega zavarovanja. To pomeni, da bomo vsi plačevali storitev, zaradi katere bodo nekateri otroci zavestno in vnaprej obsojeni na življenje brez očeta ali brez matere. Ker zakon tudi moškim homoseksualnim parom daje pravico o svobodnem odločanju o rojstvu svojih otrok, posredno odpira uvedbo nadomestnega materinstva, ki je v svojem bistvu trgovina z otroki in ženskami v socialni stiski. Otroke spreminja v tržno blago, ženske pa iz mater v ‘biokontejnerje’.
Kdo so največji poraženci
Zato se postavlja vprašanje, kdo so največji poraženci omenjene ekonomske politike in sprejetega zakona.
Segment ljudi, ki bo največ izgubil, so navadni ljudje. V skrbi za vsakdanji kruh in trudu za preživetje, verjamejo v medije ter v državo. Zaupanje se vrača kot uteha, kot zadovoljstvo že s tem, da ni nobene prisile, ki bi jih zabolela ali jim povzročila bolečino. Pa vendar, na dolgi rok takšno zaupanje prinaša vseeno omejevanje osebne pobude, pravic in možnosti. Tanjše denarnice so konkretni pokazatelji. Sprejeti zakon jih pelje proč od njihove rešitve. Še več, njihovo blagostanje bo vedno slabše.
Mladi so naslednji, ki izgubljajo. Upanje na blagostanje, na luč na koncu predora, se vedno bolj odmika. Postaja utvara, ki nikoli ne bo dosežena. Polje njihovih možnosti se s tem vedno bolj oži, saj od kulturnega boja, ki ga je sprožila levica, ekonomski problemi ne bodo rešeni.
Tretja segment prebivalstva so otroci. To so otroci, ki so posvojeni s strani istospolnih parov. Janez Mlakar je v oddaji Pogovor o na radiu Ognjišče dejal: »Izven takšnih, biološko nepoškodovanih družin veliko pogosteje, celo do desetkrat pogosteje, prihaja do motenj v čustvenem razvoju otroka!«
Nova študija, objavljena februarja 2015 v reviji British Journal of Education, Society, and Behavioural Science, je očitno največja raziskava doslej na temo istospolnih gospodinjstev in otrokovih čustvenih stanj. Mark Regnerus pravi, da so analizirali 512 otrok istospolnih staršev, ki so jih zbrali od preko 207.000 vključenih v raziskavo Nacionalne spletne zdravstvene raziskave, med leti 1997 in 2013.
Avtor študije, sociolog Paul Sullins, je ovrednotil nabor različnih hipotez o razlikah, vključno s primerjalno stanovanjsko stabilnostjo, doživljanjem stigme ali ustrahovanja, čustvenimi problemi staršev (6,1% med istospolnimi starši v primerjavi z 3,4% med heteroseksualnimi starši) in biološko navezanostjo. Vsak izmed teh faktorjev je očitno slabšal otrokovo čustveno zdravje, vendar je le zadnji – biološko starševstvo, bil odgovoren za skorajda vse spremembe pri čustvenih težavah.
Rezultati razkrivajo, da je pri osmih od dvanajstih psihometričnih meritev tveganje za klinične emocionalne težave, razvojne težave ali posluževanje storitev stroke za duševno zdravje skoraj dvakrat večje pri otrocih istospolnih staršev v primerjavi z otroci heteroseksualnih partnerjev. Ocena otrok s hudimi čustvenimi težavami je pri istospolnih partnerjih 17 % v primerjavi s 7% pri otrocih heteroseksualnih partnerjev – po prilagoditvi glede na leta, raso, spol ter izobrazbo in dohodek staršev. Stopnje motnje pomanjkanja pozornosti so prav tako višje – 15.5% proti 7.1%. Enako velja za učne težave: 14.1% proti 8%.
Do podobnih ugotovitev je prišel tudi sam Mark Regnerus, ki je primerjal vpliv na otroke za različne bivanjske skupnosti. Na omenjeni spletni strani so predstavljeni najnovejši podatki socialne znanosti o različnih vplivih, ki se kažejo na otroke v odrasli dobi. Gre za velik, nacionalno reprezentativen, naključni vzorec prebivalcev ZDA mladih odraslih, starih 18-39 let, ki povzema podatke 15.000 oseb, ter razgovora z 2.988 anketiranci. Ti anketiranci so bili v različnih družinskih strukturah: poročenih, posvojenih, ločenih, enostarševskih, kot tudi istospolnih. Primerjalna analiza kaže, da je najboljša družina s poročenimi starši in otroki, ter da so otroci najbolj prikrajšani v primeru, ko so v istospolnih skupnostih.
Največji problem kot priložnost za desnico
Globalni problem Slovenije je samo eden, ki pa se kaže na več različnih načinov. Problem je prevelika, preobsežna in neustrezna vloga države. Vse to se kaže na naših denarnicah, ki so vedno tanjše, ter na naših pravicah, za katere kaže, da se bodo še bolj omejile.
Če poznamo problem, že vemo za pot.
Rešitev za Slovenijo, predvsem pa največja priložnost za desnico, je zato samo v tem, kako zmanjšati moč, potratnost, bohotenje ter nepotrebno in neustrezno vmešavanje države. Prava pot desnice je v tem, da zahteva črtanje in umik vsega tega, kar povzroča prekomerno bohotenje države. Samo to je predpogoj za celostno blaginjo posameznikov.
V primeru zakonske zveze med možem in ženo je zadeva jasna. Ko si mož in žena podelita zakon, države tam ni. Tam je samo predstavnik Cerkve, duhovnik, ki je tudi priča, da se je podelitev zakona res zgodila. In nič več. Oziroma, če tam ni Cerkve, nek drug administrator. Ostali prisotni se samo veselijo ženina in neveste, ter se veselijo otrok, ki bodo prišli in ki bodo imeli očeta in mamo.
Kar se veselijo, se veselijo ženina in neveste, ki bosta vzgajala otroke. In samo tu je potrebno, da vstopi država, da jima pomaga pri vzgoji, recimo njunih otrok. Zato tudi predlog vpisa definicije zakonske zveze kot življenjske skupnosti ene žene in enega moža v Ustavo Republike Slovenije, kot je bila predlagana v Deklaraciji na Dnevu Ljubezni.
Vse kar je več, kot je tudi vse tisto, kar prinaša redefinicija zakona, je samo prekomerna, prepotratna in nepotrebna vloga države. Tako s stališča časa kot tudi denarja, kar nam dolgoročno ne more prinesti blagostanja.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
