Sodobnega človeka determinira potrošniška družba. Glavno je, da imam. Mojo bit določa imetje. Vse se pogosto vrti okrog tega. Tudi mesto in vloga posameznika v sodobni slovenski družbi se zlovešče pokriva z mestom in vlogo njega in njegove družine med drugo svetovno vojno! Od tod tudi take težave pri odkrivanju, preiskovanju in proučevanju žalostnih zgodb iz naše polpreteklosti. Sodobni človek se rad »ima lepo«. Visoko na lestvici (slovenskih) prioritet so avto, velika hiša, dobra služba, dopust, vikend, potovanja itd. Vse to je precej lažje dosegljivo, če ima posameznik ustrezen družbeni položaj, ki je pogosto lažje dosegljiv s pripadnostjo oziroma podpiranjem »novega razreda«. Očitno je Milovan Đilas dobro vedel, kaj govori in piše, zato si je tudi prislužil grajo, osamitev in pregon dovčerajšnjih tovarišev.
V teh dneh so se naši t. i. dominantni mediji razpisali o nameravanem majskem koncertu znanega hrvaškega šovinističnega pevca Marka Perkovića Thompsona v Mariboru. Že kar arbitrarno pozivajo k prepovedi omenjenega dogodka. Osebno se popolnoma strinjam, da v sodobni Evropi ni mesta nacionalističnim izpadom, ki jih na svojih koncertih redno uprizarja omenjeni hrvaški pevec. Poleg širjenja nacionalnega sovraštva tudi poveličuje ustaški kolaborantski režim, ki je med drugo svetovno vojno zakrivil smrt preštevilnih nedolžnih ljudi, pogosto na nepredstavljivo krut način. Toda poglejmo drug primer. V Sloveniji redno nastopa in doživlja medijsko podporo ženski pevski zbor Kombinat. Skoraj nihče pa se ne zgraža zaradi razrednega sovraštva, ki ga prinašajo njihove pesmi. Nastopi kombinatk, pogosto odetih v totalitarne simbole, so navadno eno samo poveličevanje komunističnega totalitarizma.
Edvard Kocbek je že med drugo svetovno vojno in revolucijo napovedal predrugačenje slovenskega človeka. Očitno tudi njegovih vrednot. O tem obdobju danes obstajajo številna pričevanja, predvsem s strani žrtev. Izmed storilcev pa sta po slovenski demokratizaciji daleč največ zapisala in odkrito spregovorila Zdenko Zavadlav (1924–2006) in Albert Svetina Erno (1915–2008), oba Primorca in med vojno ter ob njenem koncu pomembna oznovska častnika. V »zahvalo« za pričevanje sta s strani nekdanjih družabnikov doživela silovite napade in izbruhe nestrpnosti.
O minulih časih lahko poslušamo starejše pričevalce na nacionalni televiziji, ki resda v poznih večernih urah, da ja ne bi preveč ljudi to gledalo in poslušalo!, zato pa prepričljivo in neposredno spregovorijo o svojih travmah, pogosto vključujoč dogajanje med drugo svetovno vojno in neposredno po njej. Prav nič bahavega ne veje iz njihovih pripovedi, v kamero navadno gledajo v svoji bolj ali manj skromni kuhinji ali dnevni sobi. Nobene pretirane bogatije! Sama oddaja, po formatu sodeč narejena z minimalnimi finančni sredstvi, razumljivo povzroča jezo in bes pri nekdanjih tovariših, ko poslušajo o svojih stranpoteh.
Kako drugače oddaja »Pričevalci« učinkuje na poslušalca v primerjavi s konkurenčno oddajo »Spomini« na isti nacionalni televiziji, kjer sogovorniki, bolj ali manj vpeti v nekdanji komunistični režim, bolj ali manj nesproščeno podajajo svoje osebne zgodbe. Zanimiv pa je pogled na ozadja njihovih zasebnih prostorov, polnih dragocenosti, ki razgaljajo, da gre za nekdanje visoke člane družbene smetane v propadlem komunističnem režimu. Ta je, vsaj deklarativno, razglašal družbeno enakost in propagiral skupno lastnino.
Še danes lahko slutimo zaukazani molk, prikrivanje in sprenevedanje, ki so doleteli sorodnike in prijatelje posameznikov, pobitih na »nepravi« strani med drugo svetovno vojno na Slovenskem. Z odločbo partizanskih sodišč ali brez nje! Pobitih se še vedno drži obsodba na »partijski pekel«, to je odstranitev oziroma umor, ki mu sledi še izbris iz javnega spomina. Že stari Rimljani so poznali obsodbo na »prekletstvo spomina« (latinsko: damnatio memoriae), kar je v rimski praksi pomenilo obliko smrtne kazni, ki jo je izrekal senat. Takšno kazen so navadno izrekali izdajalcem in tistim, ki so delovali proti Rimskemu imperiju, tudi umrlim ali umorjenim rimskim cesarjem ter pripadnikom družbene elite. Razvpiti cesar Neron je bil prvi, ki ga je doletela takšna kazen.
Podobno kot stari Rimljani so omenjeno kazen prevzeli tudi dediči komunističnega totalitarizma pri nas, vse z namenom, da bi ohranili čast svojega zavoženega in zavrženega sistema. Zato latinski »damnatio memoriae« upravičeno lahko enačimo z »damnatio possessionis«, po naše bi prevedli kot »prekletstvo imetja«. Zato nekaj podobnega preveva tudi današnjo slovensko, postmoderno družbo.
Poglejmo primer iz zgornje Vipavske doline, ki nikakor ni osamljen na tem področju. Jeseni 1943 je tam odmeval zlasti umor dr. Emila Petriča (1899–1943) iz Vipave. Bil je advokat, liberalno usmerjen in tigrovec, pred vojno izseljen v srednjo Italijo. Po kapitulaciji Italije se je vrnil domov in od Nemcev nerad sprejel mesto župana v Vipavi, da bi tako lažje pomagal domačinom in Italijanom preprečil prevzem Občine Vipava. Šlo je tudi za problem preskrbe z živili, ki so jih dobavljali nemški okupatorji. Tam, kjer so se domačini zaradi partizanskih groženj ustrašili postaviti svojega župana, Nemci živil niso dobavljali. Petriča so pod drobnogled kmalu vzeli vosovski obveščevalci iz Okrajne komisije VOS za Ajdovščino. Njihov glavni namen je bil zmanjšati njegovo vlogo in ga očrniti med prebivalstvom. Očitali so mu tudi, »da se je popolnoma prodal Nemcem.« Petrič je bil ustreljen na pragu domače hiše. V suhoparnem poročilu Okrajnega narodnega sodišča v Ajdovščini je po končani vojni navedeno: »Obsojen in ustreljen kot narodni izdajalec 28. XI. 1943.« Leta 1946 mu je nova oblast zaplenila še premoženje, »zato ker je bil narodni izdajalec«.
Komunistični voditelji na Primorskem so se s tem dejanjem pohvalili in čez dober mesec poročali, da so od Nemcev postavljeni župani skoraj izginili. »Mnogo je pomagala justifikacija vipavskega župana dr. Petriča, ki je bila temeljito razbobnana. Liberalni del sredine se je v petričevski avanturi sodelovanja z Nemci v veliki meri onemogočil in je prenehal biti nevaren nasprotnik.« Hkrati so poudarili potrebo po nadaljnjem boju proti takim pojavom. Očitno jim je »uspelo«, dr. Emil Petrič je danes praktično izbrisan iz spomina!
Možnost zaplembe premoženja je sicer urejala že »Uredba o vojaškem in kazenskem sodstvu«, ki jo je vodstvo partizanskega gibanja sprejelo 20. aprila 1944. T. i. sodišče je obsojencem izrekalo naslednje kazni: ukor, zaplembo premoženja, izgon iz bivališča, prisilno delo, težko prisilno delo, izgubo državljanskih pravic in smrtno kazen. Vsekakor pa ni bilo predvideno, da bi sam VOS oz. pozneje OZNA potem, ko so bila vojaška sodišča že ustanovljena, brez obsodbe enega od omenjenih sodišč moril obtožence. Obe omenjeni službi sta namreč delovali zunaj sistema redne partizanske oblasti in sta si lastili tudi pravico do zunajsodnih umorov.
Zakon o zaplembah iz leta 1945 je razglašal vsakogar, ki ga je zmagovita revolucionarna stran ubila, zaprla ali preganjala kot vojnega zločinca in narodnega sovražnika. Na udaru so se znašle tudi tiste osebe, ki so se ob koncu druge svetovne vojne pred revolucionarnim nasiljem umaknile v tujino. Tedanja logična posledica za te »državne sovražnike« je bila seveda zaplemba celotnega premoženja.
Pravno osnovo za zaplembo njihovega premoženja je dajal 28. člen Zakona o zaplembi imovine in o opravljanju zaplembe z dne 9. junija 1945 (Uradni list DFJ, št. 40/1945). Omenjeni člen zakona je tudi nalagal vojaškim sodiščem, da so morala pristojnemu okrajnemu sodišču izročiti prepis sodb, ki so jih izrekla v času vojne, da so na tej osnovi lahko odredili zaplembo obsojenčevega imetja, če seveda ni bila izrečena že v sodbi.
Zaplembo premoženja teh oseb so dejansko ugotavljali in izrekali že okrajni narodnoosvobodilni odbori oziroma kasneje okrajni ljudski odbori, ko so pristojnim okrajnim sodiščem izročili popis premoženja oseb na svojem območju, ki so prišle pod udar člena 28 Zakona o zaplembi. Okrajno sodišče je na tej osnovi samo še izdalo odločbo, s katero je bilo to premoženje tudi formalo-pravno zaplenjeno in se je v zemljiški knjigi ali v trgovinskem registru izvedel prepis lastništva v korist države. Sodišča pri tem sploh niso ugotavljala dejanske krivde likvidiranih. Zanje je bila likvidacija s strani revolucionarnih organov že zadosten dokaz o krivdi.
Zaplembe po 28. členu Zakona o zaplembi imovine so veljale za zelo »priljubljene« pri novih revolucionarnih oblasteh. Tako je bilo samo do konca leta 1945 na območju Slovenije izrečenih več kot 3100 zaplemb na osnovi prej omenjenega člena. Med temi je v 618 primerih šlo za t. i. »narodne sovražnike«, ki jih je med vojno pobila revolucionarna stran.
Za konec še osebna zgodba: Pred časom sem starejšega gospoda v neki vasi na primorskem podeželju poprosil, naj mi pokaže mesto oziroma neoznačeno grobišče, kjer so pripadniki partizanskega gibanja med drugo svetovno vojno pobili številne posameznike: meščane in vaščane, krive in nedolžne, moške in ženske, starejše in otroke, bogate in revne. Omenjeni gospod ima sicer smisel za zgodovinsko resnico in takratne dogodke osebno dobro pozna ter jih tudi obsoja. Prav mimo njihove hiše je namreč vodila pot, kjer so vosovci in pozneje oznovci vodili nesrečne žrtve. Presenetil me je njegov odgovor: »Veš kaj, precej vem, verjetno največ v naši vasi. A ti nič ne bom povedal, ker boš potem to zapisal, moja hčerka pa bo imela v službi lahko težave.« Naj ob tem dodam, da ima omenjena hčerka, danes že gospa v zrelih letih, dobro plačano državno službo na vodstvenem položaju. V jeziku sodobnega človeka bi torej lahko zaključili: »Prav nič ji ne manjka.«
