Prejeli smo: Zlati časi socializma, ki nikoli niso obstajali

srp in kladivo komunizemNekateri govorijo o zlatih časih socializma. Za ovržbo te teze bi potrebovali več besed, tukaj pa samo na kratko. Časi so bili zelo trdi, vendar smo postopno napredovali, čeprav smo zaostanek za sosedi Avstrijci povečevali ne zmanjševali. To pa na račun ekonomije, ki ni bila sposobna sama sebe vzdrževati. Treba pa je poznati nekaj ekonomske zgodovine, preden promoviramo radosti ”najboljšega sistema na svetu”, kot smo mu včasih rekli. Vsekakor pa se velja spomniti na sledeče, saj smo imeli:

  • Več kot 100 milijardno “strateško” ameriško pomoč Jugoslaviji. V manj kot 40 letih je Jugoslavija od zahoda dobila več ekonomske pomoči kot po Marshalovem planu Nemčija. Podobno danes Amerika financira Egipt, zaradi miru na bližnjem vzhodu.
  • Poleg 8 urnega ‘šihta’ in delovnih sobot, par/ nepar za vožnje z avtomobilom tudi policijske preglede na mejah in nepozabne devizne pologe za izhod iz države
  • Armado 2 milijonov nezaposlenih na začasnem delu v tujini. Še pomisliti ne smem, kako bi ti ljudje ostali brez dela doma v Jugoslaviji. Odšli so najboljši, od tega Slovencev preko 250.000. Sprva so jih na meji streljali, potem so izračunali, da se jih da izkoristiti.
  • Imeli smo prilive zdomcev za financiranje bankrotiranega gospodarstva in menjalnim tečajem v veliko škodo zdomcev
  • Nemške reparacije, iz katerih je zrasla kakšna tovarna, še več pa jih je poniknilo v investicijskem bankrotu, ljudje – državljani, posamezniki pa smo se za reparacije obrisali pod nosom
  • Leta 1987 smo imeli 22 milijardni dolarski zunanji dolg. Obračunanih, ne plačanih obresti je bilo za cca. 85 milijard dolarjev.
  • Imeli smo številne propadle projekte milijardnih velikosti, kot je danes TEŠ6 in je bil nekoč EKK Velenje, katerega strošek nas je stal cca 2,1 milijarde evrov
  • In imeli smo 4 najmočnejšo armado v Evropi, ki je na koncu v svoji agoniji sanjala o super soničnem avionu in nas je leta 1991 napadla
  • Na koncu pa smo imeli še 2000 odstotno hiperinflacijo in 4 metre dolge menice, ki so si jih tiskala podjetja kar sama. Skratka imeli smo številne tiskarne denarja, ne samo eno – na znanem beograjskem Topčideru.
  • Podeljenih je bilo 6 milijonov medalj za udarnike socialističnega dela. Tovarne medalj so bile tedaj najbolj rentabilna podjetja.
  • V 80 letih smo dobili reprodukcijke verige, ki so ukinjale tržno gospodarstvo in so uvajale anarhijo in samovoljo.
  • Kriminala ni bilo, ker ga ni bilo v medijih. Celo zdravniških napak ni bilo, ker niso prišle v medije
  • Imeli smo – proti koncu socializma, vsako leto novo vlado brez volitev in vsako leto bolj, podobno kot danes, nerealen ekonomski stabilizacijski program.
  • Imeli smo člen 133, ki je uzakonjal represijo nad svobodo misli in govora. Nekateri mediji ga, za nekatere teme in nekatere pisce, selektivno zvesto in učinkovito uporabljajo še danes.

Država je tudi zaradi »najboljšega sistema na svetu« končala v bratomorni vojni. Skratka imeli smo boljše čase. In peli smo : lepo je v naši domovini biti mlad. Saj smo tudi res bili mladi. In povsem neobveščeni. Neinformiranost je pogoj za srečo. Čeprav ta ne more trajati večno, kot smo mislili, da bo.

Zato je danes še kako pomembno, da se glede napisa na Sabotinu zedinimo: napis si zasluži naš TIGR ne pa nekdo, ki je s tujim denarjem polnil žepe sebi in svojim pajdašem, tigrovcem pa zapovedoval prisego Stalinu. Tigrovci so pravo nasprotje tega in so zgled. Zato si zaslužijo velikanski napis oni, ne pa tisti, ki je uničeval primorske rodoljube – v imenu svoje absolutne moči in nenasitnega pohlepa po oblasti. Tito ni simbol boljših časov, ker jih enostavno ni bilo. So samo mit, ki je prikladen za indoktrinacijo današnje mladine in podaljševanje agonije sedanje oblasti, ki se istoveti s tem simbolom. Zato si na Sabotinu ne zasluži niti table.
Zaslužijo pa si napis tigrovci in vsi primorski rodoljubi, ki so bili do leta 2005 povsem prezrti in zavestno zamolčani. Z zamenjavo dveh črk bi bilo mogoče povzdigniti prizadevanja TIGR-ovcev na raven ključnega simbola Slovenije. Njihovi ideali so ostali neomadeževani.

Nauk letošnjega Sabotina in spomenik Ivanu Krambergerju

Prazniki in spomeniki so osnova za sožitje in skupno delo vseh članov narodne skupnosti. Dokler se ne bomo sposobni o njih zediniti, otresti lažnih mitov in priznati zgled tigrovskega rodoljubja kot nacionalno vrednoto se bomo vrteli v začaranem krogu vsakoletnega sabotinskega prelaganja kamenja. Namesto slavljenja tistih, ki so rodoljubje izrabili in ga skušali fizično in spominsko uničiti, se zato poklonimo TIGR-u. Ne sramežljivo in medijsko neopazno, kot to počne nacionalna RTVSLO in vodilni mediji. Pač pa s poštenim državnim priznanjem. Na kakšno kesanje in obžalovanje pa spričo ideološkega nadvlade »zmagovalcev« tako ali tako ne moremo računati. Ti bodo pravi zmagovalci šele, ko bodo premagali sami sebe – prenehali zanikovati pravice drugače mislečih, in seveda tudi dobrih namenov tistihSslovencev, ki so bili na nasprotni strani. To je pogoj za spravo. To pa seveda ni sprava, kot nam jo je ponujala Spomenka Hribar.

Namesto slave tistim, ki so borce TIGR-a prisiljevali s prisego tuji ideologiji, ki je z načrtom sovjetizacije Evrope in sveta, povsem enako kot nacisti, načrtovala izbris in uničenje malega slovenskega naroda si prizadevajmo da bi 13. Maj postal praznik vseslovenskega upora, praznik, ki združuje in nikogar, ki je v resnici kaj storil za slovenijo in slovenstvo, ne izključuje in zanikuje.

Od prve državne proslav TIGR-u 2005 je minilo 9 let. Naj bo 10 obletnica proslave in 75 obletnica bitke na mali gori nov korak do praznika nad vsemi prazniki ! To je 13 maj – resnični vseslovenski dan upora proti okupatorju !

V Ljubljani pred predsedniško palačo, na ploščadi Cankarjevega doma, pa si zaslužita spomenik dobri človek iz Negove Ivan Kramberger in tigrovski junak danilo zelen. Nikakor pa ne Boris Kidrič.

Ivan Kramberger je prva žrtev demokracije po osamosvojitvi. Kdo ga je dal ubiti je popolnoma nejasno. Spomenka Hribar sicer trdi, da to, da njegov domnevni morilec peter rotar grozi z razstrelitvijo spomenika v jurovskem dolu, ker bi naj bil zanj moteč, dokazuje da ga je ustrelil on, ne pa najeti morilec. Sveta preproščina ali namerno zavajanje ?

Kdaj se bomo končno Slovenci kot narod streznili in nehali verjeti pravljicam, ki nam jih brez sramu servirajo pravičniki in pravičnice? Navidezni kritiki, v resnici pa apologeti podaljšanja preteklosti v sedanjost. Apologeti monopolov, do katerih so njihovi upravitelji ali njihovi predniki prišli z nasiljem, krajo in lažjo. Ne dopustimo da ta prekrije resnico o zgodovini in zaslužnih ljudeh. Resnico potrebujemo bolj od vsakdanjega kruha. Ko zavlada laž, tudi kruha prej ali slej zmanjka.

Vili Kovačič