Prejeli smo: Zakaj parlamentarna preiskava TEŠ 6

tes6 dim šoštanj termoelektrarna

Objavljamo prvi del prejetega prispevka Vilija Kovačiča.

TEŠ 6 kot pluralizem samoupravnih interesov

Nedavna zelo kategorična izjava Roka Praprotnika, člana senata in namestnika predsednika senata Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) na Tv Slovenija v oddaji Studio city 23. 12. 2013 o tem, da je preiskava projekta TEŠ 6 v parlamentu nepotrebna in nesmiselna, je skrb vzbujajoča. To zbuja začudenje in potrjuje domnevo mnogih, da KPK s svoje strani ni bila pripravljena resno preiskati TEŠ 6. Zadnja izjava pa je očitno namenjena tudi temu, da se parlamentarna preiskava vnaprej diskvalificira. Kajti ne gre dvomiti, da bodo to za njim isto ponavljali tudi novinarji v delu in na Rtv slo. Čeprav je absurd, da KPK, ki svojega dela ni opravila, zdaj poziva proti preiskavi v okviru DZ. Analogno velja za novinarje Rtv slo, ki svojega dela niso opravili in zdaj pozivajo proti preiskavi (Marcel Štefančič v isti oddaji). Narobe svet ali na glavo obrnjena pamet?

Sicer pa je vse politično – tudi stališča novinarjev. Seveda pa to ne pomeni, da morajo nekatere teme ostati za parlament tabu – dokler bo politika javna zadeva. Torej zadeva nas vseh, ne le pripadnikov avantgardne kolektivistične inteligence, katere skrajni domet so posplošene trditve da so »vsi krivi, vsi vpleteni«. Kar potem rezultira v podružbljanje krivde. Grešnik pa ostaja skrit in anonimen. Zapravljeni denar pa je samo alibi za novo zapravljanje. TEŠ 6 ni samo pralnica denarja, pač pa nov opomin zgodovine nostalgikom socializma, kam pripelje pluralizem samoupravnih – mafijskih, interesov. Zato v Sloveniji ni potrebe po uvedbi socializma, pač pa je prva naloga uvedba demokracije.

Medijska predstava virtualne demokracije

TEŠ6 ima več razsežnosti, dve od bistvenih sta prav politična razsežnost in tej podrejena medijska neodgovornost. Oboje skupaj pa seže v polje vprašanj, ki kažejo na to, da politične stranke po definiciji niso funkcionalno in opravilno sposobne reševati problemov tega in takega projekta. Vendar pa nobena politika brez aktivne podpore medijev zadeve nikoli ne bi zmogla pripeljati do današnjega poraznega in racionalno neobvladljivega stanja. Kako so funkcionirali mediji in stroka, je zelo pomembno vedeti. Raziskovalnega novinarstva na tv slo in časopisu delo v tem ni bilo zaznati, nasprotno bilo je zgolj propagandno novinarsko zagovorništvo. Tako je bila vsa kritika iz civilne družbe na milost in nemilost prepuščena volonterjem, ki smo bili potem od predstavnikov mafije in medijev zasmehovani in zmerjani z amaterji in samozvanimi energetiki. Ta ocena je zrcalna slika domišljave samo zaverovanosti slovenskega (tudi) novinarskega ceha, ki mu je vsako razlikovanje prenaporno in tuje, vsako preiskavo konkretne odgovornosti pa razglaša za politični eksces ene strani, vse skupaj pa zreducira na vsegliharsko maniro površnega in politično motiviranega novinarstva, kot ga demonstrira Janez Markeš v provladnem časopisu delo. Sicer pa ne gre samo za »vsegliharstvo«, pač pa še bolj za medijsko igro, za permanentno virtualno predstavo videza demokracije, ki je v prvi vrsti namenjena za pridobivanje volilnih glasov. V tej luknji, iz katere novinarji z redkimi izjemami ne znajo in ne zmorejo, se konča poslanstvo slovenskih medijev, ki so se pustili politično klonirati. Volivci, davkoplačevalci in potrošniki pa so v tej igri volilnega absurda izključno potrošno blago. Manj ljudje vedo o stvari, bolj uporabni so, da komu nasedejo.

Zato je tozadevna parlamentarna preiskava nujna, biti pa bo morala dovolj natančna in vsestranska, prinesti bi morala tudi razkritje mafijskih povezav javnih funkcionarjev s projektom, ki so bolj ali manj skrite in jih na tv ekranih ni bilo pogosto zaznati. Dati pa bi morala tudi odgovor na to, kako in zakaj je projekt leta 2009 ušel z vajeti in zakaj so mediji, z redko izjemo raziskav nepravilnosti TEŠ 6 s strani dnevnika, v tej milijardni igri igrali proaktivno ali učinkovito pasivno promafijaško vlogo. Nekateri od njih (mladina, reporter, večer, primorske novice) pa so se bolj kot ne, namenoma tej temi izogibali, zoperstavili so se projektu šele, ko je bilo že očitno, da je zgodba dosegla nepovratnost z izgovorom, da zaustavitev projekta »ni več možna«. To potrjuje kolektivni molk v zdajšnji – sklepni fazi samosesuvanja projekta.

Zaustavitev projekta TEŠ 6 je bila vseskozi bogokletna beseda

Prvi dvomi v upravičenost projekta TEŠ 6 so se v javnosti začeli pojavljati po zahtevi banke ebrd konec leta 2008, ki je hotela izmeriti utrip lokalnega okolja. To okolje pa v našem primeru nikakor ni samo šaleška dolina, pač pa vsa slovenija. Prvi alarm v javnosti je nastal pri predstavitvi dokumentacije, ki jo je na spletu objavil TEŠ, v neuradnih verzijah pa je ponujal drugačne številke in konceptualne rešitve. Tedaj se je prvič pojavil termin nadomestni blok za blok 6 in hladna rezerva za blok 5. Kar pa je bil le piarovski trik za povsem drugačen načrt izrabe premoga, katerega bistvo je slovenska iznajdba novega energenta – »domačega uvoženega« premoga.

Vladna koalicija Pahorjeve vlade je nasledila TEŠ 6, a ga je, namesto da bi ga ustavila in revidirala, spomladi leta 2009 v celoti posvojila, kljub takrat že glasnim opozorilom. Eno je celo prišlo – v aprilu 2009 od bivšega ministra za gospodarstvo A. Vizjaka. S tem ko je vlada vse kritike nonšalantno preslišala, je omogočila nadaljevanje projekta, mediji pa so, namesto da bi ga razkrivali, projekt promovirali. Na vladni strani sta bila tedaj glavna akterja minister za gospodarstvo Matej Lahovnik in finančni minister France Križanič. Z njuno režijo, ob pritrjevanju medijev, razen zelo redkih izjem, in vsesplošnem odobravanju in molku »akademske« stroke, je bilo kot krona vsega tudi odobreno vladno pismo podpore za posojilo eib s predvidenim državnim poroštvom.

Tisti, ki smo na problem opozarjali, smo bili sicer glasni, vendar nemočni, saj so odprto razpravo uredniki v tiskanih medijih (na Delu in tv) dopuščali le toliko časa, dokler razprava ni začela ogrožati projekta. Vseskozi je bilo treba namreč vzdrževati primerno dozo videza demokracije. Ko pa je v DZ poroštvo za posojilo eib za TEŠ 6 prvič padlo – to je bilo oktobra 2011–, je bilo medijske igre konec. Ponavljam, kar sem že napisal v dopisu novinarjem. V kapitalistični Avstriji se TEŠ 6 nikoli ne bi mogel zgoditi, novinarji bi ga zradirali in ustavili. V nacionalsocialistični Sloveniji, v kateri končni račun vedno plačamo davkoplačevalci in potrošniki, pa je to ne le »krasni novi svet« za nekatere in revščina za druge, ampak zakonitost in tako rekoč »naturna nujnost« delovanja sistema. V Avstriji imajo preiskovalno novinarstvo, četudi seveda ne idealno in popolno, vendar učinkovito. O čem takšnem v Sloveniji lahko le sanjamo. Slovensko dnevnopolitično »ekološko novinarstvo« je pri nas zgolj instrument za politična obračunavanja (Markeš v delu), njegovo zanimanje za javni interes pa ne seže preko plota medijske hiše, v kateri so novinarji tesno povezani s projektom. V tem pogledu je TEŠ 6 lakmusov papir instrumentaliziranosti obeh vodilnih medijev (Delo, Rtv slo) ter nedelovanja in nefunkcionalnosti slovenske demokracije, ki je popačena oblika strankokracije.

Vili Kovačič