Prejeli smo: Sprava, spomenik, zakon

spomenik zrtvam vsehVedno pogosteje slišimo v medijski, pa tudi v vsakdanji komunikaciji sporno izjavo ob besedi sprava. To je: “Zgodovine ne bomo spreminjali. Ne glejmo v preteklost, ampak v prihodnost.” Te trditve govorci podkrepijo z vzvišeno, cinično držo, pa tudi z grozečo kretnjo, če bi si kdo drznil ugovarjati. A treba jo bo spremeniti, in to temeljito, ker ne more temeljiti na lažeh, potvorbah, prevarah in zločinih. Dokler tega ne bomo storili, bomo prisilno brskali po preteklosti in iskali svojo izgubljeno identiteto. “Spremembe” morajo upoštevati vsa dejstva, dokaze, nenehna nova odkritja in pričevanja. Zgodovinska znanost ne more ostati statična in zapečatena, ampak je podvržena nenehnemu spreminjanju, dopolnjevanju in dograjevanju. Priznanje, kaj se je v resnici zgodilo, je edini in temeljni predpogoj za spravo. Vse drugo (opuščanje, kesanje, vseposvojitev, sočutje in podobno) je bolj ali manj postranskega pomena. Nosilci zla, ki ga preveva sovraštvo, si krčevito prizadevajo, da ga zanikajo ali pa ga prikažejo kot dobro. To izvira iz arhaične lastnosti človekove narave in se odigrava v neštetih metamorfozah, od začetka sveta pa vse do danes. Izvor lahko zaznamo že v protoevangeliju, nadaljuje se v različnih družbenih sistemih, na primer v obliki suženjstva, inkvizicije, marksistično-leninistične ideologije; v posebnih oblikah kot je stalinizem, titoizem, kučanizem. Mi pa se lahko ponašamo še s posebnimi patološkimi družbenimi pojavi kot so janšizem (vsega je kriv Janša), antijanšizem (pritlehno delovanje proti Janši), negativna selekcija, pa tudi podtalno destruktivno delovanje, razvidno recimo v puckizmu, na obzorju pa je že toninizem.

In kako naj bi izgledala “revizija” novejše zgodovine? Zajemati mora ne samo vsebino dogajanja, upoštevati vsa dejstva, dokaze, nova odkritja, spremenjene vloge, semantično inverzijo (obrnjeno pojmovanje in terminologijo).

Nekaj primerov:

  • “vrednote” NOB so kulturni, gospodarski, politični, etnični genocid,
  • OF ne pomeni osvoboditve, ampak predstavlja izvedbo revolucije, ki v svoji narodni in razredni fazi traja še danes,
  • kolaboranti z okupatorjem niso bili domobranci, temveč komunisti; kar zadeva kolaboracijo v zvezi z domobranci, je bila ta nujna, pravična, vsiljena in edino možna,
  • posamezniki kot so Tito, Kardelj, Kidrič niso bili heroji, ampak zločinci,
  • to velja tudi za posamezne partizanske združbe, naprimer za Pohorski bataljon, ki je bil bolj zločinski kot okupator, zato se je prebivalstvo raje obračalo nanj kot pa na partizane,
  • itd…

Ta resnica je preveč različna, da bi bila sprejemljiva za naslednike in občudovalce hudodelcev; sprejemljiva bi bila za NSZ, ker odraža resnico – ki pa jo, kot kaže, oblastniki ne bodo priznali. Storijo vse, da bi jo prikrili: poleg uničenja arhivov so zaprli še njihov ostanek; preprečujejo raziskave novejše zgodovine; prepričujejo ljudi, da je sprava že dosežena, da “je vse jasno”; usmerjajo pozornost na Srebrenico, Sinte in Rome, ustvarjajo nove zunanje (4. reich) in notranje sovražnike (klerofašizem). Nova prevara je predvideno postavljanje še enega spomenika »vsem žrtvam vojne«, pri čemer se ne bo vedelo, kdo je zločinec in kdo žrtev. Stal bi naj na dveh ločenih stebrih. Kaj naj bi si mislil popotnik, ko bi šel tam mimo? Da je polovica naroda, ki je zagrešila zločin, tega pripisala drugi strani, še prej pa jo obtožila izdajstva? Nič boljši ni Zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev (ZPVGPŽ), ki govori o odkrivanju vojnih grobišč (beri: morišč), hkrati pa to onemogoča (6. odstavek 9. člena).

Srečko Soršak, Slovenska Bistrica

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.