Prejeli smo: Spominska slovesnost na Vranjih pečinah

3
Župnik Geoheli (levo), foto: Zaveza.
Župnik Jože Geoheli (levo), foto: Zaveza.

Vranje pečine so neizbrisen, temačen zven dobile z umori, ki so jih komunistični partizani zagrešili na tem kraju in širše v okolici Rovt poleti 1942. Temni zven Vranjih pečin preveva po eni strani spomin na hudodelstvo ljudi, ki so mislili, da jim je dovoljeno vse, da smejo osvajati svet z grozo in strahoto. Toda po drugi strani daje temu imenu poseben zven veličina ljudi – žrtev, ki sta jih zvestoba in trpljenje naredila velike. Če vemo, kako je umrl župnik Jože Geoheli – pokojni Janez Zdešar je zbral pričevanja o njem – se nam rob tiste skalne pečine vtisne v spomin kot usodna simbolna črta, ki v slovenski zgodovini ločuje dobro od hudega, krščansko omiko od zloma civilizacije.

Dragoceno bi bilo, če bi več vedeli o tem, kakšna je bila duhovna kultura ljudi, ki so tukaj umirali. Zrasli so med trdim kmečkim delom in naukom vere. Iz molitvenikov se je morda komu vtisnila v spomin misel, da kdor misli na poslednje stvari – smrt, sodba, pekel, nebo –, ta nikoli ne bo grešil in ne bo zgrešil. Večkrat so slišali, da z vsakim grehom človek zabija žebelj v Kristusove rane. In gotovo so jim bili domači vzkliki ob začetku rožnega venca: ki nam razsvetli pamet, ki nam utrdi spomin in ki naj da mero naši volji. Nemogoče je z nekaj besedami zaobjeti njihov duhovni svet, toda eno je jasno: slovenska katoliška tradicija jih je s svojimi ukazi in zamejitvami usposabljala, da so bolj ali manj jasno vedeli, kaj je resnica in pravica, kaj je dostojno, pošteno in človeka vredno.

Ljudje, ki so tukaj umirali, so zato sredi velike stiske, kakršne naš narod ni poznal stoletja, poskušali ohraniti golo življenje – svoje in bližnjih – hkrati pa so, bolj ali manj zavestno, branili tudi doseženi red civilizacije, red slovenske krščanske omike, njenih norm in pravic. Nekateri, kakor zaplaninski župnik Geoheli, so se tega posebej jasno zavedali. Ohraniti so hoteli red omike, ki je v stoletjih omogočila obstoj slovenskega naroda. Mirno lahko rečemo, da so stali in padli za ohranitev slovenskega naroda.
Zato absolutno ni vseeno, ali so imeli prav ali ne. To je ravno osrednje vprašanje. In to vprašanje bo, kot je razbrati, v bližnji prihodnosti vstopilo v središče slovenske politike – žal na slab, sprevrnjen način. Spomnimo se pokopa škofa Gregorija Rožmana. Milan Kučan je predlagal, naj slovenska Cerkev pokoplje škofa Rožmana, še preden je bil sodno rehabilitiran. S tem bi dosegli, da bi bil Rožman pokopan v ljubljanski stolnici, uradno pa bi v javnosti obveljal za vojnega zločinca in izdajalca. Peščici pravnikov (iz NSZ) je po dolgoletnem prizadevanju uspelo, da se ta načrt ni uresničil in je bila sodba v celoti razveljavljena. Načrt pa je prvotno bil: pokopati, toda kot izdajalca. Podobne težnje lahko vidimo v slovenski politiki glede pokopa vseh žrtev vojnih in povojnih umorov. Država naj omogoči, da se žrtve »dostojno pokoplje«, seveda brez vsakega poseganja v dosedanje uradno tolmačenje zgodovine. Pomorjene nasprotnike revolucije bi tako »dostojno pokopali«, hkrati pa bi ti obveljali za izdajalce svojega naroda. Tak načrt, ki ga bomo verjetno kmalu spet videli v Državnem zboru, je treba z vso prisebnostjo zavrniti.

Bodimo razsodni, saj gre za usodno prevaro. To bi bilo podobno, kakor če bi za zgodnje rimske kristjane rekli: pomembno je, da so jih krščansko pokopali; ali so res zažgali mesto Rim ter spodkopavali rimsko državo in so jih zato vrgli zverem, to pa se nas ne tiče, ni naša stvar.

Bodimo razsodni, bodimo pri sebi. Gre za bistveno vprašanje – za resnico: ali so ti, ki so bili pobiti, imeli kot Slovenci in kot kristjani prav ali ne.

Če so imeli prav, se lahko danes mi navezujemo na njih – kot Slovenci in kot kristjani. Če so imeli prav, potem so naši pomembni predhodniki na poti krščanske omike.

Če pa niso imeli prav, potem ti ubogi ljudje predstavljajo v naši krščanski dediščini nekakšno prekinitev, vrzel, izostanek krščanske omike.

Ključna stvar, ki je v zgodovini našega ljudstva trajna, nepretrgana od 8. ali 9. stoletja do danes, je slovenska krščanska omika. V tej kontinuiteti imajo ljudje, ki se jih spominjamo, posebno mesto. Zdržali so najtežjo uro; ko je prišel naliv in vihar, je njihova hiša obstala, ker je imela temelj na skali. Krščansko omiko, ki so jo ubranili za najvišjo ceno, zdaj predajajo v naše roke. Zato je tako pomembno, da vemo, ali so imeli prav ali ne. To resnico o pomembnosti notranjih vezi krščanske omike je izrazil pred stoletjem in pol Slomšek, ko je pisal o slovenskih preporoditeljih: »Naših prednikov verlih častiti spomin je živelj narodnega duha. Pometi starih junakov slavo, in si pripravil mladim pogin.«

Naši pokojni nimajo slave, toda pomembno je, da jim gre čast v našem duhu, tista čast, ki jo daje resnica. Vemo, kako malo nas je, ki tako mislimo, in kako majhne možnosti imamo, da svoje poglede uveljavljamo v družbi. Toda tu velja poudariti, da so naše možnosti res majhne, toda so resnične možnosti. Tudi tako skromno dejanje, kot je prižgati svečo ob farnih ploščah na večer pred praznikom in obuditi spomin, je mnogo, mnogo več kot nič. To so majhne, toda pomembne stvari. Mislim, da tudi tu veljajo besede: »Dobri in zvesti služabnik, v malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil …« Pomembno je biti zvest v malem. Malo je to, da nimamo zmagovitih političnih strank, nimamo dominantnih medijev, nimamo vpliva na velikopotezne stvari v državi – pač pa je naša resnična možnost, da svojim otrokom govorimo, kar mislimo, da je res. In da se zlasti v trenutkih malodušja in razočaranj spomnimo na njih, ki so padali v brezna, prek Vranje pečine, in da pomislimo, koliko lažje in lepše življenje nam je bilo dano, odmerjeno, poklonjeno! Kakšne prednosti in priložnosti so nam dane v primeri z njimi. Oni so v cvetu življenja umrli, mi pa smo živi, Bog nam daje mesece in leta življenja, imamo relativno politično svobodo in s tem številne možnosti, da kaj dobrega naredimo … in pomislimo, kako bi oni, ki so padali v brezna in čez te pečine, te možnosti izkoristili, kaj vse bi oni naredili, če bi jim bilo dano, kakor je nam dano, če bi bilo njim odmerjeno, kakor je nam odmerjeno. Tudi to je, se mi zdi, smisel tistih lepih verzov Rudolfa Maistra: … Mrtvi v nas so pokopani … mi smo njih nagrobni križ.

Če se bomo spominjali teh naših ljudi, od Danijela Halasa v Prekmurju in Jožeta Geohelija na Vranji peči do Iva Brica na Primorskem in mnogih drugih po Sloveniji, bomo vedeli, od kod smo in kam gremo. Teološko in zgodovinsko se tu prežemata. To je v našem času vsesplošnega relativizma, koristolovstva in razkroja dragoceno nadvse. Tisti, ki imajo danes moč, imajo v glavah popolno moralno zmedo. Mi nimamo moči, imeti pa moremo krščansko zavest o tem, od kod v resnici prihajamo in kam gremo. Če imamo to, imamo glavno. Drugo je v rokah Gospoda. Na nas je, da razumemo – da vemo, od kod prihajamo in kam gremo.

Matija Ogrin

Pripis uredništva: Govor je bil prebran na spominski slovesnosti na Vranjih pečinah 7. septembra 2014.

_______________
<em><strong>Časnik</strong> je še vedno brezplačen, <strong>ni</strong> pa<strong> zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko </strong>njegov obstoj<strong> <a href=”https://www.casnik.si/index.php/donacije/” target=”_blank”><span style=”text-decoration: underline;”>podprete z donacijo</span></a>.</strong></em>

<!– Central Iprom oglasi – www.centraliprom.com –><script type=”text/javascript”>// <![CDATA[
_iprom_s=’tikglyvrmydmfrdf’; _iprom_d=’videoscroll’; _iprom_w=’550′;
// ]]></script><script type=”text/javascript” src=”http://central.iprom.net/adserver/adserver.js“>// <![CDATA[

// ]]></script>
<!– Central Iprom oglasi – www.centraliprom.com –>

3 KOMENTARJI

  1. Končno je napočil civiliziran čas, ko se časti surovo pomorjene domoljube, ne pa njihove barbarske morilce.

  2. Milan Kučan je predlagal, naj slovenska Cerkev pokoplje škofa Rožmana, še preden je bil sodno rehabilitiran.
    ======================
    To težko verjamem. Zakaj pa je bil pokopan deset let po rehabilitaciji? Ker se je čakalo na Kučanovo dovoljenje!?

  3. Toplo mi je bilo pri srcu, ko sem brala ta prispevek, iz njega diha takšna pristna pokončnost, poštenje in občutek za resnico kot je to pač redko še najti na slovenskem. Hvala, g. Ogrin, čeprav mislim, da so te vrednote na poti v izumrtje. Žal.

    A g. Zdravko pa ne more verjeti, da bi g. Kučan kaj tako zlobnega nameraval?

Comments are closed.