Prejeli smo: Spomin na zlate čase socializma, ki jih nikoli ni bilo

4

6839804416_18b0cbabf5_zPosvečeno 29. novembru, nekdanjemu dnevu republike in padcu berlinskega zidu – 23 dejstev, ki dokazujejo, da je bil cesar nag!

Nekateri govorijo o zlatih časih socializma. V grobem gre za 3 obdobja, obdobje stalinizma od leta od 1945 – 1952, real socializma od 1953 do 1974 in samoupravnega socializma od 1975 do leta 1990. Vsa tri obdobja pa povezuje skupni imenovalec – titoizem in kult maršala, ki je bil tako moralno kot politično deviantna osebnost. Nikakor pa ne gre za zgled mitskega voditelja, ki si zasluži častno mesto v zgodovini. Zato ga najdemo na listi desetih največjih zločincev vseh časov. Kljub temu ga – najbolj v Sloveniji, kujejo v zvezde tisti, ki o njem nič ne vedo. Prav tako pa slavijo tudi njegovo obdobje kot uspešno in razvojno perspektivno. Za ovržbo te teze bi potrebovali več besed. Na kratko pa: časi so bili zelo trdi, vendar smo postopno napredovali, čeprav smo zaostanek za sosedi Avstrijci povečevali ne pa zmanjševali. In to najbolj na področju ekonomije, ki ni bila sposobna sama sebe vzdrževati. Treba pa je poznati nekaj ekonomske zgodovine, preden promoviramo radosti ”najboljšega sistema na svetu”, kot smo mu takrat rekli. Vsekakor pa se velja spomniti na sledeče, saj smo imeli:

1) Več kot 100 milijardno “strateško” ameriško pomoč Jugoslaviji. V manj kot 40 letih je Jugoslavija od zahodnih držav dobila več ekonomske pomoči kot po Marshalovem planu Nemčija. Podobno kot danes Amerika financira »mir« v Egiptu in na bližnjem vzhodu.

2) Poleg 8 urnega šihta in delovnih sobot smo imeli še omejitve transporta par/nepar za vožnje z osebnimi motornimi vozili. Zelo težko si predstavljam kako bi to danes prenašali.

3) Imeli smo  pri odhodih v tujino nepozabne obvezne devizne pologe in policijske preglede na mejah za izhod iz države. Temu so sicer tedanji politiki rekli najbolj odprte meje na svetu.

4) Armado 2 milijonov nezaposlenih na začasnem delu v tujini. Še pomisliti ne smem, kako bi ti ljudje ostali brez dela doma v Jugoslaviji. Odšli so najboljši, od tega Slovencev preko 250.000. Temu smo rekli polna zaposlenost.

5) Imeli smo oz. dobivali smo ogromne devizne prilive zdomcev, ki so nad vodo držali bankrotirano gospodarstvo in to z menjalnim tečajem v veliko škodo ljudi – zdomcev. Najprej so ljudi na mejah lovili in celo streljali, potem so se domislili, da jih je bolje izkoristiti. Zadnji streli pa so padali celo do leta 1991.

6) Imeli smo oz. dobivali smo nemške reparacije, iz katerih je zrasla kakšna tovarna, še več pa jih je poniknilo v investicijskem bankrotu, ljudje – državljani, posamezniki pa smo se za reparacije obrisali pod nosom.

7) Leta 1987 smo imeli 22 milijardni dolarski zunanji dolg. Obračunanih, neplačanih obresti je bilo za cca 85 milijard dolarjev. Današnja vrednost dolga je 10 kratnik tega nominalnega zneska. Zadolženost v razmerju do bdp na prebivalca je bila trikratnik današnje, to je cca 240 % bruto družbenega produkta.

8) Imeli smo številne propadle projekte milijardnih velikosti, kot je danes Teš6. To je bil nekoč ekk Velenje, katerega strošek nas je stal cca 2,1 milijarde eur. Danes se o tem ne ve niti to, kdo je projekt iniciral in politično sponzoriral.

9) Imeli smo kolektivno državno vodstvo in boj proti tehnokraciji in takoimenovano rotacijo funkcij. Temu se je reklo demokracija. Boj proti »tehnokraciji« je bil vse ostrejši, kajti stroka ni mogla več servisirati samovolje partijskega vodstva.

10) V sklopu opevane demokracije smo imeli afero 20 poslancev, šlo je za kandidiranje več kandidatov. Greh je bil v tem, da je predlog zagotavljal izbiro med večimi kandidati, čeprav so bili vsi pod nadzorom partije.

11) Imeli smo 4. najmočnejšo armado v Evropi, ki je na koncu v svoji agoniji sanjala celo o super soničnem letalu. Ta armada nas je leta 1991 napadla. V njeni kontraobveščevalni službi pa je pomembno vlogo odigral Milan K. S kodnim imenom plavi. Ta vloga še vedno ni razčiščena, on pa se odgovoru na to trditev dosledno izogiba.

12) Na koncu 3. obdobja smo imeli 12.000 odstotno hiperinflacijo in 4 metre dolge menice, ki so si jih tiskala podjetja kar sama. Skratka, imeli smo številne tiskarne denarja, ne samo eno – na znanem beograjskem Topčideru.

13) Imeli smo visoko »rentabilne« tovarne za izdelavo medalj – podeljenih je bilo cca 5 milijonov medalj za udarnike socialističnega dela. Tovarne medalj so bile tedaj najbolj rentabilna podjetja.

14) V 80. letih smo dobili samoupravne reprodukcijke verige, ki so ukinjale tržno gospodarstvo in so uvajale nov družbeni sistem, ki je pod fasado delavskega samoupravljanja vzdrževal voluntarizem, anarhijo in samovoljo ter partijsko lojalnost kot kriterij za priznanje uspešnosti.

15) Če ne bi SFRJ prej razpadla zaradi nacionalnih konfliktov, bi se razpad zgodil nekoliko kasneje, vsekakor pa tudi zaradi popolne neučinkovitosti gospodarjenja v pogojih samoupravnega sistema. Na zunaj privlačna ideja samoupravljanja je imela katastrofalne negativne posledice v gospodarstvu.

16) Novinarji so bili družbeno politični delavci, ne pa samostojni in avtonomni ljudje.

17) Kriminala ni bilo, ker ga ni bilo v medijih. Celo zdravniških napak ni bilo, ker niso prišle v medije.

18) Imeli smo – proti koncu socializma, vsako leto novo vlado brez volitev in vsako leto bolj – podobno kot danes, nerealen ekonomski stabilizacijski program.

19) Imeli smo dvoje gospodarstev: navadno – za navadne ljudi in vzporedno gospodarstvo, ki so ga vodili partijski izbranci. S tem v zvezi smo imeli tajni in navadni- običajni uradni list. Paralelno gospodarstvo je vodila Udba, ki je bila ne samo represiven ampak tudi ekonomsko ilegalen podaljšek partijske države. O tem je pred leti govoril na RTV SLO nekdanji šef gospodarskega dela Udbe Niko Kavčič.

20) Imeli smo člen 133, ki je uzakonjal represijo nad svobodo misli in svobodo govora. Nekateri mediji ga, za nekatere teme in nekatere pisce, selektivno zvesto in učinkovito uporabljajo še danes. Člen 133 je uvedel miselni – telepatski delikt. Spomnimo se procesa proti osmerici v Beogradu.

21) Na čelu države je bil največji povzpetnež 20. stoletja, moskovski vajenec, ki je prekosil samega Stalina. Adenauer ga je označil za razbojnika. Tito je produkt samega sebe, njegovo življenjsko delo je on sam, je zapisal njegov politični biograf.

22) Tito je znal izkoristiti strateško lego med vzhodom in zahodom za ekonomsko preživetje, vendar je njegova vladavina terjala na stotisoče žrtev. Mit o njem je rezultat kulta osebnosti, ki ga je od leta 1943 načrtno gojil on sam.

23) Imeli smo socialistično – razredno sodstvo, skregano z osnovnimi postulati varstva človekovih pravic.

Tito ni bil državnik, pač pa zgolj navzven spreten politik, ki je ljudi držal v šahu s strahom in represijo ter zaprtimi informacijami in iluzijo, da živimo v najboljšem sistemu na svetu. V resnici je državo držala skupaj represija in on kot oseba. Po njegovi smrti so politiki govorili: po Titu Tito. Da Tito ni bil državnik, je postalo jasno zelo kmalu, saj je država končala v bratomorni vojni.

Skratka, imeli smo samo navidezno boljše čase. In družno smo peli: lepo je v naši domovini biti mlad in peli smo pesem Jugoslavijo – Od Vardara pa do Triglava. Saj smo tudi res bili mladi. In povsem neobveščeni. Neinformiranost je pogoj za srečo. Čeprav ta ne more trajati večno, kot smo mislili, da bo. Zato je danes še kako pomembno, da se seznanimo, kako je bilo v resnici in pričnemo praznovati uspehe, ne poraze.

Tito ni simbol boljših časov, saj jih enostavno ni bilo. So samo mit, ki je prikladen za indoktrinacijo današnje mladine, ki o tem ve zelo malo ali nič. Tedaj je ljudstvo po gostilnah govorilo: kapitalizem je na robu propada mi smo pa korak pred njim.

Zato si na gori Sabotin ob zahodni meji Tito ne zasluži niti table. Zaslužijo pa si napise in spomin, borci – partizani, na primorskem pa najbolj Tigr-ovci in vsi primorski in drugi rodoljubi, ki so bili do leta 2005 povsem prezrti in zavestno zamolčani. Podobno kot je bil do leta 1991 zamolčan tudi general Maister.

Ne dopustimo, da miti prekrijejo resnico o zgodovini in naših zaslužnih ljudeh. Resnico potrebujemo bolj od vsakdanjega kruha. Ko zavlada laž in je spomin na preteklost izkrivljen, tudi kruha prej ali slej zmanjka.

Ker smo bili na zemljepisno strateško pomembnem Balkanu, smo postali odvisniki od tuje pomoči, kot so Arabci od nafte. Oboje je slabo za državo in državljane. Zato je nedopustno, da se danes ljudem trosijo pravljice o nečem, česar nikoli ni bilo. Generacija starejših je to vedenje dolžna posredovati mladini, ne pa z nostalgijo po mladostniških letih, prekrivati realnost, ki je pustila globoke deformacije, ki segajo v naš čas. Del te deformacije je tudi težnja po prikrivanju informacij in arhivov tega obdobja. Tudi to se bo enkrat končalo.

Berlinski zid v glavah še ni padel, trdovratnejši je od vsakovrstnih inačic socializma, ki je bil prav v Sloveniji v svetovnem merilu najbolj sofisticiran totalitarni sistem. Čeprav je bil uvožen iz SZ, se je z ustrahovanjem ljudi hitro prijel. Posledice tega zidu so ostale do danes. Zato smo dolžni opozarjati na to, kako je bilo. Socializem je kolektivizem, kolektivizem pa hočeš nočeš po svoji naravi za svoje uveljavljanje potrebuje ubogljive in prestrašene ljudi. Izključuje pa vsako spontanost, pomen in vpliv svobodnega posameznika in izključuje tradicijo.

Ta seznam ni zaključen. Na vseh nas je, da ga dopolnjujemo za naše potomce in sedanje mladostnike, ki bodo odplačevali vrednostni in finančni deficit, ki ga jim zapuščamo! Miselna bilanca je slaba, slabša od materialne. ,ko družba doseže dno in začuti realna tla, potem gre lahko vsem samo še na bolje. Ni bilo vse slabo, mnogo dobrih stvari v ljudeh, ki so trpeli, je vendarle ostalo za dediščino. Njim gre zahvala, da smo kot narod preživeli. Solidarnost med ljudmi je bila večja od današnje, kajti revni ljudje so bolj solidarni od preobjedencev. Svet je bil tedaj v vzponu, del tega se je dotaknil tudi nas, čeprav smo primerjalno gledano nazadovali.

Vili Kovačič

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


4 KOMENTARJI

  1. Odličen prispevek avtorja!

    Dodal bi še:

    Za bivšo državo v kateri je vel totalitarni duh, no:
    je bilo tudi značilno:

    – nizke plače,
    – malo dela in 6 % uradna brezposelnost, ki pa je bila v resnici mnogo večja,saj je bilo zlasti na podeželju veliko ljudi, ki niso imeli dela ali so le občasno kje pomagali
    -veliko kraj po tedanjem reku” malo radi, malo kradi”,
    – pomanjkanje življenjskih dobrin in draginja, zaradi
    česar si moral čez mejo v Avstrijo ali Italijo, da si prišel do pralnega praška, južnega sadja, kave in drugih življenjskih potrebščin
    – dolge vrste, ki so čakale na artikle, ki so slučajno prišli v trgovino. Dolge vrste so bile tudi pred mesnicami, ki so neredno dobivale meso

    – nenehno sestankovanje po podjetjih in uradih, ker so zasedali zbori delavcev, delavski sveti in množica komisij v katerih so razpravljali in odločali tisti, ki se niso spoznali na problem, ki ga je bilo treba rešiti
    – to nenehno sestankovanje je po nepotrebnem povzročilo množico medosebnih sporov in zamer

  2. Dopolnitev seznama:
    Zadnjič je nek bralec v Demokraciji navedel še eno socialistično pridobitev, ki jo radi pozabljamo v naših seznamih socialističnih biserov :
    Na nakup avtomobila si čakal od šest mesecev naprej. Vem, da je bilo tedaj v Italiji skoraj tako kot danes: šel si v trgovino, kupil avto in ga odpeljal.

  3. Vse je res kar je napisano, vendar pa se bo šele čez čas videlo, kaj nam je v zadnjih 23 letih prinese GNILI kapitalizem.Moj pokojni oče, kateri je bil letnik 1916 mi je pred 20 leti rekel “bojte se samo gnilega kapitalizma, ki prihaja”. In prav je imel.
    Pa en lep pozdrav

Comments are closed.