Prejeli smo: Slišati in videti drug drugega znotraj Cerkve

Sv. Jakob LJ cerkev
Foto: Mario Plešej.

V Svetu katoliških laikov Slovenije (SKLS) kot eno večjih ran, ki zavirajo rast Cerkve na Slovenskem, doživljamo pomanjkanje empatije (videti drug drugega s Kristusovimi očmi) in pomanjkanje kakovostne komunikacije na vseh ravneh cerkvenega občestva. Že septembra 2012 smo slovenskim škofom poslali Pobudo k okrepitvi komunikacije znotraj Cerkve in z javnostjo, s katero smo želeli spodbuditi odpiranje novih prostorov za komunikacijo znotraj Cerkve, ki bi tako laikom kot klerikom odkrivala jasnejšo sliko o našem skupnem položaju. Ugotavljamo, da se razmere od takrat bistveno niso spremenile, čeprav ne gre prezreti truda mnogih posameznikov. Vse pozitivno dogajanje, ki ga je sprožil dokument Pridite in poglejte in večmesečna izpraznjenost škofovskega sedeža v Ljubljani in Mariboru, pa sta še jasneje razodela pomen vsakega uda Cerkve ter potrebo po jasni, odkriti in empatični komunikaciji. Prav pomanjkanje komunikacije in empatije do vseh ljudi, od njihovega spočetja do naravne smrti in dostojnega pokopa, tako med laiki kot kleriki krepi medsebojno nezaupanje, onemogoča sodelovanje ter s tem slabi neizmerni potencial Cerkve in njeno poslanstvo, da je sol zemlje in luč sveta.

S tem čutenjem smo se predstavniki in predstavnice članic SKLS 5. novembra 2014 srečali na posvetu z naslovom Slišati in videti drug drugega znotraj Cerkve. Sad naših skupnih pogovorov so spodnje dobronamerne spodbude, ki jih v želji, da bi konstruktivno prispevali k rasti Cerkve na Slovenskem, posredujemo slovenski katoliški javnosti.

Slovenski laiki, združeni v civilnih in cerkvenih organizacijah ter gibanjih, torej spodbujamo:

1. slovenske škofe:

· k večji dostopnosti (tudi po elektronski pošti in drugih poteh, ki omogočajo neposreden stik);

· da s svojo komunikacijo že vnaprej preprečujejo dvome in negotovosti o dogajanju v Cerkvi;

· da prepoznajo Svet katoliških laikov Slovenije kot resnični posvetovalni organ (za kar je bil tudi ustanovljen) ali pa ga ukinejo;

· k poživitvi komunikacije z laiškimi organizacijami in SKLS kot normalno in utečeno obliko komunikacije;

· k večji in konkretnejši podpori ter zaupanju laiškim gibanjem in organizacijam;

· k poživitvi misijonarskega duha nove evangelizacije v bližanju in iskanju »izgubljenih ovc«, tudi tistih, ki niso znotraj domače ograje, ampak so se zaradi takšnih ali drugačnih razlogov oddaljili od občestva Cerkve (iti med ljudi brez protokola in ceremonij, s preprosto govorico, kot brat z bratom …);

· k drži vodenja (jasnega izražanja stališč in kazanja željene prihodnje smeri pastorale, Cerkve, družbe) v javnosti.

2. duhovnike:

· k trudu za poznavanje župljanov in njihovih talentov ter razdeljevanju nalog v župniji;

· k pogostejšim spodbudam za osebna srečanja, pogovore in vabilo za pristnejši odnos do kristjanov na obrobju;

· k oblikovanju pridig o aktualnem dogajanju, o življenju, stiskah in veselju župljanov, pri čemer naj bo sporočilo skladno s katoliškim naukom in naj sloni na Božji besedi;

· k večjemu poznanju slovenskih katoliških laiških organizacij;

3. katoliške medije:

· k večji medsebojni povezanosti in dopolnjevanju (namesto konkurence);

· k jasni komunikaciji in obveščenosti, ki zagotavljata zaupanje in sta namenje zrelosti;

· k rednemu predstavljanju in spodbujanju pozitivnih novic ter praks nove evangelizacije;

4. laiške organizacije:

· k osvojitvi miselnosti, da drug drugemu nismo konkurenca, saj delamo za isti cilj in za isto ciljno publiko;

· k izrazitejši pripravljenosti dati svoj prispevek Cerkvi ter h kritičnosti tako do sebe kot do Cerkve;

· k pogostejšemu konstruktivnemu sodelovanju (timsko delo) v večjih skupnih projektih;

· k jasno opredeljenim, razloženim in preglednim projektom, da bi tako organizacije laže razumele pomembnost vključevanja;

5. laike, ki niso vključeni v katoliške organizacije:

· k večji angažiranosti pri pripravi na zakramente, predvsem na krst primera dobre prakse: a) laiki ob duhovnem spremstvu duhovnika obiskujejo družine in jih pripravljajo na krst njihovih otrok; b) istočasna evangelizacija otrok in staršev, ki jo tudi lahko izvajajo laiki);

· k izkoriščenju priložnosti, ki jo ponujajo kulturne prireditve in običaji (npr. koledniki, Marija romarica itd.), da bolj oddaljene ali neverne brate in sestre pritegnejo bliže občestvu Cerkve;

· k samoiniciativnosti in ne pasivnosti, a tudi hkratni potrpežljivosti in ljubezni do svojih dušnih pastirjev.

Svet katoliških laikov Slovenije

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.