Prejeli smo: Slišati in videti drug drugega znotraj Cerkve

27
Sv. Jakob LJ cerkev
Foto: Mario Plešej.

V Svetu katoliških laikov Slovenije (SKLS) kot eno večjih ran, ki zavirajo rast Cerkve na Slovenskem, doživljamo pomanjkanje empatije (videti drug drugega s Kristusovimi očmi) in pomanjkanje kakovostne komunikacije na vseh ravneh cerkvenega občestva. Že septembra 2012 smo slovenskim škofom poslali Pobudo k okrepitvi komunikacije znotraj Cerkve in z javnostjo, s katero smo želeli spodbuditi odpiranje novih prostorov za komunikacijo znotraj Cerkve, ki bi tako laikom kot klerikom odkrivala jasnejšo sliko o našem skupnem položaju. Ugotavljamo, da se razmere od takrat bistveno niso spremenile, čeprav ne gre prezreti truda mnogih posameznikov. Vse pozitivno dogajanje, ki ga je sprožil dokument Pridite in poglejte in večmesečna izpraznjenost škofovskega sedeža v Ljubljani in Mariboru, pa sta še jasneje razodela pomen vsakega uda Cerkve ter potrebo po jasni, odkriti in empatični komunikaciji. Prav pomanjkanje komunikacije in empatije do vseh ljudi, od njihovega spočetja do naravne smrti in dostojnega pokopa, tako med laiki kot kleriki krepi medsebojno nezaupanje, onemogoča sodelovanje ter s tem slabi neizmerni potencial Cerkve in njeno poslanstvo, da je sol zemlje in luč sveta.

S tem čutenjem smo se predstavniki in predstavnice članic SKLS 5. novembra 2014 srečali na posvetu z naslovom Slišati in videti drug drugega znotraj Cerkve. Sad naših skupnih pogovorov so spodnje dobronamerne spodbude, ki jih v želji, da bi konstruktivno prispevali k rasti Cerkve na Slovenskem, posredujemo slovenski katoliški javnosti.

Slovenski laiki, združeni v civilnih in cerkvenih organizacijah ter gibanjih, torej spodbujamo:

1. slovenske škofe:

· k večji dostopnosti (tudi po elektronski pošti in drugih poteh, ki omogočajo neposreden stik);

· da s svojo komunikacijo že vnaprej preprečujejo dvome in negotovosti o dogajanju v Cerkvi;

· da prepoznajo Svet katoliških laikov Slovenije kot resnični posvetovalni organ (za kar je bil tudi ustanovljen) ali pa ga ukinejo;

· k poživitvi komunikacije z laiškimi organizacijami in SKLS kot normalno in utečeno obliko komunikacije;

· k večji in konkretnejši podpori ter zaupanju laiškim gibanjem in organizacijam;

· k poživitvi misijonarskega duha nove evangelizacije v bližanju in iskanju »izgubljenih ovc«, tudi tistih, ki niso znotraj domače ograje, ampak so se zaradi takšnih ali drugačnih razlogov oddaljili od občestva Cerkve (iti med ljudi brez protokola in ceremonij, s preprosto govorico, kot brat z bratom …);

· k drži vodenja (jasnega izražanja stališč in kazanja željene prihodnje smeri pastorale, Cerkve, družbe) v javnosti.

2. duhovnike:

· k trudu za poznavanje župljanov in njihovih talentov ter razdeljevanju nalog v župniji;

· k pogostejšim spodbudam za osebna srečanja, pogovore in vabilo za pristnejši odnos do kristjanov na obrobju;

· k oblikovanju pridig o aktualnem dogajanju, o življenju, stiskah in veselju župljanov, pri čemer naj bo sporočilo skladno s katoliškim naukom in naj sloni na Božji besedi;

· k večjemu poznanju slovenskih katoliških laiških organizacij;

3. katoliške medije:

· k večji medsebojni povezanosti in dopolnjevanju (namesto konkurence);

· k jasni komunikaciji in obveščenosti, ki zagotavljata zaupanje in sta namenje zrelosti;

· k rednemu predstavljanju in spodbujanju pozitivnih novic ter praks nove evangelizacije;

4. laiške organizacije:

· k osvojitvi miselnosti, da drug drugemu nismo konkurenca, saj delamo za isti cilj in za isto ciljno publiko;

· k izrazitejši pripravljenosti dati svoj prispevek Cerkvi ter h kritičnosti tako do sebe kot do Cerkve;

· k pogostejšemu konstruktivnemu sodelovanju (timsko delo) v večjih skupnih projektih;

· k jasno opredeljenim, razloženim in preglednim projektom, da bi tako organizacije laže razumele pomembnost vključevanja;

5. laike, ki niso vključeni v katoliške organizacije:

· k večji angažiranosti pri pripravi na zakramente, predvsem na krst primera dobre prakse: a) laiki ob duhovnem spremstvu duhovnika obiskujejo družine in jih pripravljajo na krst njihovih otrok; b) istočasna evangelizacija otrok in staršev, ki jo tudi lahko izvajajo laiki);

· k izkoriščenju priložnosti, ki jo ponujajo kulturne prireditve in običaji (npr. koledniki, Marija romarica itd.), da bolj oddaljene ali neverne brate in sestre pritegnejo bliže občestvu Cerkve;

· k samoiniciativnosti in ne pasivnosti, a tudi hkratni potrpežljivosti in ljubezni do svojih dušnih pastirjev.

Svet katoliških laikov Slovenije

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


27 KOMENTARJI

  1. Briljantno na kubik!

    Več božanske duhovnosti in manj zadrtega formalizma!

    Kristjan mora izžarevati božansko duhovnost, ki je odprta za vse ljudi.

    Ta božanska duhovnost je v sozvočju s stvarstvom in stvarstvenim okoljem v katerem živimo in kateremu smo hvaležni.

    Stvarstveno okolje v katerem živimo, nam daje občutek domačnosti in varnosti.

    Tudi sveta maša mora biti takšna, da se občuti ta stvastvena harmonija in domačnost, ki zbližuje, ne pa oddaljuje.

  2. Suhoparni formalizem, ki se zadovolji z branjem in ponavljanjem dogmatičnih besedil, latinskim petjem, enoglasnimi odpevi, suhoparno in neživljenjsko pridigo,
    in ne mara božanske duhovnosti.

    Božanske pristne duhovnosti, ki je v neposrednem stiku in v ravnovesju s stvarstvom, Bogom.

    Božanska duhovnost, ki zmehča trde misli in srce ter ojača človeku vrednotni temelj!

    • Spet napadaš sevto mašo. Ti ni bilo dovolj dobro pojasnjeno da žališ ljudi, če že ne razumeš?
      Nimaš pojma o božanski duhovnosti, zato je raje ne omenjaj.

  3. Božanska duhovnost ni noben baubau.

    Je duhovnost človeka, ki je v harmoniji s stvarstvom, z Bogom.

    Zakaj pa bi molčali o tistem, kar je izvor in kažipot življenja.

    Ali se naj zadovoljim le s ponavljanjem besed: Kristus , Bog?!

    Razmišljam in živim pa v nasprotju z božjim sporočilom, zakonitostmi in vrednotami, ki so tudi v svetem pismu?!

        • Ja, prav imaš. Osladnost, kič, rafali. Neverjetno, kako so nekateri ljudje s svojim obnašanjem kot magnet za sovraštvo družbe. Vse naredijo, da gredo ljudem na živce in nič od tega “dela” ni posebej kvalitetnega, da bi lahko rekel: uf, na živce jim gre, ker jim je resnico povedal, ker jih je slekel, ker je na glas spregovoril ” Cesar je nag!”

  4. Posebej pa poudarjam, da sem skorajda vsak teden pri maši, kjer aktivno sodelujem. Tudi s petjem.

    Vendar ne pristajam na to, da se ne sme ali pa ne da, vsebino in potek maše napraviti privlačnejšo za ljudi in za dvig njihove duhovnosti, ki odraža njihovo resnično vernost.

    • Seveda se sme. Samo to se ne da doseči s tvojimi kičastimi dekoracijami.
      Boš moral najprej razumeti zakaj sploh je tako kot je, potem boš pa morda šele lahko kaj prispeval.

  5. Da je maša lahko privlačnejša, dokazujejo nekateri duhovniki, zlasti kaplani, ki ti naravnost odprejo oči, kakšna naj bo sveta maša.

  6. Nisem noben Antikrist, za kar so zaslužni tudi starši, ki so uvedli običaj, da smo tedensko molili po tri rožne vence kleče. Pa kljub temu napravili vse pravočano na zelo veliki vzorni kmetiji.

    Tudi danes se stvarstvu redno zahvalimo in pri kosilu vselej molimo.

  7. Pri sveti maši je poudarjen obžalovalni element, zapostavljen pa ustvarjalni duhovni element.

    Če bi bil bolj poudarjen ustvarjalni duhovni element, ki bi človeka naravnal in okrepil z veščinami in izkustvi v prizadevanjih za negrešno življenje, bi odpadel očitek nevernikov, da cerkev deluje preveč zaščitniško do grešnosti s tem, ko se lahko vselej poslužimo trenutnega kesanja, grešne naravnanosti pa ne odpravimo.

  8. Pritrjujem SKLS. Dialog znotraj občestva Cerkve je bil eden od nosilnih ciljev slovenske sinode, tako da ne razumem odgovorne v Cerkvi, da se ga tako silovito izogibajo. Sedanje stanje nove evangelizacije- PIP – je omejen na res minimalno število ljudi, kar je zagotovilo, da iz tega ne bo nobenega rezultata. Namesto, da bi to postalo gibanje znotraj Cerkve, je vse dogajanja pod trdnim nadzorom struktur, ki prej duše, kot pa spodbujajo.

  9. Opažam, da je danes moderno govoriti o čutenju ( kaj mi paše), sočutju, čutnosti.

    Pa saj to je najlažje, večina ljudi dela to in ta problem izkoriščajo mediji in politkomisarji, ko za sabo vlečejo kolektiv oz. množico histeričnih “vernikov”, aparatčikov.

    Veliko težje je spoštovati človeka, razmišljati, spoznati, razumeti, iskati informacijo, razločevati.

    Na čutenju temelji socializem ter permisivnost.
    Človeku, ki je socialist niti pod razno ne moreš dopovedati z razumskimi argumenti, da je socializem slab in zlo.
    Podobno je kot bi zasvojencu s pornografijo ali alkoholom pravil, da sta slaba in jim dajal dokaze.

    Kje je sočutje in empatija v Svetem pismu?
    “Katoliški laiki”, kdo vas vodi? Čigave igrače ste, v čigavih rokah ste?

    Res pa je paradox, da so prav ljudje “vzgojeni” v permsisivnosti, v socializmih, v komunizmu – najbolj nesočutni, psihopati. A takim ljudem ne moreš pridigati o sočutju in empatiji, ker ne štekajo? Kot robot ne ve kaj je čustvo.

    • Permisivnost. Če permisivnost nadomestimo z besedo popustljivost, zadeva takoj postane groteskna. In pa logična. Mogoče bi morali začeti govoriti o popustljivi vzgoji?!

        • Na čutenju temelji socializem ter popustljiva vzgoja.

          Res pa je paradox, da so prav ljudje “vzgojeni” v popustljivi vzgoji … najbolj nesočutni, psihopati.

          Logično, kajne?

      • Čutnost ima v duhovnem smislu enak status kot mesenost. Zato res ne razumem teh duhovnikov, ki pridigajo o sočutju.
        Milost ni sad sočutja, kakor tudi dobrodelnost ne. In ne vem zakaj bi nekateri tako radi to sočutje. Sočutje je čisto človeško, in možno je le do nekoga, ki ti je blizu. Ko prijatelju umre mama, recimo. Nima pa nobene veze v političnem smislu, kot bi nekateri radi narodno spravo utemeljili na sočutju. Totalno mimo.

  10. Vedno govorimo kako je poslanstvo Cerkve evangelizacija in širjenje božje besede. Nisem si pa še na jasnem ali je to vse. Ali je Cerkev isto kot nek samostan z razliko da duhovniki mašujejo, vse drugo pa je enako. Umaknjenost iz sveta, samotarsko življenje, in to.
    Ali naj bi bila Cerkev takšna?
    Ali je župnik res samo zato, da podeljuje zakramente? In nič več?!

    • Veliko več. Cerkev je pred veliko preobrazbo v Evropi.
      Veliko duhovnikov je še vedno zelo odtujenih od svojih vernikov.
      Bistvo vere se ne kaže samo v maševanju, temveč v življenju vere, v dialogih, v odnosih, v delu, v iskanju rešitev, v življenju v skupnosti, ter navsezadnje v tistem kar Rok močno pogreša pri naših duhovnikih: da so odprti za znamenja časa in imajo informacije in povezave po svetu. Ne da so to kot samozadostni petelini na kupu gnoja, ki čez plot ne vidijo in niti videti nočejo.

      Pa spet nočem širiti idealov. Le več odprtosti v to zatohlost, provincialnost, zadrtost – ki jo je socialistična levica pri socialistični in “konzervativni” “desnici” in Cerkvi zelo lahkotno in poceni kupovala celih 70 let, še posebej zadnjih 25 let.

      Pobude KL so mi dobre in nujne, le temelj na čutenju, sočutju – mi je popolnoma mimo. Bojim se tudi, da je pri laikih več socialistično orientiranih katolikov, čeprav jih tudi med duhovniki ni malo, so 80 letniki že vsi skoraj pomrli.

      • Jaz ne bi Evrope niti mešal v to. Tu smo vsaj 500 let pred vsemi, če bodo sploh kdaj zajadrali tako daleč. Zakaj se potem naša Cerkev obnaša kot sužnja države?! Tega ne morem razumeti. Saj podložnost oblastem, razumem, ampak kar je preveč je preveč. Pri nas se Cerkev upre raznim družbenim tokovom šele ko so ti izrecno v nasprotju s kanonom. Kot splav, recimo. Vse drugo pa kot da je v najlepšem redu.
        Ali pa zdaj so nekaj pogumni in napadajo Kučana. Ko je bil pa na položaju, pa noben ni črhnil besede. Vseh 50 let komunizma so bili pridni ko jagenjčki. No, kot sužnji. Vse pravde na sodiščih so izgubili. V zaporih jim je bilo menda še najhuje, ker so bili skupaj s kriminalci. Tega sploh ne razumem. Krivica jim sploh ni bila moteča.

        • Zdravko, kako pa bi Vi to spremenili? Nekaj je v naši Cerkvi narobe v vsej njeni globini. Tudi sam čutim to, pa čeprav sem kar močno angažiran v nekaterih mladinskih združenjih.

          • Ne vem če to lahko spremenimo. Vsak se lahko spremeni samo sam. Če bi naši škofje brali Časnik, bi morda lahko kaj spremenili. Pa ga ne berejo. So zadovoljni sami s sabo. Pa se zapletejo v našo finančno afero. Pa so malo manj zadovoljni. Pa nam papež odstrani škofe. Ne vem, če je bilo dovolj. Bo treba še, kot kaže.
            Ker vsak se mora spremeniti sam. Kot je rekla neka bralka tu: niso zreli. Vsekakor niso vzgojeni v može, nimajo značaja, kot cela slovenska družba. Meni je to čudno, vsaj v Cerkvi. Vsaj tam sem pričakoval, da je drugače. Razočaran sem, a hkrati, nisem nič boljši, zato ne obsojam. Molim zanje. Ampak, če oni tam popivajo, ne bo nič pomagalo.
            Morda bo pomagala razpustitev nadškofije Maribor.

Comments are closed.