Referendum o arhivih je bil izgubljen leta 2013 v tistem trenutku, ko je stranka SDS podlegla »vsemogočnosti« zlatega pravila in zanjo žrtvovala demokratični institut, to je referendum. To je bilo zelo kratkovidno in nenačelno početje. Zato mirno lahko rečemo, da je bil ta referendum izgubljen že pred letom in pol.
Nauk iz te zgodbe je: z demokracijo se ne kupčuje, kdor to počne, se mu to vrne kot bumerang. Tak rezultat je bil za mene pričakovan. Je pa bil referendum odličen test o tem kako deluje nova anti-referendumska zakonodaja. Ker se je po novi ureditvi zdel prag 343.000 glasov PROTI zakonu nedosegljiv, števili niso niti prišli glasovat in je bila vdanost v neuspeh večja. Prepričan sem, da bi bila udeležba brez kvoruma zavrnitvenih glasov, bistveno večja.
Je pa bilo tudi vprašanje nekoliko zavajajoče, moji hčeri sta me z volišča klicali, kako naj se glasuje, če se z zaprtjem arhivov ne strinjaš. Veliko pa je bilo takih, ki so bili zmedeni ob diametralno nasprotnih trditvah v kampanji. O medijski ignoranci in anti-propagandi pa ne bi izgubljal besed.
Referendum je dal lekcijo Janezu Janši in tistim, ki so nespametno politično tvegali in zanemarili druge teme, ki se tičejo demokracije. To pa so volilni sistem, pravica do ustave, in številne ovire na poti uveljavljana demokracije in odprave političnega apartheida slovenskih državljanov. Seveda pa prenizka udeležba ne daje prav strankama NSi in SLS, ki sta ubrali kvazi sredinsko pozo in precej pripomogli k nizki udeležbi.
Da sem sodeloval v kampanji mi ni žal, ker drugače sploh ne bi mogel ali smel povedati nekaterih skrbno varovanih stvari, ki so bile povedane mimo neposredne teme referenduma, bilo pa je nujno, da glas o tem pride med ljudi.
Skratka, veliko je bilo truda, za negativen rezultat. Demokracija je draga zadeva, najdražja pa je kadar je ni. Le malo ljudi v Sloveniji se ukvarja z njo dolgoročno in s praktičnega vidika in s pogledom od spodaj navzgor. Vsekakor pa tisti redki, ki to počnemo, za navadno politično pamet izpademo prej ko ne čudaki ali eksoti. Predvsem pa smo porinjeni daleč stran od vzvodov odločanja in vpliva.
Je pa neuspeh referenduma dober v eni stvari: upam, da bo dal vodilnim v strankah misliti, da ni vse taktika in da mora biti zadaj ustrezna strategija demokratičnih sprememb, ki jih zdaj zanemarjamo in prelagamo na naslednje mandate in na nove generacije.
Zato je zdaj na vrsti volilni sistem. Na njem se lahko preizkusi politična volja za spremembe, tudi takšne, ki imajo dolgoročen značaj! Človek obrača, bog obrne, so rekli včasih. Danes ko si domišljamo, da smo pametnejši od naših prednikov, se moramo pokesati za nespamet lanskoletnega anti-referendumskega cunamija. Demokracija sicer še ni izgubljena, je pa zdaj še bolj krhka, ogrožena in načeta. Novi koraki so nujni. S posvetovalnim referendumom o volilnem sistemu, ki bi bil hkrati s predčasnimi volitvami, bi dosegli več kot se danes zdi dosegljivo. »Videti je nemogoče, dokler tega ne storiš« je rekel Mandela. Stranke se žal ukvarjate zgolj z mogočim, in potem nas »nemogoče« vse skupaj udari po glavi.
Morda bo v strankah pomladnega spektra zdaj prišlo do premisleka, kaj je dobro za demokracijo in ljudi. Vsekakor pa premislek o tem, kaj so uresničljivi predlogi. Nedemokratični pol, ki želi opozicijo ukiniti ali narediti zgolj po svoji podobi, je treba potisniti na čistino odprtosti demokracije.
Civilna družba niso samo manifestacije somišljenikov, je predvsem premislek s pogledom od spodaj navzgor. Tukaj je potrebno zagotoviti slišnost in odzivnost, strankarsko zapiranje v slonokoščeni stolp kolektivistične pameti ne vodi v napredek, pač pa zgolj v reprodukcijo elitizma, ki ne zaznava ključnih problemov.
Če bo rezultat referenduma pripomogel k odpiranju pomladnih strank, do »navadnih« državljanov in ljudi, ki imajo kaj povedati, ne pa v njihovo ignoranco, smo na srednji in dolgi rok pri odpiranju družbe zmagali državljani in Slovenija ne bo nujno zgolj propadala. Sicer bomo nadaljevali po poti – od zmage do zmage, do končnega poraza. Nasprotniki demokracije žal niso samo na levici.
Vili Kovačič
PS. Vsekakor pa glede noveliranega zakona ostane še ustavna presoja – pravica vedeti je z novelo zakona, nedvomno in nedvoumno grobo onemogočena in omejena!
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
