Prejeli smo: Problem Slovenije niso prenizki davki

6
347

monopoli davek… ampak previsoka javna poraba!

Skupna izjava Inštituta dr. Jožeta Pučnika in Zbora za republiko

Slovenija se je po odločitvi Ustavnega sodišča o razveljavitvi Zakona o davku na nepremičnine znova znašla na robu fiskalnega prepada. Presek ustavnosti in fiskalne politike predstavlja akuten problem slovenske politike s prelomnimi posledicami za gospodarstvo in blaginjo državljanov. S strani vlade RS napovedano ponovno zviševanje davkov bo negativno vplivalo na okrevanje gospodarstva in življenjsko raven prebivalstva. Inštitut dr. Jožeta Pučnika in Zbor za republiko podpirata prizadevanja po uravnoteženju javnih financ, zlasti čimprejšnjo implementacijo fiskalnega pravila, a pot uravnoteževanja vlade RS je zgrešena. Temelji na napačni anamnezi, ki vodi do zmotne terapije ekonomske politike. Politika visoke javne porabe, visokih davkov, spremljana z visokimi proračunskimi primanjkljaji in posledičnim zadolževanjem, ne more tlakovati poti v lepšo prihodnost.

Sedanja vlada od nastopa mandata vodi razbrzdano fiskalno politiko zaznamovano z ekscesnimi proračunskimi primanjkljaji, maloumnim reševanjem bančnega sistema in izjemno rastjo javnega dolga. V lanskem letu se je vlada zadolžila za 7 milijard, letošnji Zakon o izvrševanju proračuna predvideva celo 7,7 milijardno zadolžitev. V slabih dveh letih se bo torej zadolžila za dobrih 40% BDP. Slovenija se je ujela v klasično dolžniško past. Samo letos bomo za odplačilo obresti namenili skoraj milijardo evrov oziroma kar 18% vseh davčnih prihodkov. Zaradi pritiskov Evropske komisije, ki je za Slovenijo ugotovila čezmerni proračunski primanjkljaj, sedanja vlada mora nadaljevati politiko javnofinančne konsolidacije. A te ne izvaja z omejevanjem javne porabe, ampak dvigovanjem davkov. Po ovrženem davku na nepremičnine vlada grozi s ponovnim dvigom davka na dodano vrednost. Opozarjamo, da je politika zviševanja davkov, spremljana s povečevanjem zadolževanja, pogubna. Temelji na zgrešeni oceni, da so v luči uravnoteženja javnih financ davki prenizki. Problem Slovenije niso prenizki davki, ampak previsoka javna poraba. Slovenija za javno porabo nameni 51% BDP, kar je največ med članicami EU na primerljivi ravni razvoja. Primerljive članice EU, na primer države višegrajske skupine, za javno porabo namenijo med 15-25% manjši delež BDP. Bolezen slovenskih javnih financ je javna poraba, davki so zgolj simptom.

Če je problem javnih financ javna poraba, se je uravnoteženja smiselno lotiti s fiskalno strogostjo, ki temelji na omejevanju porabe in ne zviševanju davkov. Tudi izkušnje držav članic OECD govorijo v prid uravnoteževanju s krčenjem javne porabe, ki je manj kontrakcijska kot konsolidacija z dvigom davkov. S strani vlade izbrani način vodenja fiskalne politike kaže na njeno disfunkcionalnost, nesposobnost razreševanja razdelitvenih konfliktov v družbi. Ocenjujemo, da proračun na odhodkovni strani izkazuje znatne rezerve za zmanjšanje javne porabe. Zgolj proračunski transfer v pokojninsko blagajno po 161. členu ZPIZ-2, ki obravnava »pokojninske« izdatke, za katere niso bili plačani prispevki, znaša dvakratnik izpadlih prihodkov zaradi ovrženega davka na nepremičnine. Podobni prihranki so mogoči pri subvencijah, ki jih izplačujeta Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo in Ministrstvo za okolje in prostor. Država se mora soočiti s fiskalno iluzijo in akutno obliko davčnega mešanja, ki zaznamuje naše javne finance.

Slovenija potrebuje spremembe. Med njimi radikalen zasuk v fiskalni politiki. Stopnje zadolževanja, ki jih beležimo v lanskem in letošnjem letu so nevzdržne. Zahteve in pričakovanja Evropske komisije so jasna. Jasna je tudi obveznost vlade, ki izhaja iz lani sprejetega, a neuveljavljenega fiskalnega pravila. Vlado RS pozivamo, da takoj odpravi neustavno stanje zaradi nesprejetega izvedbenega Zakona o fiskalnem pravilu in ne poizkuša z zakonom in v njem predvidenih izjemah in odstopanjih zmaličiti 148. člena ustave.

Če želi Slovenija preseči stanje zastoja, mora spremeniti poslovno okolje. Ključni determinanta tega so nizki davki in zdrave javne finance. Pametno uravnoteženje javnih financ je v tem trenutku največja prioriteta države. Čeprav politično ne najlažja, je edina pot fiskalne strogosti, utemeljena na zmanjševanju javne porabe.

Foto: Flickr


6 KOMENTARJI

  1. Magistrica šiviljstva pa nam predava o nesmiselnem varčevanju!
    Hlačnico je treba prišiti na rokav, za grbo je treba na hrbtu narediti zadrgo, preozko oblačilo pa malo sprezati po šivih!
    Ker jemlje napisano smrtno resno, krpa proračun, reže standard, širi gospodarsko dejavnost z višjimi davki….
    Cel kup šiviljskih posegov!

  2. Bratuškova je najbolj cenena bleferka med premieri. Nastavek ji je dal že Pahor. Oportunistka in pragmatičarka. Problem je sistem, ki tak stiropor izmeče na površje.

    Ti ukrepi so samo posledica vladavine. Kdo so voilivci? Večinoma javni sektor. Oni izvolijo večino, ki jih ščiti in korumpira. Za to gre.

  3. Seveda ne!
    Že 20 let problem kršenja človekovih pravic, kjer se zrcali empatija in poštenost vse družbe!
    Sankcije za neplačevanje plač in prispevkov delavcev Sloveniji in Avstriji, kot noč pa dan!
    Pri nas; “Delavec poskrbi in pomagaj si sam!”, v Avstriji to zanj poskrbe javne inštitucije države!
    Sramota za naše pravo in politiko in državo, državljane!
    Studio city – 01. 04. 2014 13:30 – 14:20
    http://www.siol.net/tv-spored.aspx?p2=GyvInQ%2fCiB4toRGStZWVyA%3d%3d

  4. Problemi so veliki in drugje. Po moje zelo dobro jih opiše, čeprav ne vse, guverner BS Boštjan Jazbec,ko pravi:
    Nadzorni sveti odgovorni za poslovanje bank in podjetij in ne uprave. Vprašanja o odgovornosti NS ne želi nihče dati na mizo! Ključni problem v Sloveniji je, da so posojila, s katerimi se zadolžuje država, namenjena kritju preteklih napak. Več odgovorov o preteklih praksah med bankami in njihovimi poslovnimi komitenti naj bi v centralni banki dobili s pomočjo dodatnih inšpekcijskih pregledov in analiz, ki jih bo opravljala posebna inšpekcijska skupina v banki, v sodelovanju s policijo, nacionalnim preiskovalnim uradom in državnim tožilstvom. Banka Slovenije in policija sta sodelovanje formalizirali s skupnim dogovorom, podpisanim ta mesec.
    Žogica je zdaj na pravosodnem sistemu, da jih procesira. Da bi ti postopki stekli hitreje, se je Banka Slovenije aktivno vključila v proces s posebno skupino.
    Smiselno bi bilo razmisliti o pomoči, ki bi jo lahko dobili od tujih tožilcev in sodnikov. Nujno je namreč, da se vse bančne zgodbe v kazenskih postopkih hitreje končajo, predvsem zaradi davkoplačevalcev.
    Ključno vprašanje je, zakaj nihče od članov nadzornega sveta ne odgovarja za poslovanje teh podjetij in bank, glede na to, da so morale uprave poročati nadzornim svetom. V nadzornih svetih sedijo predstavniki lastnikov. Ker je velik del gospodarstva še vedno v državni lasti, to pomeni, da so bili predstavniki nadzornih svetov neposredno delegirani s strani različnih vlad in političnih opcij. Vprašanja o odgovornosti nadzornih svetov danes nihče ne želi dati na mizo, zato iščejo grešne kozle, ki jih je najlažje najti v instituciji uprave. Da ne bo pomote, del odgovornosti nosijo tudi uprave.
    Je pa ključno vprašanje, zakaj nihče od članov nadzornih svetov podjetij in tudi bank ne odgovarja za vse, kar se je dogajalo.
    Zadolžujemo se zato, ker nimamo svojega denarja.
    Ključni problem v Sloveniji je, da so posojila, s katerimi se zadolžuje država, namenjena kritju preteklih napak. Če mi danes najdete nekoga, ki trdi, da se Slovenija ne bo več zadolževala, ta oseba ne razume, kako delujejo gospodinjstva, podjetja, država in tudi, kakšna je vloga finančnih trgov in posrednikov.
    Z zadolževanjem države in dokapitalizacijami bank z državnim denarjem v bistvu poglabljamo obremenitve davkoplačevalcev.
    To je temeljni problem Slovenije.
    Od začetka osamosvojitve smo se trudili, da ne bi imeli neposrednih tujih vlaganj in tujcev. Tako smo vse prepričevali, da obstaja možnost, da s čudnimi privatizacijskimi procesi peljemo zadeve sami, brez tujcev.
    Nacionalni interes se je kazal od začetka osamosvojitve tako, da smo si prizadevali obdržati v lasti vse.
    Že takrat pa je bilo jasno, da tega ne moremo narediti, ker nimamo dovolj kapitala, zato smo si ga sposojali. Slovenija je zato po deležu neposrednih tujih vlaganj ena od držav, ki je prejela najmanj tujih investicij.
    Z vidika pritoka tujega kapitala smo povsem primerljivi z drugimi, le da je kapital v Slovenijo pritekal prek bank. Te so s tem prevzemale vsa tveganja, ki bi jih v nasprotnem primeru prevzemali tuji investitorji.
    Ker so se zadeve pri privatizaciji zapletle, moramo zdaj pokrivati slabe odločitve bankirjev in podjetij.
    Po 23 letih je več kot očitno, da so tuji investitorji ugotovili, da jih nočemo, zato zdaj ni nikogar, ki bi bil pripravljen vložiti svež kapital v slovensko gospodarstvo.
    Danes si ne sposojamo več prek bank, ampak z neposredno izdajo obveznic.
    Priznati si moramo, da ne zmoremo več sami in potrebujemo svež kapital.
    Problem bi lahko rešili z drugačnim pristopom do Slovenskega državnega holdinga.
    Za vsak politični pol bi morala biti sprejemljiva ideja o profesionalnem upravljanju celotnega slovenskega premoženja.
    Dvomim, da je mogoče argumentirano nasprotovati ideji, da SDH damo v upravljanje tujcem, izbranim z mednarodnim razpisom in z natančno določenim mandatom ter pogodbo z zavezujočimi zahtevami.
    Srž zgodbe o upravljanju je tudi v tem, da bi tako pokazali svetu, da si želimo spremeniti slabe prakse, ki smo jih gojili v preteklosti.
    Tako bi povečali verjetnost, da razen dolžniškega privabimo še drug kapital, ki ga nujno potrebujemo za prestrukturiranje gospodarstva.
    Podjetja so še vedno preveč zadolžena, zato dokapitalizirane banke danes še ne morejo opravljati svoje funkcije posojanja denarja. Podjetja moramo prestrukturirati, za kar je ključno, da privabimo svež kapital.
    Edini namen privatizacije, prestrukturiranja in dokapitalizacij je vzpostavitev pogojev, da bodo podjetja spet začela ustvarjati delovna mesta.
    Natančno vemo, da so člani in predsedniki nadzornih svetov s svojim premoženjem odgovorni lastnikom za poslovanje podjetij in bank.
    Lastniki v Sloveniji pa so vsak dan bolj davkoplačevalci.
    V Sloveniji smo tranzicijsko zgodbo pripeljali tako daleč, da ne zaupamo več institucijam, ki so normalne v vseh tržnih gospodarstvih.
    Če je tako, se odločimo, da se ne bomo več šli tržnega gospodarstva, parlamentarne demokracije; potem pač vse prepustimo internetnim forumom in odločitvam ulice.
    Naša ključna zgodba je zagon slovenskega gospodarstva. Zagnati pa ga ne moremo, če ne znamo privabiti svežega kapitala. Vračamo se na začetek.
    Danes je edini denar v Sloveniji, ki ga lahko uporabimo, davkoplačevalski. Razumljivo, če nekdo slabo upravlja ta denar, se srd in nemir vsak dan povečujeta.
    Nekateri ne razumejo, da smo davkoplačevalci hkrati tudi volivci.
    Zame so nadzorni sveti odgovorni za poslovanje bank in podjetij in ne uprave.
    Uprave odgovarjajo nadzornikom.
    Očitno je, da bo v Sloveniji manj bank, in upam, da bodo vse imele odgovornega lastnika. Skrbi me vprašanje, kdo bi sploh hotel vlagati v Slovenijo, glede na to, da smo vsa leta odganjali tuje vlagatelje.
    Drug problem je, da še vedno nimamo učinkovitega pravosodnega sistema, ki bi varoval investitorje. Slovenska sodišča potrebujejo za rešitev gospodarskega sodnega spora več kot 1200 dni.
    Če ne bomo spremenili miselnega okvira, bomo za tuje investitorje še naprej nezanimivi. Lahko smo zanimivi samo za špekulante, kar je voda na mlin nasprotnikom svežega kapitala v Sloveniji.
    http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/bostjan-jazbec-vprasanja-o-odgovornosti-ns-ne-zeli-nihce-dati-na-mizo.html

  5. Problem Slovenije niso prenizki davki, problem so sistematični “ropi” s katerimi levica plačuje “storitve” svojim agentom. Tako bo lahko NLB kar nekaj let za nič plačevala uslugo, ki jo je SDjevski navezi opravil Rok Praprotnik, ko je bil “slučajno” na Finskem in v finščini prisluhnil “ropotanju Milanovega ozadja!” Primer Pikalo kaže na to, kako lahkotno in brez vsakega namena levica pri svojih podpornikih naroča na račun vseh davkoplačevalcev nepotrebne projekte, če zanemarimo njihovo škodljivost. Levica nas na podoben način ropa v zdravstvu, ropajo nas “akademiki Pierazzijevega kova”, ropajo nas “predstavniki strokovne javnosti,” ki predstavljajo najbolj kupljivo stroko in ropajo nas člani Foruma 21, ki na račun države opravljajo najbolj preplačane storitve in dobavljajo najbolj preplačano blago.
    Za tako “ropanje države,” kot ga je dober poznavalec dogajanja na levi Veber nekoč dobro opisal, pa obstaja v medijih, ki na desni opazijo vse, neskončna toleranca.
    Ali sploh obstaja še kak minister, ki ni obremenjen s sumom korupcije in nepotizma?
    Dokler ne bodo obsojeni na sodišču, bodo “vsi čisti!”
    Integriteta politike je v Sloveniji namreč namenjena le za uporabo na desni!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite