Prejeli smo: Pred slovesnostjo v Grahovem

19
214

spomenik padliResnica o protikomunističnih in civilnih žrtvah v Grahovem je bila zamolčana in spomin zabrisan več kot 70 let. Nova Slovenska zaveza si prizadeva za dostojanstveno spominjanje žrtev in je zato z veseljem sprejela darilo g. Nikolaja Krajca: zemljišče, na katerem se je morija dogodila. V znak spomina je pripravila projekt spominskega obeležja in prosila akademika Draga Tršarja za izdelavo kipa – plamenice. Spominske plošče in okoliški park je zasnoval arhitekt Izidor Habjanič.

Ob nerazumljivi gonji, ki jo nekateri uprizarjajo zadnje dni pred odprtjem, je zaslediti vse mogoče manipulacije z resnico. Slišimo lahko celo, da se partizanske enote v Grahovem niso borile za komunizem, kar pa samo po sebi postavlja vso povojno interpretacijo revolucionarne zmage pod vprašaj, da o Dolomitski izjavi sploh ne govorimo. Vsekakor moramo z začudenjem odgovoriti na trditev, da pokojni domobranci niso pripadali Slovenski narodni vojski. Zgodovinska dejstva, objavljena tako v knjigah kot tudi drugih študijah, dokazujejo, da je Slovenska zaveza konec julija 1943 ustanovila posebno ilegalno poveljstvo javne varnosti, ki je “sestavni del slovenske narodne vojske in mu je bilo podrejeno celotno moštvo vaških straž”. To je prva omemba termina Slovenska narodna vojska (SNV). Slovenska zaveza je 5.8.1943 dopolnila navodila o ravnanju SNV, ki naj se ob kapitulaciji Italije prebije do zavezniških sil kot sestav Jugoslovanske vojske. Glavni del SNV je bila Slovenska legija, ki jo je že maja 1941 ustanovila Slovenska ljudska stranka, uradna stranka in del jugoslovanske vladne koalicije ter s strani zaveznikov priznane vlade. Slovenska legija je bila ustanovljena z namenom organizacije ilegalne odporniške mreže in enot, zbiranja orožja in informacij ter priprave udara proti okupatorju v sodelovanju z zavezniki, s ciljem zasesti slovenske etnične meje.

O konkretnih dogodkih v Grahovem, zgodovinskih okoliščinah, ki so takrat vladale ter o posledicah, je na voljo študija mag. Staneta Okoliša. Pripravljeni smo se soočiti z vsakim drugačnim pogledom, ki bo podprt z nam doslej neznanimi ali nedostopnimi argumenti in dokazi.

Želimo pa si vzdušja, ki bo dovoljeval nemoten spomin vsakomur, brez groženj ali pritiskov in v duhu mirnega iskanja resnice.

Peter Sušnik,
predsednik Nove Slovenske zaveze

19 KOMENTARJI

  1. Začetki konca »enoumne zgodovine«?
    Nekateri še vedno vneto trdijo, da je bila NOB en sam upor proti okupatorju in kolaborantom, da ni bilo revolucije, protirevolucionarjev pa sploh ni bilo. Kolaboranti pa ne zaslužijo spomenika, saj naj bi bili to spomeniki laži in sovraštvu. Celo objave zgodovinske znanosti, da so komunisti takoj po okupaciji sprožili tudi revolucijo in povzročili žrtve naroda, so brez odmeva. V Delu, 16. maja 2012, v rubriki Znanost, zgodovinarka dr. Vida Deželak Barič v prispevku »Vojna je postajala iz leta v leto bolj krvava« pravi: »Revolucionarno nasilje je bilo odločilno za vzpostavitev oborožene protirevolucije, čeprav nekateri tega nočejo videti. Za prepir sta vedno potrebna dva, vendar je vselej tudi pomembno, kdo je začel. Pri vsem tem ni mogoče mimo dejstva, da so VOS po Ljubljani, partizanske enote pa na podeželju, že leta 1941 izvajale tako imenovane likvidacije. Brez povojnih pobojev bi bilo na Slovenskem za 15 odstotkov manj mrtvih.« Bivši predsednik države Milan Kučan je zapisal, da obžaluje in obsoja povojne zunaj sodne poboje, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin; Nedelo, 9. julij 2000. Komunistični veljak in vodja OZN-e Ivan Maček Matija je dejal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, mi povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane«! Komentar ni potreben!? »Ne želim žaliti partizanov. Partizani so imeli hude boje z okupatorji. Toda zadaj je zmeraj stal en cilj. In to je bila boljševistična revolucija«, je pred leti dejal slovenski četniški vojvoda Uroš Šušterič. Pokojni najbolj znani slovenski ekonomist, akademik prof. dr. Aleksander Bajt, jasno zapiše, da je partija med NOB oziroma med okupacijo prevzemala oblast z lažjo in nasiljem, likvidacijami političnih nasprotnikov. Dalje pravi: »Moja ocena partije ni bila nikoli visoka. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije, ne le objektivno-tega pač ni mogoče zanikati-, ampak predvsem subjektivno, je zagrešila nad slovenskim narodom najhujši zločin, ki si ga je mogoče zamisliti. Z njim je sama sebe postavila izven zakona. Ne legalnega, ta je pri tem nepomemben, ampak občečloveško naravnega, veljavnega za vse kraje in čase.« Zmagala je torej «Revolucija, tudi in predvsem s pomočjo Stalina«, a revolucija naj bi bila samo po vojni, skoraj v enem dnevu, takoj »po zmagi«, preje, med celo 2. svetovno vojno, pa revolucije seveda ni bilo, čisto nič ?! Kdo lahko to še verjame in dojame? »Če bi Ivana Mačka Matijo ali Mitjo Ribičiča obsodili zaradi zločinov, ki sta jih ukazala, če bi Komunistično partijo jasno označili za zločinsko združbo, potem bi tudi na partizanski boj lahko gledali z občudovanjem in ponosom«, meni Prof. dr. Matjaž Zwitter. Demokracija seveda ni komunistično enoumje, kjer so smeli vsi misliti le enako, tudi o spomenikih in zgodovini. Osrednji slovenski trg v Ljubljani, to je trg pred slovensko skupščino, pa je bil do osamosvojitve Slovenije Trg revolucije, Trg OF pa je še vedno le ob železniški postaji. To pa menda le pove vse!? Tudi to, da vsi pokojni, padli in pobiti, zaslužijo spomenike, le redki eni pa še sodišče!

  2. Ponosen sem, da sem Slovenec in da imamo še vedno dovolj ponosnih in dostojnih Slovencev, ki nam odpirajo oči in vračajo vrednote za katere je potrebno dvigniti glas, se zanje na dostojen in človeški način boriti. Sam sem dal svoj prispevek v vojni 1991 in takrat smo izbojevali svojo demokratično Slovenijo. Lep dan in vidimo se v Grahovem.

  3. NOB – velika laž in velika prevara
    Ko smo še hodili v šole vseh stopenj, so nas učili – tudi moj cenjeni profesor M. Mikuž, da je bil NOB boj slovenskih partizanov za izgon okupatorjev in obenem ljudska revolucija. O NOB se veliko razpravlja tudi danes, posebej v časopisu Delo, vendar se je zgodilo nekaj čudnega. Najbolj vneti zagovorniki NOB in rdeče zvezde so po propadu komunizma zatajili ljudsko revolucijo in o njej molčijo, tudi brkati gromovnik Janez. Po zmagi 1945. leta so bili osvoboditelji in revolucionarji, danes se vsi hvalijo, da so bili borci za svobodo, revolucijo pa so spet zatajili kot v letih 1942-45. Kaj je res? So imeli prav moji nekdanji učitelji in profesorji ali imajo prav današnji zagovorniki NOB? Vsi navedki v narekovajih so last avtorjev v oklepajih za navedki.
    26.aprila 1941 so štiri skupine – komunisti, peščica vidnih intelektualcev, krščanski socialisti in demokratično krilo sokolov – ustanovile »Osvobodilno (oziroma Protiimperialistično) fronto z namenom – čeprav še ne povsem jasnim glede konkretnih pobud – da se bodo borile za osvoboditev in združitev slovenskega naroda«(J. Pirjevec). Komunistom so se stvari razjasnile po t. im. majskem posvetovanju voditeljev jugoslovanskih komunistov v Zagrebu, na katerem so sprejeli sklep o nalogi slovenskih komunistov: Komunisti Slovenije morajo biti tista vez, ki bo spajala borbo slovenskega naroda z borbo vseh ostalih narodov Jugoslavije za njihovo nacionalno in socialno osvoboditev. »Vodstvo KPJ je od prvega dne hitlerovske okupacije vodilo politiko, ki je nacionalno osvoboditev neločljivo povezalo z revolucionarno preobrazbo dežele. Revolucija je smatrana ne samo kot cilj, ki ga velja uresničiti po zmagi nad osvajalcem, ampak v teku same vojne…Osvobodilna vojna je prerasla v državljansko vojno proti buržoaziji in velikim zemljiškim posestnikom…Namesto, da proti osvajalcem zbere čim večje število zaveznikov, je KPJ ravno v tem trenutku nekatere od njih potiskala v naročje sovražnika«(P. Claudin). Namen komunistov je razviden tudi iz gesel našega osvobodilnega boja: «Brez boja proti izdajalski kapitalistični gospodi se zatirani narod ne more osvoboditi.« Buržoazija je bila proglašena za izdajalsko in OF oz. komunisti so ji napovedali boj.
    V začetku julija je prišlo iz Moskve opozorilo: «Upoštevajte, da gre v sedanji etapi za osvoboditev izpod fašističnega podjarmljenja in ne za socialistično revolucijo«(V. Dedijer). In res v temeljnih točkah OF ni več govora o boju »proti izdajalski buržoaziji«, vendar je bilo prepozno. Slovenska buržoazija je vedela za cilje OF oz. komunistov. Tu je začetek razdora v slovenskem narodu, ki traja do današnjih dni. V svoji zadnji pridigi je kaplan Martin Čedermac takole govoril svojim faranom: «Kaj bi storili, ako bi zahtevali od vas, da zapustite svojo rodno zemljo?…Ali ne bi šli iskat pravico? In če bi pravico našli slepo, kaj potem? Ali bi kot mevže klonili glave in z malho in palico kot berači odšli po svetu? Ne! Sami bi si vzeli pravico…Ali se ne bi s pestmi postavili v bran in ne bi dali zemlje, ki ste jo prejeli od svojih dedov in jo hočete ohraniti svojim sinovom in vnukom?«(F. Bevk).
    In slovenski kmet je šel v boj za ohranitev svoje zemlje. Za nastanek vaških straž seveda niso krive uboge krave, ki so jih partizani oropali kmetom v Polhograjskih dolomitih in jih pojedli. Kmetje so vedeli, kaj jih čaka, če zmagajo komunisti, zato so šli v boj proti njim. To se je po vojni tudi uresničilo. Na njihovo stran se je postavila tudi zavedna slovenska duhovščina, ki je dobro vedela, kaj so počenjali komunisti – boljševiki v »državi delavcev in kmetov«. Da so vaški stražarji proti komunistični revoluciji, torej protirevolucionarji, so dobro vedeli tudi partizani, saj so jih po ruskem vzoru imenovali belogardisti. Začeli si jih zmerjati tudi z narodnimi izdajalci, najbrž zato, da bi si olajšali svojo vest, saj je protirevolucija manjši greh – če sploh je – od narodne izdaje.
    Moj spoštovani profesor M. Mikuž je zapisal:«Posrečilo se ji je (OF) pridobiti slej ali prej slehernega poštenega Slovenca za sodelovanje v OF«. Poznam vsaj dva Slovenca, ki po mnenju mojega nekdanjega profesorja nista bila poštena: eden je bil moj oče, ki kot kmet seveda ni bil za komuniste, saj so mu jasno dali na znanje, da mu bodo po zmagi vzeli zemljo – kar so tudi storili, drugi pa je bil stric Matija, prošt v Dravogradu, ki so ga Nemci takoj zaprli in poslali v Dachau za štiri leta, kjer je izgubil desno roko. Kot duhovnika se je po vojni spravila na njega še nova oblast.
    Nasprotovanje do OF je še okrepila dejavnost VOS-a, »ki se pod vodstvom Zdenke Kidrič ni omejevala samo na špijonažo, pač pa je kmalu postala uspešna udarna sila za boj proti peti koloni in likvidacijo »sovražnikov ljudstva«. Ta teroristična taktika, ki so jo svojim partnerjem vsilili komunisti v prepričanju, da je treba izvajati »revolucionarno pravico« ne samo proti odkritim, temveč tudi potencialnim nasprotnikom, je kmalu poglobila že predvojna razhajanja znotraj slovenske družbe«(J. Pirjevec).
    Ker se jugoslovanski komunisti niso zmenili za prvi poziv iz Moskve, je v začetku marca 1942 prišel iz vzhoda še drugi, v katerem piše, »da dobiva partizansko gibanje komunistični značaj in da se usmerja v sovjetizacijo Jugoslavije…Saj je vendar osnovna in neposredna naloga zdaj v tem, da se združijo vsi protihitlerjevski elementi, da se razbijejo okupatorji in izbojuje nacionalna osvoboditev«(V. Dedijer).
    Jugoslovanski komunisti so se navidezno podredili zahtevi Moskve. »Sklenili so, da bo poslej poudarek samo na narodni osvoboditvi in ne več na razrednem boju«(J. Pirjevec). Slovenska partija je prešla v ofenzivo, ki se je končala s podpisom Dolomitske izjave, »s katero sta obe skupini – krščanski socialisti in sokoli- priznali KP Slovenije kot edino avtonomno organiziran politični subjekt v okviru OF…Ta dokument je namreč napovedoval, da partija ne bo ob sebi trpela nobene sile, ki bi jo ovirala pri preoblikovanju družbe in gradnji sovjetske države«(J. Pirjevec).
    »Partija je …v tistem času postavljala v vse vojaške enote politične komisarje…Z uvajanjem komisarjev se je slovenska partizanska vojska spreminjala v udarno pest Partije«(Veljko Rus). Že jan. 1943 je E. Kardelj sporočil Titu: »Vojska je popolnoma v rokah Partije«(V. Dedijer). Beseda »revolucija« je izginila iz besednjaka komunistov, vsi vidnejši voditelji so zanikali, da gre tudi za revolucijo. Začeli so govoriti o širini osvobodilnega boja – za združitev vsega ljudstva v boju za osvoboditev, revolucijo so v javnosti zatajili, v programu pa seveda obdržali. Začeli so lagati…Še 17. avg. 1944 je Tito izjavil: »Še enkrat poudarjamo, da ima vodstvo NO gibanja v Jugoslaviji pred seboj en sam in najvažnejši smoter – boj proti okupatorju in njegovim hlapcem ter ustanovitev demokratične federativne Jugoslavije, ne pa vzpostavljanje komunizma, kakor nam očitajo sovražniki«(M. Šnuderl). Tito je sam sebe zanikal na 5. kongresu KPJ, ko je izjavil: »Osvobodilna vojna je pomenila hkrati tako nacionalno osvoboditev narodov Jugoslavije kakor tudi socialno osvoboditev delovnih množic naše države. To je bila osvobodilna in revolucionarna vojna.«
    I. Maček je rekel ob izdaji svojih spominov: »NOB je bila zame že od začetka revolucija. Komunisti smo imeli od vsega začetka v programu tudi socialno osvoboditev. Kolikor jaz poznam stvari, so bili tisti, ki so prišli v oborožene enote, takoj tudi za socialno revolucijo. O njej se je v partizanskih četah, bataljonih in brigadah veliko govorilo. Med partizani ga nisi našel, ki ne bi bil za revolucijo.« Danes, ko so se nekdanji revolucionarji potuhnili, je moderno reči, kot to dela J. Prunk: »Bil je protiokupatorski upor in bila je komunistična revolucija…Večina (partizanov) ni veliko vedela o komunizmu. Niti niso hoteli imeti nič z njim. Pregnati so hoteli okupatorja in imeti svobodno Slovenijo…Zelo natančno ločim partizanstvo od komunistične revolucije.« To seveda ne drži; nalogo, seznanjati borce z revolucijo, boljševizmom…so imeli politični komisarji, ki so očividno uspešno opravljali svoje naloge. Kako ne bi prepričali navadnih borcev, če so lahko brkatega Janeza in ga spremenili v trajnega komunista do danes.
    L. Ambrožič – Novljan je v svojih spominih »Po čem je zmaga« zapisal: »Vojska je bila partijska. Od leta 1944 dalje je bilo v vojaških enotah več kot 30 odstotkov partijcev. Če upoštevamo, da je bilo več kot 30 odstotkov skojevcev in članov mladinske organizacije ter več kot 10 odstotkov kandidatov, potem je imela partija v slovenski osvobodilni vojski dve tretjini borčevske sestave. Ves poveljniški in politkomisarski kader je bil v partiji. Najmočnejše jedro komunistov je bilo ob koncu vojne prav v vojski, ki je bila ponos partije in njena glavna politična moč. Če k temu številu partijcev prištejemo še tiste, ki so politično delovali na terenu, potem je partijska vojska pomenila izredno moč, ki je zadostovala za izvedbo tako kočljive naloge, kot je bila revolucija.«
    Ustanovitelji OF so v šesti in sedmi točki temeljnih točk OF zapisali: »Po narodni osvoboditvi prevzame na slovenskem ozemlju oblast OFSN kot celota. Po narodni osvoboditvi uvede OF dosledno ljudsko demokracijo.« OF ob koncu vojne ni bilo več, bila je samo še njena karikatura. In ljudska demokracija? Lepo jo je opisal Mitja Ribičič leta 1984, takrat član predsedstva ZKJ: »Mislim, da se obnašamo kot partija na oblasti, saj je vse v naših rokah. Partija določa ministre, predsednike, vodi kadrovsko politiko, investicije in to formalno izvaja skozi forume SZ – toda v teh forumih spet sedijo samo komunisti…«. Upam, da bo to prebral tudi M. Potrč. Partija je bila toliko časa na oblasti, da si komunisti sploh niso mogli predstavljati, da bi lahko prišlo do spremembe. Še leta 1991 je J. Vidmar očital C. Ribičiču: »Kako, zaboga, ste mogli dopustiti, da so klerikalci prišli na oblast?!(Delo, 28. Maja 2011). V to so še danes prepričani razni Milani, Janezi, Zorani…pa čeprav so največ krivi, da je danes v Sloveniji tako, kot je.
    V času konference v Jalti so bile v Veliki Britaniji razpisane parlamentarne volitve. Ko je Stalin ironično pripomnil, da je videti, da se gospod Churchill boji bodočih volitev, je premier izjavil, da se ne samo ne boji volitev, ampak, da je ponosen, da britanski narod lahko spremeni svojo vlado, kadarkoli smatra, da je to potrebno (E. R. Stettinius. Jr.). W. Churchill je nekoč izjavil: »Naš sistem parlamentarne demokracije mogoče ni najboljši, vendar zaenkrat boljšega ne poznamo«. Za delovanje tega sistema je potrebna velika mera strpnosti, ne pa ideološka enotnost, ki nas je enkrat že pokopala. V demokraciji mora odločala samo volja volivcev, manjšina mora to voljo sprejeti in spoštovati, dokler sama ne postane večina.
    Vojna še ni bila končana, ko se je pri nas začelo morilsko pobijanje nasprotnikov, kar je bilo v nasprotju s sklepom Jaltske konference, ki pravi, da je potrebno »vse vojne zločince postaviti pred sodišče…« Pri nas so bili postavljeni pred sodišče samo voditelji protirevolucije, navadne kmečke fante po so zmagovalci pobili na grozovit način in zmetali v jame ter zasuli. Še mrtvih so se bali in se jih še danes. Tito je o tej moriji izjavil: »Mi smo revolucijo izvršili s krvjo in še kako dobro smo med revolucijo počistili svojo hišo«(J. Pirjevec).
    Iz strahu pred komunisti je tisoče Slovencev zapustilo domovino in se razteplo po svetu, deset let pozneje pa še drugič, tokrat k svojim nekdanji sovražnikom Nemcem, k nam pa so začeli množično prihajati razni Jankovići in poznejši »izbrisani«.
    Nova oblast je skrbela predvsem za delavce. Živelo se je lahko in lepo, dokler je šlo, delalo pa malo. Država se je začela zadolževati in 1983 smo po izjavi M. Planinc bili zadolženi za astronomskih 19 milijard am. dolarjev. To je prav gotovo največ prispevalo k razpadu Jugoslavije. Kot je videti, se nekateri iz tega niso nič naučili in bi se zadolževali tudi danes.
    Z agrarno reformo smo uničili tudi kmeta. Pridite kdaj pogledat v našo, nekoč cvetočo Sejansko dolino, videli boste samo žalost. Večina najlepše zemlje je še vedno državne, nekdanji kmetje pa životarijo. Kmet brez zemlje ni kmet.
    Zgodilo se je tisto, kar je rekel poljski vrhovni poveljnik vojske E. Rydz – Smigly pred začetkom vojne: »Hitler nam bo vzel svobodo, Stalin pa dušo.« Nam so vladali stalinovi učenci skoraj 50 let in ni čudno, da je slovenski narod ostal brez svoje duše.
    Munda Alojz,Kraigherjeva ul. 13, 3000 Celje
    031 211 380

  4. kolikor je meni znano, so edino vojaško gibanje, ki so ga na koncu zavezniki priznali kot del proti-nacistične in proti-fašistične koalicije med 2. svetovno vojno na območju bivše jugoslavije, partizani pod vodstvom tita. ostale vojaške grupacije so morda res “sanjale” o tem, kako se bi pridružile zaveznikom, ampak na koncu jih je vse, bolj kot ne, zaneslo k hitlerju. 🙂 očitno niso imeli sreče z vetrom? 🙂

    • Vidiš kako ti gre skrajni cinizem dobro od rok. Tipično socialistično. Nesočutno, neiskreno, nečloveško.

      Komunisti še kar sanjarijo kot svinje o koruzi ( o ameriških dolarjih pridobljenih z novimi zadolževanji).

  5. , k nam pa so začeli množično prihajati razni Jankovići in poznejši »izbrisani«.
    ==================
    Očitno vaši pameti ne pride nič do živega. Niti teh 150 mil. kolikor nas bo stal zakon o državljanstvu. In še toliko kolikor bo Janković še zapravil. Da boste dojeli zakaj se nam to dogaja. Pa še nekaj milrd bančnega minusa.
    Čudim se, da sicer na videz pametno pišete. Čeprav verjetno za biti proti komunistom ni treba velike modrosti.

    • “k nam pa so začeli množično prihajati razni Jankovići in poznejši »izbrisani«.
      G. Zdravko, oprostite, toda ne razumem vašega odgovora. Z napisanim (g. Munda) lahko zgolj soglašam.

      • Potem bo treba še plačevati. Dokler ne boste razumeli. Zgolj z “vse so drugi krivi, jaz nič ne vem” ne bo šlo. Srbi rečejo “porez na budale”.
        In slovenci se vztrajno delamo neumni. Ko g. Zidar. Tako zelo, da je sodnica zavrgla tožbe proti njemu. Že ne more biti kriv.
        Koliko milijard bo treba še pognati, da se bo nekdo v Sloveniji udaril po čelu, in rekel, mater, kaj pa počnem, bedak…
        Do takrat bodo pa izbrisani krivi.

        • Izgleda, da sva vsak drugače razumela zapisano. Jaz sem v tem zaznala opozorilo na spremembo v narodnostni strukturi državljanov, ki je spremenjena z načrtnim priseljevanjem in “mešanjem”. Postala je nekako deformirana, neprepoznavna. Slovenska duša seje spremenila, naš narodni značaj tudi – kolikor pač lahko v tem kontekstu govorimo o “statističnem povprečju”. Tiste milijarde so zgolj posledica (ki jo bomo še dolgo plačevali). Kakorkoli razmišljam: so posledica socialističnega mišljenja “vsem po svojih potrebah” (v prevodu: v glavnem, da bo za “nas” – drugo me ne briga).

          Saj: pri nas največ “prišparamo”, ko zmanjka kakšen redni prihodek: takrat ugotovimo, da v resnici marsičesa, kar se nam je prej zdelo nujno potrebno, sploh ne potrebujemo. Proračunska logika je očitno drugačna: odpovedati se ne smemo ničemur (četudi bi to pomenilo zgolj racionalizacijo in vrnitev k poštenosti), denar mora biti – tudi za ceno prihodnjih rodov (na katere sploh ne mislimo).

          (Sicer pa to ni poanta gornjega prispevka – se opravičujem za odklon.)

          • Sprememba v nacionalni strukturi je naš še najmanjši problem. S priselitvijo v 90% obubožanih in revnih bosancev in srbov nismo utrpeli kakšne škode.
            Sploh v primerjavi z izgonom tretjine slovencev, po roki naših slovenskih komunistov.
            Ta slovenski arijanizem bomo zelo drago plačali! Ta slovenski šport “ubij reveža”, medtem ko nam odnašajo pred nosom vse kar je vrednega.
            Slovenstvo je izgubilo identiteto, ker so nas komunisti odsekali v koreninah. Odsekali so nam vse kar nas veže s našimi predniki. Vse tja do ljudskih običajev, ljudskih legend. O Prešernu mladi vedo povedati predvsem da je bil pijanec. Sanja se jim ne o čem je pisal.

  6. Khmm, glede zgodovinske točnosti:
    Kdo in kdaj in kako je ustanovil SNV?
    S kakšnim aktom, proglasom, ali čem podobnim, za kar je vedelo več kot pa dva ali trije v zasebnem šepetu, pa je bila ustanovljena? Podvprašanje: So za to vedeli vsaj recimo vsi pripadniki vaških straž? Vsi poveljniki?
    Kako že ta ustanovitev in recimo kakšna operativna organizacijska shema časovno sovpada s spopadom v Grahovem?
    Zakaj ste drugo stran v spopadu poimenovali kar “komunisti”, si mar ne zasluži podobno natančne zgodovinske obravnave?

    • Mislim, da je pravilno imenovati partizane za strankarsko vojaško formacijo, torej za komuniste. Tudi tisti, ki niso bili, med navadnimi vojaki, so iz takih ali drugačnih razlogov služili komunističnemu vodstvu, in zato niso mogli predstavljati kogarkoli drugega. Kdor je hotel kaj drugega je kmalu končal v kakšnem gozdu.
      Sicer pa sam Kardelj pravi, da so v celoti obvladali vojsko.

      • Da, vendar je potem tudi poimenovanje bela garda in belogardisti po teh merilih povsem legitimno.

          • Izraz bela garda je komunistična zmerljivka. Nastal je za vojsko, ki se je upirala rdeči gardi, rdeči armadi.

            Partizan pa je že po definiciji “PARTIjski vojak”. Vojak, ki brez vprašanja uboga in izvršuje ukaze komunistične partije.

  7. Slovenski Domobranci so bili edina vojska ki se je borila za slovenijo.Partizani banditi so se borili prvo da postanemo sedemnajsta ruska republika potem pa so pustili da nas podjarmijo srbi.DOMOBRANEC pomeni-DOM BRANIM.SLAVA PADLIM DOMOBRANCEM.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite