Prejeli smo: Pravica otroka do matere in očeta

0
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Stališče Zavoda ŽIV!M do novele zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih

V Zavodu ŽIV!M skušamo pomagati materam in očetom, ki se srečujejo z nenačrtovano nosečnostjo ali pa imajo izkušnjo splava in jim pomagamo na poti žalovanja. Poslanstvo našega Zavoda je prinašati sporočilo o dostojanstvu in lepoti življenja, o pravici do življenja vsakega človeka od spočetja do naravne smrti. Kljub temu, da v večini primerov pomagamo staršem, da bi sprejeli vlogo starševstva, ki pogosto pride nepričakovano, v situacijah, ko si morda ne predstavljajo, da bodo zmogli biti “dobri” starši in v okoliščinah, ki pogosto niso ugodne (brezposelnost, težak ekonomski položaj, v času šolanja/med študijem …), pa to delamo tudi v imenu otrok.

Otroci so dar, največji dar, ki ga lahko dobimo. Otroci niso pravica odraslih. Otroci so v vsej svoji krhkosti zaupani nam, odraslim, da z ljubeznijo skrbimo za njih in vedno iščemo, kaj je dobro zanje. To dobro ve vsaka mama in vsak oče, ki se dan za dnem daruje za svojega otroka in ga postavlja pred svoje interese in potrebe.

Prav zato, ker v Zavodu ŽIV!M delamo na področju človekovih, predvsem pa otrokovih pravic, čutim, da moram povedati svoje mnenje, da je potrebno otroke zaščititi in jim nuditi najboljše, tako nerojenim kot tudi rojenim. Kot svojo moralno dolžnost čutim, da spregovorim v primeru posvojitev otrok v istospolne skupnosti.

Otrok za svoj razvoj potrebuje očeta in mamo. To opažam vsak dan, ko gledam svoje tri čudovite otroke. Čeprav potrebujejo mene kot mamo, pa nič manj ne potrebujejo mojega moža, njihovega očeta. Vsak od naju vzgaja drugače, ljubi drugače, čustvuje drugače, npr. jaz otroki več pojem, kuham, jih več božam in objemam, mož pa se z njimi bolj pogosto igra in z njimi sestavlja tehnične stvari, npr. omare ali pa skupaj zabijejo kakšen žebelj, da obesijo sliko.

Družina pomeni harmonijo. Harmonija je lepota v različnosti, sprejemanju, ljubezni. Pogosto homoseksualni pari sebe imenujejo kot “različne” a v resnici smo pari, ki jih sestavljata mož in žena različni, saj sta vključeni obe človeški naravi. Naravi, ki se dopolnjujeta, naravi, ki sta zelo različni, a vseeno tvorita celoto, tisto celoto, ki otroku zagotavlja najboljše okolje za njegov celovit razvoj.

Nagovoril me je stavek, da sta dve ženski lahko dobri mami, a nikoli ne moreta biti oče. In prav tako sta dva moška lahko dobra očeta, a ne moreta biti mama. Vsi vemo, da je ločitev staršev zelo huda stvar, v prvi vrsti za otroka. Ko sem se po rojstvu svojih otrok srečevala z ločenimi pari, sem razmišljala, kako bi bilo hudo, če bi se sama ločila. Ko vidim, s kakšno ljubeznijo iščejo otroci nežnost pri meni in varno zatočišče pri možu, si ne morem niti predstavljati, da bi da bi država otrokom kar sistematično vnaprej odrekla mamo ali očeta.”

To gotovo potrdijo starši, ki imajo sami izkušnjo ločitve. Občudujem jih, ko vidim koliko napora, truda vlagajo, da bi zadovoljili potrebe svojih otrok. Kako se lahko kar vnaprej odločimo, da bi otroke prikrajšali za enega od staršev? In zakaj bi to sploh želeli? Že 53. člen ustave pravi, da država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere.

Otroci niso igrače, niso potrošno blago, ki ga kupimo po želji, zato da zadovoljimo potrebe odraslih. Otroci so dar, so neizmeren dar in ga je potrebno ceniti in zaščititi. Ko razmišljamo o spremembah zakonov, moramo v prvi vrsti imeti pred očmi tiste, ki so šibkejši. Bojim se, da bi lahko z novim zakonom prenesli moč na tiste, ki smo že močnejši – odrasle in bi tako vzeli zaščito tistim, ki so šibkejši – otrokom. Odrasli moramo, če v resnici spoštujemo in imamo radi otroke, njih postaviti pred sebe, pred svoje želje, kajti ljubezen ni tista, ki zahteva in jemlje, ampak tista, ki se daruje in ki poskuša narediti dobro drugemu.

V Zavodu ŽIV!M torej verjamemo, da je otrok dar in ima svoje pravice. Med njimi sta temeljni: pravica do življenja in pravica do matere in očeta. Zakoni, ki bi kršili ti dve osnovni otrokovi pravici, se nam zdijo nesprejemljivi.

Katarina Nzobandora, direktorica Zavoda ŽIV!M