Slišali smo, da poteka molitev pred ljubljansko porodnišnico v zvezi s Pobudo 40 dni za življenje. Proti tej pobudi je skupina posameznikov napisala protestno pismo, v katerem si na podlagi 55. člena Ustave RS razlaga pravico do splava. Ta člen, ki govori o svobodnem odločanju o rojstvu otrok, se glasi:
Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno.
Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.
Kot vidite, naša Ustava ne govori o pravici do splava, zato je sklicevanje omenjenih protestnikov na ta člen zloraba ustave in grobo zavajanje.
Groba in nedopustna manipulacija je tudi njihova trditev, da je prepoved umetne prekinitve nosečnosti mučenje žena, celo sovražni govor. To je patološka blodnja za izhod iz osebne krize. To je shizofreni fantazem, ki ga je zmožen samo sprevržen um, obrobljen z neoboljševiškim marksistično-leninističnim ateizmom.
Splav je bil vedno zlo, zločin in umor nerojenega bitja, ki ima telo, dušo in duha. Nerojeni je namreč zavestno bitje, ki dojema svet že pred rojstvom. Od šestega meseca po spočetju se že spominja, sliši, celo že uči; reagira na očetov in materin glas. Ne postane vznemirjen samo takrat, ko mati kadi, ampak se vznemiri že takrat, ko mati samo pomisli na cigareto. Nevrologi, avdiologi in porodničarji iz Evrope, Amerike, Nove Zelandije so dokazali, da fetus »bere« materine misli. Nastanek zavesti se pojavi med 28. in 32. tednom nosečnosti, otrokov ego začne takrat funkcionirati. Obremenilni pogoji (npr. stres, zavračanje, strah) se lahko kasneje v življenju kažejo kot psihične motnje (depresija, ki zadnje čase postaja prioriteta ne samo psihoterapevtov, ampak tudi pedopsihiatrov). Prenatalna (predporodna) izkustva so temelj človekove osebnosti, zato ne velja več Freudov nauk, da se razvoj osebnosti začne šele pri treh ali štirih letih starosti.
Med najbolj znanimi duševnimi funkcijami pa je prenatalni in perinatalni (obporodni) spomin. Človek ne obuja spominov samo iz zgodnjih otroških let, v njegovi podzavesti so shranjeni vsi spomini – kot domnevajo raziskovalci – od spočetja naprej. Najbolj poznani so tisti, ki nastanejo v času nosečnosti in ob rojstvu. O tem priča dokumentacija v porodnišnicah in ključne seanse v psihoterapevtskih obravnavah. Tako se je npr. neki pacient med seanso nenadoma vznemiril in zagledal pred seboj sobo, polno ljudi, ki so grozeče s prstom kazali proti njemu. Pričevanja prisotnih so potrdila incident, ki se je zgodil njegovi materi med nosečnostjo: v neki družbi so jo zasmehovali in s prstom kazali proti njej. Pacient Ricky Burke je med seanso začel nenadoma ponavljati latinsko molitev duhovnika in besede zdravnikov, ki so bili prisotni pri porodu. Resničnost dogodka je potrdila dokumentacija in izpovedi prič.
Obstaja pa še eden, duhovni komunikacijski kanal med materjo in otrokom, v znanstvenem jeziku bi se imenoval simpatetična komunikacija (ki odraža sorodno, skrivnostno delujoče občutje); ta nedvomno obstaja, znanost pa še je ni razložila. Povezujejo jo s spontanimi splavi. Gre za ekstranevrološki spominski sistem, njegova sporočila so kodirana v nekih individualnih celicah (»organizmični spomin«). Ljudje, ki so bili na meji med življenjem in smrtjo, pripovedujejo o stvareh, ki jih niso mogli ne videti, ne slišati, ne doživeti. Spomini ob rojstvu in pred rojstvom so shranjeni v podzavesti. Hormon oxytocin, ki ga izloča mati ob porodu, omogoča ohranitev spomina na dogodke pred rojstvom in po rojstvu. Ker deluje amnestično, se tega človek ne spominja. Po potrebi (npr. v psihoterapiji), pa vse te spomine lahko zopet obudi s pomočjo hormona adrenocorticotropin-a, ki ima nasproten, torej hipermnestičen učinek. Aktivirajo se v posebnih življenskih situacijah kot so stres, smrtna nevarnost, obremenjujoče terapevtske situacije, po vplivom hipnoze, drog, tudi ob prostih asociacijah.
Veliko stvari je potrebnih za rojstvo in razvoj zdravega otroka, poleg hrane še zlasti psihični kontakt kot je pogovor, nežen dotik, ljubeča uspavanka, z eno besedo-ljubezen, ki je predpogoj, da vsi ostali mehanizmi delujejo. Popolna odsotnost ljubečega odnosa lahko pri dojenčku povzroči hudo splošno telesno oslabelost – marazem, v skrajnih primer celo smrt. Prijetna, ljubeča beseda odzvanja v človekovi duši vse življenje. Neka žena je vse življenje čutila neki ljubeči glas, pa ni vedela, kaj je to. Ko je iskala grob stare matere, je ta glas postajal vedno glasnejši. Ko se je približala grobu, se je ta glas spremenil v čarobno, božansko melodijo. Takrat je spoznala, kdo jo je imel v resnici rad.
Znanost nam odpira nov pogled na nerojenega otroka. Razvojna psihologija se dopolnjuje s prenatalno in perinatalno psihologijo. Nova spoznanja so prišla direktno iz laboratorijev iz Amerike, Anglije, Francije, Nemčije, Švedske, Nove Zelandije, Švice, itd. Nov pogled na nerojenega otroka je danes povsem drugačen kot je bil pred desetimi ali dvajsetimi leti. Tega ubijalski, življenju sovražni lobiji ne morejo razumeti. Lažje jim je ubijati kot pa izobraževati ljudi, lažje jim je nasilno trgati vezi med materjo in otrokom. To sta dve bitji kljub temu, da sta bili v začetku eno. Prenatalne vplive najdemo že v Hippokratovih časih. Prvi, ki je to dojel v dveh dimenzijah, je bil Leonardo da Vinci, ko je zapisal: »… ista duša vlada dvema telesoma«.
Dr. Srečko Soršak in Skupina katoliških izobražencev v Mariboru
