Prejeli smo: »Pravica« do splava

16

02 40 dniSlišali smo, da poteka molitev pred ljubljansko porodnišnico v zvezi s Pobudo 40 dni za življenje. Proti tej pobudi je skupina posameznikov napisala protestno pismo, v katerem si na podlagi 55. člena Ustave RS razlaga pravico do splava. Ta člen, ki govori o svobodnem odločanju o rojstvu otrok, se glasi:

 

Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno.
Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.

Kot vidite, naša Ustava ne govori o pravici do splava, zato je sklicevanje omenjenih protestnikov na ta člen zloraba ustave in grobo zavajanje.

Groba in nedopustna manipulacija je tudi njihova trditev, da je prepoved umetne prekinitve nosečnosti mučenje žena, celo sovražni govor. To je patološka blodnja za izhod iz osebne krize. To je shizofreni fantazem, ki ga je zmožen samo sprevržen um, obrobljen z neoboljševiškim marksistično-leninističnim ateizmom.

Splav je bil vedno zlo, zločin in umor nerojenega bitja, ki ima telo, dušo in duha. Nerojeni je namreč zavestno bitje, ki dojema svet že pred rojstvom. Od šestega meseca po spočetju se že spominja, sliši, celo že uči; reagira na očetov in materin glas. Ne postane vznemirjen samo takrat, ko mati kadi, ampak se vznemiri že takrat, ko mati samo pomisli na cigareto. Nevrologi, avdiologi in porodničarji iz Evrope, Amerike, Nove Zelandije so dokazali, da fetus »bere« materine misli. Nastanek zavesti se pojavi med 28. in 32. tednom nosečnosti, otrokov ego začne takrat funkcionirati. Obremenilni pogoji (npr. stres, zavračanje, strah) se lahko kasneje v življenju kažejo kot psihične motnje (depresija, ki zadnje čase postaja prioriteta ne samo psihoterapevtov, ampak tudi pedopsihiatrov). Prenatalna (predporodna) izkustva so temelj človekove osebnosti, zato ne velja več Freudov nauk, da se razvoj osebnosti začne šele pri treh ali štirih letih starosti.

Med najbolj znanimi duševnimi funkcijami pa je prenatalni in perinatalni (obporodni) spomin. Človek ne obuja spominov samo iz zgodnjih otroških let, v njegovi podzavesti so shranjeni vsi spomini – kot domnevajo raziskovalci – od spočetja naprej. Najbolj poznani so tisti, ki nastanejo v času nosečnosti in ob rojstvu. O tem priča dokumentacija v porodnišnicah in ključne seanse v psihoterapevtskih obravnavah. Tako se je npr. neki pacient med seanso nenadoma vznemiril in zagledal pred seboj sobo, polno ljudi, ki so grozeče s prstom kazali proti njemu. Pričevanja prisotnih so potrdila incident, ki se je zgodil njegovi materi med nosečnostjo: v neki družbi so jo zasmehovali in s prstom kazali proti njej. Pacient Ricky Burke je med seanso začel nenadoma ponavljati latinsko molitev duhovnika in besede zdravnikov, ki so bili prisotni pri porodu. Resničnost dogodka je potrdila dokumentacija in izpovedi prič.

Obstaja pa še eden, duhovni komunikacijski kanal med materjo in otrokom, v znanstvenem jeziku bi se imenoval simpatetična komunikacija (ki odraža sorodno, skrivnostno delujoče občutje); ta nedvomno obstaja, znanost pa še je ni razložila. Povezujejo jo s spontanimi splavi. Gre za ekstranevrološki spominski sistem, njegova sporočila so kodirana v nekih individualnih celicah (»organizmični spomin«). Ljudje, ki so bili na meji med življenjem in smrtjo, pripovedujejo o stvareh, ki jih niso mogli ne videti, ne slišati, ne doživeti. Spomini ob rojstvu in pred rojstvom so shranjeni v podzavesti. Hormon oxytocin, ki ga izloča mati ob porodu, omogoča ohranitev spomina na dogodke pred rojstvom in po rojstvu. Ker deluje amnestično, se tega človek ne spominja. Po potrebi (npr. v psihoterapiji), pa vse te spomine lahko zopet obudi s pomočjo hormona adrenocorticotropin-a, ki ima nasproten, torej hipermnestičen učinek. Aktivirajo se v posebnih življenskih situacijah kot so stres, smrtna nevarnost, obremenjujoče terapevtske situacije, po vplivom hipnoze, drog, tudi ob prostih asociacijah.

Veliko stvari je potrebnih za rojstvo in razvoj zdravega otroka, poleg hrane še zlasti psihični kontakt kot je pogovor, nežen dotik, ljubeča uspavanka, z eno besedo-ljubezen, ki je predpogoj, da vsi ostali mehanizmi delujejo. Popolna odsotnost ljubečega odnosa lahko pri dojenčku povzroči hudo splošno telesno oslabelost – marazem, v skrajnih primer celo smrt. Prijetna, ljubeča beseda odzvanja v človekovi duši vse življenje. Neka žena je vse življenje čutila neki ljubeči glas, pa ni vedela, kaj je to. Ko je iskala grob stare matere, je ta glas postajal vedno glasnejši. Ko se je približala grobu, se je ta glas spremenil v čarobno, božansko melodijo. Takrat je spoznala, kdo jo je imel v resnici rad.

Znanost nam odpira nov pogled na nerojenega otroka. Razvojna psihologija se dopolnjuje s prenatalno in perinatalno psihologijo. Nova spoznanja so prišla direktno iz laboratorijev iz Amerike, Anglije, Francije, Nemčije, Švedske, Nove Zelandije, Švice, itd. Nov pogled na nerojenega otroka je danes povsem drugačen kot je bil pred desetimi ali dvajsetimi leti. Tega ubijalski, življenju sovražni lobiji ne morejo razumeti. Lažje jim je ubijati kot pa izobraževati ljudi, lažje jim je nasilno trgati vezi med materjo in otrokom. To sta dve bitji kljub temu, da sta bili v začetku eno. Prenatalne vplive najdemo že v Hippokratovih časih. Prvi, ki je to dojel v dveh dimenzijah, je bil Leonardo da Vinci, ko je zapisal: »… ista duša vlada dvema telesoma«.

Dr. Srečko Soršak in Skupina katoliških izobražencev v Mariboru

16 KOMENTARJI

  1. Po 8. tednu od spočetja je organogeneza pri človeškem plodu bolj ali manj zaključena. Plod je takrat še majhen, le okoli 2 cm meri, a ima na zunaj in znotraj razvito že vse, kar po izgledu definira za človeka. Veliko k jasnostih teh predstav so prinesli ultrazvočni posnetki plodu v maternici, že lep čas tudi v 3D tehniki.

    Človek bi pričakoval, da nekoga, ki to ve in to enkrat vidi, mine pretirano navdušenje nad zagovarjanjem splava. Saj je vendar bolj normalno, če smo za življenje kot za smrt in če cenimo dostojanstvo vsakega živega bitja, človeka pa toliko bolj.

    Škoda, da tega ni opaziti in so zahodne družbe večinsko pretirano tolerantne do splava. Že stari Grk in zdravnik Hipokrat je davno dobro vedel, kako tu stvari etično stojijo.

  2. »Pravica« do splava

    Ko družba izžene Boga, velja pravilo močnejšega. In nerojeni otrok je šibak. Zelo šibak, prav tako, kot njegova mati. Oče pa, ki mu je otrok motnja, je najmočnejši. In on pravi: “Ubijte ga!”

  3. Dokaj težko berljiva in nepotreba vsa ta “prenatalna” argumentacija. Jasno da so vsi za življenje. A obstaja tudi neka morbidna fascinacija… 55. člen Ustave je neumen in naravnost kliče po takšnih interpretacjah, kot je pravica do splava. In veliko ljudi bo v tem videlo priložnost za svojo promocijo. Kakšno odločanje o rojstvih svojih otrok ima človek? Le kakšno neki?!

  4. Pa vendar Ustava govori o pravici do rojstva in ne o pravici do umora.

    Lahko se pa vsako dikcijo tako ali drugače zlorabi.

  5. Popravite me, če narobe razumem tole novo domačo podalpsko katoliško paradigmo: pravkar oplojeno jajčece je usmiljenja vredno človeško bitje, begunski otroci brez staršev pa ne?

    Tako je vsaj razumeti veliko večino pisanja v njihovih medijih zadnje čase.

    • Dare,
      prosim, bodite prijazni in podajte direktno povezavo na zapise, ki so vas navedli k sklepu o “novi domači podalpski katoliški paradigmi”.

      Vaša razlaga o begunskih otrocih brez staršev, ki da v očeh slovenskih katolikov niso vredni usmiljenja, namreč zveni kot popolnoma nesmiselna posplošitev.

      Ostali bralci ne vemo, katere katoliške medije in članke imate v mislih in se ne moremo prepričati, ali ima vaše razlaga realno osnovo v nekem tekstu ali pa je rezultat napačne ali celo zlonamerne interpretacije.

      • No, pa poglemo na iskreni.net, časnik.si, 24.kul, pa recimo še Družino.

        Povsod sta na naslovnici vsaj dva članka na temo splava. Ponekod je kar ofenziva. Na temo pomoči beguncem je bera preceeeeeeej bolj pičla.

        A gremo potem morda še komentarje gledat, kam se nagibajo? 🙂

        Kateri problem potrebuje bolj urgentno rešitev in seznanitev javnosti z vsemi podrobnostmi, pa mi menda ni treba razlagat.

        Bizarno.

    • Do nekaterih, ki se na Slovenskem držijo za katolike, je Daretov očitek celo upravičen. Ne vem, če ravno v Družini, ampak v kakšnem drugem mediju bi se jih našlo. Tudi tule med komentatorji. In med politiki, naj omenim Grimsa in celo častitljivega Ivana Omana.

  6. Niti pravkar spočetega niti že rojenega bitja ni treba ubiti. Obema se pomaga, če sta pomoči potrebna.

    Ni pa treba sočutja zlorabljati v politične namene.

  7. Ja gospod IF, oborožena in zamaskirana tolpa mladeničev pod pokroviteljstvom zapriseženih kršilcev človekovih pravic so bili na Kotnikovi po vašem mnenju iz sočutja.

    Katoliki, ki stvari zmorejo razumeti le površinsko, so dobrodošli podporniki preračunljivih totalitarcev.

    • To je brezvezen očitek meni. Nikoli nisem imel najmanjših simpatij do levih skrajnežev ( komunističnih, anarhističnih) na ulicah; najmanj pa do zakrinkancev ali celo nasilnežev.

      Pravico do vstopa begunskih družin v našo državo in predvsem begunskih otrok brez staršev oz. celo sirot do tretiranja v skladu z mednarodnim humanitarnim pravom in v skladu z deklariranimi človekovimi pravicami in pravicami otrok jim tokrat ne odrekajo levi skrajneži, ampak ljudje, ki se imajo za “slovenske patriote”. Dejansko pa pojem domoljubje mažejo.

Comments are closed.