Objavljamo daljšo izjavo – pomisleke skupine duhovnikov mariborske metropolije k Izjavi skupine katoliških izobražencev v Mariboru in Dopolnilu k Izjavi ob vrednostni in pojmovni krizi, ki je povzročila finančno krizo gospodarstva mariborske nadškofije.
“Ob branju Izjave skupine katoliških izobražencev v Mariboru in dodani razlagi smo se v skupini duhovnikov mariborske metropolije odločili, da izrazimo naslednje pomisleke:
V Skupini duhovnikov mariborske metropolije sprejemamo, kar je napisano na začetku Izjave kot povzetek pisma obeh nadškofov, namreč, da se je v Nadškofijski Gospodarski upravi »preveč tvegalo, in to s sredstvi, ki so bila last Cerkve in njenih vernikov, in dalje, da so tisti, ki so se spuščali v to tveganje, presegli pooblastila.« Zaobšli so pa tudi 7. Božjo zapoved, Zakonik cerkvenega prava in Sklepni dokument plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem (posebej čl. 473–474, str. 183). Priznanje in opravičilo obeh nadškofov je sprejemljivo, a ne zadošča. Opravičiti bi se moral tudi gospod kanonik Mirko Krašovec, ki je prekoračil izkazano mu zaupanje in vse skupaj pripeljal tako daleč.
Vse, kar je Izjavi dodano kot razlaga oziroma njeno pojasnilo, dokazuje, da so izobraženci zadevo temeljito in strokovno pretresali. Priznanja vredna je njihova pozitivna usmerjenost. Žal pa nam je, da so se pokazali kot enostranski ocenjevalci. Iz napisanega besedila je razvidno, da se zavzemajo predvsem za obrambo in opravičevanje nastalega položaja, kakor da ni krivcev (krivca), ampak so za vse krive le neljube okoliščine. Avtorji Izjave so molče zaobšli enega od bistvenih elementov Cerkve. Cerkev namreč ni le človeška ustanova in kot taka v finančnih in gospodarskih zadevah ne more in ne sme delovati po istih pravilih, po katerih delujejo podobne in primerljive človeške ustanove. Cerkev je prvenstveno Božja, Kristusova ustanova, zato so v njej prisotne nadnaravne vrednote in v njej poleg človeških veljajo tudi Božje ter evangeljske zakonitosti. Cerkev je po teh prvenstveno tudi dolžna ravnati. Zgolj človeške ustanove imajo lahko poleg drugega za cilj tudi kopičenje imetja, kar je zanje razumljivo, opravičljivo in povsem sprejemljivo (dokler je vse pošteno). Cerkev (to velja tudi za cerkvene finančnike) pa se sme(jo) zanašati na denar in materialne dobrine samo toliko, kolikor so te podrejene duhovnim. Glavno in osnovno zaupanje v Cerkvi mora sloneti na Kristusu, saj je On glava Cerkve. Zanjo skrbi po svoji Božji moči in modrosti. Resničnost tega dejstva med drugim dokazuje tudi, da je Cerkev na Slovenskem v nekaj desetletjih po vojni, ko je bila v vseh pogledih odrinjena na rob, obnovila ali zgradila več cerkva kot celo stoletje poprej. Zgled za to je lahko tudi Škofija Koper, od vseh treh (nekdanjih) slovenskih škofij sicer najbolj revna, saj je njena edina nepremičnina škofijska zgradba. Koprska škofija nam je kljub temu dala revijo Ognjišče, Radio Ognjišče, tednik Družina (v okviru istoimenske založbe) se je razvil(-a) iz primorskega verskega glasila, prva verska gimnazija v Sloveniji po vojni je bila vipavska. Bog je da(ja)l blagoslov.
Jezus je svojim učencem jasno naročil, naj si ne nabirajo zakladov na zemlji, kjer jih kradejo tatovi in razjedajo molji (Mt 6,21). In prav to se je, čeprav ne dobesedno, zgodilo v mariborski nadškofiji. Na več mestih je Jezus govoril o pokvarjenosti bogatašev in svaril pred nevarnostjo poželenja po bogastvu. Od vernikov in njihovih voditeljev je zahteval, naj iščejo najprej Božje kraljestvo in obljubil, da jim bo v tem primeru vse drugo navrženo. To pomeni, naj v življenju na prvo mesto postavijo duhovno razsežnost in šele na drugo materialno. Bolj kot v vrednoto bogastva naj zaupajo v Božjo skrb in Božjo previdnost. Sveti Pavel je napisal, da se je hudobec z željo, da bi nas zapeljal in prevaral, pripravljen pretvarjati v angela luči (prim. 2 Kor 11,14). V primeru mariborske nadškofije se je predstavil kot angel, ki ponuja denar, češ da se z njim da bolje služiti Bogu. Verjeli so mu. Kasneje je odvrgel masko in pokazal roge oz. svojo pravo in resnično podobo. Verniki se zaradi tega čutimo prevarane in osramočene, neverujoči pa se pohujšujejo nad našo lakomnostjo, veselijo se naše nespameti in se naslajajo nad našo polomijo. Nekdanjem (nad)škofijskemu ekonomu kanoniku Mirku Krašovcu vse to ni prišlo na um in še sedaj ne more spregledati, čeprav bi kot človek in tudi kot duhovnik moral. Ali mu ni (bil) znan odlomek iz evangelija, v katerem Jezus svari, naj ne bomo podobni človeku, ki je zidal hišo na pesku (Mt 7, 26–27) in ki se mu je hiša ob nevihti sesula? Kljub temu in kljub opozorilom z različnih strani je zidal na pesek. Kaj drugega kot pesek so bili sumljivi holdingi, nepokrita posojila v bankah, vprašljivi hoteli v Dalmaciji, povezave z neodgovornimi gradbinci, …?
Navedene presežne razsežnosti Cerkve, če smo prav brali in razumeli, Izjava skupine katoliških izobražencev v Mariboru ne upošteva. Presežna razsežnost v njej pravzaprav ni niti omenjena. Strinjamo se, da je v obzir treba vzeti posebne okoliščine, v katerih se je znašel tako rekoč ves svet, (prim. t. i. višjo stopnjo finančne krize), toda delež tovrstnih okoliščin ne sega v bistvo Cerkve. Bistvo je v tem, ali je naš Bog Bog, ali delamo zanj in zaupamo Njemu, ali pa je naš bog mamon in zaupamo njemu (prim. Mt 6,24). Povedano z drugimi besedami: Bistvo je v tem, kdo se mora komu umikati: Bog denarju ali denar Bogu? V primeru mariborske nadškofije se je Bog (oziroma 7. Božja zapoved, Zakonik cerkvenega prava, Sklepni dokument Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem) moral umakniti vrednoti po kopičenju materialnega bogastva. Po naši presoji zato zapise v dodatku k Izjavi razumemo kot izmikanje pred odgovornostjo, prelaganje krivde na tuja ramena in kazanje s prstom na druge. V tem ni in ne more biti rešitve. Rešitev je v resnici. Zmoto je potrebno priznati in se opravičiti, krivico je po možnosti potrebno popraviti. Treba se je pokoriti in se vrniti k evangeliju.
Izobraženci dobesedno tudi pravijo, da je do tega, kar se je zgodilo v mariborski nadškofiji, »moglo priti le v primeru, da je bil upravljavec popolnoma nesposoben ali pa da se mu je nekaj zgodilo«. Nobena od teh podmen pa ne drži, pravijo, in je zato razloge za polom treba iskati drugje. Poglejmo si to malo pobliže.
Ali moremo imeti upravljavca za sposobnega, če le-ta vnaprej ve, da je teren, na katerem gradi, majav; da je področje potresno in so tla peščena; da so pajdaši nezanesljivi; da je »sistem Slovenskega finančnega sistema« nepopoln in v krizi – in da se kljub navedenim spoznanjem na veliko spušča v tvegane posle? Vse to govori o njegovi neodgovornosti. O nesposobnosti predvidevanja. Kljub temu, da je za vse našteto vedel, je šel zidat in gradit na tako negotovo področje. Zakaj je stopal na teren, za katerega je vedel, da je spolzek? Zakaj je dajal v vrečo, za katero je vedel, da ima luknje? In še: Ali je znak sposobnosti prekoračiti pooblastila in prestopiti meje, do katerih je upravičena tveganost? Ali je znak sposobnosti, če je nekdo gluh in slep za opozorila nadzornih organov, ki zahtevajo transparentnost, on pa dela po svoje?
Na straneh Dodatka se skupina katoliških izobražencev sklicuje na nezdrave finančne razmere pri nas, v Evropi in po svetu in se trudi dokazati, da so nezdrave razmere zakrivile, kar se je zgodilo v mariborski nadškofiji. Vse to z namenom, da opravičijo upravljavca. Nezdravih razmer ne zanikujemo. Sprašujemo pa se, zakaj ne slišimo, da bi se kaj takega zgodilo v kakšni drugi bližnji ali nekoliko bolj oddaljeni škofiji. Zaradi svetovne finančno-gospodarske krize so se namreč tudi druge škofije po svetu znašle v enako zahtevnih in nepredvidljivih finančnih okoliščinah. O nobeni izmed njih se niti ne sliši niti ne bere, da je zaradi tovrstnih razmer zabredla v takšne dolgove. Mariborska nadškofija pa je zašla v tako visoke dolgove, da so praktično neodplačljivi. Ali to dokazuje upravljavčevo sposobnost? – Ne, pač pa njegovo predrznost in njegovo neevangeljskost, ko je vrednoto denarnega bogastva postavljal nad vrednoto Boga. Ne zanikamo tega, kar je bilo po zaslugi gospoda Krašovca v mariborski (nad)škofiji storjeno dobrega. V kateri škofiji pa se kaj dobrega ni naredilo?
Po našem poznavanju razmer se je prvo odstopanje zgodilo, ko je gospod Krašovec Krekovo banko, ki smo se je vsi veselili in na njo stavili velike upe, brez vednosti in odobritve delničarjev, prodal tujcem. Še hujše, odpovedal se je Krekovemu duhu, ki je duh krščanske in duhovniške solidarnosti in samopomoči. Bili smo žalostni in razočarani, ko je z zidu najprej izginila Krekova slika, kasneje pa še njegovo ime. Prvemu odstopanju so sledila še druga, večja. Sledila so prekoračenja pooblastil, sledila so prevelika in neupravičena tveganja, o čemer je pisalo in jih priznalo škofovsko pismo. Prijatelji Krekove banke in Krekovega duha smo bili prevarani in razočarani. Pisci Izjave pa kot da vsega tega ne vedo.
Podmena, da se je upravljavcu »nekaj zgodilo,« naj ne bi držala. Podmena sto odstotno drži, saj vsi vemo, ve tudi ves svet in se zgraža nad tem, kar se je zgodilo. Zgodilo se je to, kar je Jezus napovedal o možu, ki gradi na pesek. Evangelij pravi, da je bila podrtija velika. Ni potrebno iti v Palestino, da se o tem prepričamo. Vsi vidimo, upravljavec pa ne vidi. Sestavljavci Izjave in njenega dodatka prav tako ne vidijo. Bog se nas usmili!
Skupina duhovnikov mariborske metropolije”
Foto: Stolnica Maribor
