Prejeli smo: Opravičilo slovenski javnosti v imenu pesnika Franceta Balantiča

7
Obeležje pesniku Francetu Balantiču, detajl. Foto: Aleš Čerin.
Obeležje pesniku Francetu Balantiču, detajl. Foto: Aleš Čerin.

Kar nekaj časa iz tišine spremljam bojne klice in sovražne vzklike, usmerjene proti pokojnemu staremu stricu, pesniku Francetu Balantiču. Mojo glavo, kot glavo otroka, obletavajo številna vprašanja. In postajam zaskrbljena. Zaskrbljena za slovensko kulturo, ki sem ji že od malega predana. Čeprav se ji je v tem omejenem, balasta polnem svetu predajati vedno težje. Kje se skrivajo ljudje, ki niso obremenjeni s politično preteklostjo? Kam so pobegnili vsi tisti, v umetnost zaljubljeni posamezniki? Kdo je zavezal usta literatov, ki spoštujejo lepo besedo?

Mojemu stricu ne morete spregledati preteklosti. Jo sploh kdo z gotovostjo pozna? Ali o njej vsi le ugibate? Kdo med vami, ki ga blatite, je bil njegov vrstnik? Se je slučajno kdo družil z njim? Nihče? Ste se vsaj kot mladi raziskovalci zakopali v njegovo biografijo in v njegov celoten opus? Ste se poglobili v njegove verze in jih prebrali z občutljivostjo? Saj mi ni treba poudarjati, da se poezija bere s srcem (naj se sliši še tako obrabljeno), kajne? To je edini način, da se zlijemo z dušo kateregakoli pesnika in ga resnično spoznamo.

In če bi Franceta resnično poznali, v njegovih verzih ne bi našli niti drobtinice sovražnosti, pohlepa ali agresije, ki mu jih pripisujete, ampak samo bolečino, svetlobo in Ljubezen. France ni pisal pesmi, da bi koga spodbudil k boju ali vstaji. Tudi ni pisal z namenom, da bi bil slaven in da bi nekoč po njem poimenovali knjižnico. Pisal je preprosto zato, da bi nekam stresel vsa svoja notranja občutja in stisko. Pisal je zato, ker je ljubil besede. Slovenske besede. Ker je ljubil slovenski jezik. Zaradi vašega odklonilnega odnosa se mi zdi, da je šlo za prepovedano ljubezen. Te pa so še veliko slajše.

Kljub toleranci sodobnega časa njegovo ljubimkanje z besedami ostaja prepovedano in je ponovno razburilo slovensko javnost. Pesnik si tega ne bi želel, zato mislim, da je nastopil čas za opravičilo. Dovolite, da se kot Balantičeva potomka opravičim v njegovem imenu.

Naj se opravičim Kamničanom in drugim razžaljenim Slovencem za ves nemir, ki ga je mladi pesnik nehote zasejal med vas. Verjemite, ni bilo nalašč. Preveč je imel rad svojo domovino, svoje rodno mesto. Nikoli ju ne bi želel izrabiti v zle namene. Nikoli ne bi želel spreti naroda. Sanjal je le o vrnitvi domov in o iskrenem pozdravu soseda. A prave vrnitve verjetno ne bo dočakal nikoli.

Škoda. Škoda, da vas je že samo s svojim obstojem tako globoko ranil, da ga ne morete sprejeti kot talentiranega umetnika, zavezanega žlahtni slovenski besedi. Škoda, da v njegovih verzih niste prepoznali poljuba Ljubezni … Škoda.

Ampak, hočete, nočete, pesnik bo živel naprej. Živel bo v moji družini in v meni. Še naprej bo ponujal svoje zgneteno srce.

Naj zaključim tako, kot bi verjetno zaključil on. S pesmijo:

Poletje gnete mi srce,
izvablja stoke neme in krohote.
Srce vzhaja, v neskončnost gre,
napenja prek nebesne se golote.

Poletje gnete mi srce,
se peni misel, misel strta.
Srce vzhaja, oh, bolečine te,
razpredle kakor mlada so se trta.

Poletje gnete mi srce.
Še malo … Že zardeva ob vročini.
Čigav ugriz bo prvi, tega ne ve,
nemira se nalezlo je v divjini.

Poletje zgnetlo je srce,
a komu mar, zaman se vsem ponuja.
Mnogo src pogrizli so ljudje,
okus ljubezni pa v njih se ne prebuja.

Sara Lužovec

7 KOMENTARJI

  1. Pesnik, izpovedovalec Lepote, Resnice, Bolečine ostaja v dialogu z normalnimi in humanimi ljudmi.

    Se je smiselno opravičevati psihopatsko socialistični javnosti, ki samo brezčutno grabi vse življenje?

    A se lahko sploh kdo opravičuje v pesnikov Em imenu?

    • To se ne more. Zato članek ni prav zadel. Razmel bi bolj, če bi gospa Sara izrazila preprosto svojo užaljenost. Kajti dejansko je razprava o Balantiču pogostoma bila žalitev za ušesa.
      Ampak kako češ tem psihopatom preprečit da ne bi žalili. To jim je osnovno načelo provociranja, s katerim potem “zmagujejo”.

  2. Veliko, lepo pisanje!
    Pokorno javljam, da, ko sem prvič in drugič in tretjič bral njegove pesmi, sem jokal.
    Jokal sem tudi, ko sem njegove verze dajal kot priloge k fotografijam ob slovesu prekopa in pokopa, po 70 letih,
    nedolžno poklanih žrtev.
    France Balantič je bil eno samo poduhovljeno žitje velikega človeka, ne samo humanista ali kaj podobnega.Premalo.
    On je Vedel Življenje.
    Tako kot je.
    VEČNO.
    Iz Ljubezni, z Ljubeznijo, za Ljubezen.
    Preko smrti telesa.
    Celo vedel je za ogenj, ki ga bo sežgal in vedel je, da bodo njegova usta polna prsti.
    Videl sem s prstjo zasuta usta, več lobanj z zasutimi usti, ko so ostala razprta v grozi fizične bolečine.Videl sem tisoče drobnih koreninic, ki so v 70 letih poganjala med lobanjskim kostmi, ko je razprtost ostala nema in polna solz brez zemeljskih odgovorov.Balantič in njegovi sotrpini so vedeli odgovore za vso zemeljsko grozo in so preko svoje smrti dobili potrditve v Večnosti.
    Ostali pa so brez odgovorov in v krvi večnega trpljenja in ob zemeljskih neprespanih nočeh vsi njihovi rablji, ki niso hoteli zamenjati svojega rdečezlatega teleta napuha za enostavno Ljubezen.

    Ko bi vsi reveži, ki se zdaj po črednem nagonu, slepi in gluhi in bedni, zaganjajo v nekaj, česar sploh ne obvladujejo, ne poznajo, niti ne slutijo, kako razodevajo lastno bednost in, v bistvu, bežijo, nagi kakor so, svoji pogubi, sicer v soju bleščave zlatih telet in nažrti od mesovja iz egiptovskih loncev, v pogubo. Iz nič v nič.

    Če ne vedo, potem naj vsaj vprašajo.Lahko jim povemo, kako v mukah so brez odgovorov odhajali v razvrat večnega trpljenja, tisti, ki so iz sadistične blaznosti žgali Balantiča in mu zasuli usta takrat, ko je svet blaznel od poblaznele zlobe.

    Zasuvati ta sveta usta ponovno, pa je kvečjemu in le že videna brezobzirna, popolnoma slepa pot pogube.
    Zakaj je tako, naj se vprašajo sami.

    ŠKODA, LJUDJE, DA STE SUŽNJI LASTNEMU EGONAPUHU IN ŠE HUJE JE, DA NE SLIŠITE KROHOTNEGA REŽANJA SATANA.
    Škoda Vas je.

    BOG SE VAS NAJ, USMILI.
    Opomba: Seveda, prositi, morate. Jaz tokrat ne bom prosil za vas, ker imate čisto vse možnosti, da odvržete očala črne slepote!

  3. Kdo so ti fanatiki kamenih src in polni sovraštva, proti komu so sovražno razpoloženi, je kriva nevednost, pomanjkljiva izobrazba, ne čutijo ljubezni, le sovraštvo, so v življenju kaj dosegli, imajo družino, menim, da v sebi komaj obvladajo bes ker svojih psihopatskih misli ne morejo uresničiti. So psihopati ali kaj ?

  4. Vsa slovenska javnost bi se morala opravičiti pokojnemu pesniškemu geniju in trpinu Balantiču in njegovim sorodnikom, ker se že zdavnaj nismo poklonili njegovemu spominu z dostojnim spomenikom in umestitvijo v našo kulturno dediščino! Cerkvi pa bi priporočil, da zaradi mučeniške smrti in njegovega genija ter zaslug za slovensko kulturo začne s postopkom za beatifikacijo.

  5. Velik del slovenske kulture, eminentna imena slovenske literature, ne le katoliška in desna, ampak izrecno leva in potomci partizanov so se vendarle postavili v obrambo spomina na velikega pesnika Balantiča in njegovo človeško in pesniško dostojanstvo.

    Ne poznam enega imena kulturnega ustvarjalca ali uglednega javnega imena, ki bi pritegnil primitivnemu ideološkemu napadu s strani nekega Čebaška, urednika kamniškega lokalnega portala. Niti enega, četudi so zbrali menda nekaj sto podpisov zalepljencev v žalostni lokalni histeriji proti Balantiču.

    Ne vem sicer, kaj bo zdaj storil zmedeni kamniški župan Šarec. Ampak vendarle, reakcija pranečakinje je pretirana, Balantič že ima zagotovljeno ugledno mesto v plejadi slovenskih pesnikov, ima tudi že sicer skromna, a vendar spominska znamenja, postavljena njemu v čast in tudi kulturna javnost vseh provenienc je pripravljena braniti njegovo osebno dostojanstvo in spomin nanj, če ga kdo skuša nedostojno umazati.

Comments are closed.