Prejeli smo: Odziv na “O stanju duha v pravniških društvih”

sodisce (Small)Prispevek mag. Janeza Topliška, objavljen v Časniku z gornjim naslovom, je tako poučen in dragocen, da ga je vredno v nekaterih delih ponoviti.

Ste morda vedeli, da v Ljubljani obstoja Pravniško društvo Ljubljana? Da v društvu organizirajo nostalgične politične seanse, ki jih občasno obiskujejo znane osebe iz vrst pravosodja: predsednica Sodniškega društva Janja Roblek, predsednik Vrhovnega sodišča Branko Masleša, osrednji gost pa je bil znani prof. Ljubo Bavcon.

Nič posebnega, bi lahko rekli. Toda zanimivo je početje članov tega društva, zanimivo je razumevanje in posedovanje njihovih domovinskih čustev in hkrati njihova pripadnost razrednemu boju. Nekaj konkretnih aktivnosti: ob plapolanju jugoslovanske zastave prepevajo balkanske pesmi in tako slavijo agresorsko državo, ki je že večkrat pokazala in dokazala, da je Sloveniji vse prej kot prijateljska država.

Na društveni razpravi je avtor prispevka opozoril, da je pri nas okrog 80% Slovencev, ki sodstvu ne zaupajo. Prav tako je prisotno množično nespoštovanje (kritično obravnavanje) slovenskih sodišč. In sedaj pozor – ideolog revolucionarnega kazenskega prava prof. Ljubo Bavcon je na gornje očitke odgovoril: »Primerjava današnjega in takratnega časa je povsem neumestna. Takrat je šlo za upravičen razredni boj, danes pa je kritiziranje pravosodja neupravičeno in nelegitimno.« Da, prav ste prebrali – tako mnenje zagovarja profesor prava v 21. stoletju in to sredi Evrope.

Živeti s potomci generacije komunistov prav gotovo ni nobeno zagotovilo, da bo na primer problem Patrie v doglednem času razrešen. Z Janševo sodbo se bodo poigravali (jo odpravili in pošiljali na ponovno odločanje) toliko časa, dokler primer ne bo zastaral. Od takrat naprej naj bi ostal na Janezu Janši večni črni madež.

Res je, to je ena zgodba – druga pa je, da Slovenci vendarle ne bomo večno, ubogljivo in mirno prenašali vračanje totalitarnega sistema v osamosvojeno in samostojno Slovenijo. Pravičnost in pravica nas čakata: tokrat na znanem kraju, ob predvidenem času in na, več ali manj, znan način.

Ive A. Stanič

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.