Prejeli smo: Nagovor Petra Sušnika na spominski slovesnosti v Kočevskem Rogu

6
kocevski_rog3
Kočevski Rog, foto: Jože Bartolj

Spoštovani Msgr. Andrej Glavan, predsednik Slovenske škofovske konference, dostojanstveniki slovenske Cerkve, predstavniki slovenske politike in javnosti ter vsi, ki ste s svojo navzočnostjo danes potrdili pomembnost spomina in iskanja resnice.

Verjetno je danes v slovenskem narodu le malo stvari, ki bi poenotile ljudi s plebiscitarno enotnostjo tako, kot en sam občutek: razočaranje. Zdi se, da smo vsak zase in vsi skupaj razočarani, čeprav vsak zaradi svojih razlogov: nad politiko, nad šolstvom, nad gospodarstvom, nad pravosodjem, nad vlado, nad socialno državo, nad mladino, nad Cerkvijo. Lahko bi vse skupaj strnili v enostavno ugotovitev: razočarani smo, saj 23. decembra 1990 nismo glasovali za tako samostojno državo, kot jo danes imamo. Stvari bi morale biti drugačne!

V preteklih nekaj letih smo večkrat zasledili poskuse intelektualcev, da bi našli nekaj določnega, kar bi lahko izpostavili kot zgodovinsko križišče, kjer smo po letu 1991 zašli in izgubili optimistično enotnost, ki nas je takrat ponesla v samostojnost. Ker tega enkratnega dogodka nismo našli, smo se zadovoljili s pojasnilom, da smo priča »krizi vrednot«. Tako naj bi bila »kriza vrednot« kriva tudi za razočaranje, ki nas navdaja s pesimizmom.

Danes, ko se oziramo na prehojeno pot oblikovanja države, lahko iščemo vzporednico med našo enotnostjo in Jezusovo priliko o sejalcu, ki nas pouči, da je seme »padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo.« (Mr 4, 5-6)

Naša enotnost pred skoraj četrt stoletja je povsem enaka temu semenu – brez globokih korenin, brez podlage. Obnašali smo se, kakor da je naše zgodovinsko izhodišče kristalno jasno, da je vrednostni sistem naroda povsem določen in nesporen in da nam manjka zgolj pravni okvir državnosti.

To, da smo se danes že petindvajsetič zapored zbrali tu, v Kočevskem rogu, nas sooča s kruto zgodovinsko resnico: država sama po sebi ne pomeni enotnosti naroda. Prav to soočanje pa je potrebno, če želimo državnost ne le ohraniti ampak tudi razviti.

Kočevski rog, kot metafora za vse kraje groze in smrti na našem državnem ozemlju, nas sooča z vprašanjem civilizacijskega temelja naše državnosti. Če iz leta v leto romamo od grobišča do grobišča ter gledamo enako podobo, mar ni vsakdanje življenje zgolj banalnost?

Evropska civilizacija in kultura krščanskega etosa, ki je v stoletjih oblikovala slovenski narod, od nas zahteva, da se najprej opredelimo do tega, kar v nas zre – nemo, a odločno.

Najprej je pred nami civilizacijska zahteva, da mrtve dvignemo iz anonimnosti: trupla razsejana po Sloveniji morajo dobiti imena in priimke – postati morajo zgodovinske osebe, dobiti morajo svoje prepoznane sorodnike, ki bodo za njimi lahko iskreno in nemoteno žalovali – na znanem kraju. Komu služi ta nepopustljiva anonimizacija zgodovinskega spomina? Komu lahko služi, da se ne dovoli ugotoviti kdo so, ki tukaj počivajo? Komu služi, da se ne izda niti uradnega dokumenta, da je oče, sin, brat, stric, mož umrl in da bi bil v matični knjigi uradno zapisan kot mrtev?

Ko bomo z vso vestnostjo in poštenostjo lahko rekli, da smo naredili vse, da bi odkrili in raziskali vsa prikrita grobišča po Sloveniji ter z iskrenim srcem priznali, da smo s strokovno vestnostjo zaključili postopek identifikacije trupel, bomo za vse tiste, ki bodo kljub temu ostali brez imena, morali poskrbeti za dostojen pokop in urejen grob.

In ko bomo opravili to civilizacijsko dejanje, bo pred nami najpomembnejše vprašanje za prihodnje rodove: zakaj so umrli?

To vprašanje naslavlja temeljni razlog za narodno neenotnost: državljansko vojno, ki traja, a se je ne zavedamo in se je ne trudimo končati.

Ko se je leta 1990 odvila prva slovesnost v Kočevskem rogu, zmotno imenovana tudi spravna, smo se znašli na točki zgodovinskega izziva, da državljansko vojno končamo – v interesu narodne enotnosti pred razglasitvijo državnosti. Nekateri smo bili prepričani, da je tista slovesnost začetek iskrenega poskusa, da pretekle zablode priznamo in si prizadevamo za rast na novih temeljih.

Danes je ta izziv bistveno težji, a težavnost tega izziva zgolj raste in nikakor s potekom časa ni pričakovati, da bi kdo drug namesto slovenskega naroda opravil soočenje z lastno zgodovino. Prav zaradi nesporne ugotovitve, da državljanska vojna v vsej silovitosti divja po brezmejnosti interneta, v pismih časopisnih bralcev in po vseh drugih dopuščenih oblikah udejanjanja pravice do svobode govora, da razplamteva čustva do skorajšnje blaznosti sodelujočih, si jemljem pravico, da kot državljan te države terjam odgovor političnih akterjev v demokratičnem predvolilnem času:

Kako boste državljansko vojno ustavili?

Stranko za nastajajočo stranko, ki se udeležuje boja za oblast in s tem boja za pravico do odločanja o bodočnosti mojega naroda, zaman čakam, da narodu razloži, kako si predstavlja pot v prihodnost, če je le-ta najprej povezana s preteklostjo.

Zavzeti odnos do vprašanja »zakaj so umrli«, pomeni zavzeti odnos do vprašanja »kaj so bili?« Pred seboj nimamo žrtev vojne, saj niso umrli v oboroženih spopadih. Pred seboj tudi nimamo obsojenih zločincev, saj jim ni bilo sojeno.

Da je po 69. letih iz zgodovinskega spomina naroda izpuščena resnica o tem, da niso le umrli, ampak da so bili izbrisani, ne le fizično, v jamah odročne divjine, ampak tudi iz javnega in zasebnega zavedanja. Da je bila odvzeta pravica do žalovanja njihovim svojcem z grožnjo kazenskega pregona in da je narodu odvzeta pravica, da bi se jih spominjal kot tiste, ki so imeli prav in so zaradi svojega poguma končali mučeniške smrti.

Letos, 25 let po padcu berlinskega zidu, ki je simbolično predstavljal tudi dokončen zlom komunizma, bi normalnost zahtevala, da se slovenski narod poenoti glede sledečih ugotovitev:

prvič, da je bila ideologija komunistične partije, njenih predhodnic, njenih naslednic in njenih podložnic v OF, Sloveniji vsiljena in da bi brez psihičnega in fizičnega nasilja, ki ga je v deželo pripeljala, ta ideologija ne preživela;

drugič, da je revolucija na slovenskih tleh zaradi tuje ideologije izzvala odpor in oborožen upor;

tretjič, da prav uspešnost revolucije in posledična totalitarna vladavina komunizma ter socializma sama po sebi dajeta zgodovinsko priznanje, da je bil odpor in upor potreben in da je Slovenija na slabšem, ker totalitarnosti ni pobegnila;

četrtič, da ni mogoča sprava brez zavedanja, da je komunizem svetovno zlo, ki nima opravičila, povsem enak fašizmu in nacizmu po metodah dela in po zapuščini;

petič, da je nesprejemljivo utemeljevati slovensko državnost na vrednotah, ki sprejemajo ali opravičujejo totalitarnost.

25 let naše demokratične rasti je zadostno izkustvo, da se iz totalitarnega sistema ne more kar preiti, »tranzitirati«, v demokratično družbo. Ne pravno, ne ekonomsko, ne socialno, ne politično ni mogoča metamorfoza totalitarnosti v demokratičnost, odprtost in svobodo. Vrednostno izhodišče enega je potrebno zanikati, da lahko sprejmeš drugo.

Ker kot narod želimo obdržati navidezne »dobrine« oziroma »pridobitve« socializma, hkrati pa ne želimo prepoznati, da so to sadovi sistema temelječega na revolucionarnem nasilju, laži, kraji in množični likvidaciji nasprotnikov (bodisi z umorom ali z izgonom v begunstvo), se vedno znova znajdemo, razočarani in pesimistični, na istem, kot smo bili.

Ti sadovi, okusni in narodu všečni, so bili na razpolago zgolj v okviru, ki ga je totalitarnost zagotavljala. Kar si ukradel, si lahko dal zastonj naprej. Če si storil krivico, si lahko drugemu dal privilegij. Ko bomo to manipulacijo prepoznali, se bomo lažje soočili z realnostjo. Dokler se pa o viru teh sadov kot narod ne poenotimo, pa bo vedno ostalo upanje naivnih, da bo nov obraz, nova stranka, ali nova generacija prinesla tudi formulo pravične tranzicije, ki bi hkrati obdržala pridobljeno in vrnila krivično odvzeto ter izbrisala spomin narodu tako, da bomo srečno živeli skupaj, brez oblikovanega in izpovedanega odnosa do metaforičnega Kočevskega roga.

Ta utopija, ki nam razlaga, da je važen pogled naprej in zagovarja pozabljivost kot rešitev za skupno srečno življenje rabljev in žrtev, nas hkrati posiljuje s politično in družbeno korektnostjo novih vrednot osebne svobode, človekovih pravic in enakosti. Ta utopija ne priznava moralnih avtoritet ali načel. Ta utopija nam razlaga, da je vse relativno – celo ali tudi resnica, ki da ni samo ena.

Ta utopija nas je razvrednotila, saj le družba, kjer je vse relativno, lahko odpravi zlo, greh in krivdo. In v tem se skriva vsa beda izgovora, da imamo krizo vrednot: dokler ne znamo zločinu reči zločin, dokler ne pokopljemo svojih mrtvih in dokler iščemo izgovore proti obsodbi storilcev, drugih vrednot nimamo pravice postavljati in presojati.

To utopijo pasivno podpira tudi Evropa, ki je pravilno pogojevala vstop novih članic s popolnim sodelovanjem s tožilstvom haškega tribunala za pregon zločinov iz obdobja nacionalnih balkanskih vojn 20. stoletja, se je znašla pred moralnim izzivom, saj ni jasno, kako je brez pogojevanja odprla vrata vsem, ki pa niso moralno in pravno razčistili svojega odnosa do istovrstnih zločinov v imenu komunizma oziroma socializma. Je genocid v imenu nacionalne prevlade strahotnejši od genocida v imenu politične ideologije?

Naša naloga je, da se upremo skušnjavi pozabe in minimalizacije v imenu upanja na enotnost. Smo odločno PROTI: proti anonimnosti, proti izgubi zgodovinskega spomina in proti manipulaciji s prirojenimi vrednotami.

Čez točno leto dni, v nedeljo 7. junija 2015, se bomo ponovno zbrali na tem mestu na spominski slovesnosti ob 70 letnici triumfalne norije revolucije. Po 25-ih letih bodo povabljeni da se te slovesnosti udeležijo vsi, ki bodo iskreno pripravljeni končati državljansko vojno z obsodbo vrednot in metod revolucije ter obžalovanjem posledic, ki jih je njena zmaga zadala našemu narodu. Lepo bi bilo, če bi od takrat dalje prva nedelja v juniju postala državni praznik, dan spomina in premišljevanja, ki bi nam narekoval dostojen vsakoleten premislek slovenske krvave zgodovine neenotnosti.

Molimo za spravo naroda, ki bo iskrena, odkritosrčna in dokončna. Naj nas pri tem spremlja Božji blagoslov in priprošnja nedolžnih, ki so padli v veri v Boga, za slovenski narod, za našo domovino Slovenijo!

6 KOMENTARJI

  1. Briljanten nagovor.

    V Sloveniji moramo doseči, da bo izhodišče vsega skupno dobro. Potem bodo tudi poštene volitve in poštene odločitve.

    Od vseh političnih akterjev pričakujemo, da bodo znali najti, utemeljiti pred ljudmi skupno dobro ter ga dosledno uresničevati!

    Skupno dobro bi moralo žareti v višino našega Triglava, da bi bilo vsem razpoznavno. Potem ne bi prednjačili v Evropi po cinizmu do svoje države, kar nam očitajo tuji turisti. O tem smo se lahko prepričali na Tv Slovenija.

    Bistvo in namen skupnega dobrega, bi moral poznati vsak slovenski državljan.

  2. Končno en govor, ki ni bil lažno spravljiv, pocukrano spravljiv, saj je jasno povedal, da državljanjska vojna zaradi komunistično socialističnega konzerviranja oblasti in njihovih zločinskih vrednot še kar traja.

    Narod je razdvojen samo zato, ker obstaja nekaj poslednjih mohikancev, ki ne sprejmejo komunističnih vrednot, komunistične navdvlade in komunistične oblasti v vseh vejah lažno demokratične in lažno pravne države. V resnici pa je narod razdvojen, ker ga vsaka totalitarna oblast razdeli. Na rpvo razredne in zadnje razredne. Narod bo razdeljen dokler bodo totalitarci pri močeh in na oblasti. Očitno bodo še dolgo, ker se tudi Evropi fučka za ta kup gnoja na robu Evrope ( gledano psihološko).

  3. Pretresljivo pronicljiv esej z globoko intelektualno vrednostjo, ki končuje celo s kančkom optimizma in upanjem, kot se za vernega človeka spodobi. Samo vera, upanje in ljubezen nam lahko pomaga v teh zapletenih razmerah, predvsem pa Bog, Marija in priprošnje tisočev svetniških mučencev. Treba je namreč žal dodati, da ne gre samo za ostanke totalitarizma, ki se s težavo umikajo neizbežni demokratični prihodnosti, ampak da se je komunistična in totalitarna ter protizahodna miselnost s kristjanofobijo, jugonostalgijo in monopolnimi privilegiji med našimi ljudmi razširila na večino prebivalstva in volitve še dolgo ne bodo prinesle zaželenih sprememb.

  4. Zakaj Sušnika ni med kandidati na volitvah? Zdi se mi da bi imel veliko pametnega za povedat, da bi si zaslužil tudi premierski položaj.

  5. Mislim da dokler ne bodo komunistični morilciobsojeni tako dolgo ne bo sprave in tako dolgo bomo komunistična država v družbi severne koreje in belorusije.Še afriške države vedo da je komunizem poguba.Kje pa so zdaj neuvrščene komunistične države.Tovariš bandit tito lahko odgovori iz pekla.

Comments are closed.