Prejeli smo: Nagovor nuncija ob dnevu spomina na žrtve totalitarnih režimov

1

januszDanes so povsod po svetu ljudje dobre volje odprti za poklon spominu na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov, posebej tistih pod nacizmom in komunizmom. Poleg teh dveh obstajajo tudi drugi, ki še vedno terjajo številne žrtve. Državljani Slovenije se še posebej spominjajo časov prve in druge svetovne vojne, ki sta povzročili toliko milijonov žrtev. In ravno ko so pričeli upati v mirno življenje v svobodi po zmagi nad nacizmom, je dežela zapadla pod totalitaristični sistem komunizma. Spominjajoč se vseh teh tragedij danes obhajamo ta dan, da bi se, opogumljeni s konkretnimi razlogi, zoperstavljali vsem oblikam nasilja in oznanjali pobude v podporo človeškemu dostojanstvu in delu za spravo.

Mi, kristjani, smo izbrali za kraj obhajanja tega dneva prav cerkev, ker verujemo, da nam moreta zgolj Božja milost in Božja ljubezen pomagati razumeti naše trpljenje in žrtve tolikih milijonov ljudi, ki so darovali svoja življenja v obrambi svobode, demokracije, vere in dostojanstva sleherne človeške osebe. Vera v Boga lahko spremeni naš pogled na zgodovino človeških odnosov, povzroči preseganje sovraštva in nam pomaga graditi novo družbo, kjer bo sprava temelj naših odnosov. V nedavno izdani encikliki Lumen Fidei – Luč vere papež Frančišek in njegov predhodnik Benedikt XVI. poučujeta poleg drugega, da »vera razkriva kako močne so lahko vezi med ljudmi, če je Bog navzoč v njihovi sredi. ..vera osvetli vsak človeški odnos, ker je rojen iz ljubezni in odraža ljubezen Boga samega« (Luč vere 50). Papeža s to encikliko razlagata resnico, v kateri je Jezus poučeval svoje učence. Vzemimo na primer današnji evangelij: »Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem: »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?« Rekel mu je: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki« (Mt 22, 34-40). Tolikokrat smo že slišali te Jezusove besede, a sem mnenja, da njihova aplikacija na življenje ni vedno najbolj pravilna. Pravzaprav ljudje menijo, da je za dobrega človeka dovolj, da zna izkazati sočutje, da pomaga bližnjemu, da dela za mir in pravičnost. Toda hitro se pozabi, da je popolno udejanjenje ljubezni mogoče samo ob izpolnitvi prve zapovedi: Ljubi Gospoda, svojega Boga. Človeška ljubezen ni popolna in potrebuje Božjo milost, da se udejanji. Ne moremo trditi, da ljubimo ljudi, če hkrati zanemarjamo Boga, ki je vir življenja in vir ljubezni, ali se celo proti njemu bojujemo in preganjamo njegove učence.

V človeški zgodovini totalitarni sistemi niso uspeli, ker so zanikali obstoj Boga in so ga skušali nadomestiti s svojo ideologijo in pravili. S tem nikakor ne želimo zanikati vrednosti napora ljudi, ki so delali za druge, pomagali ubogim, se bojevali za pravičnost in mir ter človeško dostojanstvo, pa niso zmogli vere v Boga. Omenjena enciklika nam o tem spregovori: »Ker je vera pot, se ravno tako dotika tistih mož in žena, čeravno ne verujejo, nikakor ne želijo verjeti in nadalje iščejo… Vsak, ki stopi na pot izvrševanja dobrega za druge, je že v Božji bližini, podprt z njegovo pomočjo, kajti za Božjo luč je značilno, da osvetli naš pogled, kadarkoli zasledujemo polnost ljubezni« (Luč vere 35).

S priznavanjem napora vseh pri delu za spomin na žrtve avtokratskih režimov in pri dejavnostih sprave, moramo kristjani pomnožiti napore pri razsvetljevanju drugih, da se moramo pri iskanju resnice zavedati, da je Bog poln usmiljenja in more preokreniti steze zgodovine na svoj čudežen način. Preobražujoča Božja milost je veliko učinkovitejša od človeškega napora. Sam se vedno spominjam dogodkov iz odnosa med Poljsko in Nemčijo. Po drugi svetovni vojni nas je komunistični režim učil sovražiti Nemce, kar je onemogočalo običajen način sprave. V takšni situaciji so poljski škofje (med njimi Kardinal Woytila, bodoči papež Janez Pavel II.) v pripravi dežele na 1000-letnico krsta Poljske, leta 1966, pisali nemškim škofom. V pismu so jih povabili k delu za spravo in zapisali velike besede: »Odpuščamo vam in prosimo za odpuščanje«. Te besede so imeli za izdajstvo in obtožili so Cerkev za vojni kriminal. Toda to ravnanje poljskih škofov je bilo preroško dejanje, ki je v nekaj letih ustvarilo ozračje zaupanja in volje za spravo. Leta 1970 je nemška vlada priznala poljske meje in restavrirana je bila poljska cerkvena administracija, ki je bila do tedaj provizorična. Volja do skupnega dela za mir in spravo, ki jo je podpiral sv. Janez Pavel II., se je zaključila v osvoboditvi tolikih dežel izpod jarmov totalitarnih komunističnih režimov in dovolila restavracijo nacionalne neodvisnosti. Bog je ljubezen, Bog je usmiljenje. Če sledimo njegovemu učenju in ga prosimo za milost odpuščanja, na najboljši možen način obhajamo dan spomina na žrtve, ki so in še trpijo diktatorske režime. Takšen je naš, krščanski, način umevanja človeške zgodovine. Molimo za za žrtve diktatorskih režimov in molimo Boga, da poveča našo vero, ki bo pojačala našo ljubezen in upanje pri graditvi boljšega sveta, v duhu sprave in pomiritve.

Juliusz Janusz

Vir: Urad za stike z javnostjo SŠK

Foto: siol.net

1 komentar

Comments are closed.